Monthly Archives: November 2013

Ko so sovražnik položnice, si je treba pomagati

Delo, 27.11.2013 00:00:00

Ko so sovražnik položnice, si je treba pomagati
Dr. Ahmed Pašić V petih mesecih je civilno gibanje Ejga – za lepše Jesenice pripravilo več kot 40 projektov

Jesenice – Civilna pobuda Ejga – za lepše Jesenice pod vodstvom dr. Ahmeda Pašića je v nekaj mesecih pomembno zaznamovala utrip železarskega mesta. Postala je ena glavnih zgodb v mestu in si nemalo simpatij pridobila v vsej državi. »V slogi je moč,« pravi Pašić.

Blaž Račič

Ahmed Pašić, doktor socialne antropologije, se je po šestletnem delu v Singapurju letos pomladi vrnil domov. Najprej se je samoiniciativno lotil urejanja zanemarjenih otroških igrišč v mestu in k sodelovanju someščane vabil prek družabnega omrežja. Odziv je presegel vsa pričakovanja, prizadevanja za boljši danes so razširili še na druga področja in v petih mesecih pripravili več kot 40 projektov. Civilna pobuda je postala gibanje z več kot 2000 člani na Facebooku, zanje se zanimajo mediji, jeseniški župan Tomaž Tom Mencinger jim je namenil obširno javno pismo.

Ste po nepričakovano dobrem odzivu na vaše prostorske intervencije in humanitarne projekte s sinočnjo okroglo mizo o jeseniškem turizmu vstopili še v svet podjetništva?

Nihče si ni predstavljal, kako bo vse skupaj zraslo v kratkem času. Pozitivni odzivi ljudi so dokaz, da so siti počasnosti, birokracije, stalnega čakanja na nekaj, na nekoga. Začeli smo se organizirati od spodaj navzgor in naredimo tisto, kar lahko naredimo sami. Če se le da, sodelujemo z ustanovami. Če tega drugi ne morejo narediti, je treba sprožiti vsaj pobudo. Moti nas, da v mestu ni prenočišč. Vstop v podjetništvo prek pobud je nekaj, kar nas zanima. Nočemo čakati na konec recesije, ampak v teh časih poskušamo premakniti, kar se da. To rabimo tako na Jesenicah kot v Sloveniji.

Jeseničani, ki se med seboj do pred kratkim še poznali niso, zdaj sodelujejo pri posameznih projektih, med njimi se vzpostavljajo novi odnosi. Kaj se vam pri tem zdi najpomembneje?

Verjamem, da je večina ljudi dobrih. Vsak dan dobivamo nove prostovoljce, ki pomagajo na razne načine. Vsi delajo prostovoljno in nihče ni plačan. To je zanimiv fenomen. Veliko ljudi pravi, da so že nekaj let razmišljali o tem, da bi komu pomagali in so čakali nekoga, ki bi to sprožil.

Zakaj se je pobuda razvila prav na Jesenicah? Kako komentirate razlago, da se je to zgodilo zaradi drugačne, recimo ji »jugoslovanske« mentalitete Jesenic, saj ima tretjina Jeseničanov korenine v državah nekdanje Jugoslavije?

Nam je gotovo pomagala. Pri nas je k velikemu odzivu prispevala še železarska tradicija, gorenjska trma, gore, življenje skupaj v malem mestu, kjer se vsi poznajo. V času, ko so glavni sovražnik položnice, si je treba pomagati. Če si ne bomo pomagali, bo teže za vse.

Pobuda je povzročila veliko zanimanje tudi drugod po državi. Na eni strani vas ljudje občudujejo in so vam hvaležni, na drugi pa vam očitajo, da skrbite za lastno promocijo, da imate politične ambicije, nekateri vam kot muslimanu pripisujejo prikrite načrte.

Meni je to smešno. V Singapurju sem pustil dobro plačano službo, kakršne v Sloveniji ne bom nikoli imel. Prišel sem nazaj kot doktor znanosti in na kolenih brusim ograjo. Takšno samopromocijo privoščim vsakomur. Obtožbe nas ne presenečajo, vendar jih bomo le preskočili. Vsem tistim, ki v naši dejavnosti vidijo samopromocijo, predlagam, da se nam priključijo ali nam pomagajo. Delamo na tem, da imamo lepše in boljše mesto. Radi bi preprečili lasten pogreb. Če mladih izobraženih in sposobnih ne bomo zadržali, bomo imeli čez 20 ali 30 let demografski pogreb.

Zdi se, da velikokrat uradnim ustanovam prevzemate pobudo. Kakšni so vaši odnosi z njimi? Imate njihovo podporo?

Včasih imaš občutek, da te podpirajo, včasih ti mečejo polena pod noge. Ljudje, ki živijo v strahu in sovraštvu lahko reagirajo na takšen način, da te vidijo kot nasprotnika, kot grožnjo. Mi vsakogar vidimo kot potencialnega partnerja. Konflikt nas ne zanima, ker bo vzel energijo nam in vsem okoli nas. Mogoče imaš v manjših mestih več možnosti, da uspeš na takšen način.

Kako boste ves potencial, ki se sprošča v okviru vaših dejavnosti, usmerili naprej in kako sploh lahko koordinirate vse aktivnosti?

Ko sem najprej začel obnavljati košarkarski koš na igrišču na Javorniku, nihče ni pričakoval, da bo stvar v samo nekaj mesecih prerasla in se bomo začeli ukvarjati z organizacijo dogodkov, okroglimi mizami, debatnimi večeri, humanitarnimi akcijami, obnovami, tudi železniške postaje. Ne zanimajo nas dogodki, od katerih ni koristi. Za to delo na dan porabim od deset do 12 ur. Razmišljamo, kaj je pomembno na dolgi rok. Nismo še prišli do križišča, kjer se bo treba odločiti o viziji, o tem kje se vidimo čez pet let. Nočemo razvijati kulta osebnosti, samopromocije. Imamo od 25 do 30 »motorjev«, ki vlečejo vse skupaj, ogromno delajo, drugi so podporniki v takšnem ali drugačnem smislu.

Ali lahko iz vaše pobude nastane drugačen vzorec delovanja družbe? V obdobju neoliberalizma se oblasti na različnih ravneh odtujujejo od ljudstva in zgubljajo njihovo zaupanje. Je samoorganizacija po vašem vzoru model za prihodnost?

To ni več le pobuda, je že gibanje. Ljudje si želijo aktivnega sodelovanja pri razvoju mesta. V bivši Jugoslaviji je država poskrbela za vse. Ta mentaliteta danes ne pomaga več. Ko ljudje čakajo, padejo v negativno psihično stanje, depresijo, apatijo. To zavira razvoj Slovenije. Samoorganizacija je odraz krize, ljudje nočejo več čakati. Imajo ogromno idej, zamisli, predlogov. Ko vidite to živost, vidite prihodnost. Samo s sodelovanjem nam lahko uspe.

Ahmed Pašić je prepričan, da nam lahko uspe samo s sodelovanjem.

Komedijant Gantar in odstop Klemenčičeve ekipe

Opravičilo za nedavni komentar, iz katerega je bilo razvidno, da smo nasedli šovu nekdanjega ministra za zdravstvo, Gantarja. Se zgodi. Fantje so namazani z vsemi žavbami. Pri tem igrajo pomembno vlogo mediji. Brez njihovega sodelovanja, to je,  če bi bili mediji budni in dovolj kritični, tako komedijanstvo ne bi moglo biti uspešno.  Čisto nekaj drugega je odstop Klemenčičeve ekipe. Izjava članice protikorupcijske komisije, da imamo preveč prava, ki se  tako zlorablja, da ne vemo več kaj je prav verjetno zadane bistvo vseh naših političnih šovov, katerih namen je prikriti ropanje.

Grega Repovž

UVODNIK:  GREGA REPOVŽ

Heroj Gantar

Mladina 48  |  30. 11. 2013

Včasih se je prav nemogoče dovolj načuditi, kako malo je treba, da kdo postane narodni heroj. Ta teden je to uspelo ministru za zdravje Tomažu Gantarju – sam se je razglasil za borca zoper korupcijo, tistega, ki mu ni uspelo zlomiti lobijev, zaradi česar seveda odstopa. In že so vsi pograbili to njegovo samooznako in mu hiteli prikimavati. Mediji so vabili goste, da so se strinjali, kako je slovensko zdravstvo v bistvu ena sama korupcija, Gantar pa borec, ki mu ni uspelo. Zlomil se je.

