Monthly Archives: July 2013

Pismo skupine evroposlancev Obami o Manningu

European Parliamentarians call on President Obama to free Bradley Manning

Open Letter from Members of the European Parliament
to President Barack Obama and US Secretary of Defense Chuck Hagel

Pfc. Bradley Manning (photo credit: Mark Wilson/Getty Images)Pfc. Bradley Manning (photo credit: Mark Wilson/Getty Images)

As Members of the European Parliament, who were elected to represent our constituents throughout Europe, we are writing to express our concerns about the ongoing persecution of Bradley Manning, the young U.S. soldier who released classified information revealing evidence of human rights abuses and apparent war crimes in Iraq and Afghanistan.

The U.S. Army has charged Private First Class Manning with 21 different crimes, including ‘Aiding the Enemy’; a capital charge. To convict a person who leaked information to the media of “Aiding the Enemy” would set a terrible precedent. Although we understand the US government is not seeking the death penalty for Bradley Manning, there would be nothing to stop this from happening in future cases.  As it is, PFC Manning faces the possibility of life in prison without parole, recently rejected as “inhuman and degrading treatment” by the European Court of Human Rights.

On July 2nd , Army prosecutors closed their arguments in the case without having provided any real evidence that Bradley Manning aided the enemy, or that he intended to do so. In his defense against those charges to which he pleaded not guilty, PFC Manning was not permitted to bring any evidence of motivation. And in a statement calling on the court to allow a ‘public interest’ defense, Amnesty International said that this was ‘disturbing…as he has said he reasonably believed he was exposing human rights and humanitarian law violations.  Moreover, the prosecution provided no evidence that PFC Manning caused harm to U.S. national security or to US and NATO troops.

We agree with Amnesty International that the U.S. government should immediately drop the most serious charges against PFC Bradley Manning, and that to charge Bradley Manning with ‘aiding the enemy’ is ‘ludicrous’ – a ‘travesty of justice’ which ‘makes a mockery of the US military court system’.

“We’ve now seen the evidence presented by both sides, and it’s abundantly clear that the charge of ‘aiding the enemy’ has no basis,” said Widney Brown, Senior Director for International Law and Policy at Amnesty International.  “The prosecution should also take a long, hard look at its entire case and move to drop all other charges that aren’t supported by the evidence presented.”

Rather than causing harm, Bradley Manning’s release to WikiLeaks of the Iraq War Logs and the Afghan War Diaries shone much needed light on those occupations, revealing, amongst other abuses, the routine killing of civilians. The bleak picture painted by these war diaries contrasts greatly with the rosy progress reports being provided to the public by military and political leaders. PFC Manning has said he felt that if the American public had access to this information, this could ‘spark a domestic debate’ on American foreign policy ‘as it related to Iraq and Afghanistan’. Far from being a traitor, Bradley Manning had the best interests of his country in mind.

The Iraqi people continue to suffer the consequences of this war, even after the withdrawal of foreign troops, with millions of homeless refugees and the resumption of sectarian violence. Meanwhile, eleven and a half years after the U.S invaded Afghanistan, that nation has yet to form a functioning democracy or to free itself from the Taliban and fundamentalist warlords.

Bradley Manning:  ‘I felt that we were risking so much for people that seemed unwilling to co-operate with us, leading to frustration and anger on both sides. I began to become depressed with the situation that we found ourselves increasingly mired in year after year.’

Bradley Manning was witness to the wrongdoing of the U.S. military.  He says this ‘troubled’ and disturbed’ him. But instead of ‘passing by on the other side’ like so many others, he acted in accordance with international law and with a strong commitment to truth, transparency and democracy. He wrote at the time that he hoped his actions would lead to “worldwide discussion, debates, and reforms.” 

Bradley Manning also released information about the men who continue to be wrongly held in indefinite detention at the U.S. prison at Guantanamo, Cuba.  Over one hundred of these prisoners have been carrying out a long, indefinite hunger strike, and 45 of them are being force-fed by U.S. soldiers.  This intolerable situation continues to undermine U.S. claims to promote freedom and democracy, compromising the standing of the US in the world and diminishing US moral authority.

Bradley Manning’s courageous action, for which he has three times been nominated for the Nobel Peace Prize, was an inspiration to others, including Edward Snowden, who recently revealed massive U.S. government surveillance in the U.S. and also against European governments and citizens.

We are concerned that the U.S. administration’s war on whistleblowers such as Edward Snowden and Bradley Manning is a deterrent to the process of democracy in both the United States and Europe.

We hereby urge you to end the persecution of Bradley Manning, a young gay man who has been imprisoned for over three years, including ten months in solitary confinement, under conditions that the UN Special Rapporteur on Torture Juan Mendez deemed “cruel and abusive.”  Bradley Manning has already suffered too much, and he should be freed as soon as humanly possible.


Marisa Matias, Member of the European Parliament, Portugal
Christian Engström, Member of the European Parliament, Sweden
Ana Maria Gomes, Member of the European Parliament, Portugal

Gabi Zimmer, Member of the European Parliament, Germany
Paul Murphy,  Member of the European Parliament, Ireland

Sabine Wils, Member of the European Parliament, Germany

Jacky Henin, Member of the European Parliament, France
Alda Sousa, Member of the European Parliament, Portugal
Martina Anderson, Member of the European Parliament, Ireland
Nikola Vuljanić, Member of the European Parliament, Kroatia
Sabine Lösing, Member of the European Parliament, Germany
Lothar Bisky, Member of the European Parliament, Germany
Helmut Scholz, Member of the European Parliament, Germany

Willy Meyer, Member of the European Parliament, Spain

Mikael Gustafsson, Member of the European Parliament, Sweden

Marie-Christine Vergiat, Member of the European Parliament, France

Patrick Le Hyaric, Member of the European Parliament, France

Slovenski veleposlanik Kirn o razliki med slovensko in ameriško diplomacijo

Veleposlanik Slovenije v ZDA Roman Kirn o naši pobudi, da naj vlada ponudi zaščito Edwardu Snowdnu:

“Kot diplomat Slovenije lahko svetujem  veliko opreznost pri takih pobudah. To ni preprosta humanitarna gesta, ampaka klasično politično dejanje. Ihtave, prenagljene, poenostavljene odločitve lahko državi škodujejo. “Na vprašanje ali pomeni slog ameriškega veleposlanika Josepha Mussamelija, da je gubernator in da nas ameriška diplomacija obravnava kot kolonijo Kirn odgovaja: “Tega ne vidim tako, to je zgrešen in poenostavljen predsodek, ki kaže na stereotipna razmišljanja.”

Ameriški senator za Snowdna

Senator to Snowden: ‘You have done the right thing’

Published time: July 16, 2013 19:55
Edited time: July 17, 2013 08:57

Screenshot from YouTube video uploaded by FirstintheNationshow·Screenshot from YouTube video uploaded by FirstintheNationshow·


NSA leaksTags


While some current members of Congress continue to rally for the prosecution of National Security Agency leaker Edward Snowden, a long-serving United States senator has sent a letter of support to the NSA contractor-turned-whistleblower.

According to correspondence published Tuesday by the Guardian’s Glenn Greenwald, former two-term senator Gordon Humphrey (R-New Hampshire) wrote the exiled Mr. Snowden to say, “you have done the right thing in exposing what I regard as massive violation of the United States Constitution.”

Snowden, 30, is currently in Russia where he has applied for temporary asylum while he awaits assistance in traveling to one of the Latin American countries that have approved similar requests. He is wanted for espionage and other charges in the US after fleeing in May and providing Greenwald and other journalists with classified NSA documents detailing vast surveillance programs operated by the US government.

The US Department of Justice has asked Russia repeatedly to return Snowden to the US, and his revelations and conduct have caused commotion across Washington and the rest of the world. But while the administration of President Barack Obama continues to insist Snowden is sent back to the US to stand trial, Humphrey has words nowhere near as harsh.

“Having served in the United States Senate for twelve years as a member of the Foreign Relations Committee, the Armed Services Committee and the Judiciary Committee, I think I have a good grounding to reach my conclusion,” the former lawmaker wrote.

I wish you well in your efforts to secure asylum and encourage you to persevere,” Humphrey added.

When contacted by Greenwald for verification, Humphrey wrote a second letter, which has since been shared by the Guardian journalist.

Yes. It was I who sent the email message to Edward Snowden, thanking him for exposing astonishing violations of the US Constitution and encouraging him to persevere in the search for asylum,” Humphrey wrote Greenwald.

To my knowledge, Mr. Snowden has disclosed only the existence of a program and not details that would place any person in harm’s way. I regard him as a courageous whistleblower,” he continued.

I object to the monumentally disproportionate campaign being waged by the US government against Edward Snowden, while no effort is being made to identify, remove from office and bring to justice those officials who have abused power, seriously and repeatedly violating the Constitution of the United States and the rights of millions of unsuspecting citizens.”

Americans concerned about the growing arrogance of our government and its increasingly menacing nature should be working to help Mr. Snowden find asylum. Former Members of Congress, especially, should step forward and speak out,” he concluded.

In a letter sent in response from Snowden to the former senator, the NSA leaker thanked Humphrey and wrote, “I only wish more of our lawmakers shared your principles,” adding that “the actions I’ve taken would not have been necessary” had these conversations occurred years earlier on Capitol Hill.

The media has distorted my actions and intentions to distract from the substance of Constitutional violations and instead focus on personalities,” Snowden wrote. “It seems they believe every modern narrative requires a bad guy. Perhaps it does. Perhaps, in such times, loving one’s country means being hated by its government.”

If history proves that be so, I will not shy from that hatred,” he wrote. “I will not hesitate to wear those charges of villainy for the rest of my life as a civic duty, allowing those governing few who dared not do so themselves to use me as an excuse to right these wrongs.”

Snowden then went on to reaffirm allegations made previously by Greenwald that classified knowledge of government programs will continue to be released should the US or another government attempt to plug up the leaks.

Snowden “has taken extreme precautions to make sure many different people around the world have these archives to insure the stories will inevitably be published,” Greenwald told the Daily Beast last month.

“[I]f anything happens at all to Edward Snowden, he told me he has arranged for them to get access to the full archives,” the journalist said.

In his letter to Humphrey, Snowden wrote, “You may rest easy knowing I cannot be coerced into revealing that information, even under torture.”

Although Humphrey’s sentiments aren’t exactly shared en masse in Washington, that isn’t to say the country at large disapproves of Snowden’s actions. A poll conducted by Quinnipiac University released earlier this month found that the majority of Americans perceive Snowden as a man who did the right thing by releasing documents about the NSA programs to the media.

The verdict that Snowden is not a traitor goes against almost the unified view of the nation’s political establishment,” Peter Brown, assistant director of Quinnipiac’s polling institute, said in a press release.

Humphrey, 72, served in the US Senate until 1990, after which point he attempted twice, unsuccessfully, to run for governor of New Hampshire

O resničnosti. (Vladi, parlamentu, profesorjem, škofom, ministrom, sekretarjem in direktorjem direktoratov.)

