Blog

10. september

Zanimivo tole z Julijano Bizjak Mlakar. Kakšen bes, kakšno zgražanje! Ali bo nek anonimus brez kulturnih refrenc upravljal z nami, s kulturo?  Mediji oživijo. Tekmujejo med sabo, kdo bo bolj duhovit. Bomo videli kako se bo matematičarka, ki je delala v zdravstvu, soočila z našimi kulturniki! Nikogar ne zanimajo dejstva. Nihče nikogar nič ne vpraša. Nikogar dejansko ne zanima kdo je gospa, od kod je prišla, kaj hoče. Kje dela. Kaj je (bila) v politiki. Ne, kdo se bo pa ukvarjal z mukotrpnim pridobivanjem  podatkov! Raje udari! Vžgi! Ubij! Vbij! Nič o tem, kaj da je (bilo doslej) narobe s kulturno politiko. Z upravljanjem kulture. O tem, kaj bi bilo treba storiti. Ne, ko je pa tako lepo personificirati probleme. Si za ali proti njej? Ali si za tistega, o komer  Požar raport piše, da bo (minister). Pravijo, da je Julijana BIzjak Mlakar ustanovila KOKS. Ali, da ga je vsaj pomagala ustanoviti. To bi gotovo razložilo nenavadno spremembo stališča KOKSa, ki je prvi sprožil razpravo o kravjih kupčijah pri nastavljanju ministrov. Zakaj le se odzivajo afirmativno na trud Mlakarjeve, da se sooči s svojimi kritiki?  Zakaj pozdravljajo njeno izrazito negativno oceno trenutnega stanja in “novega modela” na področju kulture?  Dobro, te splošne podatke o procentih zmanšanja sredstev za kulturo lahko najde vsak. Na internetu. To ni nič posebnega. Sigurno je nekaj med njimi. Ona nekaj plačuje. Oni jo podpirajo z razlogom. Jim bo nekaj dala. Nihče ne naredi nič, ne da bi šlo za vezano politiko. Če je res tako lahko priti do podatkov o kulturni politiki,  kako to, da že nekaj let nihče teh podatkov ni omenil? Pa gre za ljudi z zvennečimi naslovi predsedniki tega in onega zaščitnega nacionalnega telesa, direktorje agencij … Domnevno “neodločni” predsednik vlade se je dejansko izkazal. Ni širil govoric. Ni nasedel govoricam in medijskih (ne)poročilom. Pozanimal se je pri več virih, kaj je na stvari. Morda je tako obnašanje predpogoj, da se ustvari primerno vzdušje za politiko dialoga in sodelovanja. Namesto kulture politike bizantinskih spletk naših večnih  kraljev na Betajnovi.

 

3. september

70. mesto na svetovni lestvici konkurenčnosti. Leta 2009 na 37. mestu. Ocene se formirajo iz splošnih kazalcev in ocen managerjev. Slednji sestavljajo pretežni del ocene. Aali se bo našel kdo med komentatorji, ki bo povedal kje je država dobila najboljše ocene in kje naslabše. Najboljše na infrastrukturi in izobraževanju. Najslabše pri bankah. Še vedno kakovostno prebivalstvo in gnila država, preko katere se je zgodil rop bank, ki ima za posledico padec zaupanja v banke in dostopnost sredtev za investicije. Ne, Gospodarska zbornica in drugi ideologi bodo zagnali vik in krik o levičarjih, stroških dela, predragem in neučinkovitem javnem sektorju: dober del javnega sektorja je edino kakovostno kar imamo. Politika in država sta zavozili banke. Pa ne zato ker so v javni lasti, ampak zato ker je politika omogočila, pravzaprav organizirala sistemsko bančno korupcijo. Janša bo gotovo oceno iz 2009 devet pripisal svojemu vladanju: V resnici se je od 2004 do 2008 izdolbla luknja, ki je omočila prosti pad od takrat. Pa bi združeni ekonomisti, fakultete in inštituti bili sposobni verodostojno in kredbilno interpretirati podatke za našo javnost? Ali bodo še naprej trobila za neoliberalno politiko?

Na mednarodnem področju se neoliberalna suicidalna norost  prevaja v agresivno ekspanzijo NATA, v ukrajinsko krizo in porazne, kratko in dolgoročno porazne posledice slaboumnih, ne najdem besede za to norost, sankcij proti Rusiji. Zpravljanje tisto male kredibilnosti, ki jo še ima EU v svetu in tisto malo primerjalnih prednosti, ki jih je imela z relativnim mirom v svoji neposredni soseščini in z ogromnim trgom nekdanje Sovjetske zveze.

 

 

 

20. avgust

Kot že tolikokrat zadnje čase se sprašujem, če je kaj narobe z mano, ali  nekaj  ni prav s svetom, ki me obdaja. Kako lahko naši politiki (in stroka), zdaj konkretno Cerar, govore o izhodu, preboju iz krize, če ja ta kriza vseevropska? V krizi sta tako Evrocona kot EU. Zahvaljujoč EU je v krizi tudi Rusija. Edine, ki so rahlo na poti iz krize so ZDA, zato ker ne izvajajo nore evropske neoliberalno – gospodinjsko varčevalne politike. Ampak o  tem nihče niti besedice. Ali bomo torej napadli ZDA?

14. avgust

Na skritem mestu poroča današnje Delo da je “BDP v območju evra nespremenjen”? A res? Dnevnik je za odtenek bolj resnicoljuben z “BDP v gospodarstvu Evra obstal na mestu”. Guardian piše včeraj kot prvo vest : “Rast evrocone je primlela do ustavitve”. Bistvo te novice je, da v EU  s svojimi neoliberalnimi ideologi varčevanja a la saška gospodinja  kar naprej vidijo znake rasti, ki se vedno znova pokažejo za fatamorgane. Za tiste, kot je denimo ekonomist Krugman, ki že od 2007, če ne že prej, napoveduje natančno to, ta gospodarsk imobilnost ne more biti nobeno presenečenje. Kako dolgo bo ta nesrečna EU vstrajala pri popolnoma zgrešenih gospodarski in zunanji politiki? V svoji stagnacije si je EU pridelala še Ukrajno, njenim ekonomskim interesom pošastno škodljivo krizno žarišče. Lahko se zahvali gospodu bogu, da ima na drugi strani Putina. Če bi Rusiji vlada tako iracionalni človek, kot je iracionalna in temu primerno ošabna, agresivna in pokriviteljska EU, bi bili že v veliki vojni. Vsekakor je novica, ki se nanaša ne evropsko gospodarstvo nadlejvanje stagnacije.  In  ob nespremenjeni politiki bosta EU, še zlasti pa Evrocona stagnirali še naprej. Še bolj verjetna je nova recesija.

 

Paul Krugman, 1. jan. 2014

So is the euro crisis over? No — it’s not over until the debt dynamics sing, or perhaps until the debt dynamics sing a duet with internal devaluation. We have yet to see any of the crisis countries reach a point where falling relative wages are generating a clear export-led recovery, or in which austerity is actually paying off in falling debt burdens.

But as a europessimist, I do have to admit that it’s now possible to see how this could work. The cost — economic, human, and political — will be huge. And the whole thing could still break down. But the ECB’s willingness to step up and do its job has given Europe some breathing room.

 

13. avgust

Medijska konspiracija o sestrelitvi

Človek ne more verjeti konspirativnem molku ZDA in EU o sestrelitvi malezijskega letala MH 17 nad Ukrajino. Podobno tiho je bilo in  še vedno je o snajperjih na Majdanu. Res je, da je tudi  Moskva tiho. Vendar Rusi so objavili svoje podatke, zanikali vpletenost in ne obtožujejo vnaprej nikogar, dokler niso znani podatki preiskovalne komisije. Človek bi rekel, da je to dostojno obnašanje, ki bi ga smeli pričakovati od vseh vpletenih strani. No, ena, naša stran ne postopa tako. V Iraku so se naučili, da lahko ukrepaš tudi na podlagi laži, da uničiš državo na podlagi lažnih podatkov in kot kaže ta recept ponavljajo. Sankcije proti Rusiji so sprožili na podlagi obtožb o ruski vpletenosti v sestrelitev. Hkrati ta obtožba ni podprta z nobenim dokazom. Celo Američani govorijo bolj o “verjetni” vpletenosti. Sankcije so obrodile že protisankcije, prepoved uvoza hrane. Obetajo se nove.  Poročajo o poraznih posledicah za že tako krizno evropsko ekonomijo. Potem ti pride še Rassmusen, generalni sekretar NATA in hladnokrvno obtoži Rusijo, da bo pod plaščem humanitarnega konvoja v Ukrajino izvedla invazijo. Človek se vpraša, kaj je cilj teh očitnih in hudih provokacij? Da ZDA uničujejo  EU je jasno, saj EU plačuje račune za njihovo politiko. Ali gre res za provociranje Rusije, da bi posredovala v Ukrajini, da bi se lahko sprožil širši mednarodni spopad? Vojaško industrijski kompleks potrebuje naročila? Kapital profite? Sicer vse to nima nobenega smisla. Mladina namreč poroča izčrpno o neodvisnih evropskih in ameriških virih (novinar Perry, nemški letalski ekspert, pročilo OVSE), ki opozarjajo na potrjena dejstva, ki kažejo na to, da je malezijsko letalo bilo sestreljeno iz zraka ne z zemlje, kot to trdijo ZDA.  Celo Russia today je tiho o tem. Ali je to Putinova taktika, da z zadržano politiko dela na tem, da bo bomba, ko bo eksplodirala čimbolj poškodvala že tako načete transatlantske odnose? Vsekakor je udeležba zahodnih medijev pri tem sramotna. In zastrašujoča. Kam smo na poti?

26. julij

 

Hinavščina, najbolj izstopajoča značilnost Evrope

V mednarodnem prostoru Slovenija ostaja bedna banana republika. Kako smo lahko tiho v zvezi z masakrom v Gazi?! (Seveda, saj smo v ZN glasovali proti Palestini in bili voljni podporniki vojne v Iraku.) Ob nezaslišani medijski in sicerjšnji pozornosti do žrtev sestreljenega letala v primerjavi z že zdaj trikrat številnejšimi civilnimi žrtvami v Gazi,  Zahod ponovno izpostavlja svojo, od nekdaj najbolj izstopajočo značilnost: hinavščino.  In Izrael se s pijano oholo zlorabo svoje vojaške premoči igračka s svojo prihodnostjo.

Seveda v Ukrajini ni nedožnih. Jasno,  nedolžnih ni v nobeni vojni. Vendar so v tej “pripovedi” glavni elementi  precej jasni: Janukovič je nekoč bil izvoljen na legalnih in legitimnih volitvah. Victoria Nuland* v posnetem pogovoru z ameriškim ambasadorjem v Ukrajini nazorno pove, koliko so ZDA vložile v “demokratizacijo” Ukrajine: pet milijard, letos že 200 milijonov $. Pove  tudi, da ZDA upravljajo z demonstracijami na Majdanu, odstavljajo in nastavljajo ukrajinske voditelje in v ta namen instrumentalizirajo ZN. Ob tem je Victoria mimogrede navrgla:  “Fuck EU!”  S tem zadnjim se strinjam. EU zaradi svoje servilne, nekompetentne in lastnim interesom škodljive politike ni vredna spoštovanja. Nasprotno,  zasluži si prezir. V rokah ZDA je EU z upravljanjem svoje ponudbe pridruženega članstva Ukrajini krizo sprožila. Kaj to pomeni za Ukrajino gospodarsko, se kaže prav te dni.  Kako noro in neutemeljeno je bilo pri tej ponudni zaobiti Rusijo, kaže Ukrajinska kriza, ki jo je to evropsko mešetarjenje zakuhalo. Le komu, razen Ukrajincem seveda, ta kriza najbolj škoduje?! Pri tem zbuja skrb, da celo treznim kritikom, kot je Cohn Bendit, te stvari niso jasne. Od te krize nima koristi nihče, z izjemo Rusije, ki si je sicer protizakonito, vendar razumljivo, uredila krimsko vprašanje.  EU je glavni izvajalec ameriške ekspanzionistične politike nasproti Rusiji. V svojo škodo in vškod Ukrajine seveda.  Čisto res je, da je nekoč Gorbačovu bila dana obljuba, da se NATO ne bo širil proti ruskim mejam. Res je tudi, da je Zahod izkoristil rusko šibkost pod Jelcinom, in namesto da bi pomagala, stal ob strani. Prav tako kot je res, da se zahodna rusofobija zažene vsakič , ko Rusija ni nebogljena: NIč drugače ni bilo v Krimski vojni. In končno je res, da je tako na Majdanu, v ukrajinskem parlamentu,  v vladi kot na vzhodnem bojišču precej politično sumljivih, nazistično usmerjenih sil. V švedskem časopisu Svenska Dagbladet so objavili intervju z deklariranim švedskim  neonazistom, ki se v ukrajinski enoti bori za Ukrajino, ki bo ostala v rokah bele rase. Pove, da je njemu podobnih na tistem bojišču veliko. In da izvajajo aretacije in zaslišanja sumljivih. Srhljivo!

