Kako nek naš minister vidi filozofijo

Janez Markeš, Sobotna priloga
Sobotna priloga

sob, 23.11.2013, 18:00

Klateži in filozofi
Janez Markeš o visokih moralnih standardih politikov, državni ideologiji in o mitih o novi Sloveniji, ki kot dobro vzgojena provinca sledi ideologiji finančnih tokov.
Teden dni po zaupnici predsednici vlade se zdi, kakor da je v državi vse drugače. Javnofinančna slika je podobna, če ne enaka, pa vendar je pogled vanjo usmerjen z drugim vrednostnim ozadjem, z nekoliko obdelanim sporočilom Bruslja, da gre zdravljenje države v pravo smer. Naj je to objektivno povsem res ali ne, ob tem trendu se v Sloveniji želi organizirati novo politično zgodbo.Ko je v sredo zaradi suma o koliziji interesov odstopil gospodarski minister Stanko Stepišnik, je premierka Bratuškova izpostavila visoke moralne standarde, ki se morajo pri politikih poslej preliti v prakso.

Najbrž je naključje, da je Svetovni slovenski kongres naslednji dan pod pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja začel simpozij ob 600. obletnici zadnjega ustoličenja koroških vojvod. Kot so povedali, bi naj šlo za prastar slovenski državnostni obred, ki sodi v zgodovino slovenske državnosti, in za takega, kakršnega preostala Evropa ni poznala. Pokroviteljstvo predsednika države je temu dogodku dalo kar največjo težo države in njene ideologije.

Realni ljudje realnega sektorja

Pred enajstimi leti je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo razglasila svetovni dan filozofije. Odslej se ga praznuje vsak tretji četrtek v novembru (ta četrtek) in generalna direktorica Unesca Irina Bokova, so poročale tiskovne agencije, je povedala, da je filozofski razmislek tisti, ki v današnjem kompleksnem svetu poziva k temu, da naredimo korak nazaj in vzpostavimo dialog – in ta bo pripomogel k izdelavi rešitev za premostitev velikih težav.

Ko preberete takšen razmislek o filozofskem razmisleku, res lahko nastanejo velike težave s pravim razumevanjem filozofije. Irina Bokova se je dan pred tem bržkone pogovarjala s slovenskim gospodarskim ministrom (ki je ravno odstopal) Stankom Stepišnikom, kajti on je ob pomoči filozofije rešil polovico svojih političnih težav (te prihajajo od pomanjkljive politične higiene in od hoje po robu suma korupcije), drugo polovico pa je rešil s klateži. Potem ko je odstopil, je na nacionalni TV, v oddaji Odmevi, kot solastnik podjetja, ki je na njegovem ministrstvu prosilo za denarno subvencijo, takole ubranil čistost svoje politične vesti: »Verjetno bi bilo bolje, če bi postal filozof ali klatež, potem bi pa lahko delal v politiki.«

V trenutku slabosti je na kratko povzel prevladujoči mit o novi Sloveniji kot deželi pridnih rok proizvodnih delavcev »realnega sektorja«, z realno (orodjarsko) proizvodnjo, produkcijo realnega denarja, torej sektorja, katerega edina »nadstavba« je lahko le dovršen bančni sistem. Saniramo banke in rešimo vse, je oblika edinega učinkovitega dialoga, ki bo, kot za filozofijo pravi Irina Bokova, pripomogel k izdelavi rešitev za premostitev velikih težav.

Miti te vrste so pravzaprav edini miti, ki so prevladujočim skupinam slovenskih politikov še razumljivi. Skladno z njimi ustvarjajo resnico o krizi. Podatke, ki jih podpirajo, povzdigujejo v nebo, podatke, ki jih zanikajo, preprosto ignorirajo in jih brišejo iz javne agende. Pod pritiskom krize ima celotna Evropa (celo ves svet) veliko težavo s pobožanstvenjem ekonomizma. Slovenija, je videti, se obnaša kot dobro vzgojena provinca: Blut und Boden (kri in zemlja) ideologijo preobraža v ideologijo finančnih tokov, realne proizvodnje in konkurenčnosti, vse drugo, nastalo in utrjeno v zgodovini slovenskega naroda, ostaja na položaju, čvrsto in preizkušeno, ravno toliko nepremakljivo kot v svoji vsebini problematično.

Stopimo na brigantino

Na tej točki naj predam besedo etnologu dr. Božidarju Jezerniku. Ta teden, če že govorimo o filozofskih zadevah, je v zbirki Razprave FF (izdajatelj filozofska fakulteta) izšla njegova več kot aktualna knjiga z naslovom Nacionalizacija preteklosti. Pravzaprav bi se tu morali vrniti na začetek, k pokroviteljskemu projektu predsednika države Boruta Pahorja, k iluziji o slovenskem državnostnem obredu ustoličenja karantanskih vojvod, kakršnega »preostala Evropa ni poznala«. Kdor bo prebral citirano knjigo, bo lahko primerjal, kaj se je dogajalo tedaj, ko so nastajali muzeji in so ti postali ustvarjalci namesto opisovalci zgodovine. Potem bo lahko sklepal, kaj se dogaja zdaj, ko je uradna Slovenija duh teh preselila za zidove parlamenta, ki pa je namesto ustvarjalec politične zgodovine – na zlorabljajoč način, pač – le njen interesni uporabnik. Drugače povedano: ideologija orodjarstva, ki prezira filozofijo in jo enači s klateži, je Sloveniji kot moderni in propulzivni, na humanizmu utemeljeni državi ravno tako nevarna, kot so bili mnogi narodni ideologi vseh barv in političnih smeri v 19. in 20. stoletju. Naj to skušamo ponazoriti in dokazati z dejstvi. Sposodili si bomo podatke, ki jih je preiskal dr. Jezernik.

