Monthly Archives: September 2013

Mešetarjenje s kulturno infrastrukturo

OBVESTILO IN POZIV
Informacija, da večinski paket delnic Založbe Mladinska knjiga (MKZ), vključno s Cankarjevo založbo in vso knjigotrško infrastrukturo, kupuje založba Učila Internacional, torej gospodarska družba, ki je desetkrat manjša in po prilivih mnogo prešibka za takšen nakup, vzbuja alarmanten sum, da gre v resnici morda za “slamnatega” kupca, za katerim se skrivajo tajkunski interesi razprodaje nepremičnin MKZ. Scenarij, kakršnega so uporabljali pri Merkurju, Istrabenzu, Pivovarni Laško itn., torej zdaj neposredno grozi tudi področju knjige.
Znano je sicer, kdo je odgovoren za to, da je MKZ postala predmet navadne trgovine. Vendar želimo v tem trenutku vsaj zaščititi javni interes na področju knjige, kulturni pomen osrednje slovenske založbe, ki so ga ustvarjale generacije slovenskih literatov, prevajalcev, ilustratorjev in drugih avtorjev, ter knjigotrško infrastrukturo, brez katere slovenska knjiga ne more preživeti.
Resnično upamo, da ne bomo priče tudi brezvestnemu trgovskemu razvrednotenju nacionalnega interesa na področju knjige ter tajkunskemu grabežu in uresničevanju temu interesu namenjenih nepremičnin.
Z namenom, da preprečimo potihem pripravljeno dražbo, ki bo jutri, 30. 9., ob 14. uri v veliki sejni sobi na Zvezi ekonomistov na Dunajski 56 v Ljubljani (Bežigrajski dvori v bližini Plave lagune, stavba v kateri se nahaja tudi Komisija za preprečevanje korupcije), se bomo pridružili protestnemu shodu, ki ga organizirajo Združenje neodvisnih založnikov Slovenije, GZS Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev ter zaposleni Mladinske knjige in Cankarjeve založbe.
Ker gre za skupni, vitalni stanovski interes, verjamemo, da se boste protestnega shoda, v ponedeljek 30. septembra ob 13.30 uri na Dunajski 56, udeležili.
Lep pozdrav,
KOKS

Univerzitetna politika EU

Austerity measures push Greek universities to point of collapse

University of Athens faces ‘most serious crisis in its history’ and suspends operations because of cuts, while others follow suit

University of Athens

The University of Athens announced it could no longer function because of enforced staff cuts. Other Greek universities are also struggling to function. Photograph: Oli Scarff/Getty Images

Internationally mandated austerity measures have pushed universities inGreece to the point of collapse with many of the debt-stricken country’s pre-eminent higher education institutions being forced to suspend operations.

After the University of Athens announced it could no longer function because of lay-offs demanded by the European Union, International Monetary Fund and European Central Bank, universities in Thessaloniki, Patras, Ioannina and Crete have followed suit. All say that cuts in administrative staff, including guards and archivists, have made it impossible to keep their doors open. Greece is under pressure to streamline its bloated public sector by relocating 25,000 civil servants into a strategic reserve or mobility scheme on reduced pay by the end of the year. Those who cannot find jobs in other government departments will be culled.

In a letter to the prime minister, Antonis Samaras, the president of the Federation of University Teachers, Stathis Efstathopoulos, wrote: “With great angst we have ascertained that with the government’s decision to place specialist and much valued administrative staff into the mobility scheme our universities are at risk of collapse. Even if we accept that we have a surplus of personnel we cannot, from one day to the next, operate with 40% less staff.”

Until now government posts had been guaranteed by the Greek constitution. But almost four years into its worst financial crisis in modern times, Athens’ troika of creditors has ridden roughshod over that taboo, saying deficit-reducing targets demanded employees be dismissed.

Among the 12,500 civil servants already identified for transfer into the scheme are administrative staff at universities working in libraries, laboratories, clinics and professorial offices. Announcing suspension of operations on Tuesday, the rector of the University of Athens, the country’s oldest higher education institution, said it was impossible for the university to operate without the 498 employees who have been stripped from its ranks.

“In order to function, the University of Athens has to be supported with the staff to run eight libraries, 174 laboratories, 66 university clinics established at the biggest hospitals in Attica and 18 museums,” he wrote in a letter to Samaras. “In light of the announcement regarding the removal of such a large number … Athens University faces the biggest and most serious crisis in its history.”