Je bil Gantar res tak borec proti lobijem? Poglejmo. V začetku oktobra je Mladinin novinar Borut Mekina razkril, da minister Gantar v celoti upošteva interes treh zasebnih zdravstvenih zavarovalnic. Vsi ministri doslej so se borili proti njim, on pa jih je imel v svojih svetovalnih telesih. V trenutku najhujšega zategovanja pasu v državi je na podlagi zelo očitnega lobiranja zavarovalnic Vzajemna, Triglav in AS prav heroj Gantar predlagal interventni zakon, ki naj bi bil sprejet po nujnem postopku in s katerim bi trem zavarovalnicam dobesedno podarili 30,1 milijona evrov. Minister Bručan je namreč leta 2006 uvedel določilo, po katerem morajo tri zasebne zdravstvene zavarovalnice polovico dobičkov nameniti za rezerve, namenjene zgolj zdravstvenemu zavarovanju. V tem času je Vzajemna »nabrala« 24,3 milijona evrov takšnih rezerv, zavarovalnica AS 5,8 milijona, Triglav pa domnevno nič, saj naj bi bil kljub tekočim dobičkom še vedno pokrival izgubo iz preteklosti. A sodišče EU je lani odločilo, da ta ureditev krši načela unije, kot je načelo o prostem pretoku kapitala, ker ti dobički zavarovalnic ne morejo biti vloženi v katero od drugih držav članic oziroma zavarovalnice z njimi ne morejo prosto razpolagati. Zaradi tega je minister Gantar v interventni zakon zapisal določbo – pod pretvezo spoštovanja pogodbe o delovanju EU. Z drugimi besedami: s tem kupom preveč nabranih premij zavarovancev, namenjenih zdravstvu, naj bi zavarovalnice prosto razpolagale. Noro, zunaj vsakršne logike javnega denarja.

Vlada je za to Gantarjevo »darilo« v resnici izvedela šele iz Mladine. V njenem imenu je nato poslanka SD Andreja Črnak Meglič vložila dopolnilo in denar je ostal zavarovancem. Šlo je za las. A to še ni vse, Gantar je šel še naprej, njegova naloga je bila še večja: dosedanje dopolnilno zavarovanje je želel celo spremeniti v obvezno dodatno zavarovanje. V čigavem interesu? Kdo bi imel korist? V interesu prav teh treh zavarovalnic, zavarovalniškega lobija! To bi šele pomenilo pravo privatizacijo zdravstva. In ko je koalicija pred tednom odločila nasprotno, da se izpelje odprava dodatnega zdravstvenega zavarovanja, da se torej ta nora anomalija odpravi, se je Gantarju zalomilo.

Mimogrede: prav v času ministra Gantarja so se dobički treh zavarovalnic povečali, izjemno. Prav ta minister jim je leta 2012 omogočil zvišanje premij, pa čeprav so že ves čas poslovale z dobičkom. Narobe svet. In od tega Gantarja so se ta teden mediji poslavljali kot od zadnjega borca proti lobijem – in sicer zato, ker jim je v poslovilnem pismu sam napisal, da je zadnji heroj.

Zgolj za predstavo. Lani smo trem zasebnim zavarovalnicam plačali 468 milijonov evrov premij, one pa so naprej plačale zgolj 400 milijonov evrov za zdravila in zdravstvene storitve. Kar 68 milijonov evrov sredstev, namenjenih za zdravstvo in plačanih zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam, je poniknilo v obliki dobička in stroškov dela.

A to ne pomeni, da je ta bitka dobljena. Tako kot povsod se tudi v zdravstvu vedno znova kaže na zdravnike, na direktorje bolnišnic itd. Toda prave bitke pri korupciji vedno potekajo v zakonodajnih postopkih. Dodatno zdravstveno zavarovanje je v resnici uzakonjena kraja, ki daje zavarovalnicam vsak mesec zakonito darilo. Nobenega razloga ni, da denar v zdravstvo priteka skozi ta dodatna vrata, ko pa ima država že zdravstveni zavod, ki to sam čisto dobro obvlada in zmore.

Kako je to vse skupaj sploh mogoče? Kako je lahko nek lobi tako močan? Oktobra je na to vprašanje za Mladino odgovoril direktor državnega zdravstvenega zavoda Samo Fakin z naslednjimi besedami: »Razlogov, zakaj preprosto ne ukinemo teh zavarovalnic, ni veliko. Ocenjujem, da jih je okoli 4,5 milijona. Približno toliko je različnih sponzorskih nakazil.«

Kako nek naš minister vidi filozofijo

Janez Markeš, Sobotna priloga
Sobotna priloga

sob, 23.11.2013, 18:00

Klateži in filozofi
Janez Markeš o visokih moralnih standardih politikov, državni ideologiji in o mitih o novi Sloveniji, ki kot dobro vzgojena provinca sledi ideologiji finančnih tokov.
Teden dni po zaupnici predsednici vlade se zdi, kakor da je v državi vse drugače. Javnofinančna slika je podobna, če ne enaka, pa vendar je pogled vanjo usmerjen z drugim vrednostnim ozadjem, z nekoliko obdelanim sporočilom Bruslja, da gre zdravljenje države v pravo smer. Naj je to objektivno povsem res ali ne, ob tem trendu se v Sloveniji želi organizirati novo politično zgodbo.Ko je v sredo zaradi suma o koliziji interesov odstopil gospodarski minister Stanko Stepišnik, je premierka Bratuškova izpostavila visoke moralne standarde, ki se morajo pri politikih poslej preliti v prakso.

Najbrž je naključje, da je Svetovni slovenski kongres naslednji dan pod pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja začel simpozij ob 600. obletnici zadnjega ustoličenja koroških vojvod. Kot so povedali, bi naj šlo za prastar slovenski državnostni obred, ki sodi v zgodovino slovenske državnosti, in za takega, kakršnega preostala Evropa ni poznala. Pokroviteljstvo predsednika države je temu dogodku dalo kar največjo težo države in njene ideologije.

Realni ljudje realnega sektorja

Pred enajstimi leti je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo razglasila svetovni dan filozofije. Odslej se ga praznuje vsak tretji četrtek v novembru (ta četrtek) in generalna direktorica Unesca Irina Bokova, so poročale tiskovne agencije, je povedala, da je filozofski razmislek tisti, ki v današnjem kompleksnem svetu poziva k temu, da naredimo korak nazaj in vzpostavimo dialog – in ta bo pripomogel k izdelavi rešitev za premostitev velikih težav.

Ko preberete takšen razmislek o filozofskem razmisleku, res lahko nastanejo velike težave s pravim razumevanjem filozofije. Irina Bokova se je dan pred tem bržkone pogovarjala s slovenskim gospodarskim ministrom (ki je ravno odstopal) Stankom Stepišnikom, kajti on je ob pomoči filozofije rešil polovico svojih političnih težav (te prihajajo od pomanjkljive politične higiene in od hoje po robu suma korupcije), drugo polovico pa je rešil s klateži. Potem ko je odstopil, je na nacionalni TV, v oddaji Odmevi, kot solastnik podjetja, ki je na njegovem ministrstvu prosilo za denarno subvencijo, takole ubranil čistost svoje politične vesti: »Verjetno bi bilo bolje, če bi postal filozof ali klatež, potem bi pa lahko delal v politiki.«

V trenutku slabosti je na kratko povzel prevladujoči mit o novi Sloveniji kot deželi pridnih rok proizvodnih delavcev »realnega sektorja«, z realno (orodjarsko) proizvodnjo, produkcijo realnega denarja, torej sektorja, katerega edina »nadstavba« je lahko le dovršen bančni sistem. Saniramo banke in rešimo vse, je oblika edinega učinkovitega dialoga, ki bo, kot za filozofijo pravi Irina Bokova, pripomogel k izdelavi rešitev za premostitev velikih težav.