Resničnost sama po sebi je figo vredna. Šele zaznava jo poviša v  pomen. In med zaznavami je hierahija (in posledično med pomeni), pri čemer so prav na vrhu zaznave, pridobljene skozi posebno tenkočutno in prefinjeno prizmo. Ta pa more dati tenkočutnost in prefinjenost samo po enem viru napajanja: kulturi, omiki (civilizaciji), katere poglavitno orodje je jezik. Vrednotenje resničnosti, opravljeno skoz tako prizmo – katere pridobitev je eden od ciljev človeške vrste – je potemtakem na vso moč natančno, mogoče tudi najpravičnejše. (Klice “Nepošteno!” in “Elitist!”, katere je mogoče slišati na pravkar rečeno kakor nalašč ravno s področja lokalnih univerz, moramo pustiti ob strani, saj je kultura že po svoji naravi “elististična”, uporaba demokratičnih načel v območju znanja pa usmerja k enačenju vednosti z bebavostjo.)

Josif Brodski

DSP in Tone Peršak o NPK


Osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2014 – 2017


Predlogi dopolnitev oziroma sprememb


1. Četudi razumem težnjo oziroma odločitev predlagatelja in avtorjev besedila, da se Nacionalni program za kulturo (NPK) izogne poskusom definiranja kulture in predvsem njene vloge in pomena za državo, nacijo (narod), družbo…, menim, da gre za politični strateški dokument, ki v osnovi mora pojasniti svoja izhodišča in svoj strateški cilj. Če je v osnutku ugotovljeno, da kultura za Slovence ni več edinstvenega pomena, kot je bila, zato, ker »je stoletja nadomeščala državo«, je tem bolj pomembno, da avtorji izpostavijo, ali je njen pomen še vedno edinstven iz drugih razlogov oziroma, ali ni več edinstven, je pa kultura vseeno v javnem interesu (zakaj?) oziroma kakšna je/bosta, po njihovem mnenju, njena vloga in pomen danes in v prihodnje, da ostaja pomembna dejavnost v javnem interesu in  si zasluži vsa ta prizadevanja, cilje in ukrepe ter sredstva, ki so ji namenjena v nadaljevanju besedila.


Četudi vsebina in obseg pojma kultura ostajata nekako a priori  razumljena (neopredeljena) in četudi je jasno, da NPK ne govori (ne samo niti predvsem) o umetnosti, gre po mojem mnenju za dejavnost in polje oblikovanja in izražanja identitete skupnosti, v okviru katere ta kultura nastaja (velja v enaki meri za druge kulture, npr. francosko, nemško, ameriško..). S tega vidika kultura kot (tudi) avtorefleksija te skupnosti tej skupnosti omogoča, da se pravzaprav sploh zaveda same sebe kot skupnosti in s tega vidika (še vedno) utemeljuje tudi državo kot institucijo, katere edini namen je zagotavljati pogoje za obstoj skupnosti, za čim višjo raven varnosti in blagostanja te skupnosti. Kultura pa je polje, na katerem se torej oblikuje zavest skupnosti o sebi, kakorkoli že se skupnost dojema in vidi in s tega vidika je kultura za državo in za nacijo (kot skupnost vseh državljank in državljanov) pomembna in v javnem interesu in zato država skrbi in mora skrbeti zanjo ter ji omogočati svoboden, nikakor ne politično usmerjan (diktatura!), razvoj.


Vem, da to zveni deklarativno in, morda, patetično in ne pričakujem, da bo tako ali prav to napisano v, recimo, preambuli NPK. Še vedno pa menim, da državni zbor kot organ, ki bo NPK naposled sprejel, mora na nek način povedati, kaj je in zakaj je kultura seveda z vidika države in ne z vidika kulture same in ne z namenom usmerjanja kulture ter razločevanja med tem, kaj je prava kultura in kaj ne ali česa podobnega. Skratka, država se mora zavedati pomena kulture in to kot absolutno svobodne dejavnosti, jo omogočati ter hkrati v celoti odmakniti svoje roke od nje.


2. Predlagam, da se pomen in vloga RTV Slovenija, ne glede na že navzoče omembe v drugih poglavjih in še posebej v poglavju o medijih, pričakovanja v zvezi s kulturnimi programi RTV, potrebni ukrepi za zadovoljevanje teh pričakovanj ipd., obravnavajo v posebnem poglavju NPK in to še posebej z vidika kulture v ožjem pomenu besede, torej ne samo ali predvsem kot vsaj načeloma politično nevtralni informativni medij. RTV po mojem prepričanju mora biti v NPK opredeljena kot morda celo najpomembnejša kulturna ustanova, ki sama producira zelo raznolik in obsežen umetniški program (Program ARS, številne druge umetniške in v širšem pomenu besede kulturne oddaje v ostalih programih televizije in radia), zagotavlja obstoj in razvoj vrste žanrov, ki brez RTV sploh ne bi obstojali v Sloveniji, npr. radijska igra, TV igra, pravljice, TV film, razprave in eseji pisani posebej za radijski medij, vseh vrst »talk showi«, televizijski in radijski, velik obseg umetniške reprodukcije v okviru radijskih in TV programih, oddaje umetniškega in delno izobraževalnega značaja za mladino oziroma otroke, oddaje, ki omogočajo kritiko in refleksijo dogajanja v okviru drugih umetnosti in kulturnih institucij itd. itd. To je še posebej pomembno, ker prav RTV omogoča stik z »elitno« in tudi s kakovostno množično kulturo številnim poslušalcem in gledalcem, ki drugače tega stika sploh ne bi imeli.


3. Predlagam, da predlagatelji več pozornosti posvetijo vprašanjem ohranjanja in prihodnosti kulturne krajine v Sloveniji in v zvezi s tem tudi vprašanjem urbanizma, in da v zvezi s tem ob opazni kritični drži NPK zavzame tudi bolj proaktivno držo in v tem pogledu Ministrstvu za kulturo naloži tudi tesnejše in konkretnejše sodelovanje z ministrstvom, pristojnim za prostor in onim, ki je pristojno za okolje. To vprašanje je pomembno tudi z vidika »kulturnega turizma« kot enega od polj, ki se ga NPK tudi dotika.


4. NPK bi se najbrž moral posebej posvetiti vprašanju »slovenskega kulturnega prostora« v ožjem in širšem pomenu besede; pri čemer ne mislim samo na nekoč politično popularno formulacijo »skupni slovenski kulturni prostor« (Slovenija, zamejstvo, zdomstvo), temveč merim na to, da imamo na eni strani prostor znotraj meja RS kot najožji in primarni kulturni prostor, ki mu je namenjena slovenska kultura, nadalje že omenjeni »skupni slovenski kulturni prostor« v že znanem pomenu besede in nadalje nekoč znani in zelo povezani kulturni prostor na območju nekdanje Jugoslavije, ki je dejansko deloval in vsaj do neke mere še vedno deluje kot enotni kulturni prostor ob veliki stopnji kulturne raznolikosti. Ta prostor je bil za mnoge avtorje v preteklosti prostor prve verifikacije (tudi za pisatelje, še zlasti za glasbenike, publiciste, gledališke režiserje, likovnike…) in nemalokrat so umetniška dela, še zlasti pa publicistična dela ipd. doživela prve in celo edine objave v tem širšem prostoru in ne v Sloveniji. Interes za to, da bi se ta prostor spet bolj čvrsto povezal, ponovno vzpostavil, in da bi tudi politike držav na tem območju sprejele koordinirane institucionalne ukrepe v ta namen, obstoja. Je pa danes to prizadevanje omejeno na osebne stike in interese ter kvečjemu še na stike in skupne projekte raznih društev, posameznih zavodov, zasebnih založnikov, galeristov ipd. Po moje je to vprašanje za slovensko kulturo eksistencialnega pomena, kajti omejenost primarnega slovenskega kulturnega prostora utegne biti za koga tudi klavstrofobična, neposreden prodor v globalni prostor je zelo težak, možnosti omejene in praviloma zahtevajo prilagoditve v smeri množične kulture oziroma diktatu kapitala, ki obvladuje globalni kulturni trg, ta širši kulturni prostor pa, kot rečeno, omogoča nujno verifikacijo kakovosti, omogoča reference itd.

Trzin, 5.7.2013 Tone Peršak

Društvo oblikovalcev Slovenije o konceptu NPK


Gospod dr.Uroš Grilc


Ministrstvo za kulturo RS

Maistrova 10

1000 Ljubljana



Ljubljana, 1.07.2013









Spoštovani gospod dr. Uroš Grilc, minister za kulturo RS,



ponovno smo kulturni ustvarjalci vseh strok postavljeni v položaj, v katerem oblast od nas pričakuje dejanja. Pričakuje, da se bomo prostovoljno in brezplačno ukvarjali z rečmi, ki naj bi bile že davno narejene in izvedene profesionalno, kot se za vrhovno kulturno oblast in njene solidno plačane strokovnjake spodobi, v zadovoljstvo vseh ustvarjalcev in uporabnikov kulturnih dobrin. Pisanje pripomb ni naše strokovno delo, izražamo se drugače, vsak v jeziku svoje dejavnosti in zato težko tekmujemo z miselnostjo uradnikov. To nesmiselno in nepotrebno tekmo ustvarjalci nenehno izgubljamo – vsaj že toliko časa, kot traja naša država. Kljub temu in predvsem kljub dejstvu, da MK tudi zdaj ni razložilo, kako namerava prejeto gradivo in mnenja ustrezno obdelati*, vam bomo v nadaljevanju, kot že velikokrat v doslej, skušali podati naša stališča.

/* Državni svet, KULTURA VČERAJ, DANES , JUTRI; Zbornik referatov in razprav 2013, str 96/


Osnutek Nacionalnega programa za kulturo je prišel na dan po relativno kratkem času vašega ministrovanja in v vsestransko izjemno negotovih razmerah. Kljub temu lahko rečemo, da je ta dokument glede na predhodne, precej bolj podoben tistemu, kar kultura pričakuje. Kaže na zavedanje o nujnosti sprememb, v uvodu pa tudi v nekaterih poglavjih dobro opredeljuje stanje kulture. Kolikor je mogoče dobra diagnoza pa je predpogoj za uspešno zdravljenje in tudi to ponekod že – sicer še nekoliko sramežljivo nakazuje ta osnutek.


Nasprotno pa ta osnutek NPK kaže tudi vrsto vrzeli, celo nasprotujočih si opredelitev, razlik v pojmovanjih, napačnih pojmovanj, nejasnih ali manjkajočih vsebin, nerazumljivih in nerazumljivih številk. Zaradi tega dejstva bi mu težko nadeli ime »osnutek programa« saj stroj, ki naj bi na temelju tega nekoč deloval, tega nikakor nebi zmogel uspešno početi. Je tudi takšne vrste, da zanj še ni ustreznega mehanika. Osnutek kaže mešanico urarske finomehanike, kolesja starih vozov in delov težke mehanizacije, vse z vrsto manjkajočih zobnikov ali s takimi, ki nimajo skladno prilegajočih zobnikov in med seboj delujejo brez povezav – verig, gredi in pogonskih jermenov. Morda v Sloveniji celo obstoja nek Jean Tinguely, ki bi vso to reč pripravil do občudovanja vrednega vrtenja in neznosnega ropotanja, kljub temu pa bi, kot njegove skulpture, tako tudi naša kultura obstala le na mestu vse do neizbežnega trenutka samouničenja. To najverjetneje ni namen osnutka NPK.