As a result it would neither be able to register students, already gathered for the start of the new academic year, conduct postgraduate courses or release exam scores. “It is very likely we will lose the next six months … but the bigger issue is we don’t lose the university altogether,” he said.

Barely days after the start of a fresh round of negotiations with creditors, the closures have once again put Samaras’s fragile coalition on the defensive. The mass-selling Ta Nea newspaper describes the closures as a huge challenge, not only for students but their families at a time of intense political, economic and social upheaval.

Universities, like most public bodies, had become a breeding ground of public sector profligacy used widely by politicians as a source of patronage in return for votes. Tellingly, only 295 of the 7,680 administrative staff employed in tertiary education since 1994 had been appointed on the basis of a meritocratic process, according to Ta Nea. “In one historic case a lifeguard was paid for years by Athens University of Economics and Business despite the pool in the student housing complex to which he had once been appointed having closed,” the newspaper reported.

Although the need to pare down the public sector is now universally accepted, the crude fiscal logic applied to many of the cuts has been increasingly criticised, with many arguing that instead of reinvigorating the state administration the cost-cutting is weakening it to a terminal degree.

In the case of Greece’s universities many researchers are believed to have been recruited as administrative staff because of funding cuts. “What we are seeing is a randomised set of cuts and job losses without any kind of focus … or meaningful review of how the state administration operates,” said professor Kevin Featherstone, who heads the London School of Economics Hellenic Observatory. “The troika is not focusing enough on structural reforms which would be growth enhancing.”

Damijan o evru – bombi

Kaj mora narediti Merklova, da EU ne konča kot Jugoslavija?

20.09.2013  00:01   /   Finance 182/2013

 

Če bo EU nadaljevala zdajšnjo ekonomsko politiko, bo končala kot nekdanja Jugoslavija. Morda bolj civilizirano (brez vojnih spopadov), toda v solzah.

 

Britanski Economist ne slepomiši in se ne pretvarja, da nima političnih preferenc. Ponavadi pa pred pomembnimi volitvami javno in argumentirano da ali odtegne svojo podporo posameznemu politiku – denimo za Obamo ali proti Berlusconiju. V zadnji številki je dal jasno podporo Angeli Merkel na nemških zveznih volitvah. Pri tem je jasno povedal, zakaj je Merklovo v zadnjih letih stalno kritiziral v zvezi z njeno kontroverzno vlogo pri reševanju krize (preveč varčevanja, vendar kljub vsemu ohranitev Grčije na evrskem območju). Toda hkrati je povedal, da je Merklova vseeno najbolj nadarjena političarka med demokrati v svetovnem merilu in trenutno najboljša izbira v Nemčiji. Merklova bi lahko postala dominantni evropski politik in oseba, ki bo reformirala EU v zvezo konkurenčnih držav.

Tokrat se z Economistom ne strinjam. Zaradi strukturnih razlogov. Še več, če bo EU nadaljevala zdajšnjo ekonomsko politiko, bo končala kot nekdanja Jugoslavija. Morda bolj civilizirano (brez vojnih spopadov), toda v solzah. Preden se preveč razburite in me primerjate z Mencingerjem, preberite do konca.

Kaj je bila nekdanja Jugoslavija? Bila je simetrična monetarna unija držav na zelo različnih razvojnih stopnjah, v katero so napumpali velikanske količine ideologije (edinstven socializem, bratstvo in enotnost) ter okovali v oklep politične in vojaške diktature, da bi jo obdržali skupaj. Nekdanja Jugoslavija je imela skupno valuto, prost pretok blaga, storitev in kapitala ter veliko mobilnost delovne sile, toda hkrati tudi netržne mehanizme, ki so pomagali k notranji stabilizaciji ob asimetričnih krizah. Bila je tudi transferna unija (da sploh ne omenjam bančne unije). Imela je mehanizme za pretok regionalnih pomoči, na podlagi katerih so se pretakala sredstva od bolj razvitih k manj razvitim. In imela je skupni zvezni proračun, ki je po potrebi lahko prerazporejal sredstva med republikami (denimo za brezposelne, za socialne transferje…) ob asimetričnih šokih v posameznih delih države. Nekdanja Jugoslavija je bila simetrična denarna unija. Nekaj podobnega kot ZDA brez socialistične ideologije in enopartijske diktature kot veziva. Toda kljub vsemu je končala v ognju in solzah.