Kar se dogaja ob sestrelitveni tragedije je sramotno in degutatno. Iz moje “naracije”, kot temu radi rečejo zadnje čase, je neizpodbitno jasno, kdo je vlekel glavne poteze pri ustvrajanjeu razmer, ki so botrovale sestelitvi. Medtem tista stran brez vsake zadrege od prvega dne za sestrelitev obtožuje Rusijo in Putina osebno, Brez vsakega dokaza.  Zahod flagrantno z neverjetno lahkoto  tepta visoka načela,  v imenu katerih sproža demokratizacisjke vojne po svetu. Ob tem so tako mediji kot politiki podli,  žaljivi in neprikrito rasistični. Neki nizozemski župan je predlagal, da bi izgnali Putinovo hčer, ki je poročena na Nizozemskem.  In Slovenija pri vsem tem sodeluje. Osebno me je sram, saj vse to počenjajo tudi v mojem imenu.

 

ZDA tega izpisa pogovora niso zanikale:

*An apparently bugged phone conversation in which a senior US diplomat disparages the EU over the Ukraine crisis has been posted online. The alleged conversation between Assistant Secretary of State Victoria Nuland and the US Ambassador to Ukraine, Geoffrey Pyatt, appeared on YouTube on Thursday. It is not clearly when the alleged conversation took place.

Here is a transcript, with analysis by BBC diplomatic correspondent Jonathan Marcus:

Warning: This transcript contains swearing.

Voice thought to be Nuland’s: What do you think?

Jonathan Marcus: At the outset it should be clear that this is a fragment of what may well be a larger phone conversation. But the US has not denied its veracity and has been quick to point a finger at the Russian authorities for being behind its interception and leak.
Voice thought to be Pyatt’s: I think we’re in play. The Klitschko [Vitaly Klitschko, one of three main opposition leaders] piece is obviously the complicated electron here. Especially the announcement of him as deputy prime minister and you’ve seen some of my notes on the troubles in the marriage right now so we’re trying to get a read really fast on where he is on this stuff. But I think your argument to him, which you’ll need to make, I think that’s the next phone call you want to set up, is exactly the one you made to Yats [Arseniy Yatseniuk, another opposition leader]. And I’m glad you sort of put him on the spot on where he fits in this scenario. And I’m very glad that he said what he said in response.

Jonathan Marcus: The US says that it is working with all sides in the crisis to reach a peaceful solution, noting that “ultimately it is up to the Ukrainian people to decide their future”. However this transcript suggests that the US has very clear ideas about what the outcome should be and is striving to achieve these goals. Russian spokesmen have insisted that the US is meddling in Ukraine’s affairs – no more than Moscow, the cynic might say – but Washington clearly has its own game-plan. The clear purpose in leaking this conversation is to embarrass Washington and for audiences susceptible to Moscow’s message to portray the US as interfering in Ukraine’s domestic affairs.
Nuland: Good. I don’t think Klitsch should go into the government. I don’t think it’s necessary, I don’t think it’s a good idea.

Anti-government protesters in Kiev
Anti-government protesters have been camped out in Kiev since November
Pyatt: Yeah. I guess… in terms of him not going into the government, just let him stay out and do his political homework and stuff. I’m just thinking in terms of sort of the process moving ahead we want to keep the moderate democrats together. The problem is going to be Tyahnybok [Oleh Tyahnybok, the other opposition leader] and his guys and I’m sure that’s part of what [President Viktor] Yanukovych is calculating on all this.

Continue reading the main story
Ukraine unrest: Timeline

21 November 2013: Protests start after Ukraine announces it will not sign a deal aimed at strengthening ties with the EU

17 December: Russia agrees to buy $15bn of Ukrainian government bonds and slash the price of gas it sells to the country

16 January 2014: Parliament passes law restricting the right to protest

22 January: Two protesters die from bullet wounds during clashes with police in Kiev; protests spread across many cities

25 January: President Yanukovych offers senior jobs to the opposition, including that of prime minister, but these are rejected

28 January: Parliament votes to annul protest law and President Yanukovych accepts resignation of PM and cabinet

29 January: Parliament passes amnesty law for detained protesters, under the condition occupied buildings are vacated

Ukraine’s protest leaders
Q&A: Stand-off in Ukraine
Nuland: [Breaks in] I think Yats is the guy who’s got the economic experience, the governing experience. He’s the… what he needs is Klitsch and Tyahnybok on the outside. He needs to be talking to them four times a week, you know. I just think Klitsch going in… he’s going to be at that level working for Yatseniuk, it’s just not going to work.

Pyatt: Yeah, no, I think that’s right. OK. Good. Do you want us to set up a call with him as the next step?

Nuland: My understanding from that call – but you tell me – was that the big three were going into their own meeting and that Yats was going to offer in that context a… three-plus-one conversation or three-plus-two with you. Is that not how you understood it?

Pyatt: No. I think… I mean that’s what he proposed but I think, just knowing the dynamic that’s been with them where Klitschko has been the top dog, he’s going to take a while to show up for whatever meeting they’ve got and he’s probably talking to his guys at this point, so I think you reaching out directly to him helps with the personality management among the three and it gives you also a chance to move fast on all this stuff and put us behind it before they all sit down and he explains why he doesn’t like it.

Nuland: OK, good. I’m happy. Why don’t you reach out to him and see if he wants to talk before or after.

Pyatt: OK, will do. Thanks.

Nuland: OK… one more wrinkle for you Geoff. [A click can be heard] I can’t remember if I told you this, or if I only told Washington this, that when I talked to Jeff Feltman [United Nations Under-Secretary-General for Political Affairs] this morning, he had a new name for the UN guy Robert Serry did I write you that this morning?

Jonathan Marcus: An intriguing insight into the foreign policy process with work going on at a number of levels: Various officials attempting to marshal the Ukrainian opposition; efforts to get the UN to play an active role in bolstering a deal; and (as you can see below) the big guns waiting in the wings – US Vice-President Joe Biden clearly being lined up to give private words of encouragement at the appropriate moment.
Pyatt: Yeah I saw that.

Nuland: OK. He’s now gotten both Serry and [UN Secretary General] Ban Ki-moon to agree that Serry could come in Monday or Tuesday. So that would be great, I think, to help glue this thing and to have the UN help glue it and, you know, Fuck the EU.

Jonathan Marcus: Not for the first time in an international crisis, the US expresses frustration at the EU’s efforts. Washington and Brussels have not been completely in step during the Ukraine crisis. The EU is divided and to some extent hesitant about picking a fight with Moscow. It certainly cannot win a short-term battle for Ukraine’s affections with Moscow – it just does not have the cash inducements available. The EU has sought to play a longer game; banking on its attraction over time. But the US clearly is determined to take a much more activist role.
Pyatt: No, exactly. And I think we’ve got to do something to make it stick together because you can be pretty sure that if it does start to gain altitude, that the Russians will be working behind the scenes to try to torpedo it. And again the fact that this is out there right now, I’m still trying to figure out in my mind why Yanukovych (garbled) that. In the meantime there’s a Party of Regions faction meeting going on right now and I’m sure there’s a lively argument going on in that group at this point. But anyway we could land jelly side up on this one if we move fast. So let me work on Klitschko and if you can just keep… we want to try to get somebody with an international personality to come out here and help to midwife this thing. The other issue is some kind of outreach to Yanukovych but we probably regroup on that tomorrow as we see how things start to fall into place.

Nuland: So on that piece Geoff, when I wrote the note [US vice-president’s national security adviser Jake] Sullivan’s come back to me VFR [direct to me], saying you need [US Vice-President Joe] Biden and I said probably tomorrow for an atta-boy and to get the deets [details] to stick. So Biden’s willing.

Pyatt: OK. Great. Thanks

 

26. julij

Rahlo upanje za prenovo

Propad populistov je toliko bolj preprečljiv, ker so za predvolilno kampanjo uporabili svoja najbolj umazana orožja: namerno so pustili  svojega predsednika v zapor, zato da so lahko igrali na karto komunističnega mučenika. Volilci očitno niso nasedli. Mladi izobraženci so volili ZL, ki je tako dobil imenitno priložnost, da se izkaže. SMC kazi sumljiva presonifikacija, vendar bomo to hitro oprostili, če gre za znak,  da MC sprejema odgovornost za vladanje.

Vprašanje odgovornosti je ključna za reševanje politične krize v Sloveniji. Civilna družba ne sme odstopiti od ultimativne zaheteve po odgovornosti politikov. Če bi bila taka zahteva dosledno uveljavljena, bi že zdaj odpadli vsi iz starih strank, ki so še ostali na političnem prizororišču.

19. junij

Slovenija 20 let brez učinkovitega nadzora financiranja političnih strank
V kaznovanju kršiteljev od Slovenije boljši Srbija in Hrvaška
V 20 letih nobena politična stranka v Sloveniji ni bila kaznovana zaradi kršitev pravil financiranja predvolilnih kampanj, čeprav obstajajo indici, da so bile vse kampanje veliko dražje, kot so jih stranke prikazovale v poročilih, pravi Vid Doria iz Društva Integriteta.

»V 20 letih tudi nihče ni izvajal učinkovitega nadzora«, je dodal ob predstavitvi mednarodne raziskave »Osvetljevanje denarja v politiki«, ki je Sloveniji za transparentnost pri financiranju političnih strank dodelilo indeks 4,7 od maksimalno 10 oziroma oceno »povprečno«.