Uravnotežen program bi moral po našem mnenju že v uvodnem delu opredeljevati razmerja med kulturno produkcijo, promocijo kulture, investicijami, njenim umeščanjem v naš in mednarodni prostor ter njenim vrednotenjem. Le tako bi bilo mogoče pristopiti k obravnavi podrobnosti in posameznih področij. Navedeno naj bi bilo podkrepljeno s tabelami, argumentiranimi številkami in navedbami ključnih ciljev, to pa naj bi bilo temelj podrobnih obdelav v posameznih med seboj smiselno povezanih poglavjih programa. Vse to je mogoče narediti na manj kot sto straneh, le s pravo ureditvijo vsebin.


Vaš uvod v tretjem odstavku ugotavlja potrebo po novi opredelitvi položaja vseh akterjev kulture, kot predpogoj za prenehanje dolgoletne stagnacije. To naj bi bil temelj modela, ki bi kulturi v prihodnje zagotovil boljše pogoje. V nadaljevanju teksta osnutka NPK žal ni nikjer mogoče razbrati opredelitev sedanje in prihodnje vloge Ministrstva za kulturo in še manj njegove odgovornosti. Osnutek tudi ne opredeljuje vloge in položaja ustvarjalca (živega, mrtvega in bodočega) kot temelja kulture nasploh.

Med obema skrajnima točkama obstaja cela vrsta različnih organizacijskih in pravnih oblik delovanja in združevanja, ki naj bi zagotavljale delovanje kulture; tudi vse te potrebujejo jasno opredelitev svojega poslanstva in svoje pristojnosti. To je po našem mnenju predpogoj za začetek nastajanja dokumenta NPK, to so ključni deli zelo kompleksne sestavljanke.


Ugotovitev o kronični zaprtosti dela kulturnega prostora se zanesljivo najbolj nanaša na tisti del kulturne organiziranosti, ki ga predstavlja država in organizacije, ki so v njeni pristojnosti. Eni in isti ljudje so desetletja na istih delovnih mestih. To je seveda prej ali slej ovira in velik del kulture nastaja po okusih nekoga ali celo osebnih interesih. Prav tako je ovira dejstvo, da Ministrstvo za kulturo v več desetletjih ni našlo skupnega jezika z ostalimi resorji in ves čas pristaja na splošno razumevanje vloge kulture kot nepotrebnega stroška. To se venomer znova nanaša na kulturo kot celoto, še bolj pa na ustvarjalce kot grešne kozle in nepojmljiv strošek države. Takšno razumevanje je predvsem posledica sposobnosti posameznikov, ki naj bi kulturo zastopali na najvišji ravni. Sprejemljiv NPK bi po našem mnenju moral najti tudi rešitve iz takega stanja.


Predlog NPK v nadaljevanju navaja dodatne nove organizacijske oblike, ki naj bi na različne načine pripomogle k izboljšanju stanja, vendar jih vsebinsko ne umešča v nabor obstoječih akterjev, ne navaja jasnih ciljev njihovega delovanja, njihovih pristojnosti in učinkov, ki naj bi jih prinašale in ne njihovega vpliva na delovanje in položaj obstoječih organizacijskih struktur slovenske kulture.


Javni interes ni opredeljen prav nikjer kot neka celota, ni jasna raba navedb o javnem interesu nasploh in javni interes se ponekod enači z javnimi zavodi ponekod s konkretnimi projekti … V kolikor je nekaj nekoč bilo ustanovljeno v javnem interesu, to nikakor ne pomeni, da je nujno to v javnem interesu tudi zdaj ali bo v prihodnje. Nove organizacije – agencije, kooperative in medresorska skupina (za arhitekturo) same po sebi ne predstavljajo reševanja razmer. Gre le za ponovno prenašanje odgovornosti iz Ministrstva za kulturo ali drugih obstoječih organizacij nekam drugam. Vsak dodatni element znotraj kaosa, čeprav je sam še tako lep in popolno urejen, kaos v resnici le povečuje.


Ministrstvo najavlja tudi umik države od odločanja, kar pa bi pomenilo lahko le, da se ministrstvo ne bo več ukvarjalo z vsebinami kulturnih programov in le te torej sploh ne bodo več predmet razpisov. Težko verjetno! V preteklosti smo že večkrat izrazili svoje pričakovanje, da bo Ministrstvo za kulturo opravljalo vlogo najaktivnejšega povezovalca različnih državnih resorjev (Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Ministrstvo za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za finance). Vse te državne strukture morajo v najkrajšem času postati prijatelji Ministrstva za kulturo in obenem prijatelji naše kulture.


Pričakujemo da bo MK s polno odgovornostjo in na očeh javnosti odločalo o vsem in obenem ves čas sodelovalo z ustvarjalci, strokovnjaki in organizacijami z roko v roki, se z njimi posvetovalo in sprejemalo svoje odločitve na temelju posvetovanj, dolgotrajnih izkušenj, različnih pogledov, ki temeljijo na preteklosti vendar pa segajo daleč naprej in ne le s pogledom v danes, kot je vedno bolj običaj.


Tekst predloga NPK večkrat prepleta načelne opredelitve s konkretnimi projekti ali sorodno tematiko obdeluje v različnih sklopih različno – celo kadar navaja pristojnosti za urejanje. Zaporedje poglavij ne kaže smiselnih medsebojnih povezav posameznih področij. Očitno gre za zahtevno sestavljanko, katere deli pa kot kaže, niso iz iste škatle.




Oblikovanje je navedeno znotraj poglavja »5. Likovna umetnost« kot eno štirih temeljnih likovnih področij (slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, oblikovanje), nadalje ga najdemo z eno besedo v poglavju »8. Arhitektura« in nadalje za malenkost obsežneje v poglavju »17. Kreativne industrije«. Nerazumljivo je, kako je lahko arhitektura, kot zgodovinsko vsepovsod dokazani neločljivi del sklopa likovnih umetnosti, postala znotraj NPK samostojno poglavje. Nerazumljivo tudi je kako se lahko oblikovanje umešča v tri različna področja obenem pa ni razvidnih jasnih povezav med njimi.


Dejstvo tudi je, da je oblikovanje eno ali morda celo edino področje, ki povezuje vrsto različnih kulturnih dejavnosti, od knjige, do intervencij v okolju, ustrezne sodobne interpretacije in rabe kulturne dediščine … Oblikovanje (design) pokriva najrazličnejše procese nastajanja nove stvarnosti; produktov, odnosov in tudi programov kot je dotični dokument NPK, katerega osnutek kaže očitno odsotnost »design thinking« metodologije. Kaže pa tudi nepoznavanje, ne le vloge in pomena oblikovanja, ampak tudi nekaterih drugih področij, ki jih osnutek NPK obravnava.


Oblikovanje in poklic oblikovalca sodi v najožji nabor prioritetnih, za prihodnost najbolj odgovornih dejavnosti, ki jih opredeljuje EU in v prihodnje terja ustrezno regulativo, izrazito podporo politike ter podporo okolja kot celote. Stanje, ki ga osnutek NPK ugotavlja za področje »8. Arhitektura« se še v bistveno bolj kritični meri izraža na področju oblikovanja. Raznovrstne realizacije, ki sodijo v področje oblikovanja po svojem številu predvsem pa neskladju bistveno presegajo arhitekturo, njihov vpliv v okolju je izjemen, stanje katastrofalno slabo in Slovenja je v zadnjih letih postala popolno neprepoznavno »sračje gnezdo«. Del odgovornosti za takšno stanje je vsekakor tudi v Ministrstvu za kulturo.




– da se oblikovanje vzpostavi kot samostojno področje znotraj širšega poglavja VSEH likovnih umetnosti (vključno s tisto dediščino, ki sodi v likovni sklop),


– da se oblikovanje obravnava kot ključno področje kulture in obenem razvoja Slovenije nasploh,


– da oblikovanje postane tudi povezovalna dejavnost, ki »preči« vse procese kulture, kot to deloma nakazuje poglavje 17. Kreativne industrije,


– da je nujna priprava in sprejem nacionalne politike za področje oblikovanja.




Kulturne in kreativne industrije, kot jih obravnavata poglavji 16. In 17. očitno predstavljajo sestavljalcem osnutka NPK vnovično nepremostljivo uganko. Kulturne industrije naj bi utelešale ali prenašale kulturno izražanje ne glede na njihovo komercialno vrednost. Kreativne industrije pa govorijo o izkoriščanju kulturnega potenciala kot sredstva za nastanek gospodarskih učinkov. V obeh primerih je govora o kulturnih in ustvarjalnih industrijah.  Ustvarjalno = Kreativno! Gre za sožitje skladnega in obsežnega nastajanja kulturnih dobrin in sistematičen proces njihovega prenašanja v polje gospodarskih učinkov.


Vsebina se nedvomno nanaša na prav vsa poglavja osnutka NPK in je nikakor ni mogoče pripisovali le glasbi, le oblikovanju, le arhitekturi, le kulturni dediščini … Bistvo tega procesa je, da sprošča ustvarjalno energijo in spodbuja nastajanje novih kulturnih izdelkov, te pa nadalje sistematično pretvarja / prenaša v polje gospodarstva. S tem opredeljuje kulturo kot temeljno orodje nastajanja nove dodane vrednosti. Ta je lahko neposredna – glasba, industrijski design ali posredna – festivali, likovna oprema okolja in investicije v dediščino, ki so potrebne za turizem. Tudi bolj pretehtane javne komunikacije vplivajo na prihranke koristnega časa in tudi na zmanjševanje izdatkov za zdravje. Vse to je mogoče izračunati.


V tem (skupnem) poglavju naj bi torej NPK opredelil sredstva, ki so namenjena različnim kulturnim dejavnostim kot svoj del vložka v razvoj »kulturno-kreativne ekonomije« in jim s tem že vnaprej dal konkretne cilje. To lahko MK naredi le v tesni povezavi z ministrstvi: MKO, MOP, MGRT, MIZP, in seveda MF pa tudi z drugimi ministrstvi. Trga kulturnih industrij ni mogoče nikakor povečati, saj realno sploh ne obstaja in ga kot takega ni mogoče razmnoževati. Trg je prostorska konstanta, ki jo obvladuje ponudnik in hkrati vrednostna konstanta, ki jo predstavlja kupna moč vseh prebivalcev predhodno ugotovljenega prostora. Katero območje obvladuje Ministrstvo za kulturo, katero Ministrstvo za zunanje zadeve, katero država Slovenija ali posamezne gospodarske družbe? Kolikšna je skupna kupna moč prebivalcev, čemu je le ta že vnaprej namenjena? Kako naj bi se ta namen spremenil?


Predpogoj za sistematični razvoj kulturno-kreativnih industrij je jasna slika stanja. Koliko je pri nas kulture, koliko je le ta zares vredna, kaj ona prinaša drugim gospodarskim panogam. Zakaj premalo ali po mnenjih prenekaterih veleumov prav nič? Zato, ker je kultura v Sloveniji razvrednotena na točko 0, ker je ustvarjalec in kultura z njim skupaj vnaprej deklarirano državno breme, ne pa temeljno bogastvo države …


Predpogoj procesa razvoja kulture kot gospodarske panoge (ponekod po svetu celo vodilne) je priprava (vsaj minimalnega) vrednotenja vseh kulturnih dejavnosti in splošna uveljavitev načel avtorskega prava. Te osnove morajo veljati najmanj za vse državne ali z državo povezane naročnike in za vse prejemnike javnih sredstev. Podpirati jih mora pravni red, sankcije kršiteljem morajo biti na ravni delikta proti državi in narodu. Tedaj bo šele mogoče ugotoviti, kolikšna je dejanska izguba javnega zavoda, z njim tudi ministrstva in javne blagajne, ker niso vložili v promocijo glasbenega festivala dovolj, morda toliko ali celo več kot jih stane festival sam, ker je šel denar raje za plače uprave … koliko so zato zgubili hotelirji, gostinci, trgovci, transport? Ali pa bo za vse nastal dobiček, pozitivna bilanca kulturno-kreativne industrije nekega okolja, ki je ravnalo preudarno in pravilno. Trenutno vse kulturne izgube le vsak dan bolj bremenijo ustvarjalce in njihovo sorodstvo.