Kaj je EU? EU je asimetrična denarna unija, brez bančne in z izjemno šibko transferno unijo, brez ideologije kot veziva ter z zelo medlo opredeljenimi skupnimi evropskimi vrednotami. Brez dneva mladosti, brez dneva republike in brez skupne reprezentance denimo v nogometu. Če EU jutri razpade, je čustveno ne bo nihče pogrešal. Toda glavna razlika med EU in Jugoslavijo ali ZDA je v njeni asimetričnosti. V EU imamo prost pretok blaga, delno prost pretok storitev in kapitala ter zelo omejeno mobilnost delovne sile. Zaradi katastrofalne krize v mediteranskih članicah EU se Grki, Španci, Portugalci in Italijani ne bodo v desetinah milijonov preselili v zahodne članice, kar bi zmanjšalo vprašanje brezposelnosti v državah, bolj prizadetih s krizo. V nekdanji Jugoslaviji ali ZDA je ta mehanizem deloval oziroma deluje. Še več, v obeh je deloval (deluje) mehanizem transferjev za brezposelne in socialno pomoč prek zveznega proračuna. V EU tega mehanizma ni. V času krize je vsaka država odvisna samo od sebe. Vsaka država mora poskrbeti za svoje brezposelne in potrebne socialne pomoči. EU ima le mehanizem regionalnih pomoči, ki nekoliko preprečuje, da bi se razlike v razvitosti še bolj povečale.

 

Če bo EU nadaljevala zdajšnjo ekonomsko politiko, bo končala kot nekdanja Jugoslavija. Morda bolj civilizirano (brez vojnih spopadov), toda v solzah.

Glavna težava EU kot denarne unije je v tem, da je v svojem bistvu enaka zlatemu standardu. Zlatega standarda pa, kot vam bo povedala vsaka makroekonomska knjiga ali knjiga o ekonomski zgodovini, ni mogoče vzdrževati v demokraciji. Ker je srednjeročno socialno nevzdržen. Evro ni nič drugega kot dogovor držav, da tečaj svoje domače valute fiksirajo na neko vnaprej določeno razmerje do drugih valut ter se hkrati odpovejo svoji valuti. EU je s tem eksperimentirala že od sedemdesetih let. Vendar so se vsi poskusi, da bi državam uspelo vzdrževati to fiksno razmerje med valutami, klavrno končali. Imeli smo evropski mehanizem deviznih tečajev 1 (ERM 1), pa kačo (v tunelu in zunaj tunela) in imeli smo ERM 2, pa ni nič pomagalo. V času krize so posamezne države morale devalvirati, spremeniti razmerje svoje valute do preostalih ter tako podražiti uvoz in povečati izvozno konkurenčnost. Po tej poti so države lahko preprečile razmah krize in znižale brezposelnost. To je bil njihov ventil, ki so ga lahko uporabile v skrajni sili. Hkrati so lahko po potrebi še natiskale denarja, kolikor so hotele.

Nato je, po dveh desetletjih ponesrečenih poskusov denarnega povezovanja, sredi devetdesetih let prišla politična odločitev za skupno evropsko valuto. Toda celotni koncept skupne valute je bil že v jedru invalidno oblikovan – kot asimetrična denarna unija. Torej s skupno valuto, vendar brez transfernih mehanizmov in brez centralne banke, ki bi brezrezervno stala s svojo tiskarno denarja za obveznostmi držav članic (kot to denimo počnejo centralne banke Velike Britanije, Japonske, ZDA…). Preprosto rečeno, države so se odpovedale možnosti, da po potrebi devalvirajo svojo valuto ali tiskajo denar, v zameno za to pa niso dobile nobenega mehanizma, ki bi jim pomagal, če jih zadane asimetrični šok, kot ga doživljajo mediteranske države zdaj. Evro je bil, tako kot projekcije naših tajkunskih menedžerjev o prihodnji rasti, oblikovan samo za dobre čase. O možnosti slabih časov politiki niso hoteli razmišljati. Pa vendar so intelektualni očetje evra, kot je denimo profesor Paul de Grauwe, prav na to ves čas opozarjali. Prav tako, vsi po vrsti, ameriški ekonomisti. Asimetrična denarna unija je predeterminirana za propad. Prav nobene možnosti nima.