19. junij 2014 ob 11:58,
zadnji poseg: 19. junij 2014 ob 12:59
Ljubljana – MMC RTV SLO

18. junij

Na slabo povezanem plemenskem ozemlju Slovencev, se je razplamtel hud idejno pravni boj. Ali je pravično, da na volitvah kandidira pravnomočno obsojeni za korupcijo (ni si kupil kosila za javne denarje, za kar si uničijo politične kariere na Švedskem, ampak je je sodeloval v mahinacijah za sprejem milijonskih podkupnin za orožarske posle). Nekoč so tudi na našem plemenskem ozemlju odvzeli hišo nekomu ki ni plačal ene položnice (za vodo). Takart so naši vrli prvani eksperti v en glas ztrjevali, da je to nujno, pravično, strokovno neoporečno, evrospko, civilizacijsko, saj je položnice vendarle treba plačevati. V zadevi Patria je večina ustavnih pravnikov modro tiho. (Niso naivni, že vedo, da se jim lahko kaj pripeti.) Drugi, še posebno tisti, ki so ugotovili, da so njihovi kolegi naredili domnevne procesne napake so vsi zaripli, kakšna krivica da se dela. Pri tem so čisto pozabili  na vprašanje ali je obsojeni storil kaznivo dejanje ali ne. Ne, zapletli so se v hude strokovne  boje o abstraktni obtožbi in konkretizaciji, kako da je zadeva zapisana v tožbi. Enakost pred zakonom naših pravnih  strokovnjakov že tradicionalno nič ne skrbi. Bivši ustavni sodniki, ministri, profesorji prava  za katere se ve, da politično in osebno simpatizirajo z obsojenim, so vsi iz sebe, kajti ustavno sodišče ni ugodilo vlogi za zaščito človekovih prvavic obsojenca iz formalnih razlogov. Menda se sklicujejo na zakon in ustavo! Si predstavljate, sklicijejo se na formalne razloge, za zavrnitev vloge! Pri nas imamo vsebinske in formalne razloge in take stvari, da imamo dovolj fleksibilno zakonodajo zato, da lahko enemu vzamemo hišo za položnico, drugega pa zaščitimo pred zaporom. Ustavni pravniki so vsi prizadeti, saj ne gre za kogarkoli ampak za predsednika največje opozicijske stranke, Poglejte kaj delajo našemu Janezu, ki je toliko storil za Slovenijo, vpijejo z  njegovimi priletnimi oboževalkami.  Onega reveže s položnico nismo nikoli videli, kaj šele, da bi nam razlagal, kako je lahko do tega nezaslišanega zločina prišlo. Tale pa nam neprestabo in iz vsem medijev  razlaga, da je nedolžen in da ga vedno preganjajo zgolj zradi tega, ker je čas volitev.  Mi nismo plemenska zveza. Mi nisimo niti pleme. Saj poznate Kosovarje in njihovo plemensko pravo. Je konzistentno in neprotsilovno. Mi smo mafijska zveza. Z našim pravnim redom zmaga isti kot zmaga v naravi. Tisti ki je močnejši.

10.junij

Če hočete vedeti, kaj si država misli o vas, “navadni državljani”, ki se vozite z vlaki, dijaki, študentje, upokojenci in drugi reveži, si poglejte železniško postajo Zidani most. Od osemdesetih let niso vložili v to mednarodno križišče niti za koš za odpadke. Če ne bi bilo pridnih žalezničarjev in snažilk, bi postaja izgledala kot tiste v Bangladešu, ki jih vidite v  filmih. To kaže tudi na fenomenalno strategijo transportne politike, ki jo premore in izvaja ta t.i.  država. O istem priča tudi popravilo od žleda polomljenih napeljav na progi Ljubljana – Koper. Enkrat drugo leto, pravijo … Polovica potnikov je že zapustial SŽ. “Pište me rit!”,  vam pravijo vaši izvoljeni politiki. Vsak dan, na vsakem koraku.

8. junij

Nekdanji partizan Franc Sever Franta je izrazil nezadovoljstvo in jezo zaradi težke gospodarske in politične situacije v državi. »Znamo naštevati napake in pomankljivosti, ki so jih zakrivili povzročitelji, ne znamo in ne zmoremo pa jih rešiti in se odločno upreti povzročiteljem ter jih odstraniti z oblasti. Tisti, ki so naš voz zapeljali v jarek, ga iz njega nikoli ne bodo potegnili, saj je ta obstal zato, da ga nepridipravi lažje oplenijo,« je prepričan borec. Dodal je, da naše gospodarstvo in politika potrebujeta strokovno usposobljene in neustrašne ljudi, ki nosijo v sebi moč odgovornosti, in ki znajo premagati težave in strah. »Ne potrebujemo takih politikov, ki so krivi za vse, kar se je zgodilo v zadnjih 22 letih. Treba se je upreti vsem, ki želijo zgodovino pisati na novo in vsem, ki jim je vseeno za našo identiteto in domovino,« (MMC)

7. junij

Opravičujem za ves negativizem zadnjih dni. Saj je res mogoč optmisitičen pogled, ki ga najbolje izraža naš predsednik. Danes se ves nasmejan in (samo) zadovoljen kaže za Joem Baidnom na slovestnosti čokoladnega kralja Proščenka. Ta ljubljenec in up Zahoda in naš novi zaveznik  je v skladu z vsem, kar se dogaja na svetu, v Evropi in pri nas. Obljubil je, da bo prodal svoje imetje in vse svoje sile zastavil za delo za Ukrajino in za svoje ljudstvo. Če si pri tem zadrži eno televizijsko postajico in ša kakšno strateško tovarnico, mu res ne moremo zameriti. Tako pač je na tem svetu. Nihče nam ni zagotovil, da se bodo stvari spreminjale in to v skladu z našimi pričakovanji.  Prav obratno. Seveda so nam  najbolj pametni  že zdavnaj napovedali, da se bo ta civillzacija izpela in počasi presahnila. Ker je bila zgrajena na parazitiranju tako na ljudstvih kot na naravnih resursih, je normalno, da enkrat tako enega kot drugega zmanjka.  Verjetno bo začela potem konzumirati samo sebe, kar se že nakazuje kot trend.  Kaj pa moremo pomagat, če se to dogaja, ravno takrat ko je našemu plemenu padlo v naročje največ svobode doslej. Morda sta ti dve dejstvi povezani. Ko je pomen državnosti atrofirala, nacionalna samostojnost ni več tako pomembna in so nam jo zlahka naklonili. So že vedeli, da bomo, ko bomo izpolnili svoje sanje, naše osamosvojitvene  načrte še veliko bolj odvisni in vkovanni v tuje interese,  kot smo kdajkoli bili od Dunaja, Pariza ali Beograda. Če se je kdo navadil te odvisnosti, smo to bili mi, ali bolje naši prilagodljivi voditelji. V imenu kako ali česa naj točimo solze, da naš svet ni drugačen? Na nečem pa še vedno vztrajam, tudi v mojem novem kandidovskem razpoloženju. Nismo si sami krivi, recimo kot volilci in državljani. Preprosto nimamo izbire. Je nikoli nismo imeli. Verjetno zato, ker se v našem plemenu ne rodi dovolj otrok s hrbtenico. Ne verjamem namreč, da se hrbtenico da prizvgojiti. Za tak trend je verjetno res poskrbela skrbna tisočletna selekcija. Partizani bi lahko pričali o nasprotnem. Pa tudi z njimi ni bilo kaj prida drugače. Kot mali otroci se veselijo, da so jih spustili na slovestnost obletnice invazije na Normandijo, čeprav tisti, ki so jih povabili predstavljajo v veliki meri kolaboranstke vlade. Normalno da smo ponižni in havaležno sprejmemo tisto malo, kar nam naklonijo? Saj  smo  tako mali in nepomembni, ali ne? Veliki svet pa že ve, kaj dela! En Obama že ni kdorkoli! En Van Rompuy tudi ne!

5. junij

Bantustanoslavija prosjači, če je lahko prisotna …

http://www.rtvslo.si/slovenija/pahor-slovenski-delegaciji-le-izprosil-pot-v-normandijo/338674

Bravo predsednik!

“Vsi drugi narodi so bili pomembnejši, celo Slovaki, Madžari, ki so bili v bistvu zelo pasivni zavezniški sodelavci, medtem ko so bili slovenski partizani zelo aktivni od vsega začetka vojne v Jugoslaviji,” pojasnjuje Čepič.” MMC, 5.06.14

A res!? Ne, Slovaki in Madžari so bili v kolaborantskih državah, hitlerjevih protektoratih. Morda se še kdo spominja, Madžarska je okupiral tudi del Slovenije? Kaj je zdaj to? Baje je predsednik Pahor z veliko napora izprosil prisotnost slovenskih predstavnikov, (ne pa tudi sebe), na slovesnosti v Normandiji. Težka naloga, ker baje nismo bili sooudeležni pri izkrcanju.  Merklova seveda  predstavlja državo, ki je bila udeležena. Saj ni važno, kako.  Očitno je pomembno samo da si tam. Ukrajinski čokoladni kralj je tudi povabljen, ker je seveda splošno znano, da je Ukrajina sodelovala pri izkrcanju …

Vse to kaže na popolno, ampak totalno nesposobnost naše diplomacije in še koga. Verjetno ne znajo popraviti zgodbe, po kateri so bili partizani jugoslovanski in Titovi, Slovenija pa ni niti bilo niti je imela protifašistični odpor. Morda so povabilo v imenu antikomunizma kdaj tudi zavrnili.  Dolgoletni ambasador v Parizu Capuder verjetno ni razlagal o veličini in pomenu partizanstva v Sloveniji.  Ni čudno da vabijo Madžare, nas pa ne. Me zanima, ali se je Jugoslavija udeleževala slovestnosti v Normandiji?

Ali lahko nekaj svetujem: ne prosjači se tisteh, ki so imeli neprimerno manj antifašističnega odpora kot Slovenija. Sooči se jih z dejstvi in izrazi pričakovanje, da ne rečem z zahtevo. Slovaki, Madžari, Ukrajinci in Nemci gotovo ne bodo prepričevali gostitetljev o mednarodnem pomenu slovenskega antifašističnega boja.

 

4. junij

Bananislavija, dežela neomejenih priložnosti!

Ljudje, če imate možnost, vam svetujem, da se nemudoma vsedete pred parlament in vstrajate tam, dokler ne začnejo čistiti tega hleva mega korupcije v tej, tako imenovani re-publiki. (To ni re-publika, to je re-bordelo.) Če vam je dosti protestiranjua,  vam svetujem, da se izselite, če se lahko. Ali pa vsaj poskrbite, da se bodo lahko izselili vaši otroci. Če mislite, da je z novico, ki vam jo bom posredoval vse v redu, vam po moje ni pomoči.  Kot mimogrede in rutinsko kot vreme in šport nam bananislavski mediji sporočajo naslednje: Skupina poslancev Pozitivne Slovenije je predsedniku parlamenta predala deklaracijo, v kateri predlaga, da parlament prepreči izvršitev odloka Ustavnega sodišča o ustanovitvi občine Ankaran.  Če bo parlament ta predlog potrdil, Ankranačani ne bodo imeli možnosti voliti na lokalnih volitvah. Tukaj prihaja bistvo: za 36.000 evrov je pravno mnenje  za to pobudo izdelal Evropski center za reševanje sporov nekdnaje ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal in nekdanjega ministra za pravosodje Živka Zalarja. Pri izdelavi pravnega mnenja je med drugimi sodeloval tudi nekdanji predsednik ustavnega sodišča Janez Čebulj. Naročnik in plačnik tega mnenja je Mestna občina Koper. Za tiste, ki morda tega ne veste, je tam župan Boris Popovič. Govori se o volilnem sodelovanju Zorana Jankoviča in Borisa Popoviča. Ljudi, ki so nam ali pa nam še vedno krojijo  usodo, je v tej zadevi še veliko več. Poiščite jih!  Jankovičeva Pozitivna Slovenija dela uslugo Popoviču in njegovem novem svetovalcu Gašparju Gašparju Mišiču.  Da bi razumeli to novico  morate vedeti, da so se prebivalci Ankarana z rerendumom odločili za samostojno občino. Parlament, ki je sicer ustanovil marsikateri občinski liliput v v tej tako imenovalni državi, ustanovitve občine Ankaran ni potrdil.  Zato je občino z odlokom  ustavnovilo ustavno sodišče. In parlament, t.j. skupina poslancev s PS na čelu oborožena s pravnim mnenjem “evropskega” (!) centra Živka Zalarja in Katerine Kresal, vrednim 36.000 evrov koprskih davkoplačevalcev, vrača udarec.   Če bomo to mirno prebavili, nismo vredni svoje države. In nimamo prihodnosti. Mene tokrat čisto nič ne znima, kaj je v ozadju. Ali se se Ankarančani želijo odcepiti zato, ker nočejo biti del koperskega političnega cirkusa, ali zato, ker želijo več danarja od luke za svojo novo občino, ali gre za kulturne razloge ali ankaranško nečimernost.  Zanima me sicer, če je kršena njihova ustavna pravica, in  kot vse kaže je.  Čeprav slavna bantistanska pravna stroka tega ne zna povedati, eni so kot običajno za, drugi so proti, tretji so pa dosledno za in proti. Kar ni odločilno. V tem primeru je zame odločilno, da je gre za še  še eno potrdilo o tem,  kako deluje t.i. lobiranje v našem bantistanu.  Primer nam ponuja nezpodbitna dejstva v dokaz,  kako deluje in čemu in komu služi politika v Bananislaviji.  Pri tem se akterji pri svojem poslu počutijo tako varne, da celo tik pred volitvami  nimajo nobenih zadreg kazati svojo raboto javnosti. Bo kateri od politikov govoril o tem primeru? Grem stavit, da ne. Bo kateri od novih etičnih “rešiteljev” govoril o tem primeru? Ne. Vsaj vzenmirajl se ne bo. Zadeva bo rutinsko obravnavana kot  spor. Žal jih verjetno mediji niti ne bodo nič vprašali.  Ali smo res že vsi pristali na to? In smo bananislavijo sprejeli kot našo neizogibno usodo in jo ponotranjili kot temelj nekakšne nove, še nikjer drugje videne bananislavske etike?