Naslednji korak so javni projekti, ki usmerjajo javna sredstva in stimulirajo razvoj na način, da bo kulturni premik zaznaven (očiten), da ga bo mogoče ovrednotiti in ga bo nekdo pripravljen tudi primerno plačati. Višji zaslužek pa hitro vpliva na spremembo zavesti in kultura bo naenkrat nacionalna uspešnica – postala bo vodilo pameti.




To poglavje začenja z najavo »stabilnega položaja« ustvarjalcev v kulturi. Ministrstvo za kulturo je tisto, ki je nedvomno popolnoma in v celoti odgovorno za nastalo stanje, ki nikakor ni stabilno, še manj pa je sprejemljivo za ustvarjalce in ostale resorje države. Vzdrževanje tega stanja predstavlja največje dolgoletno prizadevanje Ministrstva za kulturo in naj bi mu bili ustvarjalci zanj celo globoko hvaležni.


Nekoč je dodelitev statusa samostojnega ustvarjalca pomenila neke vrste državno priznanje, ki naj bi najboljšim ustvarjalcem olajšalo obstoj na neobstoječem trgu in jih predvsem spodbujala k intenzivnemu nadaljnjemu ustvarjanju. Prispevek, ki ga je Ministrstvo plačevalo v zdravstveno in pokojninsko blagajno, je bil precej nižji od prispevka, ki ga je ministrstvo plačevalo zaposlenim kulturnikom in lastnim uradnikom. Menda je bilo tako zaradi finančnih razmer in enostavnega izračuna, ki je pokazal, da je ceneje upokojenemu umetniku, ki običajno ne živi prav dolgo, po upokojitvi plačevati razliko do primerne polne pokojnine, kot pa plačevati vso njegovo delovno dobo polne prispevke v pokojninsko blagajno. Ali je tedaj šlo za dokaj izvirno goljufijo, je seveda stvar presoje države. S tem si je slovenska kultura v bleščeči podobi Ministrstva za kulturo dejansko vzela pravico do nikdar in nikakor odobrenega kredita iz pokojninske blagajne z osebno garancijo posameznih kulturnikov. Nekaj let je potem normalno in popolnoma korektno upokojenim kulturnikom plačevala razliko do primerne pokojnine, potem pa je Ministrstvo za kulturo ugotovilo, da za svoje kulturno ravnanje nima nikakršne potrebe več, da tudi odgovornost tukaj ni več tisto kar je bila nekoč in preprosto zadevo ukinilo – s tem si je nekulturno prilastilo denar  umetnikov in države.


Seveda ta zadeva le ni tako preprosta in še vedno, kljub letom, obstaja nekaj ljudi, ki imajo omembe vreden glas, ki bi lahko vplival celo na volilno javnost; nekaterim so odobrili nekaj, ne kot zahvalo in primerno odškodnino za minulo delo, temveč bolj kot nagrado za zmeren molk. Ostalih kulturnikov, ki tega nimajo, je kar precej. Ti so preživeli svoje življenje v komaj sprejemljivih razmerah, ko včasih ni bilo mogoče ne k zdravniku, ne karkoli dati v lonec, zanje ni bilo ne dopustov in ne bolniške, ne regresa; delovna obveznost pa je veljala kadarkoli, kjerkoli in brez kakršnikoli delavskih pravic. Večkrat celo brez poprej dogovorjenega plačila. Največja stranka kulture je slovenska država, s katero se seveda ni primerno spopadati na sodiščih skozi dolgotrajne in drage procese, ki si jih kulturniki ne zmorejo privoščiti. Velik del upokojenih kulturnikov je v »partizanskih delovnih razmerah«, ki trajajo vse od  druge svetovne vojne in danes celo še bolj, opravil izjemno pomembno poslanstvo, naredil Slovenijo kulturno, na videz zelo uspešno in duhovno bogato državo, državljanom je vlival ponos vanjo in obenem debelo pomagal politiki, da so se s stanjem lahko hvalili prav vsi in na vsakem koraku. Ta prav isti velik del kulturnikov danes životari, hkrati pa čuva zase svoj ponos in ne razglaša svoje bede navzven in vse naokoli, kljub temu, da je njihova pokojnina več kot polovico manjša od pokojnine nekdanje čistilke na Ministrstvu za kulturo.


Nacionalni kulturni program je lahko le dokument slovenske svetlobe. Ta dokument mora nedvoumno priznati in odpraviti napake, manipulacije, kraje in nasilje nedavne ter malo bolj pretekle preteklosti, zanje tudi najti odgovorne, ukrepati. Predvsem pa mora kulturna oblast priznati popolnoma vsem kulturnikom v Sloveniji, tudi kulturnim uradnikom, povsem enake pravice. Vmes v teh letih so nekateri pametni politiki celo pogruntali, da bi umetnik moral biti nujno revež ker je to pač zanj najbolj prav in je mogoče lahko zato bolj poslušen. Sprejeli so vrsto zakonov, ki mu na različne načine omejujejo dejavnost in celo takega po katerem morajo vsake toliko dokazovati svojo vrhunskost s svojo  revščino, kulturno vrednost – vrhunskost ali izjemnost pa mu lahko ocenjujejo ljudje, ki jih sploh ne poznajo ne vedo v kakšnih razmerah delujejo in nekateri ne vedo skoraj nič o kulturi nasploh. Glede današnjih in prihodnjih razmer je zadeva seveda prepuščena pravim vizionarjem z možnostjo odločanja. Tistim, ki jim je volja ljudstva namenila največje zaupanje.


Nekaj let nazaj je kulturni ustvarjalec lahko postal kdorkoli, a to je bilo le po volji takratne politike – oblast je tako navidezno zmanjševala brezposelnost ali želela sistematično spustiti povprečje kulture malo niže, bolj k naravi in tlem, k ljudstvu, kot je bilo v kulturi kdaj prej. Potem so se tej isti državi umetniki neverjetno razpasli in zdaj jih je že nekaj časa ponovno preveč. Spet lahko govorimo le o odgovornosti Ministrstva za kulturo in nikogar drugega.


Ali bo Slovenija imela v prihodnje nekaj tisoč, le nekaj deset ali celo prav nobenega ustvarjalca, je vsekakor odločitev državnega vrha?


Ali bo tukaj naročil na kulturnem trgu toliko, da bomo celo potrebovali tuje kulturne delavce ali pa malo, da z njimi še naši ne bodo mogli preživeti?





– Ali bomo počakali, da tuji lastniki gospodarstva k nam pošljejo še svoje kulturnike, da bo naše ljudstvo lastnike bolje razumelo?


– Ali je samostojni ustvarjalec odgovoren za to, da nima službe v javnem zavodu, kot jo morda ima njegov študentski kolega?


– Ali je odgovoren za to, da je država naenkrat ukinila projekte, zmanjšala sredstva, prepovedala naročila, ustavila honorarje, naročala strokovno delo poceni šarlatanom, celo dovolila, da je nekdo plačan za enako delo pri istem naročniku nekajkrat manj in z izjemno dolgim plačilnim rokom?





– da Ministrstvo za kulturo z novim NPK-jem izenači položaj in vrednotenje dela samozaposlenih z zaposlenimi ustvarjalci in tudi z uradniki, ki so zaposleni na področju kulture.


– da Ministrstvo za kulturo z novim NPK-jem zagotovi zadosten obseg državnega trga za solidno preživetje prav vseh, ki se nahajajo na raznovrstnih državnih kulturnih seznamih.


– Ministrstvo za kulturo začne samostojnim ustvarjalcem ponovno redno izvajati dodelitve običajnih pokojnin (razlik – v skaldu s stanjem pred nekaj leti) in zagotovi dodeljevanje višjih pokojnin zaslužnim kulturnikom vseh področij po starem zakonu, če novega zakona le po krivdi MK trenutno še ni,


– Ministrstvo za kulturo nemudoma začne s pripravo novega zakona, ki bo pravično nadaljeval podeljevanje pokojnin zaslužnim kulturnikom in



Samozaposleni so zavezani, da opravljajo brezplačno ali napol zastonj družbeno koristno delo najvišje kakovosti, le zato da bi pridobili pravico do podaljšanja svojega brezizhodnega položaja. Zahteve, ki jih Ministrstvo za kulturo postavlja prednje precej presegajo kriterije mezdnega dela ali odnosov v fevdalizmu. S svojim delom so dolžni opravljati javno poslanstvo vrhunske ravni, priznanega vrednotenja njihovega dela pa sploh ni, plačilo zanj ni zagotovljeno, včasih celo niti ni planirano. Ni jim priznana niti nikakršna prednostna pravica do pridobitve naročil iz javnih sredstev. Ni jim priznano poslanstvo dejavnosti v javnem interesu. Njihovi minuli dosežki so pod večnim drobnogledom in na tehtnici nekega trenutnega mnenja, dokazovati se morajo vedno znova in sproti nastopati z novimi najbolj avantgardnimi in aktualnimi stvaritvami, celo menjati svoje nesporno priznano in mednarodno uveljavljeno kulturno nit, da bi lahko tekmovali z diletantizmom in šarlatanstvom mimo letečih modnih muh.


Ugotavljamo, da si vsak oddelek Ministrstva za kulturo predstavlja rešitve po svoje, da naj bi bil položaj mladega novinarja drugačen od položaja arhitekta, slikarja, kiparja, oblikovalca ….  Da naj bi bila odgovorna za reševanje stanja nosila različna ministrstva,  za likovnike pa naj bi bile (so)odgovorne celo lokalne skupnosti in nevladne organizacije (ki so same prav vsak dan v težjem položaju*) za arhitekte pa celo Ministrstvo za zunanje zadeve. Ali je mladim arhitektom potrebno zagotoviti enosmerno vozovnico v svet?



Vsekakor je za razmere odgovorno Ministrstvo za kulturo, ki mora poiskati in uveljaviti rešitve za ustavno enakost in enake življenjske okoliščine kulturnih državljanov, primerne delovne pogoje, enake pravice in ustrezno vrednotenje njihovega dela. To lahko naredi samo s pomočjo ostalih ministrstev ali neposredno z vlado. Sprejeti mora zakon o samozaposlenih, ki jih bo opredelil kot delavce, ki delujejo v javnem interesu ter skleniti kolektivno pogodbo z njimi. Pisci osnutka NPK raje razmišljajo o prekvalifikacijah samozaposlenih kulturnikov v druge bolj donosne poklice (str. 94). Bo na primer neka balerina, ki ni najbolj simpatična direktorju javnega zavoda, lahko uspešno pristala v turizmu kot natakarica, sopranistka s prekrasnim glasom obveščala o prihodih letal, kipar varil ograje ali na urgentnem oddelku UKC dajal polomljene ude v mavec, slikar pa bo verjetno uspešno prepleskal pisarne in s temi kulturnimi dosežki bodo lahko ti vsake tri leta podaljšali svojo pravico do prispevka za socialo?




Predlog NPK spodbudno navaja večjo pozornost nevladnim organizacijam /NVO/ v prihodnje in celo možnosti, da se nevladnim organizacijam zaupa prenos izvajanja javnih storitev. Nedvomno so zapisani zelo ambiciozni stavki, ki pa so daleč od sedanje realnosti in zato bralcu popolnoma nerazumljivi. Ob tako ambiciozno zastavljenih besedah predlog NPK ne predvideva prav nobenih dodatnih sredstev za razvoj in dejavnost nevladnih organizacij. NVO naj bi celo zaposlovale, reševale nakopičene probleme in razvijale … Iz tega je mogoče sklepati le, da gre za neresno zavajanje s strani pisca tega dela besedila.


Nevladne organizacije, društva in zveze društev, ki združujejo številne, ponekod skoraj vse strokovnjake nekega področja životarijo iz dneva v dan, nimajo nobenih zagotovljenih sredstev za svojo osnovno dejavnost, nimajo zagotovljenih sredstev za projekte, ki včasih daleč presegajo obseg in tudi kvaliteto projektov velikih javnih zavodov ali celo države same, nimajo ustreznih prostorov za dejavnost, nimajo … Nimajo niti možnosti realnega razmišljanja o svojem obstoju čez nekaj mesecev ali celo let, še manj pa možnost konkretnih ambicij in planiranja svojih programov za nekaj let naprej.


Principi financiranja uvrščajo v isti koš prav vse skupaj, tiste, ki združujejo več sto profesionalnih slovenskih ustvarjalcev s tistimi, ki vsebujejo edino svojega ustanovitelja in pravnega zastopnika in morda še kakšnega prijatelja iz globalnemu prebivalstvu popolnoma neznanega mesta na drugem koncu planeta. Slednja organizacija ima seveda boljše pogoje saj je vendar bolj izrazito mednarodno naravnana! Organizacije, ki stoletje odgovorno opravljajo svoje poslanstvo, so izenačene s tistimi, ki leto ali dve eksperimentalno izvajajo razstave na sveže prepleskanih fasadah mesta. Organizacije, ki požrtvovalno delujejo v javnem interesu so izenačene z organizacijami, ki delujejo le kot orodje neke osebne kariere in pomagajo zagotoviti izvajalcu nek osebni dohodek.


Nujna je kategorizacija vseh organizacij in nadalje zagotovitev vsaj minimalnega standarda njihovega delovanja. Ta za enkrat ni opredeljen in različni sektorji kulture kažejo tudi na zelo različna stališča globoko znotraj Ministrstva za kulturo. Šele nato je mogoče vrednotenje, ocena sposobnosti, proučevanje programov … Nujna je sprememba razpisov, ki zdaj obravnavajo popolnoma različne organizacije in različne programe z istimi, popolnoma neprimernimi merili. Razpise je potrebno pripraviti ločeno, ne le za različna področja, ampak tudi za različne vrste prosilcev. Iz razpisov je potrebno izvzeti klavzulo o zagotavljanju lastnih sredstev, saj naj bi bil razpis ciljno naročilo, ki naj bi zagotovilo organizacijam tudi sredstva (dohodek) za preživetje in eksperimentalno dejavnost. Bolje, banalne razpise je potrebno nadomestiti z učinkovitim strokovnim sodelovanjem!


Nacionalne strokovne organizacije in njihovo skupno krovno organizacijo (Kulturno zbornico Slovenije) je potrebno uveljaviti kot temeljno obliko strokovnega delovanja civilne družbe, kot neodvisnega regulatorja razmer in standardov delovanja kulture in kulturnega trga.




Komentar in predlogi v zvezi z drugo zakonodajo:




– Temeljna vloga Ministrstva za kulturo je odgovorno ravnanje z javnimi sredstvi. Ta odgovornost velja tako do parlamenta, vlade, države oziroma do njenega proračuna, do vseh davkoplačevalcev in uporabnikov kulturnih dobrin in seveda tudi do izvajalcev kulturnih dejavnosti. Odmik Ministrstva za kulturo od te odgovorne vloge, kot predlaga osnutek NPK in prepustitev odločanja takšnim ali drugačnim »neodvisnim« komisijam, postavlja pod vprašaj smiselnost prihodnjega obstoja MK nasploh. Nekaj sto milijonov EUR bi verjetno znala razdeliti neformalna skupina desetih kulturnikov različnih področij, tehnična izvedba pa je verjetno mogoča v sodelovanju s srednje velikim računovodskim servisom.

– ZUJIK nedvomno potrebuje precej širšo prenovo, kot to navaja predlog NPK in bi veljalo razmisliti o novem zakonu.




– Nesmisel je, da Ministrstvo za kulturo venomer znova od ustvarjalcev in nevladnih organizacij terja podajanje dokumentacije o delu v preteklosti. Dokumentarno in arhivsko gradivo mora venomer zbirati država, le to pa mora biti kadarkoli na razpolago tako MK kot medijem in tudi avtorju, v kolikor podatke potrebuje za lastno predstavitev.

– Obstajati mora razvid kulturnih organizacij, dvoran, razstavišč … Osebje v arhivih države mora poskrbeti za popolno evidenco dogajanja v njih. Kakor je to izvedeno za področje knjige in medijev, lahko velja za vsa ostala področja kulture. Avtorji naj bi bili dolžni obveščati centralno arhivsko službo le o svojih aktivnostih izven Slovenije.

– S tem bi lahko MK skrajno poenostavilo preverjanje dejavnosti samozaposlenih.




– Nujna je uvedba evidence o oblikovanju knjig in drugih publikacij. Vse knjige imajo v kolofonu navedenega avtorja oblikovanja, CIP pa tega podatka ne upošteva in tako ni mogoče najti knjig po kriterijih oblikovalcev.




– Vsebuje vrsto vrzeli, ki ne ustrezajo sodobnim razmeram. Področje oblikovanja je v marsičem izrazito zapostavljeno in so zato nujne nekatere spremembe. Predvsem gre za področje kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic, uveljavljanja pravic iz naslova praznih nosilcev in uveljavljanja avtorskih pravic nastalih v delovnem ali pogodbenem razmerju do naročnika.

– Potrebno je upoštevati dejstvo, da je posamezni ustvarjalec vedno pogosteje izpostavljen izsiljevanju naročnika in pod prisilo pristaja na najnižje mezde, nečloveške delovne pogoje in skoraj praviloma tudi na zahtevo, da se odpoveduje svojim pravicam iz avtorstva. Ministrstvo za kulturo bi moralo takšne okoliščine sistematično preganjati s pomočjo kulturne inšpekcije in zagotavljati tudi rigorozno kaznovanje kršiteljev.

– Nekatera področja ustvarjanja so v ZASP obdelana do potankosti področje oblikovanja in likovnih umetnosti pa so tako rekoč popolnoma zanemarjena.

– Prisotna je vrsta nejasnih tolmačenj zakona, ki onemogočajo ustvarjalcem primerno uveljavljanje pravic.




– Sedanji zakon o javnem naročanju postavlja »nabave« katerihkoli umetniških del ali storitev v popolnoma nesprejemljiv položaj. Dejstvo namreč je, da so principi vrednotenja in odločanja o umetniških delih popolnoma drugačni, kot so principi nabav pisarniškega materiala ali strešne kritine. Nujna je sprememba tega zakona, ki bo umetniškim delom ponovno na široko odprla vrata v javni sektor.




– Uredba je sicer protikorupcijsko naravnana in zato smiselna, žal pa popolnoma neživljenjska in kot vemo zadnje čase tudi popolnoma neučinkovita v smislu svojega nastanka. Uredba posredno omejuje obdarovanja za skoraj 500.000 oseb v Sloveniji kar je več kot polovica aktivnega prebivalstva in verjetno večina izobraženstva.

– Nekoč je bilo darilo ustaljen običaj ob najrazličnejših poslovnih dogodkih, obletnicah, odhodih v pokoj ali protokolarnih srečanjih. Ob takih priložnostih je bila običaj slika, manjši kip ali kakšen nenavaden oblikovalski predmet. Danes niti predsednik države gospod Borut Pahor ne more svojemu gostu najvišjega ranga podariti predmeta, ki bi presegal vrednost 1.000€. Torej karikirano – niti papežu ne bi mogel podariti replike Plečnikovega stola.

– Uredba je praktično popolnoma preprečila delovanje umetniškega trga, ki je v Sloveniji od nekdaj povezan le s podjetji in javnimi organizacijami, državo in slavnostnimi dogodki.

– Glede na to, da je zdaj že znano, da je bil njen učinek v boju proti korupciji popolnoma ničen je Ministrstvo za kulturo upravičeno predlagati, da se uredbo ukine ali iz nje vsaj izvzame kulturne predmete trajne vrednosti.




– Pravilnik je bil s “pravilnikom o prenehanju ….” dne 7. julija 2004 s strani Ministrstva za kulturo ukinjen. Kljub dejstvu, da je bil morda zastarel, nejasen ali ponekod napačen je bil to edini dokument, ki je na nivoju države opredeljeval večino kulturnih dejanj kot neko vrednost. Vrednosti tega pravilnika morajo biti obravnavane tako, da bo zagotovljen enak položaj med zaposlenim in samozaposlenim ustvarjalcem.

– Ministrstvo za kulturo naj pripravi nov sodoben dokument, ki bo opredeljeval vsaj najnižje vrednosti (morda tudi najvišje) raznovrstnih del znotraj kulturnih dejavnosti in ga uveljavil na ravni države, državnih in javnih organizacij, povsod kjer gre za uporabo javnega denarja. Le tako bo Ministrstvo za kulturo lahko uspešno uporabljalo in zagovarjalo svojo in našo trditev, da ima Slovenska kultura svojo vrednost.




– Običajno so vsakovrstna medsebojna razmerja urejena z zakoni. To velja za poslovne odnose pa tudi za družinska razmerja. Bistveno pri vseh teh dokumentih je, da vsebujejo ugotovitev kdo so tisti, na katere se nek odnos nanaša. V primeru samozaposlenih žal zakona in takšne ugotovitve ni in ne obstoja niti ugotovitev ali je samozaposleni delodajalec ali delavec.

– ZUJIK v marsičem le dopolnjuje, ne pa ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v točkah, ki se specifično nanašajo na zaposlene v kulturnih organizacijah. Zakon o delovnih razmerjih ne predvideva obstoja samozaposlenih, kljub dejstvu, da so ti nedvomno obstajali v času njegovega nastanka. Tedaj se je sprožila dilema ali gre za delavce ali delodajalce in ta je izgovor marsikateremu ministru in njegovim uradnikom, da okoliščine še niso urejene. Nedvomno so samozaposleni delavci, ki pa zaradi narave svojega poklica ne morejo delovati le v eni organizaciji ali sploh ne morejo delovati znotraj organizacij in zato delo opravljajo samostojno. Večinoma za nekoga, največkrat celo za državo ali del njega aparata. Nikoli ne zaposlujejo drugih in nimajo v lasti dragih strojev, ki bi delali namesto njih. Torej so samozaposleni lahko le delavci, s precej manj urejenimi delovnimi pogoji in položajem kot to na splošno za vsakogar zahteva ZDR.

– Samozaposleni ustvarjalci zahtevamo, da Ministrstvo za kulturo v sodelovanju z Ministrstvom za delo družino in socialne zadeve sprejme popolnoma nov zakon, ki bo vzporednica ZDR-ju in bo država z njim reševala, predvsem pa do potankosti opredeljevala položaj samozaposlenih.

– Pričakujemo, da bo MK sklenilo kolektivno pogodbo s sindikatom samozaposlenih, ki bo urejala temeljna razmerja pravic in obveznosti na obeh straneh. Trenutno smo samozaposleni sužnji javnega interesa, kar naj bi odtehtal prispevek za zavarovanje na nižji ravni od najnižjega uslužbenca države. Ista država od nas zahteva visoko strokovnost, izobrazbo, vrhunske dosežke, mednarodno veljavo …

– Izvedba zakona: do junija 2014




– Kljub marsikateremu odklonilnemu stališču, je vedno bolj jasno, da je tudi kultura gospodarska panoga. Kot takšna potrebuje svoja pravila, red, poslovne pogoje in urejen trg. Prav o kulturnem trgu je v zadnjih letih izjemno veliko govora, narejenega pa zanj prav nič. Le urejen trg z jasnimi pravili igre lahko zaživi, četudi se njegovo življenje začne na točki nič. Urejen trg omogoča planiranje, ustrezno razporejanje dobrin in njihove vrednosti.

– To je naloga strokovnih zbornic. Takšne zbornice z vsemi strokovnimi kompetencami imajo zdravstvo, socialni sektor, odvetniki, nepremičninska stroka, notarji … Kultura nujno potrebuje takšno organizacijo, ki bo sposobna delovati na strokovnih temeljih, z vsemi kompetencami regulatorja razmer na trgu.

– Le kot primer lahko navedemo, da je nujna uvedba licence za področje vizualnih komunikacij, saj nekateri naši kolegi brez tega ne morejo delovati na EU trgih. Nujna je tudi uvedba licenc za področje restavratorstva in varovanje kulturne dediščine, saj že zdaj zidarji, mizarji in pleskarji po tržni ceni »restavrirajo« kulturne spomenike. Nujna je uvedba licenc za organizacijo javnih prireditev, saj se s takšno licenco tudi diskoteka Lipa nebi mogla prav nikoli zgoditi.

– Ministrstvo za kulturo že vrsto let odklanja resno sodelovanje, zavedajoč se dejstva, da kulturniki sami ne bodo zmogli financiranja tako zahtevne organizacije. S tem Ministrstvo za kulturo prevzema odgovornost prav za vse anomalije, napake, gospodarsko škodo in morebitne tragedije, ki bi jih lahko predhodno preprečilo v primernem sožitju s kompetentno strokovno zbornico. Pričakujemo, da bo MK vneslo v svoje načrte podporo reorganizaciji obstoječe zbornice na raven ustrezne organiziranosti in pristojnosti, ki ji bo dodeljena z novim zakonom.

– Izvedba zakona: do konca leta 2013




– da MK za pripravo pooblasti neodvisno pravno pisarno in v sodelovanju z različnimi strokovnimi NVO nato pripravi prav vse navedene spremembe zakonodaje sočasno.



  1. INVESTCIJE – 546.000.000€


Predlog NPK v svojem dodatku vsebuje seznam, spisek želja, ki naj bi se na področju kulture zgodile v naslednjem obdobju. Le na osnovi tega seznama in nekih pridanih številk, je smiselna presoja tega seznama vsekakor popolna iluzija. Pa vseeno …


Zanimivo pri tem seznamu je predvsem, da vsebuje zelo različne investicije na zelo različnih krajih. Pri nekaterih je do posameznega evra natančno napisano, koliko naj bi zadeva stala čez tri ali štiri leta. Pri drugih so številke okvirne in nekako bolj razumljive za umetniški kader države. Natančnost nekaterih številk je za nas precej bolj presenetljiva od zneskov samih, saj bi pri takih vizionarjih v naši državi morali vedeti tudi koliko bo takrat – čez nekaj let, stala žemlja, liter bencina, elektrika …


Zanimiva je tudi celota – številka, ki skupno precej presega pol milijarde evrov za investicije na področjih kulture v štirih letih. To pomeni kar debelih deset milijonov na mesec za izvedbe različnih objektov – vsak mesec en soliden nov muzej ali dokaj solidno gledališče, galerijo, skupaj z razstavami umetniških deli ali s predstavami vsaj za eno sezono. Res zelo vzpodbudno! Ali bodo lahko muzeji, galerije in dvorane ves čas polni in bodo po svojem nastanku vsaj pokrivali lastne stroške obratovanja ali bodo postali novo brezno kulturne blagajne? Ali glede teh reci obstaja kakšen plan ali so to le neke sanjske številke? Kako sestaviti enačbe in narediti resno finančno presojo na temelju neznank, kot so: »v okviru razpoložljivih sredstev”, “nekaj deset milijonov evrov kar na okroglo” ali drugje “skrajno in do evra natančno”?


Učinkovit predlog oblikovalcev je lahko le, da naj se ministrstvo poveže z Univerzo, s Fakulteto za matematiko ter skupaj s študenti in profesorji najde model fleksibilnih metod za izračunavanje verodostojnosti osnutkov NPKje. S tem pa seveda lahko najde tudi argumente za vse navedbe, ki jih osnutek NPK planira.


Ciljev, kaj naj bi vse te v osnutku NPK zapisane investicije državi in državljanom prinašale žal ni najti nikjer. Še manj je razumljivo ali resnično v teh težkih časih to zmoremo ali ne. Menda zares ne zmoremo urediti niti položaja ustvarjalcev, jim zagotoviti delo in normalno življenje. kar je najverjetnejši predpogoj dejanskega obstoja kulture. Nimamo sredstev za kulturno produkcijo, še manj pa je za kakšno omembe vredno globalno promocijo …


K tem investicijskim denarjem lahko prištejemo še 308,5 miljona eurov, ki jih je sicer malo težko, a vendar, najti znotraj teksta osnutka NPK v poglavjih različnih kulturnih področij. Vse skupaj torej dokaj dobrih 800 miljonov eurov, ki naj bi bili dodatno na razpolago slovenski kulturi, v naslednjih štirih letih.

Predvidevamo, da pisci osnutka NPK sploh nikoli ne gledajo televizije, ne berejo časopisov in se žal, a morda celo res, sploh nikakor ne zavedajo kje živijo.

V kolikor ta denar resnično obstoja in torej je Ministrstvu za kulturo na razpolago, obstoja vrsta idej – realnih možnosti za njegovo bolj sprejemljivo in celo bolj učinkovito uporabo:

Ministrstvo za kulturo bi lahko hitro postalo večinski lastnik kakšne gospodarske družbe. Mercator je na žalost zamujen, a omogočal bi kulturnikom prodajo vsakovrstnih umetniških del in najrazličnejše kulturne dogodke, nastope v vseh regijah; najboljši sosed kot orodje za vedno znova opevano približevanje kulture našemu ljudstvu, je žal zamujena priložnost. Morda je prava, prav zdaj še kako aktualna, morda le za malenkost “poslovno” manj atraktivna, za našo kulturo pa morda celo pomembnejša, Mladinska knjiga ?

V seznam investicij MK bi morda lahko vnesli izgradnjo azila za obubožane ustvarjalce, v katerem bi lahko na stara leta kulturniki okušali sladkosti udobnega življenja, ki so se mu lahkomiselno odpovedali; zavedeni od oblasti in zaradi butaste odgovornosti, do svojega poslanstva in ostalih Slovencev. Zanesljivo bi bil tak predlog kulturnikom sprejemljivejši.

Lahko bi tudi pomislili na izgradnje ateljejev, odkupe del, javne postavitve, vrhunske recitale, predstave in koncerte tudi po naših vaseh in šolah, le za to, da se kultura prepozna, priblža ljudem, poveže in razvija naprej.

Predhodno smo že ugotovili, da je umetnikov očitno preveč in “program zaposlitev v kulturi” znotraj NPK ” ni nekaj pretirano ambicioznega. Zakaj bi potem zdaj potrebovali sklop novih umetniških akademij? Imamo še kar solidne ustvarjalce, celo take, ki sodijo v svetovni vrh, imamo tudi vrsto takih, ki so prav tako dobri a niso doživeli srečnega naklučja in MK zdaj predlaga zanje dodatno izobraževanje in prekvalifikacije. Očitno so jih obstoječe šole uspele naučiti kulturne obrti, a so bile žal le preveč dejavne, morda so celo komu izdale kakšno potrdilo preveč, a v dobri veri, da kulturo porebujemo.  Še tem umetniškim šolam, ki jih imamo bomo prav kmalu najverjetneje lahko precej zožali vrata.

NUK gradimo precej več kot štirideset let. Ta neizmeren čas razprav je zaneslijivo že vsem  razumnim Slovencem dokazal, da ga v resnici sploh ne potrebujemo. Celo dokazal je, da arhitekturni projekt v teh dinamičnih časih nikakor ne zdrži več dvajset let. Smo majhna vas z nekaj malega svoje kulture in prav vso se da na tesno zložiti na stopnišče obstoječe Plečnikove lepotice. Vse kar nastaja novega ali obstaja od prej rabi le suho in varno skladišča in dobro evidenco – torej nekaj hangarjev, ki so v opuščenih vojasnicah, dober računalnik in nalepke s črtnimi kodami. Morda res rabimo študijske dvorane, a univerza se vedno bolj usmerja k študiju na daljavo.



Osnutek NPK področje oblikovanja (designa) popolnoma zanemarja. Zaradi tega smo resnično globoko razočarani. Prepričani smo tudi, da bi v nekem razumnem okolju, ki bi si iskreno želelo ven iz globoke gospodarske in moralne krize in napredovati, konkurirati s svojo kulturno govorico na globalnih trgih, prav oblikovalci imeli pred seboj neskončno zelo zahtevnih in dobro plačanih nalog – naročenih od oblasti!



Razumni gospodarji ustvarjajo svoja semena na zalogo in z njimi čakajo na čas ko jih bo mogoče najbolj učinkovito posejati. Tako delajo države dobrih gospodarjev.








  • zaradi dejstva, da je oblikovalska stroka lahkomiselno popolnoma izločena iz besedila (in sistema financiranja),

  • zaradi dejstva, da osnutek ne predstavlja nikakršne vloge in odgovornosti Ministrstva za kulturo in celo nakazuje, da naj bi se ministrstvo svoje odgovornosti v prihodnje “odpovedalo”,

  • zaradi dejstva, da dokument ni dosegel temeljne stopnje razumevanja kulture, ki je lahko zasnovana le na predhodni identifikaciji ustvarjalcev kot osnove njenega obstoja,

  • zaradi številnih popolnoma nerazumljivih številk, ki lahko brez ustreznih interpretacij delujejo na marsikoga skrajno zavajajoče in s tem povzročijo slovenski kulturi nepopravljivo škodo,

  • zaradi dejstva, da osnutek NPK nikjer ne predstavlja pogleda MK na stanje, ki naj bi nastalo z njegovo “pomočjo” in učinkovitostjo delovanja MK v nekaj naslednjih letih.


Upamo, da bomo v nadaljevanju dobili od MK kvalitetna izhodišča v obliki razgrnitve popolnoma vseh sedanjih in planiranih prihodnjih “stroškov” kulture, njihovih podrobnih razlag, vrednotenja in načel določanja prioritet, kazalcev uspešnosti, vsebinskih ciljev …  in, da nas boste v nadaljevanju povabili, k skupni pripravi konkretnih in učinkovitih načrtov za prihodnost.



Žal je osnutek NPK pomlad 2013 bolj podoben neki precej realni preslikavi organizacijske strukture in okoliščin; uravnoteženosti razmer znotraj Ministrstva za kulturo (morda tudi razmer v celotni državi), kot pa nek smiselno urejen zapis, ki bi bralcu ponudil obetavno doživetje stanja kulture v Sloveniji čez nekaj let.



Lepo vas pozdravljamo,



Društvo oblikovalcev Slovenije:



Robert Klun, predsednik



Jani Bavčer, član UO



Jurij Dobrila, član UO



V vednost:

  • Nacionalni svet za kulturo, predsednik, gospod Miran Zupanič,

  • Kulturniška zbornica Slovenije, predsednik, gospod Janez Kromar

  • Državni svet RS, predsednik, gospod Mitja Bervar

  • Koordinacijski odbor kulture Slovenje – KOKS




Ciril Metodov trg 19  |  1000 Ljubljana  |  Slovenia  |  +386 1 430 52 46  |  |

Koršič: Pripombe na osnutek Nacionalnega programa za kulturo

Izr. profesor dr. Igor Koršič Ljubljana, 15. julija, 2013

Katedra za zgodovino in teorijo filma

AGRFT, Univerza v Ljubljani


Pripombe na osnutek predloga NKP

UvodDa bo razprava ostala konstruktivna poudarjam, da bi se te pripombe lahko nanašala na večino uradnih dokumentov in komuniciranja MK (in „širše“) v zadnjih dvajsetih in verjetno več letih. Danes je celo jasno, da je splošna kriza o kateri govorimo v državi neučinkovito »vladanje«, neučinkovito delovanje države in prav táko komuniciranje med stroko, med politiko in stroko in med politiko in državljani. To ugotavlja celo poročilo OECD-ja o delovanju lsovenske države iz leta 2012. Da bi lahko krizo odpravili, moramo najprej prepoznati in priznati vzroke. Predstavniki stroke v svojem prostem času in na svoje stroške že desetletja vsiljujemo učinkovite strokovne rešitve, ki so najpogosteje skregane s vsiljeno, birokratsko izmišljeno, neučinkovito in drago prakso. Naše strokovno znanje tako dobivate »zastonj«. Zato bomo poleg pripomb na zadnjo verzijo zapisali, kako naj bi tak dokument, ki naj bo podlaga za razpravo o ciljih in ukrepih, dejansko izgledal.

Odsotnost dialoga in sposobnosti za dialog

Vsakdo, ki se pri nas dokoplje do še tako skromne porcije politične, birokratske ali akademske moči, si ne more kaj, da ne bi nenehno solil pamet vsem drugim, ne glede na to koliko jo ima sam. Zato smo priče večnim prerivanjem, petelinjenjem, ki radikalno izključujejo eno samo stvar, namreč izmenjavo racionalnih ocen in argumentov. Izpostavljeni smo vedno novim, radikalno novim začetkom, ki se sprenevedajo, da se je z njimi svet začel. Birokrati brez vsake izobrazbe za to stvar, vedo vse o filmski politiki. Člani strokovnih komisij za filmske projekte pozabijo, da če bo projekt res dober, mu še niso videli para, zato ga bodo zelo težko ocenili. Namesto prizanja o načelnih težavah zaznati novo in izvirno, paradirajo s svojo nezmotljivostjo. Svet, ki nam ga take stroke slikajo je večna in monolitna gmota, katere strokovne skrivnosti poznajo le oni sami. Nikoli ni namigov, da obstajajo različni, tudi strogo strokovni, kaj šele estetski pogledi, da za vsak problem obstaja vrsta rešitev, kjer je običajno treba med sabo tehtati koristne in nekoristne posledice. Da obstajajo različni interesi, ki običajno poganjajo ta napihovalska naprezanja, je zariplo zanikano dejstvo. Seveda obstaja tudi vrsta različnih doktrin in praks kulturne politike. Denimo: nekatere države financirajo svojo kulturo iz državnega proračuna, drugi z namenskimi dajatvami, eni jo gledajo izrazito muzejsko, kot strošek, drugi kot investicijo v ustvarjalnost. Eni imajo vitko ministrstvo in tolste in avtonomne sektorje, drugi imajo, tako kot mi, tolsto ministrstvo in shirane in neavtonomne sektorje. Trenutno se monolitnost misli in akcije vzdržuje še vedno v imenu preganjanja samoupravljanja in delegatskega sistema, ampak ti izgovori se menjavajo po ideološkem vetru. Spodoben osnutek programa, ki ga verjetno ne bom dočakal v tem življenju, bi bil odprt, besedilo, ki bi izhajalo iz izčrpnih raziskav, ocene najhujših problemov in predlogov za njih reševanje. Še vedno velja, da se je najbolj približal temu tako imenovani Šeligov osnutek.


Kaj sodi v uvod osnutka?

Natančno opredeljena uporabljena terminologija. Jasno razlikovanje in opredelitve odnosa med kulturo in umetnostjo. Najprej bi morali povzeti namen NPK – ja. Recimo, da se na ta način skuša normativno urediti kulturna politika in morda s tem tudi določene prakse in postopki. Povzeti kaj in zakaj je javni interes v kulturi. Slediti bi moral kratek povzetek sistema znotraj katerega poteka razprava. Torej od kdaj je, kaj je in zakaj je Nacionalni program za kulturo in kako (ne)deluje. Od kdaj je, kaj je in zakaj je Nacionalni svet za kulturo. In kako (ne) deluje. Povzetek bi lahko bil, da je doslej vse to delo bilo pretežna izguba časa in sredstev, saj se sprejeto ni izvrševalo. Ali pa so bile tudi izjeme, ki bi jih kazalo izpostaviti. Morda namig, kako to fatalno napako odpraviti, kajti sicer bi kazalo razmisliti o spremembi obstoječega sistema z NPK in NSK, ki je razsipen s papirjem in vašim in našim časom.

Kaj sodi v uvod »analize«?

Sledi oris našega sektorja in oris stanja v njem, tako imenovana analiza, katere glavni namen je ugotoviti poglavitne probleme, ki bi jih kazalo zapisati v NPK, da bi jih v naslednjem obdobju odpravili. Morali bi priznati, da nikjer ne obstajajo vsi za opis takega stanja relevantni podatki, niti oris zgodovine slovenske AV (filmske) politike. Na podlagi obstoječe parcialne statistike in parcialnih analiz, (nekaj se jih je, celo tujih, nabralo zkozi destletja in večina prihaja do zelo podobnih zaključkom, kjer je pomanjklijo komuniciranje politike in birokracijo s stroko na prvem mestu, vendar te praviloma skrivajo.) in mednarodnih primerjav, bi potem predstavili stanje in predvsem probleme v sektorju.

MK bi moralo najti pogum preseči fevdalno prakso ponarejanja zgodovine za prikrivanje lastnih napak in pošteno zapisati, da je v preteklosti ministrstvo pretežno zaviralo razvoj AV sektorja (verjetno tudi kulture v celotI) in da smo zato v zadnjih dveh desetletjih zaostali za ostalim vzhodnim svetom. (Podobno kot na vseh drugih podorčjih.)

MK bi se moralo odpovedati vsakem zastraševanju z EU o potrebi po upravičevanju državnih pomoči za ta sektor. Slovenija je dolžna zaščititi svojo kulturo tudi z državnimi pomočmi tako po splošno sprejeti Unescovi konvenciji (2005), kot v skadu s splošno usmeritvijo kulturne politike EU. Če pa ne bi bilo nebene zaslombe v aktih pa v skladu z lastno zdravo pametjo: Kajti motite se, da kultura ni več dražavotvorna. Pa še kako je! Tudi za multikulturnost so nujne različne kulture.S tem seveda nimamo v mislih domljubnih hvalnic mami Sloveniji. EU sicer preverja »kulturni status« podprte produkcije, kadar sumi, da se proizvaja »nekulturne« izdelke, denimo komercialno hollywoodsko produkcijo, ali „nekulturne“ medije, ki jo včasih subvencionirajo nekatere evropske države, malce tudi Slovenija. Sicer je Slovenija je zaradi svoje neokretnosti v EU in na svetovnem trgu daleč od tega, da bi kaj takega sploh poskušala. Ko se EU začne vesti protikulturno, morajo slovenski državni organi skupaj s strokami družno in v povezavi z ostalimi članicami nastopiti proti temu. To se občasno dogaja. Navadno težave prihajajo iz direktorata za konkurenco.


»Analiza« stanja kinematografije in AV sektorja

Poglavitni problem je odsotnost celostnega urejanja AV področja (zato zahtevamo t.i. »krovni zakon«). Izpostaviti bi morali nefunkcionalnost pravne ureditve, ki nam onemogoča »evropske rešitve« (ustavne presoje RTV-jevega prispevka za slovenski film). Z mednarodno primerjavo bi morali ugotoviti, da nimamo optimalnega volumna domače produkcije, ki je potrebna da bi sistem deloval. Potem bi morali najti vzroke za to: danes so ti vzroki bolj sistemski kot pomanjkanje sredstev. V konceptu ugotavljate, da je distribucija ključen element kinematografske verige, »ki je odvisen od sektorja prikazovanja, ki je sicer v zasebni lasti, vendar lahko država skozi delovanje art kino mreže …« . Tu je konceptualna zabloda (korupcija), prisotna v naši politiki od začetka. Ne samo, da sta se distribucija in prikazovanje nestransparentno privatizirala, kar je tabu, ki ga še noben NPK ni omenil, ampak se ju še zdaj ščiti pred javnim interesom s prozornim izgovorom, da sta v zasebni lasti. Nič Tudi drugod po Evropi obstaja javni in zasebni sektor, pa delovanje distributerjev in prikazovalcev urejajo v skladu z javnim interesom, z zakonom. Usodno in zmotno je jemanje art-kino mreže za nekaj, kar bo nadomestilo delovanje distribucije in prikazovanja v skladu z javnim interesom. Art kino mreža je pomembna in uspešna vendar glede na delež svojega občinstva marginalna. Gre za nišo, ki jo moramo gojiti, vendar ne sme služiti za izgovor za sistemsko napako, ki je v »zaščiti« komercialne kinematografije pred javnim interesom. To dogmo zagovarjajo predstavniki države in politike od začetka samostojnosti, čeprav niti približno ne vzdrži kritične presoje. In prav tu je ključni, osrednji problem slovenske filmske politike. Iz te nedoslednosti, ki verjetno ni naključna, izhajajo vsi ostali problemi, recimo dejstvo, da je kinematografija ekstenzivna, kar se kaže statističnem dejstvu, da je obisk kinematografov pri nas na dnu v Evropi. Konkretno, pri nas gre za ca en obisk na prebivalca, povprečje v Evropi je 3,4, dobri rezultati pa so 5. Saj ni čudno, če pogledamo »kombinate«, multiplekse, ki delujejo v komercialnih centrih na obrobjih mest na eni, in načrtno ropanje in devastacijo mestnih kinematografov na drugi strani. Nikjer ne piše, da se država ne sme mešati v namene lastnika Kina Vič, da noče prodati dvorane v filmske namene! Ob ugotavljanju obiska kinematografov je treba izpostaviti podatke o gledanosti in pri tem ugotoviti, da je povprečna gledanost slovenskega filma v primerjavi s gledanostjo domačih filmov v drugih evropskih državah visoka, mora celo najvišja. Kljub neurejenosti tega področja! Ko pri tem ugotavljamo sorazmerno skromen tržni delež domačega filma v kinematografih (od 2 do 5%) se lahko začnemo spraševati po sistemskih vzrokih za tako stanje. Kritični volumen je en takih vzrokov. Z mednarodnimi primerjavami se da izračunati da bi tak volumen v Sloveniji znašal 10 celovečercev in da bi z intenzivnejšim trženjem lahko dosegli občutno intenzivnejšo kulturo domačega filma in s tem večji tržni delež. Čeprav je izpostavljanje večje gledanosti kot enega poglavitnih ciljev filmske politike leno pristajanaje na vulgarno količinsko gledanje. Namesto tega, da skušati uporabiti domače uspešnice za zmanjšanje pomena solidne povprečne gledanosti, bi lahko ugotovili, da je teh uspešnic toliko, da je večletna gledanost v kinematografih na zavidljivo visoki ravni. In večanje le-te pač ni naš pšrobelm. Osredotočam se na celovečerne film, ker je pokazatelj občega stanja. S tem nikakor ni rečeno, da ni pomembna tudi vloga televizij. Kvote, ki ji po evropski direktivi televizija mora naročati pri neodvisnih producentih, in kvote, ki določajo minimalni delež domačih vsebin v programih so nadvse pomembne za razvoj celega sektorja. Dejstvo, da se jih ne spoštuje, je katastrofalno, in v NPK sodi zagotovilo, da se bo to upoštevanje kvot striktno izvajalo. Seveda je potrebno zapisati tudi, kako se bo to izvajanje zagotovilo in kako se bodo sankcionirale kršitve. Tega v naših podobnih dokumentih pravilom ni, zato izgubljamo čas s temi obačasnimi očenaši brez učinka na prakso. Seveda bi bilo v javnem interesu če bi Slovenija te kvote unilateralno povišala. Če se že omenja Eurimages, Medio in podobno, je potrebo zapisati, v čem je kleč. Doslej sta večje črpanje teh virov onemogočal sklad in MK, Viba, ker nista zagotavljala paritetnih sredstev, ali časovnih in organizacijskih pogojev, ki bi omogočali večje in uspešnejše vključevanje naših avtorjev in producentov v mednarodne koprodukcije in s tem črpanje evropskih sredstev, ki so namenjene razvijanju evropskega trga in kulture.



Iz čimbolj konkretne in izčrpne predstavitve analize se potem »ekstrapolira« cilje. Glede na to, da je problem »ekstenzivnost«, s tem nizka kakovost »kinematografske kulture« in vsebine, ki jih prikazujejo, da so vzroki za to izključitev distribucije in prikazovanja iz javnega interesa, »ustavna protekcija« televizij pred evropskih urejevanjem njihove vloge v verigi, da je problem v odsotnosti «optimalnega volumna«, produkcije in distribucije, so cilji jasni. Če ni ureditve s krovnim zakonom je celostno filmsko politiko treba zagotoviti parcialno. Vključiti v evropsko orientirano ureditev distributerje, prikazovalce (tudi nove, spletne in mobilne), pač s parcialnimi zakoni. Povečati volumen (preko prsta 10 celovečercev), doseči ustrežen tržni delež (15 % v kinematografih, ? % televizijah in na drugih platformah). Pomemben cilj je spoštovanje in izvajanje obstoječe zakonodaje, ki predvideva kvote, torej predvidevanje delujočće implementacije zakonov s predvidenimi sankcijami za kršitelje.



  1. »Krepitev kinematografske itd.«

Čisto zgoraj bi moral biti ukrep, nekakšno zagotovilo, ki bi zagotavljalo da NPK ne bo ostal mrtva črka na papirju.

  1. Avtomatična podpora ne more biti prioriteta glede na ugotovljeno nadpovprečno gledanost domačega filma. Ni je pa je zato treba izključiti. Paziti pri tem, da bodo za tržno uspešnost nagrajeni zaslužni. Paziti, da to ne bo nižalo kakovosti. (Prioritetni ukrepi bi se morali nanašati na polno vključevanje distributerjev in prikazovalcev (tudi televizij) v verigo , na zagotavljanje izvajanja kvot (MK), na zagotavljanje prioritetnih sredstev in pogojev za mednarodno sodelovanje …)


  1. Viba. O Vibi je bilo že vse rečeno. V izhodišču bi morala biti temeljita mednarodno primerjalna analiza problema. Na taki podlagi bi potem lahko dali bolj konkretne predloge za rešitev problema (usklajevanje nacionalnega programa s poslovno prakso Vibe, večjo izkoriščanost kapacitet itd.) Vibi manjka delujoči film comission, če vsi to imenujejo komisija, jo bomo tudi mi. (Gre za uporabo besede v smislu komisijskih, posredniškik trgovin.) Več kot destletno popolnoma neuspešno mečkanje tega problema kaže na tisto, kar sem rekel o vsevednih strokovnjakih na začetku. Gre za toplo vodo. Tisti, ki to hoče uvesti, se mora zapeljati do Trsta in videti kako to deluje. Dajte dejavnost v koncesijo in dajte Italijanom, ali Dancem da vam napišejo vsebino koncesije, če nihče pri nas tega ni sposoben.


  1. Vzpostavitev osrednje vloge SFC je osrednja naloga. Kaj to pomeni konkretno? Ključen problem je tu volumen, ki je potreben za »«osrednjost«. Lahko bi predvideli vključevanje tujih svetovalcev. Ne vem kakšna je razlika med »filmi« in »filmskimi projekti«. Verjetno gre za to da bi SFC moral skrbeti za razvoj projektov. Digitalizacija je tehnološka sprememba, kjer je naloga SFC in države, da jo spodbuja in skrbi, da bo čim bolj ekonomična in tehnološko ustrezna. Financiranje le te je stvar deležnikov na trgu, v kolikor ne gre za paritetna sredstva, ki zagotavljajo pritok sredstev EU. Ker sem se s tem ukvarjal, vem da bi že zdavnaj lahko bili digitalizirani, če ne bi zavirali iz klanskih in drugačnih parcialnih interesov.


  1. O »razpršenosti« je bilo nekaj žer rečeno (Zupanič): sama razpršenost ne more biti cilj, ker je dejansko problem. Več koproducentov, bolj zapletena in dražja koprodukcija. Dejstvo je, da se ne da vsega zagotoviti na enem mestu. Zato je treba poskrbeti za vire. Zato je nastal Eurimages (ker je najtežje dobiti zadnjih 20%). Ne mešati pripsevka TV v filmsko produkcijo s njihovim koproduciranjem in lastno filmsko produkcijo. To so tri različne stvari. Omogočanje čim več virov (vrat) je naloga filmske politike. Se pravi sistem za paritetna sredstva, meddržavne pogodbe o koprodukcijah, podpiranje regionalnega sodelovanja in podobno. Izhodišče bi morala biti analiza, ki bi kazala, da tu zaostajamo, da je interes za sodelovanje z nami pri tujcih večji, kot je naš za sodelovanje z njimi. To sodelovanje ovirajo posamezniki s čudnimi, včasih patološkimi razlogi. MK in sklad nikakor ni spodbujal našega sodelovanja v mednarodnih okoljih. CECI, Cinereggio, tudi Eurimages, pri vsem tem je bilo zaznati oviranje, prej kot kaj drugega. Tu je prostor za medresorsko sodelovanje MK in MZZ na primer, kjer bi moral obstajati nek kompetenten koordinator. Kolikor vem, je vse to trenutno vodeno neučinkovito in birokratsko.


Finančna sredstva bi morala biti vedno konkretno navedena. Zdaj so navedena, vendar so pogosto predstavljajo del obstoječih budžetov. Kadar so navedena obstoječa sredtsva, je treba to jasno zapisati in predvideti, kaj bo zaradi tega odpadlo, komu bodo sredstva odvzeta.


  1. Gledanost slovenskega filma je že lahko kazalnik, ampak ta je že zdaj visoka. Tržni delež slovenskega filma je seveda ključen kazalnik. (Ne) izkazani deleži s strani producentov je neutemeljen mit. Njihov delež je odvisen od sistemskih dejavnikov. Naši producenti niso nič drugačni kot povprečni evropski, kolikokrat bo še treba to ponavljati za gluho lozo!)
  2. Pri Vibi so kazalniki izkoriščenost njenih kapacitet, kakovost in cene njenih storitev. To se ugotavlja z raziskavami (analizami).
  3. Kazalnik je tukaj lahko odstotek sredstev, ki je namenjen za razvoj in promocijo, delež EU sredstev, ki je bil zagotovljen s paritetnimi vložki, aktivnosti centra kot aktivnega predlagalca strategij razvoja filmske politike. (Doslej neobstoječe). Gledanost slo filma ne pride v poštev kot kazalnik, še manj število podprtih projektov. To je vse odvisno od množice dejavnikov.
  4. Kazalnik tukaj je lahko delež tujih vlaganj, vključno z Medio in Eurimagesom, seveda predstavljeno v razpredelnici, iz katere je razvidna dinamika rasti in primerjava z mednarodnim prostorom. Dinamika rasti večinskih kooprodukcij, in kooprodukcija na sploh.

Vključevanje naših subjektov v regionalno in mednarodno sodelovanje.




2. …večjo dostopnost

1. Prvi ukrep bi moral biti ureditev distribucije in prikazovanja. (Politike kinematografov ni z izgovorom, da so zasebni.) Čisto konkretna prioriteta je splošna dostopnost vseh slovenskih celovečernih in ostalih filmov! Za to bo poskrbel DSFU, in bi bilo lepo, če bi pri tem imeli podporo. Razpise je treba dodelati in konkretizirati. Povedati, da razvijanje art kino mreže ne pomeni celotne filmske politike na tem področju, ampak razvijanje pomembne niše filmske kulture. Vključevanje lokalnih skupnosti je treba konkretizirati. Doslej je šlo ( Kinodvor) za reševanje nacionalne politike. Lahko gre za primeren način, dopolnilo, vendar bi ga bilo potrebno raziskati. Če je en župan nekaj pripravljen storiti, to še ne pomeni, da to lahko postane nacionalni model reševanja.

2. Pri filmski vzgoji je ključno sodelovanje, medresorsko in drugačno. Izpostaviti kar je bilo doslej uspešno izpeljanega in iz tega projicirati prihodnje rešitve.

3. Sofinanciranje visokošolskih programov … Zadevo medresorsko uskladiti.



  1. Delež evropskih in domačih filmov, delež »art – pleksov«, dinamika rasti gledalcev za evropski in domači film (grafi in »krivulje«).



  1. Digitalizacija

Kot rečeno gre za tehnološki razvoj, ki ga podpira EU in bi ga morala tudi država z učinkovitim sistemom paritetnih sredstev. Preprečiti je potrebno stekanje denarja v zasebne, pred javnim interesom »zaščitene« žepe prikazovalcev. Digitalizacija pomeni potencialno večje možnosti za zahtevnejše in domače vsebine. Vendar samo v primeru, če se vodi kot premišljena in celostna politika.

Sicer pa naj bodo strateški dokumenti kratki, z veliko podatkovnimi dodatki. Kaj bi želeli, kaj ne deluje, kaj predlagamo za to, da bo delovalo? To je vse. Brez latovščine.



Igor Koršič