No one should be surprised that the economy of the eurozone is once more going in reverse. This is an entirely predictable outcome of the misguided policies that European leaders stubbornly insist on pursuing, despite all evidence that they are exactly the wrong medicine.

The acute phase of the financial crisis in Greece, Spain, Ireland and other European countries ended months ago. But the European Union’s insistence, led by Germany, that governments reduce their deficits by cutting spending and raising taxes has continued to impede further recovery. In addition, the European Central Bank has been slow and timid in lowering interest rates and buying bonds, both of which would help. And Europe has allowed problems in its banking sector to fester — witness the emergency bailout of one of Portugal’s biggest banks.

The numbers tell the story. In the second quarter of the year, the 18-country euro area registered no growth, down from a 0.2 percent increase in output in the first three months of the year. The economies of Germany and Italy contracted 0.2 percent, while France registered no growth for the second quarter in a row. Other data released in recent days provide little reason for hope that conditions will get better soon. The inflation rate in the eurozone fell to 0.4 percent in July, down from 1.6 percent in the same month a year earlier. Industrial production fell 0.3 percent in June.

Big changes are plainly needed. As other central banks around the world have done, the European Central Bank should be buying government and other bonds to drive down interest rates and encourage banks to lend more to businesses and consumers. The bank’s president, Mario Draghi, has argued that governments must adopt more pro-growth policies. He’s right, but he cannot ignore his own responsibility. There is little to no risk that more aggressive central bank policies would cause runaway inflation, given that prices are increasing at a far slower pace than the central bank’s target of just below 2 percent.

It’s true, of course, that monetary policy alone will not be sufficient to revive the eurozone economy. Fiscal policy must also be rethought and reworked. The E.U. (encouraged, again, by Germany) has demanded that nations like France and Italy reduce their budget deficits, while at the same time undertaking “structural reforms” that, for instance, make it easier for entrepreneurs to start businesses and for companies to fire workers.

But it is politically difficult, not to mention counterproductive, for governments to do both of those things at a time when the eurozone unemployment rate (11.5 percent in June) is so high. Governments need more flexibility. If anything, they should be taking advantage of low bond yields — Germany can borrow money for 10 years at an interest rate of about 1 percent, and France can borrow at 1.4 percent — to increase spending to kick-start their economies. Once the laggards get going again, their leaders can more easily make the case to their legislatures and citizens for tough economic reforms. But far greater patience is needed, as well as a big change in attitude in Germany and among the E.U.’s senior leadership.

The Forever Slump
AUG. 14, 2014
Paul Krugman

It’s hard to believe, but almost six years have passed since the fall of Lehman Brothers ushered in the worst economic crisis since the 1930s. Many people, myself included, would like to move on to other subjects. But we can’t, because the crisis is by no means over. Recovery is far from complete, and the wrong policies could still turn economic weakness into a more or less permanent depression.

In fact, that’s what seems to be happening in Europe as we speak. And the rest of us should learn from Europe’s experience.

Before I get to the latest bad news, let’s talk about the great policy argument that has raged for more than five years. It’s easy to get bogged down in the details, but basically it has been a debate between the too-muchers and the not-enoughers.

The too-muchers have warned incessantly that the things governments and central banks are doing to limit the depth of the slump are setting the stage for something even worse. Deficit spending, they suggested, could provoke a Greek-style crisis any day now — within two years, declared Alan Simpson and Erskine Bowles some three and a half years ago. Asset purchases by the Federal Reserve would “risk currency debasement and inflation,” declared a who’s who of Republican economists, investors, and pundits in a 2010 open letter to Ben Bernanke.

The not-enoughers — a group that includes yours truly — have argued all along that the clear and present danger is Japanification rather than Hellenization. That is, they have warned that inadequate fiscal stimulus and a premature turn to austerity could lead to a lost decade or more of economic depression, that the Fed should be doing even more to boost the economy, that deflation, not inflation, was the great risk facing the Western world.

To say the obvious, none of the predictions and warnings of the too-muchers have come to pass. America never experienced a Greek-type crisis of soaring borrowing costs. In fact, even within Europe the debt crisis largely faded away once the European Central Bank began doing its job as lender of last resort. Meanwhile, inflation has stayed low.

However, while the not-enoughers were right to dismiss warnings about interest rates and inflation, our concerns about actual deflation haven’t yet come to pass. This has provoked a fair bit of rethinking about the inflation process (if there has been any rethinking on the other side of this argument, I haven’t seen it), but not-enoughers continue to worry about the risks of a Japan-type quasi-permanent slump.

Which brings me to Europe’s woes.

On the whole, the too-muchers have had much more influence in Europe than in the United States, while the not-enoughers have had no influence at all. European officials eagerly embraced now-discredited doctrines that allegedly justified fiscal austerity even in depressed economies (although America has de facto done a lot of austerity, too, thanks to the sequester and cuts at the state and local level). And the European Central Bank, or E.C.B., not only failed to match the Fed’s asset purchases, it actually raised interest rates back in 2011 to head off the imaginary risk of inflation.

Continue reading the main storyContinue reading the main story
The E.C.B. reversed course when Europe slid back into recession, and, as I’ve already mentioned, under Mario Draghi’s leadership, it did a lot to alleviate the European debt crisis. But this wasn’t enough. The European economy did start growing again last year, but not enough to make more than a small dent in the unemployment rate.

Continue reading the main story
RECENT COMMENTS

LeschatsDeux 16 hours ago
I guarantee you, the cure for this slump is to elect a Republican president. When that dreadful event happens, the Republicans in Congress…
Doug Brockman 16 hours ago
I am not so sure inflation is that low. I have read if you measure it by 1979 metrics it is running at 9%. And the price of groceries and…
George Woolfe 16 hours ago
I am on the side of the not-enoughers. How can we prosper when so many of us are working at jobs that don’t pay enough to put us above the…
SEE ALL COMMENTS
And now growth has stalled, while inflation has fallen far below the E.C.B.’s target of 2 percent, and prices are actually falling in debtor nations. It’s really a dismal picture. Mr. Draghi & Co. need to do whatever they can to try to turn things around, but given the political and institutional constraints they face, Europe will arguably be lucky if all it experiences is one lost decade.

The good news is that things don’t look that dire in America, where job creation seems finally to have picked up and the threat of deflation has receded, at least for now. But all it would take is a few bad shocks and/or policy missteps to send us down the same path.

The good news is that Janet Yellen, the Fed chairwoman, understands the danger; she has made it clear that she would rather take the chance of a temporary rise in the inflation rate than risk hitting the brakes too soon, the way the E.C.B. did in 2011. The bad news is that she and her colleagues are under a lot of pressure to do the wrong thing from the too-muchers, who seem to have learned nothing from being wrong year after year, and are still agitating for higher rates.

There’s an old joke about the man who decides to cheer up, because things could be worse — and sure enough, things get worse. That’s more or less what happened to Europe, and we shouldn’t let it happen here.

Pope Francis on Art and Creativity

I am struck by the reference the pope just made to Puccini’s “Turandot” while speaking of the mystery of hope. I would like to understand better his artistic and literary references. I remind him that in 2006 he said that great artists know how to present the tragic and painful realities of life with beauty. So I ask who are the artists and writers he prefers, and if they have something in common.

“I have really loved a diverse array of authors. I love very much Dostoevsky and Hölderlin. I remember Hölderlin for that poem written for the birthday of his grandmother that is very beautiful and was spiritually very enriching for me. The poem ends with the verse, ‘May the man hold fast to what the child has promised.’ I was also impressed because I loved my grandmother Rosa, and in that poem Hölderlin compares his grandmother to the Virgin Mary, who gave birth to Jesus, the friend of the earth who did not consider anybody a foreigner.

“I have read The Betrothed, by Alessandro Manzoni, three times, and I have it now on my table because I want to read it again. Manzoni gave me so much. When I was a child, my grandmother taught me by heart the beginning of The Betrothed: ‘That branch of Lake Como that turns off to the south between two unbroken chains of mountains….’ I also liked Gerard Manley Hopkins very much.

“Among the great painters, I admire Caravaggio; his paintings speak to me. But also Chagall, with his ‘White Crucifixion.’ Among musicians I love Mozart, of course. The ‘Et incarnatus est’ from his Mass in C minor is matchless; it lifts you to God! I love Mozart performed by Clara Haskil. Mozart fulfills me. But I cannot think about his music; I have to listen to it. I like listening to Beethoven, but in a Promethean way, and the most Promethean interpreter for me is Furtwängler. And then Bach’s Passions. The piece by Bach that I love so much is the ‘Erbarme Dich,’ the tears of Peter in the ‘St. Matthew Passion.’ Sublime. Then, at a different level, not intimate in the same way, I love Wagner. I like to listen to him, but not all the time. The performance of Wagner’s ‘Ring’ by Furtwängler at La Scala in Milan in 1950 is for me the best. But also the ‘Parsifal’ by Knappertsbusch in 1962.