Zakaj? Zato, ker skupna valuta v osnovi predvideva, da so vsa gospodarstva podobno razvita, imajo podobno gospodarsko sestavo in so podobno produktivna, kar pomeni, da imajo tudi podobne stopnje gospodarske rasti in podobne stopnje inflacije. Biti v denarni uniji skupaj z Nemčijo in njenim gospodarskim strojem pa pomeni, da morajo imeti vse preostale članice enako produktivna gospodarstva. Evro pomeni, da moramo biti vsi Nemci. Vsi moramo proizvajati enako kakovostne avtomobile in strojno opremo kot Nemci. Kar pa je seveda težko. Še teže pa je bilo, ker je imela Nemčija ves čas podcenjeno valuto ter počasnejšo rast plač in inflacije. To pomeni, da je Nemčija še hitreje povečevala relativno produktivnost in imela nižjo stopnjo inflacije, kar pa je razlike samo še povečevalo – do nevzdržnosti.

Kriza, ki jo evrsko območje doživlja v zadnjih petih letih, ni (kot nekateri povsem zmotno in na pamet trdijo) posledica okužbe z ameriško finančno krizo. Kriza evrskega območja je bila vgrajena v sam dizajn evropske denarne unije in bi se zgodila tudi brez ameriškega vpliva. Propad Lehman Brothers in nenadna osušitev mednarodnih veleprodajnih (repo) posojilnih trgov sta krizo evrskega območja samo sprožila in nato pospešila njen razvoj. Kriza evrskega območja je preprosto posledica dveh značilnosti evrske denarne unije.

Prvič, kriza je posledica nemške večje rasti produktivnosti glede na večino preostalih članic in proste notranje trgovine ter posledično naraščajočega trgovinskega presežka Nemčije na eni strani in trgovinskega primanjkljaja preostalih članic na drugi. Takoj po uvedbi evra je začel nemški trgovinski presežek s preostalimi članicami močno naraščati. Nemčija je bila pred desetletjem v veliki krizi; zamrznila je plače in sprostila trg dela ter s tem povečala svojo konkurenčnost, preostale države pa so veselo uvažale iz Nemčije. Druge države temu niso mogle slediti, kljub prestrukturiranju v storitveni sektor in povečanemu izvozu storitev. Do uvedbe evra je samo Francija imela presežek na tekočem računu (bilanca menjave blaga, storitev in dohodkov). Tudi Nemčija je imela primanjkljaj. Po uvedbi evra je Nemčija začela ustvarjati velik presežek na tekočem računu, vse preostale članice evrskega območja pa povečevati svoj primanjkljaj. Z letom 2005 je tudi Francija zašla v primanjkljaj. Kot kaže graf, je nemški trgovinski presežek zgolj zrcalna slika velikega trgovinskega primanjkljaja držav PIGS, pa tudi Francije. Ali z drugimi besedami: evro je omogočil Nemčiji širitev na račun uvoza drugih članic. Da je Nemčija lahko neto izvažala, so morali vsi drugi neto uvažati.

 

Zdaj boste rekli, preostale članice so si same krive, zakaj pa niso bile konkurenčne nemškemu gospodarstvu. In prav v tem je polovica celega »štosa« – preostale članice niso mogle povečati konkurenčnosti, ker jim skupna valuta evro te opcije ne omogoča. No, lahko bi tudi preostale države sledile nemškemu vzoru ter z zamrznitvijo plač subvencionirale rast gospodarstva in izvoza. Toda kam bi izvažale, če pa Nemci neto izvažajo (znotraj EU pa poteka tri četrtine celotne trgovine članic)?! Z Nemci znotraj industrijskega sektorja preprosto ne morejo tekmovati, zato so se specializirale v storitvenem sektorju. Pa tudi to ni pomagalo.