Pred tem začnimo s tem, da imata tehnična in naravoslovna inteligenca prav, ko kritizirata slovensko državo in njene politike, češ da so bolj zavora kot pospeševalci razvoja, napredka, da, recimo tokrat temu tudi gospodarstva (ne ekonomizma!). Slovensko okolje je bilo v razsvetljenskem in prednacionalističnem obdobju prostor, v katerem so humanizem, napredek in gospodarska propulzivnost z lahkoto sestavljali trikotnik kozmopolitizma. Skladno z uveljavljajočo se humanistično družbeno doktrino si niso prav nič nasprotovali. Žiga Zois je bil velik industrialec, mentor, mecen umetnosti, kozmopolit in humanist hkrati. Jezernik omenja (in razkriva) velikega bretanskega kozmopolita in polihistorja Baltazarja Hacqueta, Francoza, ki je svoj vrhunec dosegel na Slovenskem, v Idriji. Bil je zdravnik, naravoslovec, na ljubljanskem liceju je predaval anatomijo, kirurgijo in porodništvo. Idrija ga je zanimala zaradi slovečega živosrebrnega rudnika, alkimističnega raja in kraja neštetih možnosti v polju človeške vednosti. Za seboj je Hacquet pustil ogromno zbirko mineralov, herbarij, živali, tudi veliko knjižnico. Tu se je družil z Gabrielom Gruberjem, leta 1775 se mu je celo pridružil na brigantini, dvojambornici, s katero sta (z ekipo) odplula na ogled Save vse do ustja pri Beogradu, in ukvarjal se je z idejo o obnovi argonavtske vodne poti. Med prvimi se je leta 1777 skušal povzpeti na Terklou (Triglav), prvi je opisal več rastlinskih vrst v Julijcih.

Poanta? Ti sta dve: Slovenci ga ne poznamo, kot bi ga morali, drugič pa tudi on po svojem delovanju dokazuje, da si »filozofija«, propulzivnost, napredek in končno gospodarska korist (naredil je veliko uporabnega za znanost in vednost) ne nasprotujejo. Svoje življenje je posvetil resnici in samega sebe je razumel kot »filozofa in iskalca«. Vidimo pa lahko še eno aktualno poanto: neverjeten prednacionalistični uspeh humanistov na našem prostoru je bil posledica iskateljske radosti, ki je izvirala iz naravne filozofije, medtem ko je nacionalistični (danes bi rekli ekonomistični) umor filozofije vedno praviloma prinašal same konflikte, vladavino političnih strasti in posledično nacionalno in osebne tragedije, ki vodijo v klateštvo.

Z muzejem naprej v svobodo

Če že govorimo o poantah, še to. Izziv sodobne Evrope je tako izziv EU sami sebi kot tudi izziv Sloveniji, gre pa takole: globalizacija je bila v prednacional(istič)ni Evropi že poznana, saj Hacquet in njemu podobni humanisti to zelo dobro dokazujejo. Novica kot izziv pa je v vprašanju, kako v sodobnih družbah organizirati ideologijo, ki ne bo orodjarska in ne ekonomistična, temveč bo »filozofska«, pač v tem smislu, da bo napredek posledica radostnega raziskovanja življenja in sprejemanja njegovih odgovornosti, ne ekonomizma, ki ljudem na Prokrustovi postelji kapitala seka njihove ude.

V Sloveniji slovenskih državljanov vse globalne dileme delujejo enako. Vrnimo se torej k ustoličenju karantanskih knezov kot k »protodemokraciji« Slovencev, ki lahko Evropo in svet naučijo temeljev demokracije. To je iluzija za otroke, kajti sodobno pojmovanje demokracije s tedanjim bitjem in žitjem ni imelo nobene zveze. Je pa v Sloveniji simptom nečesa drugega, podobnega verovanjem v oddaljeno onstranstvo. Ko je Bog oddaljen v zelo daljne kraje in oddaljena stanja duha, nekdo lahko organizira zastopništvo in oblast utemelji na ideologiji skrite vednosti. Oddaljenost karantanske demokracije je lahko mitski izgovor, da se danes ne vidi manka demokracije v konkretni slovenski državi današnjega dne. Ko je Borut Pahor prevzel pokroviteljstvo nad simpozijem, je temu mitu podaril digniteto države; postavil jo je v smer iluzije, postavil jo je v funkcijo muzeja, ki ustvarja zgodovino, namesto da bi jo opisoval.

Mar niso zloglasne politične delitve le logična posledica t. i. narodnih delitev? Mar niso te le logična posledica mitov, ki so se jih oprijele nacionalne elite, da bi zavarovale svoje povsem sebične zasebne interese? In končno: mar ni orodjarska delitev na klateže in filozofe proti marljivim proizvajalcem realnega sektorja le druga oblika civilizacijske impotence, ko ji je ugasnila sla do življenja iz radosti? Knežjega kamna pač ni mogoče prepričljivo uporabiti za podstavek v orodjarski delavnici in zraven trditi, da bi sodobna slovenska država morala finančno subvencionirati tovrstno proizvodnjo z oznako nacionalnega interesa. ¾