Delo:” Strokovnjak za ustavno pravo Andraž Teršek predlagano vsebino deklaracije DZ glede Ankarana ocenjuje za vsebinsko neprimerno: »Ne obravnava temeljnih vsebinskih vprašanj, zaradi katerih se lahko odločbam ustavnega sodišča glede Ankarana očita vsebinska nedoslednost in neprepričljivost, deloma tudi absurdnost. V tem oziru sicer izpostavi zelo pomemben gospodarski problem primera Ankaran, ki ima predvsem zaradi Luke Koper tudi nacionalni ekonomski pomen. A to se mi ne zdi dovolj.« Po njegovih besedah se deklaracija kratko in ustavnopravno površno osredotoča na razmerje med državnim zborom in ustavnim sodiščem. »Pri tem izhaja iz predustavniških in povojnih [2. svetovna vojna] zasnov ustavnega sodstva, ki jih štejem za strokovno zastarele in konceptualno preživete. To pa ne ustreza razvoju sodobnega ustavništva.«

Danes bodo deklaracijo v državnem zboru predstavili člani poslanske skupine Pozitivna Slovenija in pravni strokovnjaki Aleš Zalar, Janez Čebulj, Janez Šmidovnik, Franci Grad in Ivan Kristan. Njeno utemeljenost je pojasnjeval tudi Miro Cerar. Nasprotujejo pa ji Lojze Ude, Rajko Pirnat in Ciril Ribičič. Ali in kako se bo deklaracija sploh uvrstila na katero od izrednih sej državnega zbora, pa naj bi odločili na kolegiju, predvidoma v petek.”

Časopis sicer ne poroča nič o naročnikih, plačnikih in izvajalcih pravnega mnenja.

 

 

4. junij

Panični toni, morda že histerični so posledica obupa, ko ocenjujem, da gre še ena priložnost za zaustavitev prostega pada Slovenije po zlu. Velika pričakovanja so se spremenila v velika razočaranja. Zato mi prosim ne zamerite, če se pisanje kdaj zdi žaljivo do tistih, ki nastopajo na političnem odru. Mi sploh ne gre za to. Pisanje ne želi obravnavati politike add personam. (Čepav sem nam v politika trenutni različici ponuja prav v takšni obliki. In to konfekcijsko. Izbirali naj bi Šoltesa, Cerarja…).  Ne, ne želim iskati dlake v jajcu, ne želim kompromitirati nikogar, ocenjujem politična dogajanja v nastajanju. Če so moje ocene negativne, to še ne pomeni, da želim biti destruktiven. Daleč o tega. Panični ton izraža šibko upanje, da se stvari še da usmeriti v pravo smer, da se jih še da popraviti. Zato tudi takojšnji in čustveni, namerno ne premišljeni odzivi. V upanju, da se tako izogonem vljudnosti  samocenzuri, ki bi prekrila tisto, kar je morda v tem trenutku treba reči. Panika me grabi tudi zaradi močnega suma, da sem, sicer skrajno marginalno vpleten v dejavnosti, ki naj bi spremile nevzdržno stanje.  V bistvu pa spšoznavam, da gre za še en od mnogih manevrov ohranjanja statusa quo, privilegijev in položajev vseh vrst in korupcije, ki vse to omogoča.. In kaj je tako nevzdržnega, saj BDP in izvoz spet rasteta, Nemčija je spet motor Evrope? Ne, to je videz, morda upanje mnogih, ki vara. Slovenija se je res izvila iz recesije, nemških 0.9 % rasti pa je težko videti kot izhod iz krize. Vse preveč je znakov, da je gospodarska kriza postala kronična, morda hujša od one zgodovinske  leta 1929. Tako je že alarmantno je, če gledamo na politiko rasti in zahodno prevlado  kot na nekaj normalnega. Kaj šele, če gledamo iz perspektive trajnostnosti razvoja in iz vidika tektonskih premikov svetovnih centrov gospodarskega moči! In če gledamo kako  skoraj eksplozivno  ukrajinska kriza prehaja v gigantsko državljansko vojno na najbolj občutljivi meji EU. Na meji, ki nas lahko gospodarsko ponovno potopi, že samo zato, ker preko nje potekajo usodno vitalni energetski tokovi. Pri tem reakcije udeležencev v konfliktu, med akterimi smo tudi mi, nevarno spominjajo na začetke obeh svetovnih morij. Se pravi skoraj nihče katastrofe ne želi, katastrofa gotovo ni v interesu nikogar, še najmanj pa v interesu EU.  Kljub temu skoraj vsake akcija akterjev, zlasti “naših”,  samo priliva bencin na ogenj. Če k temu dodamo še rezultate evropspkih volitev, kjer je v dveh velikih državah prevladal iracionalni antievropski populizem, se sicer lahko tolažimo, da je to bolje, kot je bilo pričakovano, ampak taka tolažba ne zaleže veliko.  Ob tem smo mirno pristali na totalno prisluškovanje, na vsesplošen vdor v doslej nedsotopne in zaščiteno zasebnost. In mirno poslušamo leve in desne voditelje velesile, kako vstrajajo, da s tem ni nič narobe. Torej, v takem svetu, v svetu ki še najbolj spominja na sod smodnika, bi morala biti Slovenija v politično kar se da zdravem stanju, ko se bo spopadala z verjetnimi izzivi pred nami. Vendar je Slovenija daleč od tega. Vehementno in ponosno izzivajoče nam vladajo obsojenci in obtoženci. Skupaj so nas postavili pred volitve v najslabšem možnem terminu. Najslabšem ne samo za nuno potrebno alternativo na politični sceni, ampak najslabšo tudi za legitimnost volitev in bodočo politično stabilnost države. In to kar je zame bila kapljica čez rob: novi, domnevno odrešiteljski akterji na politični sceni se tega sploh ne zavedajo. O tem ne govorijo. Ponujajo na liberalizem! Ob tem kažejo močne simptome, da še zdaleč nimajo sposobnosti, da bi bili kos, ne krizi, ampak politiki nasploh. Kar precej stvari kaže, da bo pod krinko navidezne prenove politike, po volitvah vse isto.  Samo da bo še slabše, kot je bilo doslej. Kako naj ne bo človek paničen! In boli me, ker krize, ko je bila najbolj akutna, nismo izkoristili za politično in družbeno prenovo. Cilje je zdaj po vsej verjetnosti treba zastaviti na dolgi. In se sprijazniti s tem, da bomo v najboljšem primeru en cel madat še ena zamujena priložnost.

3. junij

Pravniki ne bodo rešili države. Ne levi ne desni, ne to ne ono, previdno za pravno državo in predvsem  za upanje je retorika, ki jih izdaja. Kaj nam bo upanje! Hočemo obljubo, da se bo nekdo spopadel z mafijsko hidro.

 

2. junij

Stranka Dejana Židana. Stranka, Stranka Janeza Janše, Stranka Franca Bogoviča, Stranka Ljudmile  …

Ali en spin doktor dela za vse nove stranke ali pa so se poenotili o doktrini. Izračunali so, da ljudje vedo, da država potrebuje rešitelja, nekoga ki bo iz mafijske države naredil demokratično. Za tako obljubo bodo ljudje prišli na volišča.  Da je korupcija poseben problem Slovenije  je danes opazila celo Evropska komisija. Ker jih je zaslepil uspeh Jankovičeve stranke, zdaj  proizvajajo kopije, Potemkinove kulise, surogate  napada na politično mafijo. Tako so nove stranke personificirane z domnevnimi voditelji v imenih strank. Spin doktorji ne vedo, ker  jih podcenjujejo, da bodo ljudje te trikce  spregledali. Sporočila, ki jih umetno hipertrofirani voditelji dajejo javnosti niso v sorazmerju z njihovimi ponosnimi  in navidez  obetajočimi imeni v imenih strank. Ta imena so slamnati možje. Še ena velika prevara.  Njihova poročila so namreč blede kopije vsega, kar so že drugi obljubljali v preteklosti.  Treba jim je priznati, da so s hitenjem na volitve in s temi kloni starih strank uspeli podaljšati status quo in agonijo za štiri leta. Če ne bo prej počilo.

1. junij

Mešetarjenje z mafijsko državo se nadaljuje

In mešetarji ostajajo isti. Slovenija je mafijska država in s tem se nobena politika noče spopasti.  To se kaže tudi navzven, s poljubljanjem. Poljubljajo se naši politiki in mafija. Popovič poljublja MIšiča. Bratuškova poljublja Stepišnika. Nihče od naših domnevnih predstavnikov  se noče s tem spopasti. Nasprotno, vsi od predsednika republike do strank in končno do slavnih pravnih strokovnjakov, vsi vse svoje sile vlagajo v podaljševanje nespremenjenega in nesprejemljivega  stanja. V podaljševanje agonije slovenske družbe, slovenske demokracije in slovenskega gospodarstva.   Manipulacija, laži in sprenevedanja s poletnimi volitvami so zadnji dokaz takega stanja. Ena teh manipulacij bo tudi kaplja čez rob. Kar igračkajte se z ljudsko potrpežljivostjo!

Vstaje so se uprle tistim, ki so ukradli državo Vstaje so rekle odločni in jasni ne mafiji in mofijski državi, ki jo je mafija ustvarila. Vstaje so povedale, da so vsi enaki. In to je bila pravilna in natančna presoja. Dokaz je že politika, ki se je pred vstajami zabarikadirala v parlement. Zabarikadirala se je tako t. i. leva kot desna politika, tako pozicija kot opozicija. Nobena stranka, noben posameznik iz politike se vstaji ni pridužil, ni rekel, res je, država je ukradena, tatovi so še vedno na delu, ustavimo jih. Vsi so enaki.

Tudi vstajo so ukradli. Ukradli so jo mešetarji, ki so izpadli iz parlamenta ali pa tam vidijo poslovno priložnost. Potem, ko so vstaje že bile v polnem teku so prišli, razglasili vstajnike za nevedno drhal,  in se ponudili za rešitelje in voditelje, za pamet, ki jo vstaje pogrešajo. Volilci so to ceneno nategovanje spregledali in jim odrekli podporo. Nič jim ni pomagal prozorni trik, da so se predstavljali za dediče vstajniških gibanj.