S temi trgovinskimi primanjkljaji, kot kaže primer ZDA, ni načeloma nič narobe, dokler ga države lahko financirajo. Drugi glavni dejavnik evrske krize so zato finančni tokovi znotraj Unije. Pred uvedbo evra so finančni trgi države različno vrednotili glede na njihove fundamente (proračunski saldo in javni dolg glede na BDP). Z uvedbo evra pa so finančni trgi povsem spremenili optiko – nenadoma so zaradi učinka skupne valute začeli ocenjevati posojilno tveganje Španije, Portugalske, Italije ali Grčije precej ugodneje kot prej. Začeli so vse članice ocenjevati skoraj, kot da so vse Nemčija. Po letu 2001 so razponi zahtevanih donosov na državne obveznice držav z evrom močno konvergirali. V ozadju je bila (lažna) predpostavka, da za državne obveznice vsake članice implicitno jamči ECB. Nenadoma so naložbe v obveznice Grčije, Španije in drugih držav postale izjemno privlačne, saj so ob zmanjšanjem tveganju omogočale večji donos od denimo nemških obveznic. Evropske banke so trumoma kupovale obveznice obrobnih evrskih držav.

Od kod je prišel denar? Če poznate osnove makroekonomije, vam seveda ni neznano, da se presežek države v zunanji trgovini (natančneje: na tekočem računu plačilne bilance) po definiciji pokaže na drugi strani kot povečanje prihrankov. Domačini manj porabijo, kot proizvedejo. Država, ki je neto izvoznica (blaga in storitev), je hkrati tudi neto izvoznica kapitala. Po domače, svoje prihranke plasira v tujino. In natanko to so počele nemške banke pred krizo. Še več, temu so se pridružile tudi francoske banke in oboje so se množično »čez noč« zadolževale na veleprodajnih (repo) finančnih trgih in s temi sredstvi množično kupovale donosne vrednostne papirje obrobnih držav EU ter te »zelo varne« vrednostne papirje (saj naj bi za njimi stala ECB) uporabile kot kritje za množično podeljevanje (dolgoročnih) posojil. Posojil, s katerimi so španski porabniki kupovali nemške izdelke ali irski nepremičninarji gradili stanovanjske komplekse. To je bila orgija za francoske in nemške banke. Orgija brez pokritja.

Če mislite, da so imele ZDA težavo z bankami, se motite. Ameriški bančni sektor je pred krizo znašal samo 130 odstotkov BDP, bilančna vsota šestih največjih ameriških bank leta 2008 je znašala le 61 odstotkov BDP. Nasprotno pa je bilančna vsota zgolj treh največjih francoskih bank leta 2008 znašala 316 odstotkov francoskega BDP. Bilančna vsota dveh največjih nemških bank pa je znašala 114 odstotkov nemškega BDP, pri čemer je samo Deutsche Bank imela sredstev v vrednosti 80 odstotkov nemškega BDP. Medtem ko so bile ameriške banke prevelike, da bi jih pustili propasti (too big to fail), so, kot pravi Mark Blyth, evropske banke postale prevelike, da bi jih bilo mogoče rešiti (too big to bail). Ko so se po bankrotu Lehman Borothers veleprodajni finančni trgi posušili, se je zgodilo natanko to. Države z evrom so po finančni orgiji ostale z velikanskimi bančnimi težavami, na prvem mestu Francija in Nemčija. Reševanje Grčije je bilo predvsem reševanje nemških in francoskih bank, ki so nasedle z nenadoma visoko tveganimi vrednostnimi papirji držav PIGS v svojih bilancah. Podobno velja za Irsko in Španijo.

Težava bi bila z lahkoto rešljiva, če bi takoj ob izbruhu krize ECB opravila svojo nalogo in jamčila za obveznosti držav PIGS. Tako kot Fed jamči za ameriške državne obveznice. Toda temu je Nemčija absolutno nasprotovala, češ da ne bo jamčila za »življenje prek lastnih zmožnosti« drugih članic. Kar je seveda hinavščina, saj je prav trošenje v obrobnih državah omogočilo nemškemu gospodarstvu trgovinski presežek, nemškim bankam pa velike dobičke. Težava bi bila rešljiva tudi, če bi države PIGS lahko izstopile iz evra in devalvirale svoje valute ter tako povečale svojo zunanjo konkurenčnost. Toda te možnosti niso imele.