“We should also talk about the cinema. ‘La Strada,’ by Fellini, is the movie that perhaps I loved the most. I identify with this movie, in which there is an implicit reference to St. Francis. I also believe that I watched all of the Italian movies with Anna Magnani and Aldo Fabrizi when I was between 10 and 12 years old. Another film that I loved is ‘Rome, Open City.’ I owe my film culture especially to my parents who used to take us to the movies quite often.

“Anyway, in general I love tragic artists, especially classical ones. There is a nice definition that Cervantes puts on the lips of the bachelor Carrasco to praise the story of Don Quixote: ‘Children have it in their hands, young people read it, adults understand it, the elderly praise it.’ For me this can be a good definition of the classics.”

I realize that I have become utterly engrossed in these artistic references of his. I desire to enter into his life by passing through the door of his artistic choices. I imagine it would be a long journey, but certainly a journey worth taking. It would also include cinema, from Italian neo-realism to ‘Babette’s Feast.’ Other authors and other works now come to my mind, authors and works that he has mentioned in other occasions, also minor, or less famous, or even local ones: from the epic poem ‘Martín Fierro’ by José Hernandez to the poetry of Nino Costa, to The Great Exodusby Luigi Orsenigo. I also think of Joseph Malègue and José Marìa Pemàn. Clearly I think of famous writers like Dante and Borges, but also of the Argentine writer Leopoldo Marechal, the author of the novels Adàn Buenosayres, The Banquet of Severo Arcángeloand Megafón o la guerra.

I think especially about Borges, a writer with whom Father Bergoglio had direct contact in his earlier years. Back then he was a 28-year-old teacher of literature at the Colegio de la Immaculada Concepciòn in Santa Fé, Argentina. Father Bergoglio taught students during their last two years of secondary school and encouraged his pupils to take up creative writing. When I was younger I too had an experience just like his. Then, I taught at the Istituto Massimo of Rome, where I also founded the creative cultural project known as “BombaCarta.” I tell him the story. Finally I ask the pope to tell me about his own experience with teaching.

“It was a bit risky,” he answers. “I had to make sure that my students read El Cid. But the boys did not like it. They wanted to read Garcia Lorca. Then I decided that they would study El Cid at home and that in class I would teach the authors the boys liked the most. Of course, young people wanted to read more ‘racy’ literary works, like the contemporary La Casada Infiel or classics like La Celestina, by Fernando de Rojas. But by reading these things they acquired a taste in literature, poetry, and we went on to other authors. And that was for me a great experience. I completed the program, but in an unstructured way—that is, not ordered according to what we expected in the beginning, but in an order that came naturally by reading these authors. And this mode befitted me: I did not like to have a rigid schedule, but rather I liked to know where we had to go with the readings, with a rough sense of where we were headed. Then I also started to get them to write. In the end I decided to send Borges two stories written by my boys. I knew his secretary, who had been my piano teacher. And Borges liked those stories very much. And then he set out to write the introduction to a collection of these writings.”

“Then, Holy Father, creativity is important for the life of a person?” I ask. He laughs and replies: “For a Jesuit it is extremely important! A Jesuit must be creative.”

Frontiers and Laboratories
Creativity, therefore, it is important for a Jesuit. Pope Francis, during a visit with the Jesuit priests and other staff members of La Civiltà Cattolica, had articulated a triad of important characteristics relevant to the cultural initiatives of the Jesuits. I turn my thoughts to that day, June 14, 2013. I recall that back then, in a conversation just before the meeting with the entire group, the pope had already informed me about this triad: dialogue, discernment, frontier. And he insisted particularly on the last point, quoting Pope Paul VI. In a well-known speech, Paul VI had spoken directly about the Jesuits: “Wherever in the church—even in the most difficult and extreme fields, in the crossroads of ideologies, in the social trenches—there has been and is now conversation between the deepest desires of human beings and the perennial message of the Gospel, Jesuits have been and are there.”

I ask Pope Francis for a further explanation: “You asked us to be careful not to fall into ‘the temptation to tame the frontiers’: one must go out to the frontiers, not bring the frontiers home in order to paint them a bit artificially and tame them.” What were you referring to? What exactly did you wish to tell us? This interview, as you know, was organized by a group of magazines directed by the Society of Jesus: what invitation do you wish to extend to them? What should their priorities be?

“The three key words that I commended to La Civiltà Cattolica can be extended to all the journals of the Society, perhaps with different emphases according to their natures and their objectives. When I insist on the frontier, I am referring in a particular way to the need for those who work in the world of culture to be inserted into the context in which they operate and on which they reflect. There is always the lurking danger of living in a laboratory. Ours is not a ‘lab faith,’ but a ‘journey faith,’ a historical faith. God has revealed himself as history, not as a compendium of abstract truths. I am afraid of laboratories because in the laboratory you take the problems and then you bring them home to tame them, to paint them artificially, out of their context. You cannot bring home the frontier, but you have to live on the border and be audacious.”

I ask for examples from his personal experience.

“When it comes to social issues, it is one thing to have a meeting to study the problem of drugs in a slum neighborhood and quite another thing to go there, live there and understand the problem from the inside and study it. There is a brilliant letter by Father Arrupe to the Centers for Social Research and Action on poverty, in which he says clearly that one cannot speak of poverty if one does not experience poverty, with a direct connection to the places in which there is poverty. The word insertion is dangerous because some religious have taken it as a fad, and disasters have occurred because of a lack of discernment. But it is truly important.”

“The frontiers are many. Let us think of the religious sisters living in hospitals. They live on the frontier. I am alive because of one of them. When I went through my lung disease at the hospital, the doctor gave me penicillin and streptomycin in certain doses. The sister who was on duty tripled my doses because she was daringly astute; she knew what to do because she was with ill people all day. The doctor, who really was a good one, lived in his laboratory; the sister lived on the frontier and was in dialogue with it every day. Domesticating the frontier means just talking from a remote location, locking yourself up in a laboratory. Laboratories are useful, but reflection for us must always start from experience.”

Human Self-Understanding
I ask the pope if and how this is also true in the case of another important cultural frontier, the anthropological challenge. The understanding of human existence to which the church has traditionally referred, as well as the language in which the church has expressed it, remain solid points of reference and are the result of centuries-long experience and wisdom. However, the human beings to whom the church is speaking no longer seem to understand these notions, nor do they consider them sufficient. I begin to advance the idea that we now interpret ourselves in a different way than in the past, using different categories. This is also due to the great changes in society, as well as a broader conception of what it means to be human.

At this point the pope stands up and takes the breviary from his desk. It is in Latin, and is worn down by continued use. He opens it to the Office of the Readings of the Feria Sexta, that is Friday, of the 27th week. He reads a passage to me taken from the Commonitórium Primumof St. Vincent of Lerins: “ita étiam christiánae religiónis dogma sequátur has decet proféctuum leges, ut annis scílect consolidétur, dilatétur témpore, sublimétur aetáte” (“Thus even the dogma of the Christian religion must proceed from these laws. It progresses, solidifying with years, growing over time, deepening with age.”)

The pope comments: “St. Vincent of Lerins makes a comparison between the biological development of man and the transmission from one era to another of the deposit of faith, which grows and is strengthened with time. Here, human self-understanding changes with time and so also human consciousness deepens. Let us think of when slavery was accepted or the death penalty was allowed without any problem. So we grow in the understanding of the truth. Exegetes and theologians help the church to mature in her own judgment. Even the other sciences and their development help the church in its growth in understanding. There are ecclesiastical rules and precepts that were once effective, but now they have lost value or meaning.The view of the church’s teaching as a monolith to defend without nuance or different understandings is wrong.

“After all, in every age of history, humans try to understand and express themselves better. So human beings in time change the way they perceive themselves. It’s one thing for a man who expresses himself by carving the ‘Winged Victory of Samothrace,’ yet another for Caravaggio, Chagall and yet another still for Dalí. Even the forms for expressing truth can be multiform, and this is indeed necessary for the transmission of the Gospel in its timeless meaning.

“Humans are in search of themselves, and, of course, in this search they can also make mistakes. The church has experienced times of brilliance, like that of Thomas Aquinas. But the church has lived also times of decline in its ability to think. For example, we must not confuse the genius of Thomas Aquinas with the age of decadent Thomist commentaries. Unfortunately, I studied philosophy from textbooks that came from decadent or largely bankrupt Thomism. In thinking of the human being, therefore, the church should strive for genius and not for decadence.

“When does a formulation of thought cease to be valid? When it loses sight of the human or even when it is afraid of the human or deluded about itself. The deceived thought can be depicted as Ulysses encountering the song of the Siren, or as Tannhäuser in an orgy surrounded by satyrs and bacchantes, or as Parsifal, in the second act of Wagner’s opera, in the palace of Klingsor. The thinking of the church must recover genius and better understand how human beings understand themselves today, in order to develop and deepen the church’s teaching.”

Pope reinstates revolutionary priest from Nicaragua’s Sandinistas.  Miguel d’Escoto Brockmann was banned from ministries in 1985 as part of crackdown on ‘Marxist thought’ in Catholic church. Pope Francis faces the wrath of rightwing conservatives by reinstating a priest who joined the revolutionary, leftwing government of Nicaragua’s Sandinistas and once served as president of the UN general assembly. Pope John Paul II suspended Father Miguel d’Escoto Brockmann from his ministry in 1985, as part of a broader crackdown on adherents of liberation theology – a school of thought he criticised for importing Marxist values into the church. The edict meant D’Escoto was, among other things, forbidden to say Mass. A brief statement from the Maryknoll religious order, to which the 81-year-old priest belongs, announced that Francis had lifted the suspension on 1 August. “I am happy to be able to celebrate mass again,” D’Escoto was reported as saying from the Nicaraguan capital of Managua. “I am really pleased.” A few months ago, he wrote to the pope asking to “be able to celebrate the Holy Eucharist before dying”. Bishop Enrico dal Covolo, rector of the Pontifical Lateran University in Rome, told the Italian daily La Stampa that Francis’s response did not represent the adoption of a political stance and should be understood in the context of his emphasis on the importance of mercy. But the rightwing US website Truth Revolt said: “The decision will likely anger most conservative Catholics”. Indeed: a comment posted to another conservative site, Free Republic, branded it “a terrible decision and a slap in the face to all true and faithful Catholics”. After the Sandinistas overthrew the pro-American regime of Anastasio Somoza in 1979, D’Escoto agreed to become foreign minister in Daniel Ortega’s new government, a post he held until 1990. From 2008 – 2009, D’Escoto served as president of the UN general assembly. In the 1980s, the Sandinistas accused the CIA of trying to assassinate him with a bottle of poisoned Benedictine liqueur . D’Escoto once referred to President Reagan as “the butcher of my people” and only last year told Barack Obama in a letter that America was “hooked on wars of aggression” and “possessed by the demons of greed and domination”. Advertisement Francis’s relationship with the liberation theologists is complex. As head of the Jesuit order in Argentina in the 1970s, he supported John Paul’s policies and has even been accused of complicity in the kidnapping of two left-leaning priests during the country’s “dirty war”, an accusation his aides have always denied. But he has dedicated his pontificate to the cause of the poor and used it denounce free-market capitalism as an “economy of exclusion and inequality”. It is also likely that Francis’s papacy will see the beatification of archbishop Óscar Romero of El Salvador, who was assassinated in 1980 and was widely admired by liberation theologists. No less complex have been the relations between the Sandinistas and the Catholic church. Ortega was voted from office in 1990 but returned as president in 2006 after backing a total ban on abortion, also supported by Nicaragua’s deeply conservative Catholic hierarchy. His victory was achieved despite a long-running scandal over claims by his adopted stepdaughter – denied by Ortega – that he sexually abused her while he was leader of the Sandinista government.

(Guardian)

Na AGRFT imamo predmet naratologija  Pripovedovanje je seveda naš posel. Ko smo ta, v svetu redek predmet uvajali, se nismo zavedali, da  bo pripovedovanje, “zgodba”  postalo prav vse na tem svetu. Še zlasti politika in reklama. Ti dve dejavnosti povezujejo spindoktorji, sodobni šamanii. Vsak produkt imai svojo zgodbo. In  spindoktorja. Vsaka stranka in politik toliko bolj. Tako pogosto poslušamo Stojana Pelka ali Jeretiča in ne Bratuškove, Pahorja ali Popoviča. Perfidna personalizacija politike je obscena, saj prikriva popolno odsotnost tistega, kar naj bi ime in priimek zagotavljala, namreč odgovornosti. (V nočnih morah vidim  politike, spindoktorje, tajkune, škofe in ostale mešetarje kot ujede,  mrhovinarje, ki se pasejo na kadavru propadle države.) Izvorno se vede o pripovedništvu ne ukvarjajo z zavajanjem in manipuliranjem ljudi. Pripovedi načelno osmišljajo posameznika v soočenju z zgodovino in družbo. Od nekdaj sta dve vrsti pripovedi.  Tiste uradne , duhovnih in posvetnih oblasti in emancipacijske, za katere skrbe novinarji in umetniki. Ene pravilom zlorabljajo zgodovino in svete spise za laži in prevare. Druge skrbe za resnico. Danes tudi umetniške veščine vse češče uporabljajo za manipuliranje.  Mediji postajajo  trobila politike in kapitala.  Vladajo filistri. Kakšna je torej zgodba Slovenije po zadnjih volitvah? Kaj nas čaka z vstopom ZL v parlament? Tako ZL kot Miro Cerar sta dediča zahtev, ki so jih postavile vstaje. ZL ne pušča dvoma o tem, da želi delovati v imenu vstajništva. Za Cerarja se še ne ve.  Naloga ni lahka. Je kar veliko interesov in posameznikov v državi, ki so jih vstajniške zahteve prestrašile. Upravičeno.  Zato ne more presenetiti, če so vstaje (bile) deležne omalovaževanja, poskusov diskreditacij, (očitki o  ozadjih),  morda celo sabotaž. Članice ZLso  z načelno držo in z  združevanjem  že pokazale dobro mero zrelosti.  Delo v državnem zboru je odlična priložnost za pridobivanje izkušenj in za izpopolnjevanje političnega programa. Prav povezovanje in združevanje je znamenje sposobnosti za demokratično reševanje razlik in nasprotij in ključni kriterij za uspešno upravljanje Slovenije. Tudi načelna odločitev za delo v opoziciji obeta.  Nasprotje temu so umazani kompromisi, nenačelna politika kravjih kupčij. Kdo so kravji mešetarji? Partijski otroci so po osamosvojitvi v dobrih dveh desetletjih državo spravili na tla in jo temeljito oplenili. Parole o socializmu, s katerimi so nas politični povzpetniki morili v prejšnjem sistemu, so čez noč zamenjali s frazami o liberalizmu, svobodnem trgu, zgodbi o uspehu, Sloveniji kot Švici, NATU in podobnim.  Domnevni nekdanji revolucionarji so se začeli histerično drenjati v neki sredini. Radi bi nas prepričali, da je ta sredina nevtralna, objektivan, pravična, za vse in proti kinomur. A res!?  Oportunizem, nenačelnost, preračunljivost in pohlep  sta čez noč postali najvišji družebeni vrlini.  Blagoslovili so jih, tudi z osebnimi zgledi, tako cerkveni dostjanstveniki kot svečeniki svobodnega trga, novodbni zveličarji, neoliberalni ekonomisti.  Zaradi primitivnega nagnjenja k avtoritarnem, črnobelem razumevanju družbe, se je del partijskih otrok, potem ko so jih zavrnili evropski social demokrati, zatekel k poveličevanju kolaborantstva in surovem anti-prosvetljenstvu.  Če k temu dodamo še RKC, ki si je  prisvojila znatno državno bogastvo in svojo mrežo dala v uporabo desnim populistom, je slika slovenske katastrofe popolna.  Vse skupaj je paravan za pospešeno ropanje države in prebivalstva (preko NLB tudi tujega.) Zato vstop Združene levice v parlament za začetek pomeni nujno normalizacijo. Odslej nimamo zgolj desno-levo-histerično-sredinskih nekritičnih zagovornikov neoliberalnega kapitalizma ampak tudi prave antikapitaliste. Kar ni brez problemov. Saj  ni čisto samoumevno, kako reševati probleme, ki so posledice kapitalizma. S preprostimi formulami in političnimi floskulami gotovo ne.  Socializmi so drug za drugim propadli zaradi usodnih problemov v socialističnih in komunističnih doktrinah in  praksah samih. Zato  lahko le upamo, da bo  nastajoča “nova levica” za začetek tudi dovolj samokritična. Lagodje zaklinjanja, ponavljanja starih, zlizanih in včasih hudo kompromitiranih parol ne bo dovolj. Poleg tega težav z gospodarsko stagnacijo, razlojevanjem in hirajočo demokracijo nima samo Slovenija. Za današnjo krizo je soodgovorna tudi globalna levica (v krizi). Če smo čisto jasni, je komuniste  pokopal problem demokracije, social demokrate pa kapitulacija pred globaliziranim kapitalom. Tudi to je dediščina, ki jo mora ZL vzeti na svoja ramena. Seveda, če želi postati učinkovita pri iskanju izhoda iz globalne, gospodarske, socialne, politične in vse kaže tudi duhovne krize.

SMC brez programa je še vedno velika neznaka. Število profesorjev in doktorjev v stranki in v parlamentu ni nujno dober znak. Propad Habsburške monarhije zgodovinar A.P. Taylor pripisuje prav obilici profesorjev v dunajskih vladnih krogih. Koliko profesorjev je sodelovalo pri “reševanju” izbrisanih in varčevalcev NLB? Slovenski politiki še danes primanjkuje tako načelnosti kot pragmatizma. Načelno mora nova vlada zmagati neizprosno vojno proti sistemski korupciji (se pravi korupciji v vrstah politike), posledičnem ropanju države in državljanov,  (tudi s privatizacijami), obnoviti in utrditi razsuti demokratični sistem in demokratično kulturo in določiti in zagnati  prioritete nacionalnega razvoja. V ta namen mora opredeliti nacionalne interese in jih uveljavljati tudi v tujini. Za naše interese razen nas samih, seveda ne bo poskrbel nihče drug. Tudi EU ne.  Še več, EU niti približno ne zmore poskrbeti za svoje lastne interese (Ukrajina!). Tudi zato  se mora država  pripraviti tudi na črni scenarij: na morebitni razkroj EU in evra. Ne sme se nam ponoviti leto 1918!  Za uresničevanje naštetih ciljev je nujna dobra mera političnega pragmatizma, spretnosti, pretkanosti in odločnosti. .Ali prihajajoča vlada kaj od naštetega sploh želi? Če želi, ali tudi zmore? Čer ne, se kmalu vidimo. V novi zgodbi.  Na naslednjih volitvah.

Igor Koršič

(Večer, 4. avgust, 2014)

Zavedam se, da postajam nekak dežurni zagovornik naših zimskih vstaj. Naj se ve, da to ni moj namen. Res pa je da se ne morem  znebiti vtisa, da vstaje nimajo zagovornikov. Kot da bi bile nekaj ženantnega. Kar je še zlasti čudno, če vzamemo v obzir, da se nekatere nove politične sile  rade sklicujejo nanje in se pri tem cel obmetavajo z očitki o upravičenosti takega sklicevanja.

Nedavno sem se odzval na pisanje Antić – Gabrove, ki vstajam in njim naklonjenim medijem očita neselektivno negativen odnost do stare,  uveljavljene politike. Zato me je toliko bolj zanimalo, kaj ima o vstajah za povedati Slavoj Žižek.

Priznam, da me njegov mlačno nenaklonjeni odnos ni presentil.  Njegova tišina je bila zgovorna že med samim dogajanjem. Razen tega mi je ostal v spominu kot nekdo, ki je dobesedno pobegnil študentom AGRFT, ko so pred parlamentom brali Cankarjeve Hlapce. Meni tista mala manifestacija pomeni pomembno sporočilo slovenski javnosti, da je nekaj hudo narobe v državi in da temu zmoremo reči Ne!  Po moje je šlo za nekak uvodni akord, najavo tistega kar prihaja. Žižkove ocene vstaj so  precej prenetljive. Začne z moraliziranjem, češ šlo je za upor priviligiranih, srednjega razreda, bolj za karneval kot  za protest. Kje pa so bili ti, ko so se dogajale druge svinjarije, ko so stavkale  Murine delavke in delavci itd. Čeprav bi bilo lepo, če bi imeli samoumevno solidarnost v državi, je očitek  privlečen za lase. Sam sem bil na prvem mariborskem dogodku, ki ga je organiziral 29o, 29. oktobra 2012. Tam  se je zbralo 600 ljudi, z odra so mi zgledali kot pretežno delavci. Naslednji dogodek je bil skupna manifestacija sindikatov, upokojencev, gasilcev,   študentov  in drugih 17. novembra 2012. Šlo ja za izrazito delavski protest.  Kar sploh ni važno. Važno je, da se je dogajal po vsej Sloveniji, da so tako ali drugače sodelovali sindikati, veterani, upokojenci, anarhisti idr., vsi ki so čutili potrebo po protestu. Prav v tem, v odsotnosti centralnega vodenja, v dejanski odsotnosti organizatorja tiči izvirnost in moč teh vstaj. Dobesedno vsak si je lahko napisal svojo parolo in izrazil svojo zahtevo.  In če se jih strne in poveže, te zahteve nikakor niso nerelevantne. In so pomembno sprmenili stanje zavesti državljanov. Vemo, da ni nujno da ostanemo nemočne žrtve. Da je v slogi moč. Da želimo ohraniti socilano solidarnost. Da zavračamo neoliberalne dogme. Itd.  Žižek ima probleme s tovrstno spontanostjo, kar pove v drugem delu tega pogovora, ko polemiziran z neko domnevno “liberalno” vrednoto, ki prisega na posameznika. Žižek zagovarja “voditelja”, nekoga, ki “poriva”, “čeprav ne zagovarjam stalinizma.” Iz tega lahko sklepamo, da mu taki pluralistični protesti načelno niso všeč. Naključje ali ne, ampak protest s Hlapci pred parlamentom je bil tudi takšen, brez vodje in vodstva. Celo brez manifesta. Ta protest je upravljal “plenum”, “občni zbor”, ki se je odvijal vsak večer po opravljeni akciji. Na teh srečanjih še predsedujoči ni bil dogovorjen in je zato po potrebi to nalogo opravljalo več ljudi. Kljub temu so bila srečanja kratka in učinkota in so se zaključila z jasnimi sklepi. Značilna je bila razprava o tem, ali potrebujejo študentje nek skupen program, manifest.  Hitro je prevladalo soglasje, da manifesta ne potrebujejo. Značilna je bila razprava, ki je pripeljala do takega sklepa. Nekdo je vprašal ali vsak zase ve, zakaj potestira. Ali ti  pri sebi veš zakaj si tam, je vprašal nedko. Ker je bil odgovor pritrdilen, je iz tega sledil dogovor, da medijem odgovarja vsak po svoji vesti in svojih prepričanjih. Kljub tem je bil skupen nastop za medije kar prepričljiv. Sam sem z največjim zanimanjem opazoval to dogovarjanje. Zdelo se mi je, da morda gledam neko najavo prihodnosti, udejanjeno utopijo. Za razliko od Žižka mi je taka anarhoidna težnja simpatična. Morda čedalje bolj uresničljiva. Vsaj morala bi biti. Na drugi strani so hierarhične tendence boljševikov (in katolikov), ki so pokazale svojo, kaj naj rečem civilizacijsko razdiralno naravo. Res je, da je vse odvisno od situacije. Če je vojna ali revolucija, je hierarhično delovanje  “bojnih enot” nujno. Drugače pa je smiseln pragmatičen pristop: Čim manj disicipline in čim več samoiniciative in avtonomnega delovanja je lahkonekaj kar je bolj učinkovito od “kadaver” discipline. Vendra Žižka očitno bolj zanimajo ideje kot praksa. Če je bil prvi očitek ta, da vstaje niso bile pravočasne in da niso nastopali pravi družbeni razredi ali sloji, in da ni bilo  vodij, je Žižkov sklep še bolj presentljiv. Strinja se namreč s kritiko vstaj, ki so jo izrekali zlasti  janševci in drugi iz njegove vladajoče koalicije. Vstaje naj bi bile vodene iz ozdaja. Žižek gre celo dlje in identificira ozadje s starimi levo sredinskimi silami. Pa smo v  Murglah. Ker sem bil malo bolj aktivno soudeležen, moram reči,  da takega ozadja nisem opazil. Kar ne pomeni, da nismo imeli simpatizerjev in podpornikov. imeli smo pa podpornike in simpatizerje, s takimi in drugačnimi interesi.  Koliko je bilo med temi starih levih sil ne vem. Vnedar par te sile vstajam  pogosto upravičeno očitajo odsotnost vodenja, jasne ideologije in posledično nerazlikovanje med levimi in desnimi. Lahko da je imel kdo med koordinatorji kakšna navodila, ampak to gotovo ni bilo odločilno. Toliko vem. Zmedeno in šibko delovanje tistih, ki so šli iz vsatj in obvstajniškega dogajanja v politiko ne kaže  na huda ozadja. Pri vsaki politični akciji so nujno vedno ozadja. Osamosvajanje države jih je imelo. Amapk to ne more biti dejstvo, ki nujno diskreditira samo akcijo. Če akcija uspe uresničiti svoje cilje je vse v redu. Vseeno  me čudi, da se Slavoj Žižek tega ne zaveda. Povdarjanje teh ozadij pa nekako pomeni poskus zmanševanja pomena dogodkov. Morda nehote je malce drugače Boris Pahor trdil isto Namreč da so vstaje bile vodene od nekdanjih komunistov. Pahor je videl paralele med fašističnimi manifestacijami iz svojega otroštva in tokratnim vseslovenskim dogajanjem. Seveda podobnosti obstajajo: V obeh primerih gre za javno in množično izražanje nezadovoljstva z nečem. Tu se podobnost tudi konča. Argument, ki ga tako kot ostali kritiki vstaj, v prid domevnega vodenja iz ozadja, uprablja tudi Žižek, je desjtvo, da so svtaje usahnile, potem ko je Janševa vlada padla. Ni bilo čisto tako. Res pa je, da so se spori med različnimi koordinatorji v tistem trenutku stopnjevali. Zadnji protest za javno zdarvstvo  je bil 15. junija 2013. Res je da bi jih lahko bilo več. Res je da politika koalicije Bratuškove ni bila bistveno drugačna od Janševe. (Bratuškova ni več poniževala in zmerjala državljanov.) Res je, da sonekateri od tistih, ki se jim je mudilo v politiko še sklicevali vstaje.  In to popolnoma neprimerno, tako da se je zdelo, da to počenjajo samo zato, da bodo lahko potem trdili, da ljudje nočejo, da je vstajniški duh uplahnil in podobno. Vse to kaže bolj na nespretnost in prebujene politične apetite kot pa na kakšno veliko zaroto.

Zanimiv je še en  Žižkov očitek, tisti, ki pravi da vstajniki niso imeli socialnih razlogov za proteste, saj  protestniki sploh niso bili prizadeti. Razen najav nekih minornih rezov v javnem sektorju,  konkretnih posegov, ki bi prizadeli prebivalstvo, sploh ni bilo. Čista resnica! Prav to smo poskušali sporočiti tujim medijem v “znamenitem” pismu, na katerega se je malce neustrezno odzval takratni premier Janez Janša. Medijem smo sporočali, da naše zahteve niso sindikalne, ampak politične: da so uprejene proti populizmu, neoliberalizmu, globaliziranim financam  in korupciji.  (Spomnite se, podpisnikov – avtorjev tega dopisa tujim medijem je bilo nad 100.000.)  Zakaj bi to bilo problematično? Zdi se, kot da je Žižek razočaran, da ni bilo bolj dramatičnega konflikta med lačnimi množicami in zločinskim režimom. Očitno mu bolj usteza protestiranje 29o v New Yorku. Čeprav je zahvaljujoč policiji tudi pri nas bilo kar slikovito. Je pa res, da smo bili mednarodno občutno manj vidni.  Vendar smo se uprli transstrankarski ineoliberalni deologiji in politiki, ki s sistemsko korucpijo povzroča permanentno krizo.  Ne samo pri nas. Tudi v vsej EU, če ne tudi širše.  Kot da nam Žižek očita prav tisto, na kar smo že takrat bili ponosni, dejstvo da smo vstali, ne samo  zaradi konkretno  krivic,  ampak zaradi vzrokov zanje.

Škoda, da Žižek ne razloži svojih zadržkov do Združene levice. Predvidevam, da ga najbolj moti odstonost močnega voditelja. Pa saj na to vendar igrajo vsi drugi: Miro Cerar, Alenka Bratušek, še prej Janković… Ker ne razumem dobro, zakaj naj bi bilo to dobro, od kod ta regresija, je čisto mogoče, da se ti personifikatorji politike (kar pomeni tdui pristajnje na ameriški politični tingel-tangel),  ravnajo po nasvetih in namigih Slavoja Žižka? Ali pa so ta nov fenomen pozvročili spindoktorji, ki jih Žižek inspirira? Eden takih je prehodil dolgo pot od Drnovška, Jankoviča vse do Bratuškove. Kako je to prišlo do Mira Cerarja pa naj ostane uganka.

http://4d.rtvslo.si/arhiv/seje-delovnih-teles-dz/174273138

Vprašanje ni samo kdo je odgovoren, da se to dogaja, ampak zakaj sedeča vlada še ni storila nič tistega, kar ji je predlagal zadnji govornik.
Podobno kot z Ankaranom: Ljudje se v skladu z ustavo in zakonom odločijo za svojo občino. Državni zbor jim jo ne da. Ustavno sodišče občino z odlokom ustanovi. Državni zbor onemogoči, da bi se občina vzpostavila. Ob tem služijo z našim denarjem Popovič, eks predsednik US Štrukelj, eks minister za notranje zadeve Kresalova, eks minister za pravosodnje Zalar idr. Ankaran še naprej ostane brez občine. Nihče, razen nekaj televizij, se ob zadevo niti ne obregne. Na tisoče in tisoče podobnih zadev hromi in siromaši državo.

Te “zadevice” nisem zasledil v medijih. Našel sem jo slučajno. Mama je očitno bila pod pritiskom časa in je večino pomembnih stvari izpustila. Sem jo slišal v živo, kjer je nastopila z konkretnimi detajli.

Ni konca. Sami feniksi.

Vir / Avtor: Tanja Lesničar – Pučko
3. junij 2014 (nazadnje spremenjeno: 0:00 3. junij 2014)
Oznake: Tanja Lesničar – Pučko

Obešenjaštvo naših političnih in gospodarskopolitičnih obsojencev nima več nobenih zavor. Slovenija je dejansko postala »bantu« država, kjer nosilci moči demokratične rituale izvajajo le še za svojo osebno korist.

Celozaslonski način Fotografije » 1/2
First Previous Next Last

Človek, ki bi moral biti za zapahi in bi moral predvsem izginiti iz javnega diskurza, saj je resnična kazen za politika, ki je zlorabljal politično in tudi javno moč, ravno izginotje iz agore in s tem onemogočanje nadaljnjih manipulacij, je nekakšna farsična politična zvezda. Kako je mogoče, da obsojeni Janša velja za resnega, kredibilnega politika? Ki je po njegovem predsednik edine trdne politične stranke z največjo podporo v državi? Smo človeku, ki je povozil pešca, po obsodbi dali priložnost, da razlaga »svojo plat medalje«? Ne. Smo, človeka, ki je utajil davke, povabili v studio, da je razlagal, v kakšnih finančnih stiskah je bil? Ne. Na Hrvaškem je Ivo Sanader samo še vest v kroniki, nihče pri zdravi pameti si noče mazati rok s pravnomočno obsojenim. Pri nas Janšo novinarji celo moledujejo za komentiranje političnega položaja v državi. Čeprav je bil obsojen prav zaradi zlorabe političnega položaja in čeprav je že tako blodnjav, da zatrjuje, da je imela Jugoslavija najtrši komunistični režim v Evropi, saj je bilo glede na število prebivalcev pobitih, zaprtih in preverjanih največ ljudi. Definitivno, tako veličastno bedastočo lahko zine le nekdo, ki je v času, ko smo si mi zgroženo ogledovali »mehke« režime v ČSSR, na Madžarskem, Poljskem, v Romuniji in SZ ter se na domačih tleh angažirali za demokracijo, dopustoval v Jajcu.

In potem imamo seveda Kanglerja. Minuli teden je dosegel lepo zmago. Najprej se je sprehodil do psihiatra, saj ga je misel na keho prizadela, enako kot že prej Ivana Zidarja. Logično. Koga ne bi? Nato pa mu je sodišče še nepravilno zavrnilo njegovo prošnjo za alternativno prestajanje kazni. Mariborsko sodišče namreč ne zna pravilno zavrniti prošnje, da bi gospod igral šah z upokojenci ali hodil počivat v zapor le ob koncih tedna. In tako bodo odločali še enkrat, vi pa boste na svoj proces čakali toliko časa, dokler jim ne uspe ustrezno spisati te osnovnošolske naloge. Sodni zaostanki, a ne?

In potem imamo tu koprskega zabavljača, Borisa Popoviča. Ta še nima pravnomočne sodbe. Zato načrtuje stolpnico do neba sredi Kopra. Vedno se najde kakšen arhitekt, ki zna služiti norostim oblastnikov. In vedno se najde oblastnik, ki si med arhitekti poišče graditelja svojega mavzoleja. Koprčani nejeverno odkimavajo. A to je tudi vse.

Popovič je dober človek. Te dni je zaposlil nekega reveža, ki je bil pred kratkim ob službo. Ne v Muri, ne v Cimosu. Ne. V Luki Koper. Ime mu je Gašpar Gašpar Mišič. Saj veste, tisti slavni podjetnik samorastnik, ki je obogatel v času denacionalizacije stanovanj, na načine, ob katerih spet mnogi premišljujejo o tem in onem. Tisti GGM, ki mu ves ta denar ni zadoščal in je hotel še moč. Ki je zakorakal v politiko, s svojim samorastništvom očaral Alenko Bratušek (no, bolje, strica Zorana Jankovića…), ki se ji je ta samouk zazdel zadostna kvaliteta za položaj ministra za gospodarstvo. Po logiki, da nekdo, ki je spretno vodil firmo, samodejno ve, kaj je gospodarska politika, kaj strategija v kriznih časih, kaj razmere na trgu, kaj evropski in svetovni trendi, kaj državni in kaj zasebni interesi. Kot da je to znanje mogoče dobiti tako, da od starih mam kupuješ nacionalizirana stanovanja po nizkih cenah in jih nato preprodaš po višjih. Mišič se je malo sprehodil po ministrstvu in ugotovil, da bi bil raje direktor. Velik direktor.

In je odšel v Luko Koper. Se priklenil na direktorski stolček in kakšnih osem mesecev »glumil« šefa, veslajoč med interesi države, sindikata, lokalne skupnosti, spolitiziranostjo nadzornega sveta, nejasnostjo pravil igre…

Ko jim ga je končno uspelo odvariti s stola – glej ga, feniksa! Dobil je službo na občini Koper. Ob tisočih in tisočih brezposelnih izobraženih strokovnjakih je obsojenec Popovič zaposlil najbolj sporno osebo sezone. Kot svetovalca. Svetovalca za Cimos. Ali je možen še hujši cinizem? Cimos je firma, ki tone desetletja, ker so jo vodili popolni nesposobneži, država pa ni znala ne pomagati na pravi način ne pustiti, da potone. In zdaj ti pride samoukec GGM, ki bo svetoval v tej zadevi. V Popovičevem kabinetu bo opravljal posebne naloge na področju velikih gospodarskih in strateških projektov. Vmes se bo na sodišču seveda tožaril, ker je po »krivičnem« odletel iz Luke. Kot večina direktorjev, ki so pustošili po slovenskem gospodarstvu, ne bi šel brez odškodnine in odpravnine.

No, seveda je tu možna še drugačna interpretacija te lepe službe: Popovič je Mišiča nastavil, da mu bo vodil občino, medtem ko bo sam počival na državne stroške v znanem letovišču Dob, v dobri družbi. Dopust bo, če mu ga ne bodo podaljšale druge sodbe, kratek in lepo je imeti v zasebni firmici, imenovani občina, svojega lojalnega človeka, ki si mu zrihtal službico. Vmes lahko celo malo kandidira za župana, da ohrani stolček, predvsem pa vrne uslugo, ko se oni vrne na prostost.

In da ne bo pomote: vsi so politično preganjani. Žrtve komunistične zarote. Vsi so nedolžni. Vsi razen Kanglerja bodo kandidirali na državnih ali lokalnih volitvah. In ja, vsi imajo neko majhno jedro dezorientiranih podpornikov, ki imajo ob splošni abstinenci nezainteresirane večine občutek, da so večina, ki lahko vlada vsem.

Če hočete konkurenco, morate pristati na neenakost
Intervju z ekonomistom Jamesom Meadwayem
3. junij 2014 ob 06:25
Ljubljana – MMC RTV SLO
“Nikoli ne dopusti, da bi velika kriza šla v nič,” britanski ekonomist James Meadway, kritik ‘mainstream’ ekonomske politike in elit povzema ravnanje finančnikov med krizo, ki so jo sami povzročili; in od katere so na koncu sami drugače kot množice – profitirali.

Ampak preden se posvetimo našemu sogovorniku, sicer članu, analitiku in raziskovalcu pri britanskem neodvisnem ‘think-tanku’ New Economics Foundation, skočimo še v leto 1930; v leto, ko je Zahod prav tako tičal v veliki gospodarski in finančni krizi. V članku z naslovom Ali so ameriški poslovni voditelji idioti v reviji Forbes, ki ga je v svojem izjemnem delu iz leta 1931, eni prvih kritičnih zgodovin ameriškega delavskega gibanja z naslovom Dinamit: zgodba o razrednem nasilju v Ameriki (o knjigi bo več napisanega na nekem drugem mestu) povzel Louis Adamič, med drugim beremo: “Posli so posli. Cilj industrije je služenje denarja. Trdno smo sklenili, da bomo služili denar. Posvečamo se samo temu cilju. /…/ Da, zavedamo se, da z ustvarjanjem gigantskih podjetij in z velikimi vsotami, ki jih namenjamo raziskovanju, izumljanju in strojem, povzročamo strašen zaposlitveni nered; vendar bi nas morali, namesto da nas zaradi vse te tehnološke brezposelnosti kritizirajo, pohvaliti, saj je to prepričljiv dokaz o našem mojstrstvu, kar zadeva znanstveno upravljanje. Kaj se zgodi z vsemi tistimi hordami delavcev, ki jih odpustimo, pač ni naša skrb. Naša odgovornost se začne in konča pri neprekosljivo učinkovitem vodenju poslov, to pa pomeni minimum človekovega dela. No, brezposelnost, do katere zaradi tega prihaja, ni prav nič povezana z našim kalkuliranjem. Naša sveta dolžnost je, da s slehernim drobcem domiselnosti, ki ga premoremo, odpravljamo zaposlitve, ne pa da bi jih ustvarjali. Naš cilj je denar, več in več denarja – in ne vedno več, marveč vedno manj delavcev.”

Seveda je od (vele)podjetnikov iluzorno pričakovati socialni angažma, vendar pa zgoraj prikazana retorika popolnoma razkriva tisto (divjo) kapitalistično mentaliteto, ki se je po mnenju Jamesa Meadwaya v zadnjih desetletjih zajedla tudi v tiste pore družbenega življenja, ki naj bi bile osvobojene oziroma varne pred dogmo o konkurenčnosti in tržnem mehanizmu kot edinem mehanizmu, ki uspešno vodi razvoj družbe. Prav tako je zgornji zapis nastal v času, ko je svojo doktrino o kreativnem uničevanju počasi že začel razvijati, na koncu pa jo v knjigi Kapitalizem, socializem in demokracija zapisal Joseph Schumpeter; ja še eden od avstrijskih ekonomistov, ki so med vzponom nacizma odšli v ZDA in tam začeli polagati intelektualne temelje neoliberalizma. In Schumpetra Meadway povezuje tudi z enim od izvorov pogleda na podjetnika kot idealnega državljana in člana družbe; s pogledom, ki je po njegovem mnenju med drugim vodil do sedanje velike krize. Do krize, ki jo Meadway ocenjuje kot trojno, in sicer kot finančno krizo, kot krizo vedno večje neenakosti in kot krizo propadanja okolja.

Prav s tem kompleksnim, večdimenzionalnim konceptom krize se Meadway ukvarja kot sodelavec New Economics Foundation. Meadway ima sicer za seboj že kariero svetovalca pri britanskem finančnem ministrstvu, bil je višji scvetovalec pri Kraljevi družbi in kot komentatorja ga v studio pogosto pokliče tudi BBC. In naj bo izhodišče za vstop v naš pogovor zgoraj nakazana Meadwayeva misel o mentaliteti in ravnanju finančnega velekapitala v zadnji krizi: “Nikoli ne dopusti, da bi velika kriza šla v nič. Točno to so naredili. Veliko krizo so izrabili veliko učinkoviteje kot progresivna struja.”

Lahko bi rekli, da je skoraj zabavno naključje, da ekonomist, ki opozarja na dimenzije in kompleksnost trenutne krize, prihaja iz kraja, ki je pred skoraj stoletjem pravzaprav po naključju postal simbol za vse napake in krutosti takratnega gospodarskega sistema. Prihajate namreč iz kraja, prek opisa življenj v katerem je George Orwell v knjigi Pot v Wigan opozoril na grozljive življenjske razmere rudarjev in njihovih družin.
Ja, v tridesetih, ko je Orwell pisal o Wiganu, je ta postal splošna prispodoba za revščino, za osupljivo brezposelnost, za grozljive življenjske razmere ljudi, ki jih Orwell zelo podrobno opisuje. Danes revščina ni več tako zelo očitna in nazorna, ampak vseeno po letu 2008 ni več nenavadno, če v krajih izven območja London-Jugo-Vzhodna Anglija naletite na ulice, ki so zelo ‘v razsulu’. Greste po glavni ulici kakšnega manjšega mesta in vidite, da je večina trgovin zaprtih, tiste, ki so odprte, pa so stavnice, trgovine s poceni hrano in dobrodelne ustanove. Vidite revščino, ki se počasi plazi v vse pore naše družbe.

Menim sicer, da ne bomo več doživeli prizorov dolgih vrst ljudi, ki čakajo na kruh, ker neka osnovna socialna varnost danes vendar obstaja in ostaja. Neka absolutna revščina verjetno je stvar preteklosti, ampak zelo jasno je vseeno videti posledice krize in pa dejstvo, da se okrevanje gospodarstva ne odraža v tem, da bi si kraji izven Londona opomogli; da bi se življenje vrnilo v prejšnje tirnice. Tako da, ja, mislim, da ne bomo prišli nazaj v čase, ko so reveže in brezposelne pod pretvezo, da so lenuhi, trpali v nekakšne zapore za reveže, o katerih govori tudi Orwell. Vseeno pa smo priče naraščajoči revščini. Samo pomislite, realne plače v Veliki Britaniji padajo od leta 2010, kar je najdaljše obdobje stalnega padanja realnih dohodkov v Veliki Britaniji po letu 1870. Torej po letu 2008 se jasno kažejo pomanjkljivosti in šibkosti sistema, v katerem živimo.

In prav zaradi tega padca realnih dogodkov se postavlja vprašanje, zakaj v Veliki Britaniji, ki pa po drugi svetovni vojni vendar je postala ena najbolj egalitarnih družb v Evropi, ljudje pristajajo na takšen razvoj, ki očitno vodi do hude polarizacije družbe, delitve na bogate in revne.
To je res zanimivo vprašanje, kajti podatki jasno kažejo, da je se Velika Britanija v teku mojega življenja, torej v dobrih tridesetih letih, spremenila iz ene najbolj egalitarnih evropskih družb v tako rekoč najbolj neenako družbo v Evropi. In v javnem diskurzu je popolnoma prevladala ideja, da sta trg in svobodna konkurenca edini verodostojni sredstvi za upravljanje družbe in gospodarstva. Če pa želite imeti konkurenco, morate pristati tudi na neenakost; konkurenca vedno pomeni tudi neenakost. Nekdo zmaga, drugi izgubi, torej nikakor ne moremo zavajati ljudi, da bodo vsi na boljšem zaradi ideje, da mora biti konkurenčnost prvo in zadnje vodilo.

In ko enkrat torej ponotranjite idejo, da mora biti konkurenčnost vodilo upravljanja, začnete torej pristajati na to, da je neenakost nekaj normalnega. In pri nas dejansko so ljudje ponotranjili idejo konkurence, hkrati pa ankete javnega mnenja razkrivajo, da se vrednote ljudi vseeno niso spremenile. Ljudje so še vedno za večjo enakost v družbi, za redistribucijo premoženja, za visoke davke za bogate, za renacionalizacijo 60-80 odstotkov železniškega, plinskega, električnega omrežja in podobno. Hkrati pa politiki in ‘mainstream’ politični glasovi tega ne odražajo. In potem pride do tako perverznih situacij, kot je ta, da se začne kot zastopnica interesov ljudstva vzpenjati britanska neodvisna stranka (UKIP). In to izredno dobro izraža ta razkol med dejanskimi vrednotami ljudi in pa med retoriko vodilnih strank.

Vendar se pogosto tudi govori o tem, da so prav Britanci z osebami, kot je bil Adam Smith, eden od pionirjev politične ekonomije, postavili temelje ideala konkurenčnosti kot vodilnega ekonomskega principa.
Ja, ideja podjetnika ima globoke zgodovinske korenine, vendar se te zgodovinske korenine pogosto tudi nekoliko ‘prireja’. Adam Smith je seveda pisal o kapitalistični družbi kot o dinamični in napredni družbi. Vendar se pogosto pozablja na drugi pol njegovega dela; ni le avtor Bogastva narodov. Smith, ki nikakor ni bil neumen mož, je sam sebe v prvi vrsti imel za moralnega filozofa. In sam je za svoje ključno delo pravzaprav imel knjigo Theory of Moral Sentiments, v kateri je pisal o tem, kako bi lahko ustvarili dobro družbo. In bogastvo narodov je potrebno razumeti kot neke vrste dodatek k Teoriji moralnih nazorov. Smithovo bogastvo narodov nikakor ni zagovor uvajanju svobodnega trga po celem svetu. Bil je povsem jasen v svojem zagovoru državne intervencije, ki mora skrbeti za neke vrste minimalen zaslužek in podobno. Ni verjel v absolutizem svobodnega trga.

Ta ideja svobodnega trga kot neke vrste absolutnega načela in pa iznajdljivega podjetnika, ki deluje v njem, se zares uveljavlja šele v 20. stoletju. Joseph Schumpeter na nek način dokončno uveljavi idejo podjetnika kot heroja kapitalizma. On tudi postavi to idejo kapitalizma kot nestabilnega sistema oziroma kot sistema, ki ga lahko dinamizira in tako tudi naredi nestabilnega podjetnik v procesu kreativne destrukcije, ki naj bi bila spodbuda za nadaljnji razvoj sistema oziroma za prehod na neko višjo raven. Odličen primer legende, ki se lahko splete okoli kakšnega takšnega podjetnika, ki dejavno sproža in profitira od procesa kreativne destrukcije, je bil Steve Jobbs. Bil je ideal dinamičnega človeka, ki je poosebljenje vsega, kar naj bi bile vrednote izobraženega in ozaveščenega človeka 21. stoletja. Ampak v resnici je Jobbs potreboval stotine tisočev ljudi, ki so na Kitajskem v procesu nebrzdanega uničevanja okolja in tradicionalne družbe, proizvajali dele za njegove iPhone. Ja, za vsemi temi idealnimi kreativnimi podjetniki, sodobnimi heroji, je umazana resnica. Resnica o krutem procesu kreativnega uničevanja, ki res uničuje svet.

Ko smo ravno pri uničevanju sveta. V središču vašega zanimanja je tudi vpliv neoliberalne logike na uničevanje okolja.
Kjučno je prepričanje, da prav vse aspekte družbenega življenja lahko in mora voditi tržna logika. Ne le, da morajo tržne zakonitosti voditi gospodarski trg, ampak, da morajo zakoni konkurence prežeti tudi vsa druga področja življenja. In takšna miselnost pomeni pristajanje na obstoj neenakosti v družbi. Ko pristaneš na zakone konkurence, pristaneš tudi na neenakost. Sprejmeš rast neenakosti kot proces, ki sledi uvedbi zakonov konkurence na vseh področjih družbenega življenja.

In izraz zaostrene logike konkurenčnosti se vedno bolj kaže tudi v tem, da tudi samo okolje postane njen predmet. Ne le področje proizvodnje stvari in storitev, tudi ravnanje z okoljem začnemo presojati s tržno logiko. To se kaže denimo v shemi trgovanja z emisijami ogljikovega dioksida v Evropski uniji, pa tudi v drugih politikah na področju okoljevarstvene krize in poskusov reševanja posledic klimatskih sprememb. Tako dovoljujemo trgovanje s kvotami strupenih izpustov, ker ideologija in teorija govorita, da je to učinkovit način ravnanja in celo varovanja okolja. Resnica je povsem drugačna – velika povečanja ogljikovih izpustov. Tako je očitno da poseganje neoliberalne ideologije na področje okoljevarstva in okoljske politike še stopnjuje globalne okoljske probleme in onesnaženje. Ker spodkopava osnovne mehanizme, ki bi omogočili učinkovito zajezitev onesnaževanja, kajti večji ekonomski ‘playerji’ preprosto zakupijo možnost onesnaževanja, da bi lahko še naprej ohranjali svojo konkurenčnost.

Ker je zelo očitno, da neoliberalizem torej ni le ekonomska teorija, ampak da gre za pogled na svet, nam lahko poveste nekaj o izvorih tega pogleda na svet?
Neoliberalizem je bil odgovor na globoko krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja; skupaj z vzponom fašizma v Evropi. Takrat je prišlo do diskreditacije prejšnjih, klasičnih režimov tržno vodenega gospodarstva z minimalno državno intervencijo. Velika kriza je pokazala, da je treba prejšnji sistem spremeniti in to je imelo velike politične posledice tako v Evropi, z vzponom New Deala pa tudi v ZDA. V pravi identitetni krizi pa so se znašli zagovorniki klasičnega liberalizma. Morali so ponovno premisliti, kaj sploh počnejo, saj je njihov sistem privedel do velike krize. In ljudje kot Friedrich von Hayek – on je seveda najbolj centralna osebnost tega projekta – so začeli razvijati idejo, da bi lahko državo uporabili za to, da bi ustvarili nekakšno novo tržno gospodarstvo in tržno vodeno družbo. Začeli so razmišljati v smeri, da ni države ni potrebno odpraviti, da pa je potrebno spremeniti njeno vlogo.

Ampak večina ljudi še vedno misli in mediji z osredotočenjem na dogajanje ob koncu sedemdesetih to prepričanje utrjujejo, da je neoliberalizem nekakšen izum ljudi okoli Thatcherjeve in Reagana.
Za preboj teh idej v politiko je to res bilo odločilno. Ampak ključno bi bilo pisati tudi o množici organizacij in združb, kot je družba Mont Pelerin. To so bili majhni ‘tink tanki’, ki so predvsem po drugi svetovni vojni razvijali svoje ideje, ki jih danes imenujemo neoliberalne, in ki so postopoma pridobivali vpliv. Predvsem v ZDA z dolgo tradicijo reformatorjev in tudi akademikov, ki potujejo v državi in v nekem proselitskem modusu predavajo pred gremiji vplivnih ljudi, so krogi teh novih idej postopoma uspeli prodreti v vrste najbolj vplivnih ljudi. Tako da je za vzpon neoliberalizma ključno celotno obdobje od velike krize, od tridesetih let pa do sedemdesetih. Seveda so potem splošne krizne razmere v sedemdesetih omogočile, da so te skupine potem uveljavile ta svoj pogled na svet. Tako da je dejansko neoliberalizem kar dolgo zorel.

Ena največjih kontroverz tega trenutka so poskusi odprave nevtralnosti interneta, ki bi pomenila, da bogatejši in predvsem korporacije dobijo možnost zakupa hitrejšega interneta on kar pomeni utiranje poti k ‘dvotirnemu’ internetu, boljšemu za bogatejše (korporacije) in slabšemu za običajne uporabnike. Ali moramo tudi ta proces gledati kot nekaj, kar nujno sledi iz teorije neoliberalizma?
Zagotovo je tukaj očitna intelektualno-teoretska povezava. Nekdo kot na primer von Hayek bi zatrjeval, da je trg najboljše okolje za procesiranje informacij. Drava pač da ni dovolj informirana in edini način, da so ljudje dobro informirani, je ‘tržna’ ureditev kroženja informacij. In če pomislite na internet – na njem je nekaj ‘hayekianskega’. V njem sodeluje ogromno ljudi, vsak dela nekaj svojega, nihče jih ne nadzoruje.

Takoj ko sprožite proceduro za odpravo nevtralnosti svetovnega spleta, kar pomeni, da velike korporacije odkupijo privilegij za večjo vidnost njihovih vsebin na spletu in da torej lahko drugače kot prej izrinejo običajne uporabnike in zasenčijo njihove vsebine, torej v tej situaciji se razkrije logika neoliberalne retorike. Čeprav gre za retoriko o svobodi, o svobodnem trgu, o državi, ki se umika, v resnici država še vedno igra ključno vlogo. Država podpira delovanje bogatih in vplivnih, podpira jih tudi s svojo nevtralnostjo in indiferenco, do njihovega delovanja, vendar pa jih v kriznih situacijah ravno pod pretvezo ohranjanja in reševanja svoje minimalnosti in indiferentnost rešuje. Tako je bilo v primeru bančne krize, ko so države (tudi naša) reševale banke, da bi te lahko naprej delovale v skladu z neoliberalno logiko minimalne države. In tako je tudi v primer spleta. Gre torej za neoliberalno retoriko o svobodi, resničnost pa je, da država vsili nesvobodo za šibkejše. In to odlično potrjujejo tudi sedanje razprave o nevtralnosti interneta.

Če se še nekoliko vrneva k tistemu idealnemu obdobju po drugi svetovni vojni, obdobju države blaginje in veri v prihodnost, ko bo revščina izkoreninjena in ko bo družba na nek način poenotena v skupnem življenju v javnih institucijah. Obstaja mnogo študij, ki dokazujejo, da je bila država blaginje zgodovinska izjema, anomalija v zgodovini človeštva, ki da je zgodovina nenehne krize in neenakosti.
Popolnoma prav imate. Mislim, da smo vsi – naša cela generacija – odrasli v nekakšni senci te izjeme. Pravzaprav celo moje življenje obsega čas od nekje trenutka, ko se je to obdobje izjeme končalo. Gre za nekakšno obdobje, ko imamo še vsi ‘mačka’ od obdobja države blaginje. Živimo v času, ko država blaginje vendar v nekih osnovnih oblikah še obstaja – še vedno imamo tudi v Veliki Britaniji neko uzakonjeno obliko brezplačnega šolstva, imamo nacionalni zdravstveni sistem in podobno -, obenem pa vsi ves čas kot nekako mesečni sanjamo o tistem obdobju, ko je bil koncept državne blaginje vendarle konsenz vseh političnih struj. Očiten je namreč proces postopne, a konsistentne erozije pridobitev države blaginje.

To je tudi ena od točk, okoli katere je razvpiti francoski ekonomist Thomas Piketty spisal svoj ‘bestseller’ Kapital v 21. stoletju.
Točno tako. Piketty v svoji novi knjigi jasno pokaže, da normalno funkcioniranje kapitalizma pomeni razvoj družbe k družbi vedno večje neenakosti; da kapitalizem proizvaja družbo, ki vedno hitreje drvi v neenakost in ki postaja družba, ki ne proizvaja materialne blaginje za vse večino svojih članov. Piketty tudi poudarja, da smo takšno stanje stvari, torej vedno hujšo neenakost začeli sprejemati kot nekaj normalnega. Normalno se nam tudi zdi, da konkurenca in tekmovanje postajata vodilni načeli organizacije družbe in da posledično družba drvi v stanje razcepljenosti na dva pola, bogatega in revnega. Kleč problema je torej, da je toliko ljudi ponotranjilo neoliberalno ideologijo in da v resnici verjamejo, da se moramo znebiti večine pridobitev, ki smo jih uvedli po drugi svetovni vojni, torej v tistem obdobju zgodovinske izjeme. V resnici je povsem nasprotno. Prav to izjemno obdobje po drugi svetovni vojni nam govori, da je potrebno ustaviti prosti tok kapitalizma, če želimo imeti družbo, ki bo služila večini ljudi in v kateri se bo večina ljudi počutila dobro.

V tem oziru vedno bolj očitnega ponotranjenja neoliberalne logike se mi zdi pomembno omeniti tudi norijo okoli start-up projektov. Kajti prav to poudarjanje uspešnosti mladih ‘kreativcev’, ki se borijo za začetni kapital in vsa retorika kreativnega kapitala, se mi zdi izjemen indic ponotranjenosti neoliberalne logike pristajanja na konkurenco kot vodilni mehanizem razvoja družbe.
Res je. Vsa ta retorika okoli start-upov in njihovega dinamizma, ki naj bi spremenil svet, torej vsa ta retorika zavajanja, da lahko z izjemno idejo vsak postavi majhno podjetje in s kreativnostjo uspe, je seveda retorika neoliberalizma. In je tudi zavajajoča. Tudi tukaj velja pogledati v Pikettyjevo knjigo. Podatki v njej – ki jih sicer poskušajo spodbijati in dokazovati njihovo nenatančnost (vodilni pri tem je Financial Times, op. P. B.) – jasno kažejo, da družba drvi v vedno večjo neenakost. Razlog za to je, kot dokazuje Piketty, da je donos na (podedovani) kapital višji od realne rasti gospodarstva; zato bodo tisti, ki podedujejo kapital, v prihodnje vedno bogatejši in vedno bolj bogati od tistih, ki startajo svoj biznis in poskušajo obogateti.

Pri start-upih in njihovem spodbujanju ter v primeru intenzivnega poročanja medijev o uspehih nekaterih start-upov gre torej za neoliberalno ideologijo in njene govorce, ki skušajo preusmeriti pozornost od realnega stanja stvari, ki je stanje, v katerem tisti, ki podedujejo bogastvo ostajajo bogati in postajajo vedno bolj bogati. Tu želim omeniti še nekdanjega svetovalca Baracka Obame Lawrenca Summersa, ki je konec lanskega leta objavil svojo teorijo sekularne stagnacije (secular stagnation). Zapisal je, da smo zelo očitno vstopili v dolgotrajno obdobje nizke rasti in nizke zaposlenosti, torej v obdobje, ko gospodarstvo na globalni ravni ne izkazuje več tistega oboževanega dinamizma, ki ga časti vsa retorika okoli start-upov kot novih zametkov dinamičnega gospodarstva. Tega preprosto ni več.

Poročanje o start-upih po drugi strani utrjuje ideal podjetnika kot vzornega državljana in člana družbe 21. stoletja. To je verjetno tudi pomembno?
Ta norija okoli ideje podjetnika kot idealnega človeškega bitja se širi prav v vse pore družbe. V Britaniji podjetništvo učijo celo v šolah. Otroke učijo, kako naj pridobijo podjetniško žilico. Zakaj jih raje ne učijo, kako naj postanejo dobri ljudje, zakaj jih ne učijo o družbi na splošno? Namesto tega pa se vse usmerja k ponotranjenju logike tekmovalnosti in konkurence – kajti podjetnik je tisti, od katerega se pričakuje zmage, vsi drugi pa seveda naj izgubljajo.

Polona Balantič