Na evropskih volitvah so volivci povedali, kaj si mislijo o naši politiki. Neudeležba ne kaže našega odnosa do EU. Kaže odnos tistih treh četrtin Slovencev, ki so podpirali vstajnike, do vse politike, tako t.i. leve kot desne, pozicije kot opozicje. Še več, volivci, ki niso volili, so pokazali  svoj odnos tudi do samozvane alternative.

Alternativa bo zmagala. Brez skrbi, da bo.  Ampak dlje, ko bo trajalo, huje bo. Več bo stalo.

 

9. maj

Slučajno sem v Guardianu videl naslov za nek stari Žižkov članek: “Humanity is OK, but 99% of people are morons.”

Gre za odločilno stvar. Današnja politika in spindoktorji, ki slepo verjamejo ameriškim social psihološkim in komunikacijskim teorijam, delujejo v skaldu s tem prepričanjem. Že od druge svetovne vojne naprej Američani vlagajo milijarde v raziskovanja, kako uspešno manipulirati z ljudmi. Uveljavljanje te manipulativne teorije s pomočjo politike, obravnavanje državljanov kot “moronov”, potrjuje samo sebe. Bebavi mediji in politični diskurzi ustvarjajo bebavo prebivalstvo. Bebavo prebivalstvo voli bebave politike. Zato je Pahor  tak, kot si ga zaslužimo. Prevlada cenenosti se je tokrat posrečila.
Televizija Russia Today nazorno kaže, da po bebavosti javnega diskurza Zahod daleč prednjači. To velja še toliko bolj tudi za naše  nekdanje komisraje, ki so našli novo vero in so zdaj pokorni sluge novih gospodarjev. RT je zgledna televizija, ki poglobljeno in vsestransko predstavlja relevantne družbene probleme. Celo kadar gre za občutljive ruske stvari, čeprav se Rusi nahajajo v skoraj vojni. NOB je bila mogoča, ker se je ljudem v izhodišču zaupalo. (Tragedija je bila v tem, da so komunisti ljudi preslepili in jih pripeljali v totalitarno družbo, kjer je namesto medijske manupulacije delovala grožnja s fizično represijo.)

Pred vstajami se je vsevprek govorilo: Slovenci niso za vstaje. Narod je pokvarjen in pasiven. Ljudje so zmanipulirani in neumni. Nikoli ne bodo šli na ceste, razen če jih pripeljejo sidnikati. itd. itd. Žižek je teoretiziral, da je naboljša revolucija politična pasivnost, ker bo prej prišlo do zloma sistema. Ko so vstaje bile še v polnem zamahu so njihovi “koordinatorji” ponovno zagnali lajno o ljudski naivnosti in pasivnosti. Ob tem so naredili  vse, da vstaj ni bilo več.

Prepričanje, da ljudje niso neumni, da so sposobni spoznati in delovati v skladu s svojimi interesi je ključno za uspešno politično akcijo alternative. Sicer se nam bo perpetuiral teoretično zgrešeni blodnjak neumnih ljudi, ki ne znajo voliti v svojo korist in tako volijo vse bolj neumne in pokvarjene politike. Prijatelj in cela vrsta njegovih kolegov v parlamentu bi moral že zdavnaj sprožiti preplah v Sloveniji.  Ni problem, da smo neumni ljudje. Problem so neumni (in nemoralni) v politiki.
Bratuškova je sicer izgubila, ko je stavila na spoštovanje pameti članov PS. Morda so res bili odločilni avtobusi (in obljube). Predvidevala je, da bodo ljudje videli, da en operira z avtobusi drugi pa ne. Napaka. Ljudje morajo imeti potrebne informacije, da lahko pametno izbirajo. V tem primeru teh informacij niso imeli. Za to bi morala poskrbeti prav Bratuškova. S fer igro je pretiravala. Z nefer naspotnikom se ne igra fer.

Kljub temu je Bratuškova bistveno pomagala vstopu morale v našo politiki. Njeno dejanje zaupanja v ljudi in poštenost je daleč močnejše od tehnike. Morala ima skrito moč. Podobno kot ljubezen. Zato žrtve pogosto niso zaman.   Spindoktor: Jankovič je govoril na pamet in gledal ljudi v oči, Bratuškova je brala s “plonk ceglca” … Te tehnične podrobnosti,  edino kar spindoktorji znajo, so k sreči na dolgi rok popolnoma nerelevantne. Logični korak bi bil, da bi se Bratuškova zdaj spin-doktojem odpovedala. V politiki je bila kratko, vendar dovolj dolga, da bi lahko spoznala, da tudi v politiki, kjer gre predvsem za interese, kompromise, etika kljub vsemu igra odločilno vlogo. Če je sposobna tega spoznanja, pravzaprav, če je iz pravega etičnega testa, bi to lahko bil odločilni korak k novi, alternativni politiki.

Tisto kar deli pokvarjeno in korumpirano politiko od alternative je medčloveško zaupanje. Zdaj nam vladajo ciniki.  Nujno potrebujemo naivne  “vernike” v soljudi.

 

Igor Koršič

 

 

5. maj

Požig takoimenovanih proruskih aktivistov, (gre za aktiviste, ki se v sili zavzemajo za večjo avtonomijo, proavtonomistični aktivisti torej), v Odesi je pošastno, grozljivo, zverinsko dejanje. (Ne)odziv na ta zločin tako v Ukrajini, še volj pa  v svetu nam napoveduje zlo prihodnost. Če ne že prej, je gotovo po tem dogodku mirno reševanje ukrajinske krize nemogoče. Če bomo imeli srečo in ne bo vojne, so zlasti “naši”, EU in ZDA, s svojim vztrajnim licemerjem, laganjem, manipuliranjem in cinizmom končno le pridelali veliko krizno žarišče na vzhodu EU. Predvsem je Ukrajina prejela v dar od moralno vzvišene, pokroviteljske Evrope nacionalno katastrofo. Bravo Washington! Bravo Bruselj!  Sijajen avtogol!

1. maj

Nekonzumirani kres

Danes sem šel preverit kako je s kresom na Rožniku. Še stoji, nekonzumiran. To ni čisto res. Približno tretjina ga je zgorela. Še stoji vendar je gorel. Tisti, ki hočete videti pravi kres, si lahko ogledate posnetek lanskega: https://www.youtube.com/watch?v=gJANV4m-tg8. Letošnji nezgoreli kres bi lahko bil matafora za vstaje. Kar ste videli je šele začetek. Res se po vstajah ni skoraj nič spremenilo. Vendar glavnina šele prihaja. Nekako tako je, kot zgleda Rožnik danes opoldne. Glavnina raja ob klobasah, čevapčičih in narodnjakih. Upanje predstavlja osamljen harmonikar, ki na  odmaknjenem mestu, skoraj sam zase, nepretrgoma igra partizanske. Igral je, ko sem sinoči opolnoči zapuščal prizorišče. Ko sem se danes opoldne vrnil je bil še vedno tam. In še vedno je igral. Ve, da ni res, da kot posamezniki in kot majhna država ne moremo ničesar spremeniti. Pomislite samo na carinikovega sina iz majhnega mesteca Braunau na Donavi. Res ni bil sprejet na likovno akademijo na Dunaju. Vendar je samo nekaj deset let kasneje takorekoč lastnoročno povzročil največjo kastrofo človeštva.  Doslej. Predsednik Obama ima mednarodno strategijo, kateri izvajalci smo tudi mi, novi zavezniki. Osamiti namerava Rusijo. Že skoraj desetletje pripravlja osamitev Kitajske. Iran je že osamljen. Južna Amerika tudi. Manjka samo še Indija, pa ne bo problema, saj se poplnoma solidarizira z državami, ki jih ZDA v imenu Zahoda izolira. Kaka veličastna priložnost! Za mega katastrofo nekoč v prihodnosti.

 

 

1. maj

Delu čast in oblast!

Je nacionalni kres na Rožniku končno zagorel? Ali še vedno stoji “intakten”? Po uri in pol  nisem več zdržal te travmatizirajoče izkušnje. Puntarji so zažigali gradove, mi pa ne znamo več prižgati kupa vejevja!? Bil je mlaj. Bil je sončni mrk. Slovenija je klavarno praznovala destletnico vstopa v EU. V medijih modrujejo, kdo da je kriv za to. EU je domnevno nedolžna. EU je bila priložnost, ki je nismo izkoristili. Strokovnjaki, ki se ne pozabijo pohvaliti, da so tudi sami bili vpleteni v proces vstopanja, v medijih povdarjajo, da EU ni odgovorna za naš fiasko. Sami smo si krivi. Človek si začne izpraševati vest. Le kaj sebičnega sem storil in s tem prispeval k nacionalni katastrofi? Ekonomisti namigujejo, da smo preveč trošili. Res je, priznam, silno sem si prizadeval za evrospko filmsko politiko. Nekaj več bi stala, vendar bi še več vrnila.  Odganjanje od državnih seskov je cenena neoliberalna demagogija, ki pod pretvezo varčevanja z javnimi sredstvi, dela gospodarsko škodo. Da o kulturni niti ne govorimo. Čeprav nam je vsam jasno, da živimo slabše, nam kljub našim grehom dopovedujejo, da to ni res. Čeprav nam naša izkušnja govori nasprotno, nam zagotavljajo, da kljub temu, da smo nesposobni živeti v tako leitni druščini kot je EU, živimo danes bolje kot smo pred vstopom. Nihče ne namigne, da je morda odgovornost za naš neuspeh neenakomerno porazdeljena med državljane Slovenije?  Ali je mogoče, da je mala manjšina, ki ji pravimo politiki, malo bolj odgovorna za neuspeh, kot so prekerni in nezaposleni delavci?  Pozitivna Slovenija se je razblinila še hitreje kot je nastala. Janković je uspel uničiti svojo stranko, zrušiti vlado in se dokončno onemgočiti v politiki, verjetno tudi lokalni. Uspešno je zaustavil mučni proces normalizacije in državo pahnil v negotovost. V Ukrajini se zdi državljanka vojna vsako uro bolj neizbežna.  In s tem morda zečetek svetovne vojne, ki bo poskrbela, da bomo pozabili na globalno ropanje in krizo. Koloseji v državi prikazujejo nesramežljivo propagando za odrešenika in mučenika Janeza …

Če to niso jasni znaki apokalipse?!