Miti te vrste so pravzaprav edini miti, ki so prevladujočim skupinam slovenskih politikov še razumljivi. Skladno z njimi ustvarjajo resnico o krizi. Podatke, ki jih podpirajo, povzdigujejo v nebo, podatke, ki jih zanikajo, preprosto ignorirajo in jih brišejo iz javne agende. Pod pritiskom krize ima celotna Evropa (celo ves svet) veliko težavo s pobožanstvenjem ekonomizma. Slovenija, je videti, se obnaša kot dobro vzgojena provinca: Blut und Boden (kri in zemlja) ideologijo preobraža v ideologijo finančnih tokov, realne proizvodnje in konkurenčnosti, vse drugo, nastalo in utrjeno v zgodovini slovenskega naroda, ostaja na položaju, čvrsto in preizkušeno, ravno toliko nepremakljivo kot v svoji vsebini problematično.

Stopimo na brigantino

Na tej točki naj predam besedo etnologu dr. Božidarju Jezerniku. Ta teden, če že govorimo o filozofskih zadevah, je v zbirki Razprave FF (izdajatelj filozofska fakulteta) izšla njegova več kot aktualna knjiga z naslovom Nacionalizacija preteklosti. Pravzaprav bi se tu morali vrniti na začetek, k pokroviteljskemu projektu predsednika države Boruta Pahorja, k iluziji o slovenskem državnostnem obredu ustoličenja karantanskih vojvod, kakršnega »preostala Evropa ni poznala«. Kdor bo prebral citirano knjigo, bo lahko primerjal, kaj se je dogajalo tedaj, ko so nastajali muzeji in so ti postali ustvarjalci namesto opisovalci zgodovine. Potem bo lahko sklepal, kaj se dogaja zdaj, ko je uradna Slovenija duh teh preselila za zidove parlamenta, ki pa je namesto ustvarjalec politične zgodovine – na zlorabljajoč način, pač – le njen interesni uporabnik. Drugače povedano: ideologija orodjarstva, ki prezira filozofijo in jo enači s klateži, je Sloveniji kot moderni in propulzivni, na humanizmu utemeljeni državi ravno tako nevarna, kot so bili mnogi narodni ideologi vseh barv in političnih smeri v 19. in 20. stoletju. Naj to skušamo ponazoriti in dokazati z dejstvi. Sposodili si bomo podatke, ki jih je preiskal dr. Jezernik.

Pred tem začnimo s tem, da imata tehnična in naravoslovna inteligenca prav, ko kritizirata slovensko državo in njene politike, češ da so bolj zavora kot pospeševalci razvoja, napredka, da, recimo tokrat temu tudi gospodarstva (ne ekonomizma!). Slovensko okolje je bilo v razsvetljenskem in prednacionalističnem obdobju prostor, v katerem so humanizem, napredek in gospodarska propulzivnost z lahkoto sestavljali trikotnik kozmopolitizma. Skladno z uveljavljajočo se humanistično družbeno doktrino si niso prav nič nasprotovali. Žiga Zois je bil velik industrialec, mentor, mecen umetnosti, kozmopolit in humanist hkrati. Jezernik omenja (in razkriva) velikega bretanskega kozmopolita in polihistorja Baltazarja Hacqueta, Francoza, ki je svoj vrhunec dosegel na Slovenskem, v Idriji. Bil je zdravnik, naravoslovec, na ljubljanskem liceju je predaval anatomijo, kirurgijo in porodništvo. Idrija ga je zanimala zaradi slovečega živosrebrnega rudnika, alkimističnega raja in kraja neštetih možnosti v polju človeške vednosti. Za seboj je Hacquet pustil ogromno zbirko mineralov, herbarij, živali, tudi veliko knjižnico. Tu se je družil z Gabrielom Gruberjem, leta 1775 se mu je celo pridružil na brigantini, dvojambornici, s katero sta (z ekipo) odplula na ogled Save vse do ustja pri Beogradu, in ukvarjal se je z idejo o obnovi argonavtske vodne poti. Med prvimi se je leta 1777 skušal povzpeti na Terklou (Triglav), prvi je opisal več rastlinskih vrst v Julijcih.

Poanta? Ti sta dve: Slovenci ga ne poznamo, kot bi ga morali, drugič pa tudi on po svojem delovanju dokazuje, da si »filozofija«, propulzivnost, napredek in končno gospodarska korist (naredil je veliko uporabnega za znanost in vednost) ne nasprotujejo. Svoje življenje je posvetil resnici in samega sebe je razumel kot »filozofa in iskalca«. Vidimo pa lahko še eno aktualno poanto: neverjeten prednacionalistični uspeh humanistov na našem prostoru je bil posledica iskateljske radosti, ki je izvirala iz naravne filozofije, medtem ko je nacionalistični (danes bi rekli ekonomistični) umor filozofije vedno praviloma prinašal same konflikte, vladavino političnih strasti in posledično nacionalno in osebne tragedije, ki vodijo v klateštvo.

Z muzejem naprej v svobodo

Če že govorimo o poantah, še to. Izziv sodobne Evrope je tako izziv EU sami sebi kot tudi izziv Sloveniji, gre pa takole: globalizacija je bila v prednacional(istič)ni Evropi že poznana, saj Hacquet in njemu podobni humanisti to zelo dobro dokazujejo. Novica kot izziv pa je v vprašanju, kako v sodobnih družbah organizirati ideologijo, ki ne bo orodjarska in ne ekonomistična, temveč bo »filozofska«, pač v tem smislu, da bo napredek posledica radostnega raziskovanja življenja in sprejemanja njegovih odgovornosti, ne ekonomizma, ki ljudem na Prokrustovi postelji kapitala seka njihove ude.

V Sloveniji slovenskih državljanov vse globalne dileme delujejo enako. Vrnimo se torej k ustoličenju karantanskih knezov kot k »protodemokraciji« Slovencev, ki lahko Evropo in svet naučijo temeljev demokracije. To je iluzija za otroke, kajti sodobno pojmovanje demokracije s tedanjim bitjem in žitjem ni imelo nobene zveze. Je pa v Sloveniji simptom nečesa drugega, podobnega verovanjem v oddaljeno onstranstvo. Ko je Bog oddaljen v zelo daljne kraje in oddaljena stanja duha, nekdo lahko organizira zastopništvo in oblast utemelji na ideologiji skrite vednosti. Oddaljenost karantanske demokracije je lahko mitski izgovor, da se danes ne vidi manka demokracije v konkretni slovenski državi današnjega dne. Ko je Borut Pahor prevzel pokroviteljstvo nad simpozijem, je temu mitu podaril digniteto države; postavil jo je v smer iluzije, postavil jo je v funkcijo muzeja, ki ustvarja zgodovino, namesto da bi jo opisoval.

Mar niso zloglasne politične delitve le logična posledica t. i. narodnih delitev? Mar niso te le logična posledica mitov, ki so se jih oprijele nacionalne elite, da bi zavarovale svoje povsem sebične zasebne interese? In končno: mar ni orodjarska delitev na klateže in filozofe proti marljivim proizvajalcem realnega sektorja le druga oblika civilizacijske impotence, ko ji je ugasnila sla do življenja iz radosti? Knežjega kamna pač ni mogoče prepričljivo uporabiti za podstavek v orodjarski delavnici in zraven trditi, da bi sodobna slovenska država morala finančno subvencionirati tovrstno proizvodnjo z oznako nacionalnega interesa. ¾

Visoko šolstvo in kultura imata marsikaj skupnega

Klemen Miklavič: »Naše visoko šolstvo je družinsko visoko šolstvo«

Imamo veliko navzkrižje med sindikalnimi interesi učiteljev in potrebo po napredku izobraževanja,« meni gostujoči doktorski raziskovalec edukacijskih politik na univerzi v Oslu.

Tina Kristan, Ozadja
pon, 25.11.2013, 06:00

mag. Klemen Miklavič

Ljubljana, Nova Gorica ali Oslo?

Srce v Novi Gorici, pogodba v Oslu.

Zadnje popotovanje z nahrbtnikom?

Etiopija.

Zadnja prebrana knjiga?

Zbirka norveških ljudskih pripovedk.

Najboljši visokošolski minister?

Ministre je treba spremljati s kritičnim očesom.

 

»Tudi če je minister imel namero omogočiti študij brez plačila, je v zakon zapisal, da je študij nekaj, kar se kupuje, plačuje in s čimer se trguje,« je oster Klemen Miklavič, gostujoči doktorski raziskovalec edukacijskih politik na univerzi v Oslu. To je njegov ključni očitek predlogu zakona o visokem šolstvu, ki sicer prinaša kar nekaj pozitivnih sprememb, a je pri posameznih vprašanjih premalo širokopotezen.

Ste predlog zakona prebirali z veselim ali mrkim obrazom?

Z veseljem spremljam politične pobude, ko te nakazujejo smer razvoja in posodabljanja visokega šolstva. Ta predlog zakona odraža namero po odločni in obsežni prenovi visokega šolstva. Torej razlogov za navdušenje ni malo. Mrk obraz pa sem najbrž imel pri branju določb o financiranju študija, predvsem zaradi uporabljenega jezika. Najbolj mrko sem bral del, ki obravnava študij kot tržno dejavnost in govori o konceptu plačljivega študija.

Ker?

S tem zapisom se spreminja odnos do visokega šolstva, ki po moji oceni ni v skladu z vrednotami družbe. Visoko šolstvo je javna dobrina in ima posebno vlogo. Ko zavzamemo odnos plačljivosti do visokega šolstva in ga celo označimo za tržno dejavnost, spremenimo njegovo bistvo, spremenimo ga v navadno tržno storitev. Verjamem, da so s takim jezikom poskušali iskati rešitve v duhu varčevanja in omejiti zlorabe. Toda ko se piše zakon, je bistveno, da se pazi tudi na jezik. Zakon namreč izraža družbene norme, zato mora biti jezik, ki se uporablja v odnosu do posamezne družbene institucije, ki je javno dobro in je tako pomembna, kot je izobraževanje, dobro premišljen. V tem zakonu ni, sploh če minister res razume visoko šolstvo kot javno dobrino. Tudi če je imel namero omogočiti študij brez plačila, je v zakon zapisal, da je študij nekaj, kar se kupuje, plačuje in s čimer se trguje. Gre za vdor tržnih in trgovinskih izrazov na področje visokega šolstva, kamor ne sodijo. Vsaj ne v našem kulturnem okolju in sistemu vrednot. Je pa v transnacionalni poslovni sferi zaznati splošen trend iskanja dobičkov skozi trgovanje z visokim šolstvom na globalnih trgih. Nekatere države so s svojo politiko podprle preobrazbo univerz v ustanove, ki tekmujejo za tržni delež.

Je to še ena posledica varčevalne politike?

Pojav je precej starejši od zadnje varčevalne mrzlice. Sega v 90. leta, ko so zlasti nekatere angleško govoreče države, Avstralija, Nova Zelandija in ZDA, kasneje tudi Velika Britanija, začele intenzivno spodbujati univerze k prodajanju svojih storitev. Posledično se je na svetovni ravni začelo govoriti o visokem šolstvu kot o tržni storitvi, Svetovna trgovinska organizacija pa ga je uvrstila na seznam storitev.

Predlog zakona razlikuje med polnim in delnim študijem, tudi prvi bo lahko plačljiv in tudi drugi bo lahko brezplačen. Vidite to kot prednost ali slabost?

Rešitev je zanimiva in kaže, da so imeli pisci v mislih predvsem zlorabe in varčevanje, kar samo po sebi ni slabo. Ampak naj se to zapiše drugače, ne pa z izrazi, kot sta plačljiv študij ali storitev na trgu.

Poskus varčevanja, kar samo po sebi ni slabo, pravite?

Ni slabo, ko se to skuša doseči s preprečevanjem zlorab. Zagotoviti je treba javno financiranje visokega šolstva, a tudi namensko porabo teh sredstev.

Predlog omejuje delež plačljivega študija, kar do zdaj ni bilo določeno, vendar mejo postavlja pri 40 odstotkih, kar je več od dejanskega stanja. Vas to skrbi? Na ministrstvu pravijo, da predlog izhaja iz evropskega povprečja.

Ne zanima me, kaj je v Evropi. Visoko šolstvo je treba oblikovati predvsem v domačem družbenem in kulturnem okviru. Mora sicer biti v skladu z evropskimi idejami in mednarodnimi dogovori, ne pomeni pa to brezglavega uvažanja evropskih rešitev, ki so bile narejene za neko drugo okolje. To je ena najhujših stranpoti, ki se lahko zgodijo pri oblikovanju visokošolskih politik.

Delež izrednega študija je bil prej stvar dogovora med vlado in univerzami, zdaj je določen v zakonu. To vidim predvsem kot omejevanje tistih, pri katerih je delež izrednega študija izredno visok, in to je prav. Bolj kot meja se mi zdi pomembno, da se nadzira kakovost delnih študijev.

Ne pričakujete, da bo zdaj več plačljivega študija?

Delež delnega študija bi moral biti občutno manjši od 40 odstotkov in izvajati bi se moral samo za potrebe študija ob delu. Vlada bi morala to podrobno regulirati in nadzirati. Preprečiti je treba, da se delni študij sprevrže v dobičkonosno dejavnost, ki bi se širila na račun kakovosti izvajanja rednih programov.

Poudarjate kakovost delnega študija. Sta torej izenačitev polnega in delnega študija po obremenitvi študenta in omejitev, da bodo delni študenti na leto lahko opravili največ 36 kreditnih točk, ne več 60, s čimer se podaljša njihov čas študiranja, korak naprej?

Izredni študij se je doslej predvsem zlorabljal za dodatno financiranje in je bil v praksi bistveno slabše kakovosti. To se ne sme prenesti v predlagan delni študij. Skrb, da bo ta dober, je primarnega pomena, zato je omejevanje pozitivno. Če fakulteta nima kapacitet za več polnega študija, ne bi smela izvajati delnega. Delni študij ne sme biti dopolnilo manjkajočih mest za polni študij, prav tako je treba preprečiti, da je to zgolj pot do dodatnega zaslužka fakultet. Nekatere članice javnih univerz so že dokazale, da je želja po polnjenju proračuna večja od skrbi za dober študij, in sicer z razpisovanjem doktorskega študija, ki ponekod očitno presega zmogljivosti zavoda.

Katere fakultete imate v mislih?

Na primer nekatere fakultete ljubljanske univerze so razpisovale izjemno veliko doktorskih mest. S tem so polnile svoj proračun, a hkrati prispevale k razvrednotenju doktorskega raziskovanja.

Tega niti predlog novega zakona ne omejuje.

Predlog se ne loteva sistemskega urejanja doktorskega študija. Ta je pri nas degeneriral v dopolnilno, ljubiteljsko dejavnost. Dvomim, da nekdo, ki je polno zaposlen ter ima družinske in še druge obveznosti, lahko v večernih urah premika meje znanosti. Doktorat bi moral biti omejen na toliko mest, kolikor jih je država sposobna financirati, zato da je posameznik le polno zaposlen doktorski raziskovalec.

Kaj še pogrešate v predlogu?

Moti me preohlapna ureditev akreditacije transnacionalnega izobraževanja. Vlada se namreč delno odreka suvereni pravici do preverjanja ustreznosti posamezne institucije, ki pride v Slovenijo izvajat študijske programe.

Menda smo tik pred tožbo evropske komisije. Ni njena zahteva skladna z direktivo o prostem pretoku storitev, kamor sodi tudi izobraževanje?

Da se komisija vtika v izobraževanje ene od članic zaradi prostotrgovinske direktive, je že samo po sebi zaskrbljujoče. Zato je pomembno ohraniti regulacijo izobraževanja v rokah slovenskih demokratičnih ustanov. Zdaj predlog določa, da programe drugih držav potrdi tuj organ, vpisan v evropski register za zagotavljanje kakovosti (EQAR). Do registra sem nekoliko skeptičen, ker je precej nov in se še ne ve, ali deluje dobro. Še bolj sporna je možnost, da merila kakovosti tujega izvajalca študijskega programa potrdi neki mednarodno priznan organ, za katerega nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) ugotovi, da deluje po standardih in smernicah zagotavljanja kakovosti.

Velika odgovornost se dodeljuje Nakvisu. Prevelika?

Nakvis ne bo neposredno ugotavljal ustreznosti teh programov, ampak bo preverjal, ali je organ, ki bo ugotavljal ustreznost programov, ustrezen. To pomeni preveč igranja z možnostjo zlorab. Vladi bi priporočil, naj bo tu bolj restriktivna in naj v svojih rokah kar najbolj obdrži suverenost za ugotavljanje ustreznosti študijskih programov. To je njena odgovornost. Gre sicer za tehnikalijo, ki pa lahko v praksi postane problem. Izvajalec se lahko na odločitev Nakvisa pritoži na evropske organe in potem bodo ti odločali, ali sme nekdo izvajati programe pri nas, ne več slovenski organi. Tako kot morajo vsi naši zavodi skozi akreditacijo, bi morali tudi tuji.

Zagotavljanje kakovosti bi moralo ostati v domeni Nakvisa, a bi moral sistem evalvacije sloneti na tujih evalvatorjih. Predlagam celo, da bi bili vsi evalvatorji tujci, domači pa bi le pojasnjevali sistem, tradicijo, posebnosti. Naš prostor je premajhen, naše visoko šolstvo je namreč družinsko visoko šolstvo.

Ko sva že pri mednarodnem povezovanju, pogrešate več tujih študentov pri nas? Kaj menite o predlogu zakona z vidika spodbujanja mobilnosti?

Naš prostor je preveč zaprt za tuje študente, zlasti za tiste zunaj Evropske unije. Določilo o jeziku poučevanja je v predlogu spet dvoumno, saj se lahko program izvaja v tujih jezikih, če pri njem sodelujejo tuji visokošolski učitelji in je vanje vpisanih več tujih študentov. Po mojem mnenju bi morali in nadomestiti z ali. Ali še bolje, omejitve iz zakona bi odstranili in odločitev o tem prepustili univerzam.

Število tujih študentov na posamezni visokošolski ustanovi je znak, da so te ustanove privlačne in kakovostne. Pomeni bogatenje študija, prav tako mednarodno izkušnjo za domače študente. Študiju na domačih tleh daje mednarodni pridih, kar je neprecenljivo.

Tudi mobilnost profesorjev je, kot ugotavlja raziskava Cmepiusa, pri nas izredno šibka. Vidite v zakonu kaj, s čimer bi to spremenili?

Z množičnim visokim šolstvom se je pomnožilo število profesorjev. Visokošolski učitelji pogosto branijo svoje materialne interese, kar je v nasprotju z idejo o odpiranju univerz za tuje predavatelje. Poznam primer, ko je eden pomembnejših slovenskih profesorjev že imel nabor zelo priznanih profesorjev iz tujine za nov študijski program, pa so mu to preprečili kolegi v kolektivu, ki so o tem odločali, češ da je v masi plač še zanje premalo sredstev, kaj šele za tujce. Danes imamo veliko navzkrižje med sindikalnimi interesi domačih učiteljev in potrebo po napredku visokošolskega izobraževanja v smeri internacionalizacije.

Tega področja so se v zakonu premalo odločno lotili. Dvomim tudi, da bi to lahko spremenil minister, ki je hkrati profesor. To je problem našega visokega šolstva, z redkimi izjemami so bili ministri profesorji, tu gre za nasprotje interesov.

Pravice rednih profesorjev so nedotaknjene. Še vedno bodo imenovani za nedoločen čas, medtem ko je na fakultetah čedalje več asistentov z vse manj pravicami.

Tudi tu ni bilo veliko narejenega. Ni prav, da so zgolj prepisali določbo, da je redni profesor za vedno redni profesor. Imamo množičen sistem, ki pa mora biti pretočen. Utopično bi bilo pričakovati, da se bodo zaposleni samoregulirali v korist kakovostnega izobraževanja. Najprej bodo poskrbeli za svoj status, kar so v preteklosti že dokazali. Posledice takšnega delovanja se odražajo na togosti naših javnih univerz.

Posledica je tudi, da se kader stara. Ni mladih, ki prinašajo napredek.

Poleg tega ni napredovanja glede na dosežke, kakovostno poučevanje, dober odnos s študenti, ampak je napredovanje preprosto zgolj stvar nekih interesov, povezav, lojalnosti. Univerza mora biti pretočna institucija, strokovnjaki se morajo menjati, sicer ni napredka. Ne more imeti profesor monopola nad predmetom 20, 30 ali 40 let. To je nezaslišano in zelo škodljivo za kakovost. Poleg tega pa po 30 ali 40 letih postavi za asistenta in kasneje nosilca svoj reprodukt. Če ne bi bil enak kot on, sploh ne bi napredoval.

Kako to spremeniti, obstaja kakšen uspešen sistem?

Poiskati je treba primerno rešitev. Na primer v Nemčiji imajo na večini univerz prakso, da ne moreš postati profesor na univerzi, kjer si doktoriral. Več mehanizmov je za rešitev omenjenega problema, treba pa je biti odločen in to zapisati v zakon.

Bi morali v zakon zapisati tudi omejitev neposredne pedagoške obveznosti učiteljev na plačljivem študiju? V predlogu tega ni.

Kot sem že uvodoma povedal, je koncept plačljivega rednega študija že v temelju sporen in v nasprotju z izobraževanjem kot vrednoto. Lahko sklepam, da gre za namero spodbujati tržno dejavnost univerz in iskanje zasebnih virov financiranja. Kaj to pomeni za vsebino in delovanje naših javnih univerz, lahko samo ugibamo. Po črnem scenariju bodo vodstva fakultet ravnala vse bolj podjetniško, medtem ko se bo poučevanje osredotočalo na izvajanje plačljivih programov v škodo rednih. Namesto prodajanja rednih programov bi bilo bolje razmisliti o programih strokovnega usposabljanja in dopolnilnega izobraževanja za podjetja in druge organizacije.

Akreditacije se bodo po novem podaljševale na pet let. Ampak vseeno se v tem času lahko marsikaj spremeni.

Res sem poudarjal pomen regulacije in zagotavljanja kakovosti, toda nekaj avtonomije in odgovornosti pa lahko pričakujemo tudi od visokošolskih institucij.

Bi morali omejiti mandat rektorjev in dekanov?

Doslej v tem nisem videl problema. Večji problem je, da ministrstvo še ni razmislilo, kako so univerze organizirane. Univerze bi se morale, ponavljam, resneje lotiti oblikovanja strategije, kar pa bo mogoče samo takrat, ko bo imel vrh univerze večjo moč odločanja. Več pristojnosti odločanja bi bilo treba prenesti s fakultet na univerzitetno raven.

Zakaj?

Da bi z organizacijsko strategijo spodbudili fakultete k večjemu usklajevanju na ravni celotne univerze. Gre za oblikovanje skupne strategije ter več medsebojnega sodelovanja znotraj univerze, oblikovanje skupnih programov, mobilnost učiteljev. Le tako bi imela univerza skupno identiteto, ne bi bila več le delilnica denarja, temveč ustanova, ki deluje kot eno.

Se ne bojite zlorab, da bi tisti, ki bi imeli moč, predvsem poskrbeli za fakultete, s katerih prihajajo?

Zato morajo biti v upravnem odboru univerze ne le profesorji, temveč tudi zunanji člani. Ti bi morali imeti skoraj večino.

Financiranje je eden najmočnejših vzvodov za regulacijo visokega šolstva, ste dejali pred časom. Je nov način financiranja pot k bolj kakovostnemu šolstvu?

Pogodba vlade in univerz ter ciljno financiranje sta napredni rešitvi. Prinašata bolj intenzivno dogovarjanje med vlado in univerzami, kar je dobro, zahteva pa tudi strateško usmeritev vseh. Pri izobraževanju, znanosti in inovacijah sem do zdaj pogrešal strateško usmeritev vlade. Prav tako sem pogrešal strateško usmeritev univerz pri izobraževanja in raziskovanju. Da bi ideja predloga zakona zaživela, bo vlada morala imeti svojo vizijo, univerze pa strategijo ter tudi kapacitete in odločnost za to, da bodo delovale strateško. Doslej univerze niso delovale strateško.

Nekateri študenti in profesorji pravijo, da predlog zakona z dopolnilnim stebrom financiranja, ki spodbuja pridobivanje donacij, odpira vrata do komercializacije visokega šolstva. Se strinjate?

Študentje imajo v tem primeru dober razlog za zaskrbljenost. Vsak tak ukrep mora spremljati zelo dobro delujoča agencija za kakovost. Zunanji viri sami po sebi sicer niso problem, problem je, ko to privede do zanemarjanja primarnega namena univerze, to pa je poučevanje in raziskovanje brez pridobitvenega motiva. Z dopolnilnim stebrom načeloma ni nič narobe. Tako kot ni problem ustanavljanje odcepljenih podjetij, če so ta obrobna, ne pa osrednja dejavnost univerz.

Zakaj?

Raziskovalci, učitelji se lahko usmerijo v tovrstne dejavnosti, posledično pa trpi osnovna dejavnost univerze – temeljno raziskovanje in zlasti poučevanje. Zato sta nujni jasna razmejitev in zunanja regulacija. Načeloma velja podpreti prenos znanja v inovacije, gospodarstvo, tudi prek spin-off podjetij, a pod pogojem, da je to dobro regulirano.

Je v predlogu zakona dovolj dobro regulirano?

Nisem prepričan. Iz besedila ni videti, da bi pisce to posebej skrbelo. Ne vem, kako dobro deluje Nakvis in ali je dovolj dobro usposobljen za zagotavljanje kakovosti. Tu je, ponovno poudarjam, ključ. Če agencija ni dovolj usposobljena, če nima dovolj strokovnega kadra in sredstev za delovanje, potem imamo problem.

V predlogu zakona so denimo pogoji za direktorja Nakvisa prestrogi. Za direktorja potrebuješ sposobnega in ambicioznega človeka. Težko bodo našli takega, ki je pripravljen biti šef agencije, saj lahko zaseda trikrat ali štirikrat bolje plačana delovna mesta. Direktor agencije mora imeti občutek za visoko šolstvo, za družbena vprašanja, hkrati pa mora biti dober organizator. Kako se vodi ta agencija, je za naše visoko šolstvo zelo pomembno.

Na začetku se je zaradi napačno izbranega vodstva izrodila v administrativni birokratski organ. Biti pa mora proaktiven organ v sistemu in tudi mednarodno umeščen. Pogrešam regionalno sodelovanje, kar je ena od poti naprej pri zagotavljanju kakovosti.

Se strinjate, da zakon vendarle prinaša napredek pri določitvi meril za ustanovitev novega zavoda? Njihovo ustreznost bodo že pri prvi akreditaciji preverjali na terenu.

Tu je ministrstvo opravilo svojo vlogo, reguliralo je področje v korist javnega šolstva. Naredili so očiten korak pri urejanju divjega področja zasebnih visokošolskih zavodov.

Zasebni visokošolski zavodi pravijo, da je določba o tretjini zaposlenih predavateljev prestroga.

Sam bi jo morda še zaostril. Visokošolski zavod mora imeti jedro stalno zaposlenih ljudi. Oblikovati se mora skupnost študentov, profesorjev, raziskovalcev, ker je to del esence zavoda in tisto, kar dejansko naredi visokošolski zavod.

Dve leti imajo zavodi časa, da se prilagodijo strožjim merilom. Je to dovolj?

Tistim, ki jim ne bo uspelo, bodo s tem dokazali, da zdaj nimajo kakovostnega študija. Kot strateško vidim tudi določbo o omejevanju koncesij. Slovenija kot majhna država mora razvijati javne univerze, vključno z novogoriško. Le tako lahko pričakujemo, da bomo imeli uspešne in mednarodno priznane univerze. Tisti, ki menijo, da je potrebna konkurenca, naj jo vidijo v mednarodnem prostoru, ne pa da se omejujejo na domači prostor in konkurenco ustvarjajo s podeljevanjem sredstev zasebnikom.

Interes študentov, profesorjev in rektorjev bi verjetno moral biti enak, posledično bi pričakovali, da bodo skočili v zrak zaradi istih členov zakonskega predloga. A niso. Kaj to pove o slovenskem visokem šolstvu? 

To ni posebnost slovenskega visokega šolstva. Elitne univerzitetne skupnosti ni več. Množičnost visokega šolstva pomeni tudi intenzivnejše izstopanje raznolikost interesov posameznih skupin znotraj univerzitetne skupnosti. Zato je pomembno, da pri reformah minister k sodelovanju povabi vse zainteresirane skupine in da so v svetu agencije za kakovost zastopani vsi. Samo profesorji ali samo vodstva univerz ne zastopajo interesov univerz. Tu velja omeniti tudi napetosti med mlajšimi učitelji in ustoličenimi profesorji, pa med vodilnimi in sindikatom. Na žalost notranja trenja med zaposlenimi na univerzi prepogosto v ozadje porinejo skrb za poučevanje ter interes študentov in širše družbe za kakovosten študij. Zavezništva med učitelji in študenti proti komercializaciji so lahko enako trdna kot zavezništva med študenti in vlado za posodobitev in internacionalizacijo študija.

Na nekaterih fakultetah so društvu Študentska iskra prepovedali izvesti skupščine. Vaš komentar?

To je simptom nečesa nevarnega. Da je univerza avtonomen prostor svobodnega izražanja in družbene kritike, je namreč temeljna značilnost ideje o univerzi, kot jo poznamo v sodobni Evropi. Takšno ravnanje vodstva pomeni zlorabo položaja in ogrožanje temeljev demokratičnega procesa. Če so študentje videli v predlogu zakona razlog za kritiko in zborovanje, imajo zdaj za takšno početje še en razlog – avtoritarno vodenje univerze in podcenjevalen odnos do njih.

Je še kaj, na kar sva pri analizi predloga pozabila?

Pohvalno je, da ohranja absolventsko leto na obeh stopnjah. Bile so težnje, da se to ukine, a danes, ko je narava študija taka, da rabi študent veliko aktivnosti ob študiju, da se formira kot celovita osebnost, ki bo delovala v družbi in na trgu dela, je zelo pomembno, da je to ostalo. Pustili so izjeme, kot na primer bolezen. Zdi se, da je to samoumevno, pa ni. Že pred leti smo imeli, če se prav spomnim, velike težave prepričati ministra Jureta Zupana, da je smiselno v zakonu predvideti tovrstne izjeme.

Ob tem ne morem mimo demagogije o pomanjkanju denarja in izgovorov, da varčevalna politika nima alternativ. Naša družba je bistveno bolj produktivna kot pred desetletji. Če je družbeni konsenz, da se bo blaginja, denimo z davki, prerazporejala, potem bomo imeli denar za javne dobrine, kot je visoko šolstvo.

Konsenza pri odločevalcih o tem očitno ni.

Pri odločevalcih morda ne, v družbi pa je drugače. Izobraževanje je zelo pomembna, če ne celo osrednja institucija naše družbe, je sestavina skupnega kulturnega in družbenega bogastva. To presega pristojnosti odločevalcev. Izgovor, da ni denarja, vsi ti krizni zakoni in mrzlično iskanje nekih prihrankov, to je stvar ideologije. Denarja za izobraževanje bo toliko, kolikor se bomo odločili, da ga bo. Ne bi smel biti problem denar, ki gre v izobraževanje, temveč kako je porabljen.

Še v hujših krizah so nekatere evropske države, ki so danes razvite, zaščitile visoko šolstvo pred privatizacijo in finančnim izčrpavanjem. Finska je v devetdesetih preživljala hudo krizo, močan privatizacijski val, a ji je kljub temu visoko šolstvo uspelo zaščititi. Izkazalo se je, da je bilo prav visoko šolstvo ključno pri vzponu nekoč revne države med najbolj razvite v Evropi. In to kljub prazni državni blagajni

Krugman: Evropa se samopohablja

Mladina

EKONOMIJA

Huje kot v tridesetih

Evropsko gospodarstvo preživlja hujšo krizo, kot je bila tista v tridesetih letih prejšnjega stoletja

Igor Mekina  |  16. 11. 2013

Paul Krugman ocenjuje, da je danes vsaj »enako slabo kot v času velike depresije«.

Paul Krugman ocenjuje, da je danes vsaj »enako slabo kot v času velike depresije«.
© AP

Znani ekonomist, komentator New York Timesa in nobelov nagrajenec Paul Krugman v svojih zapisih na svojem blogu neprestano smeši zagovornike varčevanja. Njegovi komentarji so še posebej zanimivi prav sedaj, ko je Slovenija dobila pohvale od tistih, ki so najpogosteje tarče Krugmanovih najbolj uničujočih in duhovitih kritik – to pa je prav Evropska komisija in še posebej njen komisar Olli Rehn. V svojem zadnjem komentarju z naslovom Izjemen dosežek Evrope se tako na primer Paul Krugman ukvarja z ocenami nekaterih ekonomistov in evropskih komisarjev, da gre EU počasi in zagotovo bolje ter da zato ta politika že daje rezultate.

Kako slabi so učinki te politike Krugman nato ponazori s preprostim grafom, ki prikazuje padec in nato počasen vzpod industrijske proizvodnje od leta 1930 naprej, ki kaže, da je po padcu proizvodnje za 30 odstotkov v Evropi sledil počasen vzpon, ki je v osmih letih od začetka padca vendarle privedel do več kot popolnega okrevanja gospodarstva. Nato je seveda sledila vojna, kar pa je že druga zgodba. To je bilo v času ‘velike depresije’, ki je privedla do največjih pretresov na evropskem kontinentu – šest let po začetku sodobne krize pa je krivulja evropskega ‘okrevanja’ povsem drugačna. Po padcu, ki je skorajda na ravni tistega iz časov največje gospodarske krize sodobnega sveta, se namreč krivulja industrijske proizvodnje samo malo vzpne, nato pa znova pade in na tej ravni nadaljuje ali celo pada – v prihodnost. In to brez perspektive skorajšnjega okrevanja, na kar opozarja tudi Paul Krugman, ki ocenjuje, da je danes vsaj »enako slabo kot v času velike depresije«, pri čemer od točke, kjer so evropska gospodarstva v tridesetih letih okrevala, danes nazadujejo. »Biti slabši kot v tridesetih letih, to je res izjemen dosežek,« je sarkastičen Krugman.

Kako slabi so učinki te politike Krugman nato ponazori s preprostim grafom, ki prikazuje padec in nato počasen vzpod industrijske proizvodnje od leta 1930 naprej.

Kako slabi so učinki te politike Krugman nato ponazori s preprostim grafom, ki prikazuje padec in nato počasen vzpod industrijske proizvodnje od leta 1930 naprej.
© AP

Na podoben način se je v zapisu Mario in varčevalci ob znižanju obrestnih mer ECB, ki jo je sporočil Mario Draghi, Krugman ponorčeval iz evropskih politikov. »Tisti, ki spremljajo te zadeve, so verjetno opazili, da so samo pred tednom dni varčevalci (‘austerians’), še posebej Olli Rehn, pa tudi mnogi drugi, pozdravljali znake ekonomske rasti v tem četrtletju kot zmagoslavje svoje politike v zadnjih štirih letih. Da, bilo je neumno – torej, lahko bi se na primer tepel po glavi, nato zmanjšal intenzivnost tega samokaznovanja in zagotovo bi mi bilo bolje. Toda, ali to že pomeni, da je bilo to, da sem se tepel po glavi, dobro zame?« sesarkastično sprašuje Krugman in opozarja, da Evropska centralna banka zagotovo ne bi zniževala obrestnih mer, če bi »Evropa res okrevala«.

Na podoben način je Krugman že ob največji ameriški finančni krizi kritiziral tudi poskuse republikancev, da v ZDA vse breme krize prevalijo na pleča najšibkejših. In v tem pogledu so njegove ideje precej bliže pogledom Jožeta Mencingerja kot pa slovenskih ‘mladoekonomistov’. »Zmanjševanje pravic nezaposlenim zato, ker ste prepričani, da jim je še prelahko, je kruto celo v normalnih časih, toda v času, ko se gospodarstvo nahaja v depresiji, je stranski učinek tega uničevanje delovnih mest,« piše Krugman. Po njegovi oceni je kljub temu potrebno priznati moč slabih idej. »V letu 2011 so zmagoslavni republikanci sprejeli koncept, ki je bil že popularen v Evropi oziroma se zavzeli za ‘razširitev varčevanja’ – to je prepričanje, da bo zmanjšanje porabe vzpodbudilo gospodarstvo s tem, ko se bo okrepilo zaupanje. Izkušnje so kmalu zatem pokazale napačnost tega koncepta. V vsem razvitem svetu so zmanjševanje porabe spremljali veliki padci. Na koncu je celo IMF priznal, da se je zmotil, ter da so bistveno pocenili učinek zmanjševanja porabe na zmanjšanje rasti. Toda kot lahko opazite, republikanci niso posebej znani po spreminjanju svojih stališč zaradi nasprotnih dejstev … Zadeve bi lahko bile še hujše. Ta teden smo se izognili padcu v prepad. Toda še zmeraj smo na cesti, ki ne vodi nikamor,« opozarja kolumnist New York Timesa.

Kot vse kaže, ima še bolj prav kot se zdi, kajti jegove ocene očitno in žal še vedno veljajo tudi za Evropo.

Komisija sprejela nova pravila o podpori filmski industriji

Bruselj, 14. novembra 2013

Državne pomoči: Komisija sprejela nova pravila o podpori filmski industriji

Evropska komisija je sprejela spremenjena merila za ocenjevanje shem podpore, ki jih države članice namenjajo filmom in drugim avdiovizualnim delom, na podlagi pravil EU o državnih pomočeh. Novo sporočilo o kinematografiji omogoča, da se pomoč dodeli več različnim dejavnostim, poudarja pravico držav članic, da same opredelijo kulturne dejavnosti, za katere sodijo, da so vredne podpore, uvaja možnost dodelitve višjega zneska pomoči čezmejnim produkcijam in spodbuja filmsko dediščino. Komisija je upoštevala pripombe, prejete v okviru treh javnih posvetovanj z državami članicami in zainteresiranimi stranmi.

Podpredsednik Evropske komisije in komisar, pristojen za konkurenco, Joaquín Almunia, je ob tem dejal:„Cilj teh revidiranih pravil je spodbuditi živahno ustvarjanje avdiovizualnih izdelkov v Evropi, pri tem pa ohraniti kulturno raznolikost v celotni EU. Sporočilo vzpostavlja skupen okvir EU za državno podporo, ki jo dodeljujejo države članice, s tem pa zagotavlja tudi evropsko razsežnost avdiovizualnega sektorja ter si prizadeva za ohranitev njegove uspešnosti in konkurenčnosti.“

Nova pravila razširjajo področje uporabe sporočila o kinematografiji iz leta 2001 (glej IP/01/1326), ki se je uporabljajo le za državno pomoč za filmsko produkcijo, na vse faze avdiovizualnega dela, od osnovne zamisli do dejanskega predvajanja gledalcem. Intenzivnost pomoči, ki se dodeli filmu, je načeloma še naprej omejena na 50 % proračuna za produkcijo. Stroške distribucije in promocije je možno kriti z enako intenzivnostjo pomoči. Vendar lahko koprodukcije, ki jih financira več kot ena država članica, zdaj prejmejo pomoč v višini do 60 % proračuna za produkcijo. Po drugi strani pa ni omejitev za pomoč za pisanje scenarijev ali razvoj filmskega projekta ali za zahtevna avdiovizualna dela, kot jih opredeli vsaka država članica v skladu z načelom subsidiarnosti.

Nova pravila državam članicam še naprej omogočajo, da upravičencem do ukrepov pomoči s področja avdiovizualnih del naložijo obveznost teritorializacije porabe. Dejansko je takšna omejitev pravil enotnega trga EU upravičena, saj spodbuja kulturno raznolikost, zaradi česar je treba ohraniti vire in strokovno znanje v okviru industrije na nacionalni ali lokalni ravni. Revidirana pravila zagotavljajo, da takšne obveznosti teritorializacije ostajajo sorazmerne s temi cilji. Države članice lahko zlasti zahtevajo, da se 160 % dodeljenega zneska pomoči porabi na njihovem ozemlju. Poleg tega lahko ne glede na višino odobrene pomoči pomoč pogojijo tudi z določili o najmanjši ravni izvedbe produkcijske dejavnosti na njihovem ozemlju. Ta raven pa nikoli ne more biti višja od 50 % proračuna za produkcijo. Kakor v prejšnjem sporočilu je tudi v novem predpisano, da obveznost teritorializacije porabe v nobenem primeru ne sme presegati 80 % proračuna za produkcijo.

V novem sporočilu o kinematografiji je poudarjen tudi pomen ciljev v zvezi s filmsko dediščino, in sicer zlasti dejavnosti zbiranja, hrambe in dostopnosti evropskih filmov. Države članice bi morale spodbujati in podpirati producente, naj kopijo del, ki so prejela pomoč, deponirajo za hrambo in za uporabo v posebne nekomercialne namene.

Države članice bi morale svoje obstoječe sheme podpore s tem poročilom uskladiti v dveh letih.

Ozadje

Države članice EU filmski industriji po ocenah letno namenijo 3 milijarde evrov: 2 milijardi evrov v obliki nepovratnih sredstev in ugodnih posojil ter 1 milijardo evrov v obliki davčnih spodbud. Približno 80 % teh sredstev je namenjenih filmski produkciji. Francija, Združeno kraljestvo, Nemčija, Italija in Španija odobrijo največji delež te podpore.

Merila za oceno državnih pomoči, ki so se uporabljala od leta 2001, so prenehala veljati 31. decembra 2012. Po navedenem datumu je Komisija še naprej ocenjevala nove sheme podpore filmski industriji neposredno na podlagi člena 107(3)(d) Pogodbe o delovanju EU, ki dovoljuje pomoč za cilje na področju kulture. Kadar koli je to bilo mogoče, je Komisija prav tako upoštevala svojo ustaljeno prakso, ki izhaja iz sporočila o kinematografiji iz leta 2001.

Novo sporočilo o kinematografiji upošteva prispevke, prejete med tremi javnimi posvetovanji, ki so bila organizirana v letih 2011, 2012 in 2013 (glej IP/13/388IP/12/245MEMO/12/186IP/11/757 in spletna stran o javnih posvetovanjih).

Celotno besedilo novega sporočila o kinematografiji je na voljo na naslovu:http://ec.europa.eu/competition/state_aid/legislation/specific_rules.html.

Nove objave odločitev o državni pomoči na internetu in v Uradnem listu so navedene v tedenskem e-biltenu o državni pomoči.

Spričevalo demokratične in pravne kulture EPP (European Peoples parties)

 

Testimony of the democratic culture of EPP

The below resolution on Slovenia, issued by EPP (European Peoples parties)  is clearly bellow  the standards of of The League of Yugoslav Communists that did not issue any statements supporting  the Yugoslav Peoples Army  case against Janez Janša in 1989. This resolution casts a devastating blow  on the  democratic credibility of the EPP.  Many a Slovene is shocked today: Is this the EU, we where once  looking to for protection of our democratic rights!? Political organisations on the EU level should do everything to enhance democracy, rule of law and human rights instead of doing  the opposite, that is the case here. We know there are many members of EPP with great democratic integrity. We expect them to speak up. Not for or against Janez Janša, but for democratic legal standards and decant behaviour of a European organisation towards a sovereign  state. There is still a possibility for the reporter, in this case Mr. Buzek, to apologise to the Slovene state authorities. It is clear, that he was misled by the one side, that  he allowed to abuse him.  He probably made some superficial comparing between his own Poland and Slovenia.  Those interested in details on the Slovene-Finnish-Austrian affair on corruption in international arms trade can go Austrian and Finnish press on the issue, as well as to some messages sent home by the US embassy in Ljubljana, published by Wikileaks. And EPP should direct their attention to the scandalous actions by EU states in the cases of president Morales and Edward Snowden. They should be firm about the abuses of democratic and human rights in Hungary as well as against blows against public media and universities in Greece.

I.K.

EPP Resolution on the Situation in Slovenia (Eurpean Peoples Parties)

1. Slovenia is in a difficult economic situation and needs a broad support in the Slovenian population to tackle the consequences of the financial crisis and to pursue the economic and other necessary reforms to overcame the crisis and conclude the transition. In May 2013, the European Commission stressed that the state of the Slovenian judicial system is unsatisfactory. It imposed a series of corrective measures to the Slovenian government.

2. Expresses its concerns regarding the condemnation of the President of the Slovenian Democratic Party (SDS), Janez Janša in first instance. Takes note of Janez Janša ́s appeal to second instance which will hopefully take place within prescribed term of 3 months. Reminds that the guarantee of a fair trial and presumption of innocence as fundamental rights. Expects that the on-­‐going procedure will not lead to the exclusion of Janez Janša from political competition.

3. Invites independent organisations, such as the Council of Europe and the OSCE, to follow closely the compatibility of the on-­‐going procedure with the rule of law and international standards.

4. The EPP fully supports its member party, Slovenian Democratic Party (SDS), which is a major player in Slovenian politics, as well as New Slovenia – Christian Democrats (N.Si) and Slovenian People ́s Party (SLS).

5. The EPP underlines the need of an impartial and independent judiciary in all Member States. In this context calls for the swift adoption of rigid lustration laws in all Member States which have not yet done so, as well as their thorough implementation, and for a transparent and public scrutiny of this process.

6. Calls on the Commission to ensure that public procurement procedures in all Member States are following the requirements laid down in EU law, thus ensuring transparency and efficiency.

Occupy kupuje poceni dolgove in osvobaja dolžnike

Occupy Wall Street activists buy $15m of Americans’ personal debt

Rolling Jubilee spent $400,000 to purchase debt cheaply from banks before ‘abolishing’ it, freeing individuals from their bills
Occupy Wall Street
‘Our primary purpose was to spread information about the workings of this secondary debt market,’ said Andrew Ross. Photograph: Spencer Platt/Getty Images

A group of Occupy Wall Street activists has bought almost $15m of Americans’ personal debt over the last year as part of the Rolling Jubilee project to help people pay off their outstanding credit.

Rolling Jubilee, set up by Occupy’s Strike Debt group following the street protests that swept the world in 2011, launched on 15 November 2012. The group purchases personal debt cheaply from banks before “abolishing” it, freeing individuals from their bills.

By purchasing the debt at knockdown prices the group has managed to free $14,734,569.87 of personal debt, mainly medical debt, spending only $400,000.

“We thought that the ratio would be about 20 to 1,” said Andrew Ross, a member of Strike Debt and professor of social and cultural analysis at New York University. He said the team initially envisaged raising $50,000, which would have enabled it to buy $1m in debt.

“In fact we’ve been able to buy debt a lot more cheaply than that.”

The group is able to buy debt so cheaply due to the nature of the “secondary debt market”. If individuals consistently fail to pay bills from credit cards, loans, or medical insurance the bank or lender that issued the funds will eventually cut its losses by selling that debt to a third party. These sales occur for a fraction of the debt’s true values – typically for five cents on the dollar – and debt-buying companies then attempt to recoup the debt from the individual debtor and thus make a profit.

The Rolling Jubilee project was mostly conceived as a “public education project”, Ross said.

“We’re under no illusions that $15m is just a tiny drop in the secondary debt market. It doesn’t make a dent in the amount of debt.

“Our purpose in doing this, aside from helping some people along the way – there’s certainly many, many people who are very thankful that their debts are abolished – our primary purpose was to spread information about the workings of this secondary debt market.”

The group has focussed on buying medical debt, and has acquired the $14.7m in three separate purchases, most recently spending $13.5m on medical debt owed by 2,693 people across 45 states and Puerto Rico, Rolling Jubilee said in a press release.

“No one should have to go into debt or bankruptcy because they get sick,” said Laura Hanna, an organiser with the group. Hanna said 62% of all personal bankruptcies have medical debt as a contributing factor.

Due to the nature of the debt market, the group is unable to specify whose debt it purchases, taking on the amounts before it discovers individuals’ identities. When Rolling Jubilee has bought the debt they send notes to their debtors “telling them they’re off the hook”, Ross said.

Ross, whose book, Creditocracy and the case for debt refusal, outlines the problems of the debt industry and calls for a “debtors’ movement” to resist credit, said the group had received letters from people whose debt they had lifted thanking them for the service. But the real victory was in spreading knowledge of the nature of the debt industry, he said.

“Very few people know how cheaply their debts have been bought by collectors. It changes the psychology of the debtor, knowing this.

“So when you get called up by the debt collector, and you’re being asked to pay the full amount of your debt, you now know that the debt collector has bought your debt very, very cheaply. As cheaply as we bought it. And that gives you moral ammunition to have a different conversation with the debt collector.”