Ni konca. Sami feniksi.
Vir / Avtor: Tanja Lesničar – Pučko
3. junij 2014 (nazadnje spremenjeno: 0:00 3. junij 2014)
Oznake: Tanja Lesničar – Pučko
Obešenjaštvo naših političnih in gospodarskopolitičnih obsojencev nima več nobenih zavor. Slovenija je dejansko postala »bantu« država, kjer nosilci moči demokratične rituale izvajajo le še za svojo osebno korist.
Celozaslonski način Fotografije » 1/2
First Previous Next Last
Človek, ki bi moral biti za zapahi in bi moral predvsem izginiti iz javnega diskurza, saj je resnična kazen za politika, ki je zlorabljal politično in tudi javno moč, ravno izginotje iz agore in s tem onemogočanje nadaljnjih manipulacij, je nekakšna farsična politična zvezda. Kako je mogoče, da obsojeni Janša velja za resnega, kredibilnega politika? Ki je po njegovem predsednik edine trdne politične stranke z največjo podporo v državi? Smo človeku, ki je povozil pešca, po obsodbi dali priložnost, da razlaga »svojo plat medalje«? Ne. Smo, človeka, ki je utajil davke, povabili v studio, da je razlagal, v kakšnih finančnih stiskah je bil? Ne. Na Hrvaškem je Ivo Sanader samo še vest v kroniki, nihče pri zdravi pameti si noče mazati rok s pravnomočno obsojenim. Pri nas Janšo novinarji celo moledujejo za komentiranje političnega položaja v državi. Čeprav je bil obsojen prav zaradi zlorabe političnega položaja in čeprav je že tako blodnjav, da zatrjuje, da je imela Jugoslavija najtrši komunistični režim v Evropi, saj je bilo glede na število prebivalcev pobitih, zaprtih in preverjanih največ ljudi. Definitivno, tako veličastno bedastočo lahko zine le nekdo, ki je v času, ko smo si mi zgroženo ogledovali »mehke« režime v ČSSR, na Madžarskem, Poljskem, v Romuniji in SZ ter se na domačih tleh angažirali za demokracijo, dopustoval v Jajcu.
In potem imamo seveda Kanglerja. Minuli teden je dosegel lepo zmago. Najprej se je sprehodil do psihiatra, saj ga je misel na keho prizadela, enako kot že prej Ivana Zidarja. Logično. Koga ne bi? Nato pa mu je sodišče še nepravilno zavrnilo njegovo prošnjo za alternativno prestajanje kazni. Mariborsko sodišče namreč ne zna pravilno zavrniti prošnje, da bi gospod igral šah z upokojenci ali hodil počivat v zapor le ob koncih tedna. In tako bodo odločali še enkrat, vi pa boste na svoj proces čakali toliko časa, dokler jim ne uspe ustrezno spisati te osnovnošolske naloge. Sodni zaostanki, a ne?
In potem imamo tu koprskega zabavljača, Borisa Popoviča. Ta še nima pravnomočne sodbe. Zato načrtuje stolpnico do neba sredi Kopra. Vedno se najde kakšen arhitekt, ki zna služiti norostim oblastnikov. In vedno se najde oblastnik, ki si med arhitekti poišče graditelja svojega mavzoleja. Koprčani nejeverno odkimavajo. A to je tudi vse.
Popovič je dober človek. Te dni je zaposlil nekega reveža, ki je bil pred kratkim ob službo. Ne v Muri, ne v Cimosu. Ne. V Luki Koper. Ime mu je Gašpar Gašpar Mišič. Saj veste, tisti slavni podjetnik samorastnik, ki je obogatel v času denacionalizacije stanovanj, na načine, ob katerih spet mnogi premišljujejo o tem in onem. Tisti GGM, ki mu ves ta denar ni zadoščal in je hotel še moč. Ki je zakorakal v politiko, s svojim samorastništvom očaral Alenko Bratušek (no, bolje, strica Zorana Jankovića…), ki se ji je ta samouk zazdel zadostna kvaliteta za položaj ministra za gospodarstvo. Po logiki, da nekdo, ki je spretno vodil firmo, samodejno ve, kaj je gospodarska politika, kaj strategija v kriznih časih, kaj razmere na trgu, kaj evropski in svetovni trendi, kaj državni in kaj zasebni interesi. Kot da je to znanje mogoče dobiti tako, da od starih mam kupuješ nacionalizirana stanovanja po nizkih cenah in jih nato preprodaš po višjih. Mišič se je malo sprehodil po ministrstvu in ugotovil, da bi bil raje direktor. Velik direktor.
In je odšel v Luko Koper. Se priklenil na direktorski stolček in kakšnih osem mesecev »glumil« šefa, veslajoč med interesi države, sindikata, lokalne skupnosti, spolitiziranostjo nadzornega sveta, nejasnostjo pravil igre…
Ko jim ga je končno uspelo odvariti s stola – glej ga, feniksa! Dobil je službo na občini Koper. Ob tisočih in tisočih brezposelnih izobraženih strokovnjakih je obsojenec Popovič zaposlil najbolj sporno osebo sezone. Kot svetovalca. Svetovalca za Cimos. Ali je možen še hujši cinizem? Cimos je firma, ki tone desetletja, ker so jo vodili popolni nesposobneži, država pa ni znala ne pomagati na pravi način ne pustiti, da potone. In zdaj ti pride samoukec GGM, ki bo svetoval v tej zadevi. V Popovičevem kabinetu bo opravljal posebne naloge na področju velikih gospodarskih in strateških projektov. Vmes se bo na sodišču seveda tožaril, ker je po »krivičnem« odletel iz Luke. Kot večina direktorjev, ki so pustošili po slovenskem gospodarstvu, ne bi šel brez odškodnine in odpravnine.
No, seveda je tu možna še drugačna interpretacija te lepe službe: Popovič je Mišiča nastavil, da mu bo vodil občino, medtem ko bo sam počival na državne stroške v znanem letovišču Dob, v dobri družbi. Dopust bo, če mu ga ne bodo podaljšale druge sodbe, kratek in lepo je imeti v zasebni firmici, imenovani občina, svojega lojalnega človeka, ki si mu zrihtal službico. Vmes lahko celo malo kandidira za župana, da ohrani stolček, predvsem pa vrne uslugo, ko se oni vrne na prostost.
In da ne bo pomote: vsi so politično preganjani. Žrtve komunistične zarote. Vsi so nedolžni. Vsi razen Kanglerja bodo kandidirali na državnih ali lokalnih volitvah. In ja, vsi imajo neko majhno jedro dezorientiranih podpornikov, ki imajo ob splošni abstinenci nezainteresirane večine občutek, da so večina, ki lahko vlada vsem.