 

 

30. april

Razkrinkana Maska demokracije

Ta primerek sive propagande za tujino in bele za nas  je že nekaj dni na Youtubu. Zato ne trošite denarja, ki gre verjetno v kakšen sklad za reševanje Janeza Janše, če ni namenjen poplačilu uslug ustvarjalcev.   Zanima me, kdo je financiral ta ženantni izdelek? Končno je moralo precej stati tudi kar dvojno predvajanje v Kino Komuna in v Kolosejih po vse Sloveniji. (V Komuni ob 18.15 nas je bilo 16.)  Marsikateri slovenski film z neprimerno večjim potencialnim obiskom se sploh ne uspe zriniti v normalno distribucijo. Postavljamo nesmislena vprašanja, saj vemo, kako je bilo z razvpitimi brezplačniki, čeprav kolikor vem, niti policiji, niti parlamentarni komisiji ni uspelo priti do virov financiranja tiste drage predvolilne propagande. Ustavilo se je pri dobročinitelju, ki je domnevno vložil na stotine tisočev lastnih sredstev. Če se prav spomnim, je po poklicu učitelj telovadbe. Po marsičem res nismo daleč od Ukrajine, kamor bi nas  radi postavili avtorji te umetnine.  Na to kaže tudi tehnična kakovost filma, pri kateri so pomagali ljudje z rutinskimi veščinami, ki jih komaj zmore nenadarjeni podpisani avtor, ki je za povrh praktično brez opusa. In o čem je film? Čisto predvidljivo pripoveduje zgodbo o samo navidez uspešni Sloveniji, katere tranzicija je bila neuspešna. Film dokazuje to neuspešnost z nekdanjimi komunističnimi krvniki (Kučan, klan Kos, družina Hrastar, Danilo Turk, Igor Šoltes   …), ki iza svojih demokratičnih mask neusmiljeno preganjajo neizprosnega in viteškega borca proti komunistični zaroti,  seveda poosebljeno dobroto Janeza Janšo. Film pove, da so vse obtožbe proti Janši (Depala vas, Partia) obupni konstrukti in osebno maščevanje teh nepoboljšljivih komunistov, ki so zasedli vsa ključna mesta v državi, še zlasti v sodstvu. Janša je seveda vodil najbolj uspešno vlado v zgodovini Slovenije, nadvse uspešno je vodil tudi EU. Zato ga ljubi vsa evropska elita, še zlasti pa Gerge Bush ml. in  Angela Merkel. Seveda o Janši, kot funkcionarju Zveze socialistične mladine in Zveze komunistov Slovenije, o trgovanju z orožjem, o zadolževanju Slovenije, ki je za časa njegovega madata zapravila deset let svojega razvoja niti besedice. Kar je povsem v skadu z osnovinimi pravili izdelave progandnih laži: tisto kar pokažeš priredi, bistvene podatke pa izpusti.  Umetniki so za svoje, za svet gotovo šokantno spročilo, učinkovito  uprabili nekaj posebnih efektov. Za navidez belo fasado (marmornato?) lepe in uspešne Slovenije se skrivajo zločinski obrazi Janševih sovražnikov. Tako jih film z dejanske fasade dobesedno izpraska na svetlo. Ne bodo se več skrivali, zločinci! So kot nekaki fasadni lubadarji. Ko pokukajo na plan, se jih zopet dobesedno poliva z rdečo barvo, ki gotovo predstavlja kri na eni in komunizem na drugi strani. V tem filmu je vse dobesedno, skratka z macolo po glavi. Drugi umetniški dodatek, izstopajoče izrazno sredstvo je zvok, kjer so uporabili za izhodišče brnenje filmskega projektorja, ki v neprepoznavnem detalju nastopa tudi v sliki. Kolesje in druga brneča strojna oprema tako postane metafora za kruto in krvavo komunistično državno mašinerijo. Zvok so ustrezno obdelali, tako da zveni kot rožljanje z verigam, škripanje z zobmi in trušč v samem peklu. Seveda gre za pekel komunizma. Komunistični pekel je ilustriran z povojnimi procesi (Dachauvskimi in informbirojevski. Pri tem informbirojevci niso komunisti ampak seveda borci za demokracijo in svobodo. Huda jama je tudi pokazana, z ženskimi kitami, tako da se zdi, da so žrtve same mlade deklice. Vse skupaj več kot nazorno dokazuje zločinskost komunistov, preganjalcev nedolžnega borca za svobodo in demokracijo, Janeza Janšo in vseh poštenih in dobrih ljudi.  Janševa skrb za ljudi je še posebej povdarjena, seveda tako, da se pokaže z njegovo ljubko ženo, potem ga vidimo kako boža otroke in razen tega so filmarji očitno uspeli najti vse obstoječe filmske nasmehe godpoda Janše. Znano je, da njegov obraz ne ve kaj je nasmeh. Ko se zdi, da se nasmehne, izgleda da bo zdaj zdaj izbruhnil žveplo.   Razen tega vidimo horde oboževalcev in častilcev Janeza Janše v hudih naporih da bi dotaknili svojega svetnika.  Največje množice so sicer izposojene, morda iz kakšnega kitajskega filma, kajti Slovenija takih množic ne premore. Posnetek je primerno zabrisan, tako da ne moremo ugotoviti od kod je. Razumemo pa, da je njegova funkcija sporočiti, da Janšo, z izjemo že omenjenih komunističnih zlikovcev, podpira vesoljna Slovenija in več. Če se prav spomnim, povojni izvensodni poboji domobrancev niso omenjeni?  Le zakaj? Film je očitno namenjen tujini, saj je v angleščini.  Morda zato? Razen pripovedovalca krvavi komunizem in nedolžnost mučenika Janeza Janšo razlagajo  “talking heads”, ki so naši znani eksperti za mučenika. Naj jih nekaj navedem:  Boštjan M. Turk, Lovro Šturm,  ddr. Marko Jaklič, Drago Demšar, Milan Zver, David Tasić, Lovro Šturm, Matej Lahovnik …

Zanimivo bo videti, ali se bodo ljudje, ki so jih morda v filmu zlorabili,  pritožili. S tožbami bi kar nekaj njih lahko lepo obogatelo. Denimo Matevž Krivic, ki je uporabljen kot ključna priča, saj je povdarjeno, da je z druge strani, z levice, zato njegovi dvomi o sodbi v zadevi Patria toliko več veljajo. (Prvič sem slišal argument, da mora biti v tem primeru sodba bolj dodelana, bolj brezhibna kot sicer, ker gre za politika. Tako je nedavno govoril tudi ustavni sodnik Petrič. Ali ni načelo enakosti pred zakonom takorekoč temeljno, zato nad vsemi drugimi?) Film bom gotovo poslal vsem znancem, prijateljem in tistim v tujini, ki se zanimajo za Slovenijo.  Res gre za dober avtoportret ustvarjalcev, ki popolnoma nedvoumno govori o pravi, to je totalitarni naravi vodje, in onih, ki ga častijo. Lahko bi ga posneli tudi v Severni Koreji. Tako je to s propagando. “Malo” pretiraš, pa se ti spremeni v bumerang.

Igor Koršič

 

29. april

Tretja svetovna vojna?

Prvič je bilo izrečeno nekaj, kar me je doslej preganjalo kot zla slutnja. Izrekla sta to dva vrhuska ameriša profesorja, strokovnjaka za mednarodne krize. Main stream mediji ju seveda ignorirarjo. Saj je preprosto: ameriška strategija, pazite, dolgoročna, objavljena v New York Timesu prejšnjo nedeljo,  je mednarodna izolacija Rusije. Zakaj? Zato ker Rusijo skrbi njena varnost, ker deluje v skladu z geostrateškimi interesi in ne gleda mirno na ameriško organizrani puč v Kijevu. Da gre za ameriško predstavo je nedvoumno dokazano v objavljenem telefonskem pogovoru med sekretarko v State departmentu Nolanovo in ameriškim ambasadorjem v Ukrajini. Pri tem glavne vsebine tistega pogovora mediji niso zaznali ampak so razbobnali zgolj senzacionalno izjavo Nolanove “Fuck EU!” Imamo globalno gospodarsko krizo, ameriške main strem medije, ki so postali vladna trobila, imamo državljansko vojno v Ukrajini, ki je vsak dan bliže točki nepovrata in imamo nervozno Rusijo in kopičenje Natovega orožja v Vzhodni Evropi. Še en mali indic: ZDA so pozvale Švedsko naj vstopi v NATO. Ko so Švedi izrazili začudenje nad nespodobnim povabilom, je predstavnik ZDA odgovoril, da prihajajo časi, ko Švedi sami ne bodo več mogli skrbeti za svojo varnost. Brrrrrr!

 

29. april

“Ne priznajem ovaj sud!”

Zakaj se mediji toliko trudijo, da omogočajo obsojenim in njihovim odvetnikom, da neprestano izpovedujejo vesoljnem svetu svoj prezir do pravosodja? Kaj bi bilo z nogometno tekmo, če bi po vsakem rumenem kartonu dajali mikrofon kaznovanemu in njegovi ekipi? Kako je mogoče, da neki Nežmah in neki Kline, strokovnjaka za trženje in imidž, na poglavitnem državnem mediju družno izražata prezir in “strokovne” ocene o neki pravnomočni sodbi? Zdi se, da lahko vsak, ki ima pet minut časa pristopi k medijem in dvigne nogo in vrže prgišče prezira na sodstvo.  Kako je mogoče, da nekdanji predsednik ustavnega sodišča posredno javno preti sodnikom višjega sodišča nekaj dni pred razsodbo? Kako je mogoče, da dobi v televizijski debati taisti Petrič vnaprej dogovorjeno zaključno besedo, ki je politični traktat represivnih neoliberalcev? Kako je mogoče, da odvetniki v več pogledih evidentnih kriminalcev, (ne samo pravnomočno obsojenih), pretijo sodnikom, češ da sodijo tudi sami sebi? Kako je mogoče, da so vrhunske avtoritete prava, profesorji in predstojniki inštitutov in podobni ob tem tiho? Oglasil se je zgolj tožilec Ferlinc z zaskrbljenostjo nad odsotnostjo  nične tolerance do korupcije v državi. In bil deležen kritike, da ni pravi, ki bi lahko tako kritiko izrekal, kaj da si dovoli. Kdo pa naj ve, kako je s to toleranco, če ne tožilec pod nenehnim  javnim in gotovo tudi nejavnim  pristiskom?  Za božjo voljo!  Ali je vse to, teh nekaj obsodilnih sodb,  posledica  korajže nekaj ljudi v pravosodju? Saj nismo edina pravna država na svetu, zakaj se torej očitno zgledujemo zgolj po Berlusconiju, ne pa po normalnih državah? In vendar je tudi Italija občutno bolj normalna od Slovenije. Ali ste že kdaj slišali mafijske šefe in njihove advokate v Italiji, da bi razlagali, kaj si mislijo o italijanskem sodstvu?  Zakaj profesorji in ustavni sodniki ne povrašajo  za nasvet kolege v državah, kjer pravo in demokracija delujeta? Z našim sodstvom je marsikaj narobe. Recimo to, da kot vse kaže, deluje z nekakovostno napisanimi zakoni. Ali to, da najvišji javni funkcionar dobi za obljubo sprejemanja mega podkupnin, ki so na koncu plačane z našim, javnim denarjem, dve leti. In neka ženska, ki je nesupešno posredovala letalske karte in avtomobile škofiji, šest let zapora. Dotična ni nikoli dobila niti sekunde, da bi v medijih povedala svojo plat zgodbe.  Ali kaj da si misli o našem pravosodju. Dejstvo, da dela pravosodje prepočasi,  je gotovo predvsem problem politike, ki skrbi za to, da nima dovolj denarja. Nikakor pa ni problem v tem, da sodstvo sodi in to kljub temu, da ga obsojeni in njihovi pomagači in simpatizerji ob vsaki priložnosti izpostavljajo  preziru, zasmehovanju in nikoli dokazanim obtožbam o politični pristranosti. Tito je na zananem procesu v Zagrebu izrekel svoje mnenje o sodišču. Kar je izrekel je povedal  dostojno in argumentirano,  v skladu s svojim političnim prepričanjem in delovanjem. Tile, obsojenci, njihovi družabniki, advokati in medijski komentatorji pa zgolj histerično vreščijo. Sodišče je sodišče pristransko! Kot da so dojenčki v peskovniku, ki se jim je zgodila krivica, ko so jim podrli kupček peska in vzeli kanglico.  Cinično se režijo v kamere in namigujejo, češ, saj vemo kako je s tem pri nas. Hkrati pa so tiho, ko to isto sodstvo sodi njim v prid.  Če ne priznavajo “ovaj sud”, naš demokratični sistem v načelu naj, kot je to delal Tito, začenjajo pripravljati  revolucijo, državni udar. (Prepričan sem, da bi tak udar, vendar kijevske sorte, že zdavnaj izvedli, če bi imeli dovolj moči.) Zato ne preseneča, da že zdaj vlečejo primerjave z Ukrajino. Morda je rešitev zakon, ki bi kaznoval javno izražanje prezira nad pravosodjem? Naše demokratične nezrelosti se očitno drugače ne bo dalo pozdraviti. Ne smemo pozabiti, da nedeljujoča pravna država  pomeni nedelujočo demokracijo. Nedelujoča prvana država in nedelujoča demokracija pa pomenita nedelujoči trg. In vse to skupaj vzdržuje, našo posebno, slovensko  krizo.