Namesto tega so dobile »nemško dieto« – strogo varčevanje. Prej proračunsko vzorne države, kot sta Španija in Irska, so prevzele obveznosti svojih bank do njihovih posojilodajalk v Nemčiji in Franciji, zaradi česar se je povečal njihov javni dolg. Nato pa ista Nemčija zahteva, da države zategnejo pas svojim državljanom, ki seveda niso bili krivi za orgijo niti domačih bank niti tujih, ki so posojale domačim. Pri tem je najhujše predvsem dejstvo, da takšna skupinska politika varčevanja v času krize preprosto ne more delovati. Če podjetja ne vlagajo, če porabniki nočejo trošiti in če država ne sme trošiti, ostane samo še izvoz, ki bi lahko potegnil gospodarstvo iz recesije. Ker pa ne trošijo porabniki tudi v drugih državah, seveda tudi izvoz ne more rasti.

Nobene reforme na trgu dela, nobene pokojninske reforme v posameznih članicah ne morejo rešiti temeljne težave – da preostale članice ne morejo slediti Nemčiji po rasti produktivnosti in nizki inflaciji. Lahko samo malce ublažijo težavo. Ob nadaljevanju politike varčevanja se bodo države samo izstradale, poviševala se bo brezposelnost, prav tako pa zadolženost držav. Nekoč bo seveda spet prišlo do rasti, toda za izjemno visoko ceno izgubljenih delovnih mest in izgubljenega dohodka.

Toda preden se bo to zgodilo, obstaja verjetna nevarnost, da EU politično razpade. Socialni stroški reševanja krize po nemškem receptu so previsoki. Občutno previsoki za demokracije. Ali lahko socialni nemiri posamezne članice prej ali slej prisilijo, da izstopijo iz evra, kar bi za seboj potegnilo plaz? To bi pomenilo, da je na kocki 60 let političnega projekta združevanja Evrope. Ali lahko celoten projekt propade zaradi ene rešitve, pri kateri vztraja Nemčija?

Rešitev za evro bi bila, če bi Nemčija spremenila svojo ekonomsko politiko, denimo dvignila plače, znižala davke in s tem spodbudila porabo, na drugi strani pa dvignila inflacijo. S tem bi nemško gospodarstvo postalo manj konkurenčno, zdajšnji trgovinski presežek Nemčije pa bi se spremenil v ekvivalenten primanjkljaj. Tako bi Nemčija omogočila preostalim članicam, da se dvignejo iz recesije.

Ali se to lahko zgodi? Ocenjujem, da ne. Ali zato evrskim članicam, preden začnejo individualno izstopati iz evra, preostane le varianta, da zagrozijo s kolektivnim izstopom iz evra? Od tu naprej bi se našle rešitve, kot je uvedba »nacionalnih evrov« (kar de facto pomeni vrnitev k nacionalnim valutam, le pod drugim imenom), ki bi omogočile posameznim državam potrebno prožnost in mehanizem za stabilizacijo v času kriz. To bi ohranilo EU kot gospodarsko unijo in kot politični projekt.

Ali je Angela Merkel pravi človek za ta posel? Ali ima širino in evropsko vizijo, ki so jo imeli nekdanji nemški in francoski voditelji? Odgovor na to vprašanje je odgovor na vprašanje, ali bo EU končala po »jugoslovansko«.

 

Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.
Jože P. Damijan je ekonomist.

Protest v četrtek, 5. septembra

Protestni shod se bo začel ob 17. uri, na Trgu republike. Zbiranje bo potekalo do 17.30 ure.

Vse protestnike in novinarje pozivamo naj bodo pozorni na zastave Gibanja VLV, saj bo sledil pohod po ulicah Ljubljane po naslednji trasi: Trg republike – Šubičeva – Kongresni trg – Wolfova – Čopova – Cankarjeva – Prešernova – Gregorčičeva. Pred poslopjem Vlade Republike Slovenije bosta predstavnici Gibanja VLV Julijana Zimic in predstavnica Gibanja TRS Lara Valič prebrali zahteve tokratnega shoda. Po prebranih zahtevah bomo dali besedo ostalim govorcem iz vrst protestnikov.

Zahteve shoda so: transparentno, nekoruptivno, neklientelistično in od ozkih političnih interesov neodvisno kadrovanje in upravljanje z državnim premoženjem. Prepričani smo, da obstoječa vlada Alenke Bratušek nima moči, da bi te zahteve uresničila, zato zahtevamo njen odstop in oblikovanje prehodne vlade, ki bo sposobna izvesti nujne ukrepe proti korupciji, klientelizmu in gospodarsko stabilizirala državo ter pripeljala državo do predčasnih državno-zborskih volitev.

Dobili pa smo tudi informacijo, da naj bi bila na Trgu republike s svojim ozvočenjem prisotna tudi skupina, ki bo tako kot na številnim dosedanjih shodih na Trg republike pripeljala svoje ozvočenje in izkoristila protestni shod za promocijo svojih idej in blatenje drugih vstajniških skupin. Gibanje VLV s to skupino pri tem protestu ne sodeluje in se distanciramo od vseh njihovih izjav.
Za izjave za medije bomo aktivisti gibanja VLV na voljo med 17. in 17.30 uro, na Trgu republike, pri naših zastavah. 

Tiskovka vstajnikov 3. septembra – sporočilo za javnost

Sporočilo za javnost vstajniških gibanj in organizacij
DOVOLJ JE PLENJENJA – VSTAJNIŠKA GIBANJA ENOTNO IN Z JASNO ZAHTEVO
NA ČETRTKOV PROTEST
Danes, 3. septembra 2013, ob 11. uri, je na ploščadi Trga republike, pred Državnim zborom, potekala javna protestna novinarska
konferenca vstajniških gibanj in organizacij. Namen konference je bil izraziti podporo novemu protestnemu shodu, ki bo v četrtek, 5.
septembra, in odpreti ključne dileme upravljanja z državnim premoženjem. Na novinarski konferenci so sodelovali Gibanje VLV,
Odbor za pravično in solidarno družbo ter Solidarnost, Gibanje in stranka za trajnostni razvoj (TRS), Društvo slovenskih pisateljev,
Koordinacija kulturnih kulturnih organizacij Slovenije (KOKS), Delavsko-punkerske univerza ter Iniciativa za demokratični
socializem (DPU, IDS) ter Gibanje SRP. Enotno sporočilo vseh prisotnih skupin je bilo, da je dovolj plenjenja skupnega premoženja
in da podpirajo četrtkov protestni shod, ki ga je sprožilo sporno kadrovanje v državnih podjetjih.
Uroš Lubej (VLV) je povedal, da v Sloveniji ni več demokracije, ampak dobili „pluralizem oligarhij.“ „Soočeni smo z mnoštvom
plenilskih interesnih združb, ki izkoriščajo propadanje slovenskih političnih elit.“ Odgovornost za obrambo skupnega je po mnenju
Lubeja padla na državljanke in državljane.
Marko Golob in dr. Andrej Rus sta opozorila, da „mnoga podjetja, v katerih ima država prevladujoči ali kontrolni delež, delujejo pod
svojim potencialom“. Razlog je v katastrofalnem upravljanju teh podjetij, ki ga skrbi predvsem „zagotavljanje dobro plačanih služb za
strankarske kadre in izčrpavanje denarnega toka podjetij za osebno in strankarsko plenjenje“.
Golob je dodal, da zaradi tega nastaja „izjemna narodnogospodarska škoda, zaostajanje v gospodarskem razvoju, demoralizacija
zaposlenih in erozija splošne poslovne morale v družbi.“ Dr. Rus pa je opozoril, da Slovenija odkrito krši sprejete smernice OECD
glede upravljanja državnih podjetij. „Neverjetna aroganca,  s katero najvišji predstavniki vlade RS teptajo ta načela, pojasnjuje hitro
upadanje ugleda Slovenije v svetu in njeno čedalje manjšo gospodarsko in investicijsko privlačnost.“ Golob in Rus sta med drugim
zahtevala, da se razgali interesne skupine in da se postavijo „jasna merila glede izbora kadrov“. Zavzela sta se tudi za odstop najbolj
odgovornih za to stanje, se pravi uprave in nadzornega sveta Slovenske odškodninske družbe (SOD).
Lara Valič (TRS) je za to, da smo soočeni z mafijskim kadrovanjem, plenjenjem, sistemsko korupcijo in pomanjkanjem demokracije,
obtožila vse stranke, ki so sedele v slovenskem parlamentu v zadnjih dvajsetih letih. Stranke „delujejo v interesu zasebnega kapitala,
ki se neovirano prenaša tudi v davčne oaze“. „Kot državljanke in državljani naše države smo soodgovorni za stanje, vsekakor pa
imamo pravico in dolžnost zahtevati odgovornost od vseh tistih, ki upravljajo z našo državo v našem imenu,“ je še