 

 

26. april

Plemenska horda

Zelo enostavno je. Neka družba je ali pravna ali mafijska. Slovenija je mafijska. Najbolj jasno je to na kongresu Pozitivne Slovenije povedal Robert Golob. Da bodo Ljubljančanke in Ljubljančani na volitvah oprali Jankoviča vseh obtožb, je rekel. Ne, ne bodo. Samo v mafijski združbi je kaj takega mogoče. V vsaki civilizirani državi, ne glede na to, ali je monarhija ali demokracija ali kaj tretjega, o krivdi državljanov odločajo sodniki in sodišča, izhajajoč iz zakonikov. Celo plemena imajo nepisane zakone. V civiliziranih državah in civiliziranih plemenih  vlada zakon. Hitler ni opran krivde, tudi če je 90 procentov ustrahovanih ali šarmiranih Nemcev volilo zanj.  Slovenci, še zlasti naše “elite”,  tega ne vemo. Zato živimo izven civilizacije, v pravnem in moralnem kaosu. Naši zavojevalci so imeli prav, ko so trdili da nismo kulturni. Razumevanje smisla pravne ureditve in zakonov je namreč temelj kulture.

 

25. april

Neoliberalizem v svilenih rokavicah po Kmetičevem naročilu izpred leta dni

Tarča, 24. aprila. Ernest Petrič nas miri, da naj se ne vznemirjamo zaradi preteče vladne krize. To je vse normalno, vse tako kot mora biti. Nič hudega ne bo. In potem nadaljuje z očitno dogovorjeno in vnaprej pripravljeno zaključno besedo: “Jaz mislim da se moramo z nekaterimi stvarmi soočiti in od nekaterih stvari posloviti. Soočiti se bomo morali z realnostjo našega položaja, s tem, da tudi ko izbiramo naše politike postavljamo v ospredje znanje, patriotizem na pa neka trenutna razpoloženja. Ni pravi odgovor novi obrazi, ni pravi odgovor stari obrazi, Pravi odgovor je pogledati kaj je kdo naredil, kaj zna itd. Morali se bomo posloviti od iluzije, da država skrbi za nas v vseh stvareh. Morali se bomo zavedati, da Slovenija, dva miljona nas je, želimo pa imeti vse od Akademije znanosti do proizvodnje lastnih filmov. Rabimo razmislek, ne omejevanje kar tako, ampak razmislek kaj potrebujemo in kaj lahko imamo.” Hudo je, ker se je Tanja Starič se je uklonila diktatu, ki ga je pred letom prinesla skupina Kmetič svetu RTV Slovenije. V tistim škandaloznem spisu, so zahtevali od RTV, da ne poroča toliko o vstajah, ampak da povabi ljudi, kot je Ernest Petrič, da razložijo ljudem, kakšno je resnično stanje v državi. In kaj pomeni citirana razlaga stanja, ki nam jo ponudi Ernest Petrič? Ugotovitev, da se ne bo zgodilo nič alarmantnega je pravilna. Da s tem ni nič narobe je pa njegova ocena, saj se strinja z neoliberalno razgradnjo države ki jo po Janši nadaljuje Alenka Bratušek. ta politika  se bo nadaljevala, ne glede na to, kaj se bo izcimilo iz politične krize. Potem nam Petrič še sporoča, da moramo ljudi soditi po tem, kaj so naredili in po patrotizmu. S to kombinacijo ima najverjetneje v mislih zaslužnega in patriotskega Janeza Janšo. Prav zato ni alarma, saj kriza lahko koristi samo Janši. In glavno Petričevao sporočilo: moramo se posloviti od iluzije, da lahko država skrbi za nas v vseh stvareh.  Z drugimi besedami, posloviti se moramo od socialne države, natančneje od ostankov socialne države, ki so še tu, od preostanke javnega zdravstva, od javnega šolstva, od pokojnin itd. Zakaj moramo to storiti? Petrič trdi, da zato, ker nas je samo dva milijona in hočemo imeti tako akademij znanosti kot lastno filmsko produkcijo. Zakaj le si to lahko privošči 350.000 Islandcev, 4 milijone Fincev mi pa ne, tega nam  Petrič ne razkrije. Tanja Starič pa, ki mu je ponudila zaključno besedo tega tudi ne vpraša. Ampak ker ga motijo tudi sindikati, in ker nam je posredno razkril, da nas primerja z normalno državo ZDA, je jasno, da ne bomo normalna država,  dokler ne bomo v vsem podobni ZDA. Razen v proizvodnji filmov, kjer bomo končno odpravili naše 3% lastne produkcije in to dejavnost prepustili Američanom.

Igor Koršič

 

24. april

Ukrajina

ZDA Evropi po gospodarski krizi podarjajo še ukrajinsko. Na občutljivi in strateški vzhodni meji pripravljajo neobvladljivo krizo, ki nas bo na različne načine še dolgo izčrpavala. Tako je dokončno odpravljena evropsko konkurenčnost ZDA.  Odpravljena je evropska politična alternativa ameriški svetovni prevladi. Tolikokrat zlorabljeni NATO, brez vsake smiselne fukcije, je že bil obsojen na odmrtje. Umetno ustvarjena ukrajinska kriza mu navidezno vrača opravičilo za obstoj. Domnevno bo NATO zdaj ščitil vzhodne meje, nervozne baltske države, zgodovinsko občutljive Poljake in druge. V bistvi kriza služi predvsem mednarodnim financam in vojno idustrijskemu kompleksu. Zdaj bo kljub kronični glabalni gospdarski stagnaciji,  ponovno lahko odobravati javna sredstva za “obrambo”. Celo Švedska se veseli, saj se obetajo krasni časi industriji vojnih letal in proletalskih topov. Kako lepa kombiancija izdelkov! Ali gre za konspiracijo? Verjetno ne. Obama zgolj ustrežljivo dela tisto kar vojno industrijski stroj od njega pričakuje.  Domnevno neodvisni mediji ga pri tem nekritično podpirajo. Zmedena EU, v pričakovanju prevlade nasprotnikov EU ustrežljivo ministrira. Mene vse to spominja na julij 1914, ko se je “kuhala” prva svetovna vojna. Nesrečna Ukrajina je pri vsem  tem zgolj kolaterlana škoda.

 

24. april

Vstajniški koordinatorji

Kar nekaj vstajniških “koordinatorjev” ne razume svoje vloge v vstajah, kar kažejo s svojimi izjavami in komentarji. Hudo se precenjujejo. Že dolgo, od shoda lanskega marca, ki je že bil sabotiran,  zavzeto ponavljajo, da je vstaj konec, da ljudje nočejo več, da so pasivni … Vso to jamrajijo, kakšni da so ljudje, servilni Slovenci itd smo poslušali že pred in med vstajami. Svoje zaključke dokazujejo z dejstvom, da nihče več ne pride na napovedane vstaje. Vendar je sumljivo dejstvo, da vse kar je bilo organizirano po junijski, “zdravniški” vstaji, je bilo organizirano tako, da ljudje niso mogli priti. Pozivi k protestom so bili objavljeni tik pred dogodki, včasih celo le dan prej.  Razlogi so bili običajno čudni, nepomembni, splošni in slabo artikulirani. Tako lahko utemeljeno sumimo, da nekdo to počenja na ta način namenoma, zato da bi vstaje dejansko onemogočil. Tako poskrbi za to,  da udeležba ne more biti množična. Kaj hočete, pravijo. Nočete vstaj. Nočete nas, ko smo stranke, ker nas kritizirate, da nam gre zgolj za stolčke. Saj ste to pričakovali, namreč da organiziramo stranke. Dogovorite se vendar, Slovenci!

Ti ljudje ne razumejo, da niso bili vodje vstaj, čeprav so jih koordinirali. Saj so vsebino vstaj prinesli predvsem ljudje sami. Koordinatorji so dali kvečjemu neke splošne parole, malo logistike, določili so datume, se minimalno povezali med sabo, poskrbeli za agregate.  Zahteve  so  artikulirali številni govorniki, proglasi in sporočila za javnost,  mediji, napisani slogani … S svojimi nastopi “koordinatorji” kažejo, da delajo isto kar dela uveljavljena politika: ponujajo se za voditelje, čeprav hkrati kažejo, da za vodenje niso sposobni. Da vodenje razumejo kot carte blanche  za samovoljo.  Ne razumejo, da so v vstajah bili zgolj “koordinatorji”. Ne razumejo, da politično vodenje zahteva predvsem, da trud politično artikulirati pričakovanja državljanov. Vsekakor  ne kazanje lastne, pogosto pomanjkljive politično in strokovne nadarjenosti in usposobljenosti. S tem nas obilno zalga parlamentarna politika. Politika, še zlasti tista, ki jo pričakujemo za prihodnost, je umetnost služenja. Služenja interesom večine.  To večino pa člani novih strank večinoma prezirajo. Kar kažejo z vsakim svoji nastopom, skoraj z vsakim svojim stavkom. Včasih celo z govorico telesa. Če bi razumeli večino, svojo vstajniško podstat, bi se nadvse trudili povezati vse skupine in skupinice med sabo za nastop na volitvah. Pa se ne.  Zato je njihov neuspeh na volitvah žal zelo lahko predvidljiv.

Igor Koršič

20. april

“Proruski separatisti”.

“Proruski separatisti” in “proruski teroristi” ponavljajo zahodni mediji v en glas. Opustili so “domnevni” in “takoimenovani”. Se mar zgledujejo po slovenskih medijih, ki so tako pisali od vsega začetka … Vsekakor je to, kar ti “sepratisti” sporočajo, da želijo, da jih Kijev upošteva. Občasno tudi poudarijo, da se ne želijo priključiti Rusiji, da želi ostati del Ukrajine. Da si želijo federalizacije.  Morda pa vsi, tako zahodni mediji kot politiki vedo kaj več? Lepo bi bilo, če bi ponudili kak dokaz, vsaj kak indic, ki bi potrdili da to kar slišimo in beremo v “”proruskih” medijih od tudi štveilnih zahodnih “proruskih” ekspertov ni res. Sam ameriški zunanji minister Kerry si je privoščil hudo zgražanje nad pismom ukrajinskim Judom, naj se prijavijo oblastem, ki naj bi ga napisal prehodni guverner Vzhodne Ukrajine. Že na prvi pogled novica smrdi po surovi provokaciji. Ne, Kerry promptno obtoži Moskvo. Domnevni “prehodni guverner”  sporoči, da on ni nikakršen prehodni guverner in da je pismo nagnusno in slaboumno. Zahodni mediji in minister Kerry pa nič.

New York Times sporoča, da je Obamova strategija vrnitev na postopke  hladne vojne, osamiti Rusijo in jo razglasiti za “peraja” državo. Tudi to je tako neumno, da se zdi kot del še bolj neumne specialne vojne. Kaj če želijo ZDA s takim insajdarskim poročilom v New York Timesu prestrašti Putina in Ruse, da bodo popustili pri Ukajini?

V teh norih časih si vedno znova mislim, da me ne more nič več presenetiti. In se vedno znova zmotim.

 

 

 

19. april

Tortura

V Avstriji odpravljena 1775. Napoleon 1798:  “Barbarski običaj bičanja osumljenih  prikrivanja pomembnih skrivnosti je treba odpraviti. Od nekdaj velja, da je metoda zaslišanja, kjer se človeka izpostavi mučenju, neuspešna. Uboge pare bodo rekle karkoli jim pade na pamet, vse za kar doemnevajo, da jim bodo verjeli.  Zato vrhovni poveljnik prepoveduje metode, ki so nerazumne in nehumane.”

Dandanes se neomejeno brutalne, tehnološko dovršene metode mučenja nesramežljivo vračajo v našo civilizacijo. Torturo obravnavajo dvolično: Najprej jo izvajajo, nakar jo senatni odbori proglasijo za nedopustno. Ob tem pokroviteljsko učijo svet demokracije  in mednarodne pravičnosti. Da o vsesplošnem zbiranju podatkov  ne govorimo.

 

19. april

Mussomeli

Ameriški ambasador dela dipmomatske neumnosti, ker ne more več gledati, kako si Slovenci zabijajo avtogole. Seveda ima prav, ko ugotavlja, da bi morali že zdavnaj končati drugo svetovno vojno. Seveda nima prav, ko ne dela razlik med komunisti in nacisti. Seveda so oboji pridelali totalitaristiöne države, prvi prvi “nesreči”, drugi namerno.  Vendra, kdo ve komu bi ambasador razlagal zgodovino, če ne bi bilo komunističnih Sovjetov, Jugoslovanov in drugih komunističnih antifašistov. Seveda nima prav, ko navija za Janšo. In nima prav, še zlasti kot diplomat, ko nastopa odkrito pokroviteljsko. Morda nam pa s tem dela uslugo. Nastopa tako, kot si Slovenija zasluži. Brez svetohlinjenja nam sporoča resnico o naši suverenosti.

18. april

Zakaj je dogovor o rešitvi ukrajinske krize nevreden zahodne medijske pozornosti.

Čeprav mi še ni  jasno, ali postajam bolj nestrpen do hinavščine, ali je te čedalje več in je vse  bolj grozna, ali pa se dogaja oboje, se zdi, da je nekaj s tem svetom z vsakim dnem slabše. Ne glede to kakšen je Putin, kakšne geostrateške načrte ima z Ukrajino ali nasploh z Rusijo, Zahod se odziva nanj z nezaslišano aroganco in hipokrizijo. Sinoči so v Ženevi nepričakovano dosegli dogovor o umiritvi krize v Ukrajini. Včeraj še polni krvi in hujskanja na vojno, zahodni mediji danes molčijo. Kljub temu, da je kratka novica o dogovoru, ki je skrita nekje med neprioritetami, praviloma med najbolj branimi. Kaj je z avtonomnostjo medijev, kaj je z njihovo objektivnostjo, kritičnostjo in uravnoteženostjo? Poglejte si samo poročanje New York Timesa s soške fronte! (Dostop do arhiva je silno preprost). samo boste videli, kako grozljivo je medijska kultura padla. Navijaški, senzacionalistični, državi in njeni politiki pokorni mediji, vključno z New York Timesom, so vsak dan bolj pošastna neprofesionalna orodja hujskaške in hinavske politike svojih vlad. V preteklih tednih smo bili priče stopnjevanju protiruske histerije, nekritičnem poročanju o delovanju t.i. prehodne vlade v Kijevu in krvavim špekulacijam o domenvno ekspanzionističnimhruskih namerah. S poročanjem, da imajo Rusi pripravljene enote na Ukrajinski meji in fotografijami, ki naj bi to dokazovale, je histerizacija dosegla višek.  Kako nezalislišano, Rusi skrbijo za svojo varnost,Putin ne zaupajo histeričnim  neokonzervativcem, kot je Šved Carl Bildt. Čepav se je celo skrajno konzervativni in antiruski Carl Bildt moral zagovarjati pred svojimi strankarskimi kolegi zaradi svoje domnevno preveč spravljive drže v Ukrajini. Rekel je da ni sigurno, da so sankcije proti Rusiji  učinkovite. Sankcije,  sami bumerangi, s katerimi blefirajo in s svojim pokroviteljskim tonom zgolj utrjujejo Putinovo oblast. Ponoreli zahodni mediji v zvezi z ukrajinsko krizo nam omogočajo boljše razumevanje, kako se je mirna Evropa julija 1914 prelevila krvoločno vojno hidro. Ne samo voditelji, ampak  večina evropskega prebivalstva je takrat nepričakovano popolnoma podlegla vojni histeriji. Naši mediji so bili takrat in so še vedno med najhujšimi. “Srbe na vrbe”  je zamenjalo dosledno izpuščanje besed kot “domnevnih”. “tako imenovanih” v pročilih o ukrajinski akciji proti  t. i.  in domnevnim “ruskim teroristom”. Tega si celo večina zahodnih medijev ni privoščila. Ob tem Obama poka od pravičništva in opozarja Rusijo, da bodo ZDA premislile o novih ukrepih, če Rusija dogovora v Ženevi ne bo izpolnila. Medtem mediji dosledno poročajo o tem, da je bil dosežen dogovor med Rusijo in Ukrajino, in ne med Rusijo, Ameriko in EU, da bodo Ukrajini (do) pustili da bo sama reševala svoje probleme.  Kakšan škoda! Pa se je že obetala slikovita in krvava državljanska vojna z možnostjo mednarodne  razširitve!

Igor Koršič

 

 

24. marec

Ona prava Krimska vojna

Če človek malo pobrska  po Wikipediji o Krimski vojni, oni pravi, ga lahko presenetijo nekatere paralele z današnjim dogajanjem. Zakaj že sta Anglija in Francija takrat pomagali Turčiji napasti Sevastopol in Krim? Zato, ker je Rusija premagala turško mornarico v Črnem morju in je svojo politiko pomoči slovanskim narodom, predvsem v Turčiji, (vendar tudi v Avstriji), obetala, da bo postala  za svoje tekmice  premočna in preveč uspešna. Imam občutek, da Rusijo vedno podcenjujejmo. Putin gor ali dol, vendar si ne bi smeli  dovoliti pozabiti, da gre za gigantsko državo, ki že od nekdaj vodi politiko s pol sveta. Od Mongolije, Kitajske, Japonske, Perzije, Indije, seveda Turčije, do Finske in Skandinavije. EU in Zahod pomenita mali fragmentek v teh razsežnostih. Ali si predstavljamo, kako smešno mora biti v Moskvi gledati razborite eujevske sankcije!? Tradiconalno naduto se EU opira na svojo trenutno gospodarsko prednost pred Rusijo. Čeprav je jasno, da je že jutri lahko odpihne poglobljena kriza.  Še zlasti zdaj, ko so ZDA uniji  uspele podatakniti kukakvičje jajce ukrajinske krize.  In to z odločilno in uslužno pomočjo te iste unije.

Igor Koršič

 

22. marec

Sramota v slovenskem parlamentu!

Trije  člani državnozborske komisije za oceno delovanja ekstremističnih skupin, Tonin, Mate in Pukšič so si drznili poklicati na zaslišanje pisatelja Toneta Partljiča na podlagi anonimne in hkrati policijske ovadbe, ki pisatelja Partljiča in še vrsto drugih znanih Mariborčanoh obtožuje, da so sodelovali pri organizaciji in poteku mariborskih vstaj, katerih namen naj bi bil razširiti nasilje na območje celotne države, ki bi nato pripeljalo do nasilne odstranitve takratnega župana Maribora Franca Kanglerja in takratnega predsednika vlade Janeza Janše. Paglavsko, surovo in predrzno obnašanje poslancev  na zaslišanju je doseglo vrhunec, ko je Jožef Jerovšek začel razvijati “misel” o levih metodah nasilja mariborskih vstaj, ki da so enake, kot jih je uporabljal Hitler. Po Jerovškovem mnenju je bil Hitler tudi levičar, vsaj na začetku, je momljal poslanec slovenskega parlamenta. Tu je Tone Partljič zagrozil, da bo odšel. Vendar tega žal ni storil. Resno odgovarjati na taka podla, poniglava in sramotna podtikanja in neumnosti, pomeni dajati tej komisiji in še zlasti omenjenim članom  legitimiacijo normalnosti, ki jim ne pritiče. Predrznost, ki si jo dovolijo z našim denarjem plačani poslanci je nezaslišana!  Provokatorjev na vstajah, za katere vse kaže, da so bili vnaprej organizirani, niso  raziskali. Ne, oni zdaj poskušajo kriminalizirati vstaje in jih celo proglasiti za nacistične. Njihov vodja jim gotovo nenehno ponavlja edino, česar se je naučil pri predmetu taktika in strategija: “Napadajte, fantje, nenehno napadajte!”  Človek bi rad upal, da je civilni Sloveniji jasno, da se takih napadov takih storilcev ne sme dovoljevati, saj permisivnost tovrstne osebnosti in političan gibanja hrani in krepi. Glede na dosedanje medle odzive novinarjev in civilne družbe se bojim, da pri nas te zavesti ni. Slovenija bi se zato takim napadom morala upreti s vsesplošno ljudsko vstajo. Tako je, podpisani pozivam vse dostojne, demokratično in pošteno misleče slovenske državljane, da se takim rabotam svojih predstavnikov postavijo po robu z množičnimi demonstracijami. Naša civilna družba in naše stroke tega očitno ne zmorejo. Kot da  ne bi predstavljalo dovolj velike sramote pravosodno mrcvarjenje, ki se že mesece dogaja izbranim mladim mariborskim vstajnikom. Gre za dvojno sramoto, saj te žrtve državnega in političnega nasilja ne uživajo niti podpore in pomoči demokratične javnosti.

Igor Koršič

EU in Ukrajina

Nori “pohod” EU na Ukrajino se nadaljuje. Predstavniki unije so podpisali nekak dokument o sodelovanju. S tem so se spentljali z zmedeno začasno vlado, ki ne obvladuje položaja in si tako nakopali odgovornost za njena nepredvidljive pretekla in prihodnja dejanja. Začetno katastrofalno napako popravljajo s še eno čisto svežo.  S tem je EU nakdnadno razdražila Rusijo in pokrbela za še več ruske podpore Putinu, “hura – patriotizmu” in za manj demokracije. Seveda s temi hinavskimi akcijami škodijo predsvem sebi. In to ne samo ugledu, ampak tudi gospodarstvu.  Kar je je verjetno tudi namen. Čeprav tako noro kot stvari potekajo, ne kaže, da bi bil namen tudi zavesten. Z zunanjo krizo in sovražnikom je EU vsaj začasno prikrila svojo nemoč preseči krizo, ki se z naraščajočimi strukturnimi problemi, ki jih proizvaja, politično pospešeno poglablja svojo popoplno brezperspektivnost. Ni naključje, da igro vodijo ZDA. Razen tega, da so krizo že doslej uspešno izvozile, je njihova gospodarska menjava z Rusijo zanemarljiva, zato brez lastne škode lahko izzivajo z NATO-m. Tako kot Putin na oni strani lahko mirno čaka, da mu pade Ukrajina kot zrela hruška, lahko  ZDA počakajo, da se se bo EU do konca samopohabila in se bo  dokončno izločila iz igre nekakšnega političnega, gospodarskega in monetarnega tekmovanja z ZDA.  Predsednica slovenske vlade je vsaj z izrazom pokazala, kaj si misli o taki evropski politiki.

Bravo Maja Dimitrovski!

Igor Koršič

 

16. marec

Odpiramo blog za kratke odzive na dogajanje doma in po svetu. Blog je odprt za člane KOKSa. Izjemoma tudi za nečlane.

Krim

Krim razgalja samopašnost ZDA, robatost Putina in neverjetno neumnost EU. ZDA ne morejo ustaviti svoje hladnovojne ekspanzije, EU ponižno ponudi svoj hrbet in Putin kasira. Za zdaj Krim.  Obe tem parada krokodiljih solz in zahodne dvoličnosti. Slišal sem zanimivo kritiko Putinove politike, ki jo je izrekel analitik Carnegie fondacije iz Moskve: Putin bi moral pustiti, da bi EU uveljavila svoj sporazum. Sporazum bi rodil veličastni fijasko. Ukrajini bi se gospodarsko zlomila. In bi sama padla  Putinu v naročje. Zakaj smo že v NATU?

Igor Koršič

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *