Monthly Archives: October 2013

Pravi strici iz ozadja

Prisluhi Lovšetu: Mercator le del vezane trgovine

Vir / Avtor:  Vesna Vuković, Primož Cirman, Tomaž Modic
3. oktober 2013 (nazadnje spremenjeno: 9:13 3. oktober 2013)

Razkrivamo vsebino pogovora med Tomažom Lovšetom in Alexandrom Dibeliusom, šefom investicijske banke Goldman Sachs za srednjo in vzhodno Evropo. Ta bi lahko dokazoval, da je od prodaje Mercatorja odvisna tudi zelena luč Zavarovalnici Triglav za vstop na Hrvaško.

Goldman Sachs od aprila svetuje Zavarovalnici Triglav pri naskoku na največjo hrvaško zavarovalnico Croatia Osiguranje, ki je v državni lasti. (Foto: Luka Cjuha/dokumentacija Dnevnika)
Vse več indicev kaže na to, da je prodaja Mercatorja Agrokorju le del vezane trgovine z več sto milijonov evrov vrednimi posli v trikotniku med Slovenijo, Hrvaško in mednarodnimi investicijskimi bankami.Iz prisluhov nekdanjemu lastniku Diners Cluba Slovenija Tomažu F. Lovšetu je mogoče razbrati, da je sočasno z Agrokorjevim vstopanjem v Mercator med vpletenimi igralci na mizi še več drugih dogovorov o poslih v regiji. Te je Lovše omenil v pogovoru, ki ga je imel z Alexandrom Dibeliusom, dolgoletnim šefom ameriške investicijske banke Goldman Sachs za Nemčijo, Avstrijo, srednjo in vzhodno Evropo. Dibelius velja za eno najvplivnejših oseb v mednarodnih finančnih krogih v Evropi in svetu. Poleg tega, da je več let svetoval nemški kanclerki Angeli Merkel, od začetka avgusta na ravni vse skupine Goldman Sachs vodi sektor za financiranje podjetij iz različnih sektorjev gospodarstva.

»Dobil sem lepo provizijo, čakam še super nagrado«

Lovše je Dibeliusa, s katerim domnevno tudi zasebno prijateljuje, poklical v njegovo londonsko pisarno v večernih urah 28. junija. Kot Agrokorjev svetovalec ga je prosil za pomoč pri prepričevanju dveh tujih bank (nemške Commerzbank in avstrijske Bawag), da bi skupaj z drugimi bankami upnicami pristali na reprogramiranje posojil Mercatorju. »Dobro sem. Borim se zate,« je Dibelius po uvodnem pozdravu odgovoril na Lovšetovo vprašanje, kako je. »V Commerzbank še niso potrdili, v Bawagu pa mi pravijo, naj nas ne skrbi. Ne vem pa, kaj to pomeni,« je pojasnil Dibelius.

Investicijskega bankirja je zanimalo, zakaj se Mercator z bankami ob morebitnem umiku Agrokorja ne bi mogel sam dogovoriti o reprogramu. Lovše se je v odgovoru skliceval kar na predsednico slovenske vlade Alenko Bratušek. Ta naj bi v Bruslju dejala, da so za Mercator le tri možnosti: Agrokorjev prevzem, prenos terjatev bank na slabo banko, kar bi terjalo davkoplačevalski denar, ali stečaj. Lovše je vmes Dibeliusu potarnal tudi o pomanjkanju motivacije za sodelovanje pri poslu. Toda obenem je sogovorniku razkril, da je ob podpisu sporazuma med Agrokorjem in konzorcijem delničarjev Mercatorja s Pivovarno Laško na čelu prejel »lepo provizijo«. »Ob ‘zaprtju’ transakcije pa dobim super nagrado za uspešnost,« se je pohvalil Lovše. Spomnimo, da je svoje terjatve do Agrokorja že junija zastavil pri Factor banki v zameno za podaljšanje roka za odplačilo 1,35 milijona evrov vrednega posojila do konca leta.

Je Bratuškova zaradi Agrokorja klicala EBRD?

Ključno je, da sta Lovše in Dibelius ob prodaji Mercatorja govorila še o vsaj treh poslih, v katere je tako ali drugače vpleten Goldman Sachs. Prvi je dokapitalizacija Agrokorja, ki bo močno premešala lastniško strukturo hrvaškega prehrambno-trgovskega velikana. Tega zdaj lastniško obvladuje njegov prvi mož Ivica Todorić. Vplačilo svežega kapitala je sicer ključni pogoj za Agrokorjev prodor v Slovenijo. Poročali smo namreč že, da več tujih bank upnic Mercatorja od Agrokorja, ki je imel konec lanskega leta na ravni skupine za 3,2 milijarde evrov obveznosti, zahteva, da večinski delež v največjem slovenskem trgovcu kupi z lastniškim kapitalom in ne z novimi posojili.

Toda Lovše je v kontekstu bodočega Agrokorjevega lastništva Dibeliusu spet omenil Bratuškovo. »Predsednica vlade je zaprosila za telefonski pogovor s predsednikom Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD, manjše solastnice Agrokorja, op. p.). (…) Ta ji je potrdil, da bo banka zagotovo sodelovala pri povečanju kapitala. To jo je zadovoljilo,« je razložil Lovše. Na kabinet predsednice vlade smo včeraj naslovili več vprašanj. Zanimalo nas je, ali se je Bratuškova z vodilnimi v EBRD pogovarjala o njihovi lastniški udeležbi v Agrokorju, in če se je, zakaj bi to sploh počela. Odgovor so nam obljubili za danes.

Posli s Triglavom: Lovše ponujal Čendaka

Drugi večji posel, o katerem sta govorila Lovše in Dibelius, je Zavarovalnica Triglav. Tej Goldman Sachs od aprila svetuje pri naskoku na največjo hrvaško zavarovalnico Croatia Osiguranje, ki je v lasti tamkajšnje države. Čeprav Lovše v povezavi s Triglavom po javno dostopnih podatkih nima nobene formalne vloge, je Dibeliusu očitno pomagal pri odpiranju vrat v Sloveniji in na Hrvaškem. Že maja smo poročali, da je Dibelius prav zaradi Triglava obiskal tudi Bratuškovo, a ta teh informacij ni želela ne potrditi ne zanikati.

»Tu bi te prosil, da greš v neposredni dogovor z Deanom,« je Dibeliusu na temo Triglava svetoval Lovše. Kdo je Dean, ki ga je imel v mislih, v pogovoru ni razkril. Po naših informacijah pa gre za Deana Čendaka, solastnika borznoposredniške družbe Alta. To je v povezavi s Triglavom mogoče opaziti v več vlogah, na zadnji skupščini Triglava, na kateri država ni smela glasovati, pa je imela Alta kot eden največjih malih delničarjev glavno besedo pri imenovanju nadzornikov zavarovalnice. »Dean ima tukaj v igri večji vložek. In tudi pri izdaji obveznic (Triglava, op. p.) v septembru, če bo do nje prišlo (…). Veš, tukaj bo potrebnega nekaj malega plačila,« je Lovše še razložil Dibeliusu, s čimer se je slednji strinjal.

Vezana trgovina: Croatia Osiguranje za Mercator?

Prav ta del pogovora bi lahko potrjeval špekulacije, da se je hrvaška država odločila prižgati zeleno luč Triglavovemu nakupu Croatie Osiguranja, a le pod pogojem, da bo Agrokor hkrati postal večinski lastnik Mercatorja. Tudi Čendak je namreč tako kot Lovše v zadnjih dveh postopkih prodaje Mercatorja sodeloval z Agrokorjem. Vedno bolj postaja tudi jasno, da je končni cilj teh dogovorov oba novonastala slovensko-hrvaška konglomerata prodati tretjemu, večjemu igralcu. Združeno trgovino bi očitno prek Agrokorja sčasoma prevzeli ameriški skladi, obe največji zavarovalnici pa zelo verjetno poljski PBZ, ki mu pri načrtovanem prevzemu Triglava svetuje prav Goldman Sachs.

Iz prisluhov je mogoče razbrati, da ima ključno vlogo pri tej vezani trgovini prav Lovše. »Urejal« jo je tudi pri hrvaškem ministru za financeSlavku Liniću. Do slednjega je očitno prišel s pomočjo tamkajšnjega lobista Bora Maletića, ki so ga hrvaški mediji označili za najvplivnejšega Srba na Hrvaškem. »Boro mi pravi, da če se bomo zbrali in ponudili pravo ceno, ni možnosti, da izgubimo Croatio. Ključno je, da ima Linić prihodke iz te privatizacije že vključene v proračun za leto 2014. Moja prva ideja je bila zamenjava delnic (med Triglavom in Croatio Osiguranjem, op. p.). Boro mi je rekel: Ne, ne, ne. Morali bi biti skupaj s Slavkom in nič drugače, ker on mora pokazati prilive, prilive, prilive. Drugače ne bo makro (ekonomske, op. p.) stabilnosti,« je dejal Lovše.

V zvezi s tem velja spomniti, da se je Croatia Osiguranje marca letos, skoraj sočasno z imenovanjem vlade Alenke Bratušek, že začela lastniško prepletati s Triglavom. Dobre tri odstotke delnic je kupila od državne NLB pod vodstvom Janka Medje, ki prav tako nastopa v prisluhih Lovšetu. Že včeraj smo razkrili, da je Lovšetu sam Todorić zaupal, da se je v reševanje Agrokorjevih težav z bankami vključil Medja. Nakup delnic Triglava, ki je Hrvatom omogočil sedež v nadzornem svetu naše največje zavarovalnice, je tehnično izpeljala Čendakova Alta.

Goldman Sachs snubili z Linićem in avtocestami

Toda za izpeljavo teh velikopoteznih načrtov so slovenski igralci očitno potrebovali Goldman Sachs. Lovše je skušal Dibeliusa na vsak način privabiti v »igro«. Pri tem je omenil tudi koncesijo za hrvaške avtoceste, ki jo namerava še letos podeliti tamkajšnja vlada. Eden od štirih najresnejših prijavljenih kandidatov za okoli 2,5 milijarde evrov vreden posel, ki bo trajal trideset let, je po poročanju hrvaških medijev tudi Goldman Sachs.

In prav na to je namigoval Lovše. Hrvaške avtoceste je omenil kar dvakrat. Najprej pri 200 milijonov evrov vrednem posojilu, ki ga želi hrvaška vlada najeti za gradnjo železnic. »Linić vas je prosil, da zagotovite 200 milijonov posojila vladi za železnice, za katero bi jamčila država. Ok? Osebno sem prevedel ključne pogoje osnutka pogodbe in to že pred mesecem dni,« je Lovše povedal Dibeliusu, ki za to očitno ni vedel. »Gre za nekaj, kar bo okrepilo vaše odnose z Linićem za avtoceste. Saj veš, za velike stvari,« je navrgel Lovše. Že malo pred tem je Lovše dejal: »Za vas je to nekaj, kjer bo Linić dejal: ‘Vau! Ok, gremo naprej z avtocestami, s koncesijo, ki vas zelo zanima, in vi bi morali biti zraven.’« Lovše je razkril tudi, da je z Linićem nedavno sodeloval pri reševanju dolga Ljubljanske banke do hrvaških varčevalcev. Prav tako, da hrvaški minister »ne mara gospoda T«, kot Lovše v pogovoru večkrat označi Todorića.

Mirovni nobelovec in svoboda govora

Barack Obama at the White House

Barack Obama at the White House Photograph: Saul Loeb/AFP/Getty Images

(updated below)

It’s hardly news that the Obama administration is intensely and, in many respects, unprecedentedly hostile toward the news-gathering process. Even the most Obama-friendly journals have warned of what they call“Obama’s war on whistleblowers”. James Goodale, the former general counsel of the New York Times during its epic fights with the Nixon administration, recently observed that “President Obama wants to criminalize the reporting of national security information” and added: “President Obama will surely pass President Richard Nixon as the worst president ever on issues of national security and press freedom.”

Still, a new report released today by the highly respected Committee to Protect Journalists – its first-ever on press freedoms in the US – powerfully underscores just how extreme is the threat to press freedom posed by this administration. Written by former Washington Post executive editor Leonard Downie, Jr., the report offers a comprehensive survey of the multiple ways that the Obama presidency has ushered in a paralyzing climate of fear for journalists and sources alike, one that severely threatens the news-gathering process.

The first sentence: “In the Obama administration’s Washington, government officials are increasingly afraid to talk to the press.” Among the most shameful aspects of the Obama record:

Six government employees, plus two contractors including Edward Snowden, have been subjects of felony criminal prosecutions since 2009 under the 1917 Espionage Act, accused of leaking classified information to the press—compared with a total of three such prosecutions in all previous U.S. administrations. Still more criminal investigations into leaks are under way. Reporters’ phone logs and e-mails were secretly subpoenaed and seized by the Justice Department in two of the investigations, and a Fox News reporter was accused in an affidavit for one of those subpoenas of being ‘an aider, abettor and/or conspirator’ of an indicted leak defendant, exposing him to possible prosecution for doing his job as a journalist. In another leak case, a New York Times reporter has been ordered to testify against a defendant or go to jail.”

It goes on to detail how NSA revelations have made journalists and source petrified even to speak with one another for fear they are being surveilled:

‘I worry now about calling somebody because the contact can be found out through a check of phone records or e-mails,’ said veteran national security journalist R. Jeffrey Smith of the Center for Public Integrity, an influential nonprofit government accountability news organization in Washington. ‘It leaves a digital trail that makes it easier for the government to monitor those contacts,’ he said.”

It quotes New York Times national security reporter Scott Shane as saying that sources are “scared to death.” It quotes New York Times reporter David Sanger as saying that “this is the most closed, control freak administration I’ve ever covered.” And it notes that New York Times public editor Margaret Sullivan previously wrote that “it’s turning out to be the administration of unprecedented secrecy and unprecedented attacks on a free press.”

Based on all this, Downie himself concludes:

The administration’s war on leaks and other efforts to control information are the most aggressive I’ve seen since the Nixon administration, when I was one of the editors involved in The Washington Post’s investigation of Watergate. The 30 experienced Washington journalists at a variety of news organizations whom I interviewed for this report could not remember any precedent.”

And this pernicious dynamic extends far beyond national security: “Ellen Weiss, Washington bureau chief for E.W. Scripps newspapers and stations, said ‘the Obama administration is far worse than the Bush administration’ in trying to thwart accountability reporting about government agencies.” It identifies at least a dozen other long-time journalists making similar observations.

The report ends by noting the glaring irony that Obama aggressively campaigned on a pledge to usher in The Most Transparent Administration Ever™. Instead, as the New Yorker’s investigative reporter Jane Mayer recently said about the Obama administration’s attacks: “It’s a huge impediment to reporting, and so chilling isn’t quite strong enough, it’s more like freezing the whole process into a standstill.”

Back in 2006, back when I was writing frequently about the Bush administration’s attacks on press freedom, the focus was on mere threats to take some of these actions, and that caused severe anger from vocal progressives. Now, as this new report documents, we have moved well beyond the realm of mere threats into undeniable reality, and the silence is as deafening as the danger is pronounced.

Related matter

Along with David Miranda, I testified yesterday before a Committee of the Brazilian Senate investigating NSA spying, and beyond our latest revelations about economic spying aimed at Brazil, one of the issues discussed was the war on press freedoms being waged by the US and UK governments to prevent reporting of these stories. The Guardian, via Reuters, has a two-minute video with an excerpt of my testimony on that issue.

UPDATE

Edward Snowden was awarded this year’s Sam Adams Whistleblower Award, and several of his fellow heroic whistleblowers – including Thomas Drake, Jesselyn Radack and Coleen Rowley – traveled to Moscow to present it to him. An excellent photo of that event is here.

Koks – plenum?

10. 10. 2013. 18:00. DSP. Tomšičeva 12. Aber – niemand kam! Ne, ne … ni bilo čisto tako kot na Štefanovem trgu na Dunaju leta 1848. Najprej smo nabirali divje kostanje za neko gospo, ki jih je rabila za mast za revmo. Izkazalo se je, da je DSP-jevo hišo dobro poznala. Nekoč, v dobrih starih časih, ko je bil gospod Miklič še živ,  je za gospo Oli pekla “štrudel”. Vzeli smo na znanje, da naša protestna zastava, nedavno obnovljena, še vedno ponosno vihra s svojega vzvišenag droga. Tudi ob tistem izobešenju nas ni bilo veliko.  Tokrat nas je za en soliden akcijksi odbor, od 42 organizacij je vsak izmed nas šestih predstavljal po eno. Ne bi obžaloval, če bi se odločili, da KOKS ukinemo. Ker je še kar nekaj za postoriti, bi pač ustanovil društvo podobnomislečih s podoročja kulture in umetnosti. Ni slaba ideja, vendar smo se strinjali, da bi KOKS bilo škoda ukiniti.  NI bilo prvič. In prav ta dvom v smisel lastnega obstoja je znak zdravja združenja.  Nravnost neverjetno veliko smo delali in še več dosegli. Zavedamo se, da imajo taka gibanja svojo dinamiko. Ne morejo trajati večno. Uplahnejo in ponovno izbruhnejo. V položaju v kakšnem je Slovenija in z njo njena kultura ne bi bilo kaj prida bistrovidno, če bi sklenili da erupcij odpora ne bo več. Tako brezperspektivno, tako brezizhodno, tako depresivno verjetno v slovenski zgodovini še nikoli ni bilo. Morda leta 1940, 41. Vendar takrat je bilo zlo evidentno in obstajalo  je protizlo. Bilo je upanje na zmago. Danes je zlo globalno in lokalno. Ves svet je prepojen z grehom, z malikovanjem denarja, od vrha do dna, od Wall Streeta do Gregorčičeve in Mestnega trga. Edino papež in izobčenci žvižgači še govore resnico. Zato je naša odločitev, da ohranimo KOKS, pa četudi v hibernaciji modra. Sprejeli smo celo pedlog manifesta, ki ga je seveda treba dati v potrjevanje članstvu. Še naprej bomo izvajali forume. Prvega z gostjo Catherine Samary (http://csamary.free.fr) z univerze Dauphine v Parizu, konec novembra ali v začetku decembra. V sodelovanju s Francoskim kulturnim centrom. Možne teme:  From stolen state to stolen commons – a debt crises. Reinventing democracy – a global issue. Slovenia within the European and global crisis. What do (should)  European people share?  Strinjali smo se glede NPKja in Resolucije o kulturi, o kateri naj bi se izrekli te dni. Ocenili bi jo lahko z metrom. Predolga je. 136 strani. Vsak uradniček je dobil stran za napisat. Prebral tega špeha tako ne bo nihče. Tak NPK je simptom tako krize na podoročju kulture,  kot krize Slovenije v vsej svoji bohotni celoti. Tak NPK je nesmiseln ritual. Alibi.  Figov list za lobijske dogovore. Procesija za dež. Dokler ne dobimo NPK na desetih razumljivih straneh, dobro,  brez birokratski pritiklin na tridesetih, dotlej bo Slovenija tičala v krizi. Da bi se to zgodilo, da bi dobili kulturen kulturni program se bo morala spremeniti politična kultura, nastopiti bo moral nov politični razred in slovensko zakondajo in množico neživljenskih statutov in pravilnikov bo treba temeljto in korenito preurediti.  Skratka takrat bo Slovenija kulturna. Pa če je Švica ali ne. V redu, notri je verjetno tudi kaj smiselnega, vendar je nevredno pozornosti. Prav, nas  nam članice, ki to žele, napišejo svoje pripombe na predlog Resolucije o kulturi v nekaj vrstica.  NPK si bomo sicer napisali sami. Imamo že na akcijskem odboru pripravljena izhodišča in kriterije. Treba je formirati našo lastno trojko, da to izvede. Za NPK bi morali stati minister, avtor in vlada. Potem bi ga šele, formalno in slovesno, kot strateški načrt potrdil še parlament. In  na koncu magari podpisal sam presvitli predsednik države.  Namesto množice mrtvoudnih kvalifikatorjev bi minister za kulturo moral biti imenovan na predlog KOKSa. KOKS bi moral hraniti  njegovo deponirano odstopno izjavo.

 

Aber – niemand kam.

Tretji dan Marčne revolucije na Dunaju, po razglasitvi zahtevane ustave, 15. marca 1848: “Bila je to najbolj vesela revolucija, kar si jih je mogoče predstavljati. V prid ji je bilo kar najlepše spomladansko vreme, vsi prebivalci so polnili ulice ves dan.”

In poslednji dan, 31 oktobra 1848: Skupina divjih, obupanih mož skuša dvigniti ljudi k orožju – prazen trg Svetega Štefana – topovi bobnijo v daljavi – mladi bobnar v kratkih rokavih prihaja izza vogala in tolče po svojem bobnu brez prestanka. “Ampak – nihče ni prišel”.

Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality

“Naslednji dan je dvor zbežal, (kot predvideno), v moravsko mesto Olomuc in nemočna vlada mu je kmalu sledila. Windishgraetz kot imperialni generalissmo in Jelačić kot najbližji poveljnik na bojnem polju, sta se začela premikati proti Dunaju. Dunajski revolucionarji, kakršni so pač bili, so pripravili obrambo. Ta čas so vse, razen najbolj odločnih skupin – še vedno znaten del študentov in delavcev organiziralnih po francoskem vzoru v Mobilno gardo – zapustili stvar,  ki so jo zasenčili notranji boji, neozdravljiva anarhična zmeda in nejasni cilji.”

Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality

 

Uvod v knjigo The political Web

Snapshots from a revolt

On a cold and cloudy morning in late January 2013, demonstrators were gathering in one of the main squares in Ljubljana as part of a one-day national strike of public sector workers. Similar gatherings were taking place elsewhere in the city – notebaly at university campusues – as well as in other urban areas of the small (pop. two million) country of Slovenia. The strike was part of a larger, growing protest movement against the government, specially the prime minister, that had been growing in size and intesity since the autumn of the previous year, though largely beyond the coverage of the international news media. Slovenia had been the most prosperous republic within former Yugoslavia ; its transition to an independent state in June 1991 had proceeded with minimal bloodshed. Since independence, its economy flourished ; it joined both the EU and the eurozone.

However, there has been a spiraling economic crisis since 2008, and the recent EU-driven austerity measures were not only further paralaysing the country, but also making many private companies vulnerable to global finance speculators. This developments clearly served to mobilise many people, yet these citizens were protesting more than the dire economic situation and the cuts in the public sector. They were also angered by verified patterns of corruption among political elites generally and the degradation of the judicial system. The oppositonal parties in the parliament, for example, were largely perceived as part of the overall problem rather than offering any real alternatives.

One of the key figures in the coordination of the protest actions explained to me on that morning that the phrase, ‘the stolen state’ had taken root among demonstrators. Many citizens had become enraged by what appeared to be a plundering of society’s common assets, whereby politicians would sell off state-owned properties and holdings to others within the power elite networks. Such business transactions, often lacking in transparency, were done under the banner of neoliberal privatisation. Many demonstrators were thus calling for a whole new set of representatives; talk of establishing new parties was in the air.

Modern, post-communist Slovenia does not have a strong tradition of protest – which may correlate with its economic success story – but has had a viable democratic culture, including a wide array of civil society organisations, not least labour unions. Polling statistics (http://www.idea.int/vt/countryview.cfm?CountryCode=SI) show that voter turnout in parliamentary elections was impressively high at 85.9 percent in the first election held in 1992, yet remained high at 65.6 percent in 2011 (while voting in the EU parliamentary elections in 2004 and 2009 was low, at 28.3 percent both times).

Interestingly, many new, spontaneous groups were now being formed to help facilitate the protest actions ; these were collectives with rather flat and fluid organisational structures. Coordination throughout the country was effective; the protests were growing in size, and I was told that opinion polls showed massive support for the demonstrators, ca. 80 pecent (REF ?), while 16 percent of the population had already participated in at least one action (REF. ?).

Organisers at this demonstration spoke of the challenge of getting people onto the street, yet were happy with the results so far, noting especially the atmosphere of solidarity. In fact, some commented that the word had become very important within the movement, as the mobilisation was porceeding. The activists felt that the government had not only not engaged in any real serous dialogue since the protests began, but had been trying to discredit the protesters in crude ways. Top officials were in fact using Twitter a good deal to do this. Initial attempts to intmidate the protesters with police violence failed and only served to reinforce their resolve. The mobilistion was using Facebook a good deal for discussion and strategy oordination;; e-mail was also much in use, especially for discussion groups, and cell phones were also much in use.

Academic colleagues underscored for me that the dominant mass media and its journalistic activities were perceived to be doing a reasonably good professional job – indirectly confirmed, perhaps, by the government’s frequent expressions of displeasuret with the coverage. It was understood that theprotection of journlism was important to the movement. A number of figures, some established public intellectuals, others representing some newer voices, were being seen and heard in the mass media, while online there was a growing intensity of discussion and debate, with a few voices taking on some prominence in particular contexts or within certain groups. Along with the discussions there was also much affective expression of political views, including a good deal of satire and other forms of humour.

How the political crisis in Slovenia will be resolved remains uncertain at the time of writing. Moreover, it is one particular case and we should avoid drawing major, gneraliseable conclusions. Yet these snapshots capture a number of important themes that I will be discussing in the chapters ahead. These have to do with the frustration and anger citizens feel towards the established political system and its representatives, and how they are finding alternative paths to democracy. Another theme has to do with the forms and character of political participation, as well as the conditions that faclitate it. Moreover, we can see here also the question of people’s identities as political agents, how they emerge, and how they are reinforced ; the social character of political activity thus becomes a significant motif as well. Also looming large in these snapshots is the specific role and use of various media inthe political process. The situation in Slovenia will continue to be shaped by the interplay of many different factors, and the future is definitely not pre-ordained. However, from the standpoint of democracy there was much that was both encouraging and analytically interesting on that chilly January morning.

Peter Dahlgren:  The political web – Media Participation and Alternative Democracy, Palgrave Macmillan, London, New York

Slovenski managerji v svetovnem vrhu po korupciji

In diesen Ländern sind Manager besonders korrupt

Schmiergeld, Bestechung, Einladungen: Korruption ist in europäischen Unternehmen gängige Praxis, wie eine Studie von Ernst & Young zeigt. Auch in Deutschland liegt immer noch vieles im Argen. Von Carsten Dierig


Länderumfrage zur Korruption

Foto: Infografik Die WeltDie Schweiz ist das am wenigsten korrupte Land, Slowenien schneidet am schlechtesten ab. Die Ergebnisse der Länderumfrage zur KorruptionBild teilen

Bild teilen

Korruption und Bestechung sind in Europas Wirtschaft offenbar gängige Praxis. Das zeigt eine aktuelle Studie der Beratungsgesellschaft Ernst & Young. Stattliche 39 Prozent der insgesamt 3500 befragten Finanzvorstände, Rechtsexperten und Compliance-Manager sehen Bestechung in ihrem Land an der Tagesordnung. “Die Zahlung von Bestechungsgeldern ist in vielen Ländern nach wie vor üblich”, berichtet Stefan Heißner, der Leiter der Abteilung Fraud Investigation & Dispute Services bei Ernst & Young.

Unrühmlicher Spitzenreiter im Europa-Ranking ist Slowenien. Dort liegt der Anteil der Manager, die Bestechung für üblich halten, bei immerhin 96 Prozent. Auf den Plätzen zwei und drei folgen Kroatien mit 90 Prozent und die Ukraine mit 85 Prozent. Zudem kommen Griechenland, die Slowakei, Serbien und Russland ebenfalls auf Werte von über 80 Prozent.

Am wenigsten verbreitet ist Korruption der Untersuchung zufolge in der Schweiz. Dort geben lediglich zehn Prozent der Manager an, dass Bestechung im Wirtschaftsleben gängige Praxis ist. Ebenfalls Topwerte erzielen die skandinavischen Staaten Schweden, Finnland und Norwegen mit jeweils zwölf beziehungsweise 17 Prozent.

WAS IST EIGENTLICH COMPLIANCE?
  • Der englische Begriff
  • Korruption

Umfrage von Ernst & Young zur Korruption

Foto: Infografik Die WeltUmfrage von Ernst & Young zur Korruption


In vielen Unternehmen herrscht hoher Druck. Entsprechend groß ist die Versuchung, bei der Akquise nachzuhelfen

Foto: picture alliance / CTKIn vielen Unternehmen herrscht hoher Druck. Entsprechend groß ist die Versuchung, bei der Akquise nachzuhelfen

Deutschland schließlich landet mit einem Wert von 30 Prozent im hinteren Drittel der Korruptionsstatistik und ist damit weit besser als der europäische Durchschnitt, der bei 39 Prozent liegt. Für die Studie wurden Unternehmen in 36 Ländern der Regionen Europa, Naher Osten, Indien und Afrika befragt.

Unlautere Mittel

 

Dennoch schlägt Heißner auch für Deutschland Alarm. “Nach unserer Erfahrung ist das Problem der Korruption auch in deutschen Unternehmen noch lange nicht vom Tisch”, sagt der Rechtsexperte. Nach wie vor könnten sich erstaunlich viele Manager vorstellen, in Notsituationen dem Geschäftserfolg mit unlauteren Mitteln nachzuhelfen.

Und das, obwohl die Mehrheit der Unternehmen in der Folge einiger Skandale schon umfassende Antikorruptionsregeln eingeführt hat. Immerhin zwei Drittel der Konzerne in Deutschland haben ein klares Bekenntnis zu Antibestechungsrichtlinien abgegeben. In Westeuropa insgesamt sind es gerade einmal 49 Prozent.

Doch die Anstrengungen auf dem Papier seien das eine, sagt Heißner. “Es braucht auch glasklare unternehmensinterne Vorgaben, deren Einhaltung ständig überprüft wird.”

Zwar wirtschaften die Mitarbeiter beim Überschreiten von Grenzen oftmals nicht in die eigene Tasche. Dem Unternehmen erweisen sie dennoch einen Bärendienst. “Inzwischen sollten sich die erheblichen Risiken herumgesprochen haben”, sagt Heißner. “Korruptionsskandale können existenzbedrohend sein.”

Ermittlungen bei ThyssenKrupp

 

So weit ist es bei ThyssenKrupp noch nicht. Bei Kunden und Lieferanten hat der Dax-Konzern derzeit aber keinen leichten Stand, nachdem in den vergangenen Monaten gleich mehrfach die Staatsanwaltschaft und das Bundeskartellamt vor der Tür standen, sei es wegen des Vorwurfs von illegalen Preisabsprachen oder wegen des Verdachts auf Bestechung. Bei der Konzerntochter GfT Bautechnik soll es bei Geschäften in Kasachstan, Usbekistan und China zu Unregelmäßigkeiten gekommen sein, in der Größenordnung eines zweistelligen Millionenbetrags.

Ursprünglich hatte Vorstandschef Heinrich Hiesinger einen rigorosen Kurs gegen die Beteiligten angekündigt. 60 Mitarbeiter mussten den Konzern in den vergangenen Monaten auch bereits verlassen.

Mittlerweile aber rudert der Manager bei seiner “Null Toleranz”-Mission zurück. Denn aus Angst vor den Konsequenzen schweigen die Mitarbeiter offenbar bei den internen Ermittlungen. ThyssenKrupp hat daher ein zeitlich befristetes Amnestieprogramm aufgelegt: Wer bis zum 15. Juni bei der Aufklärung von Compliance-Verstößen hilft, muss weder mit Kündigung noch mit Schadenersatzansprüchen rechnen.

Kritik an dieser Kehrtwende kontert der Konzern mit dem Hinweis auf weiterhin mögliche arbeitsrechtliche Konsequenzen wie zum Beispiel eine Versetzung, eine Degradierung oder Gehaltseinbußen. Zudem habe sich die Grundhaltung nicht geändert: Es gebe noch mal eine letzte Chance für die Beteiligten, danach sei das Fenster geschlossen mit allen Konsequenzen, die daraus folgen können. “Wir brauchen eine ganz neue Geisteshaltung”, fordert Hiesinger.

Der Druck ist hoch

 

Für Heißner ist dieser Umsturz eine große Herausforderung, nicht nur bei ThyssenKrupp. Denn die Umsatz- und Gewinnerwartungen sind hoch in den Unternehmen, trotz der zunehmend lahmenden Konjunktur. Das zeigt die Studie: Mehr als jeder zweite deutsche Manager berichtet von steigendem Druck, mit guten Quartalszahlen den hohen Ansprüchen der Investoren und Anteilseigner gerecht zu werden.

Entsprechend groß ist die Versuchung, bei der Akquise nachzuhelfen oder Zahlen zu schönen. So geben immerhin 34 Prozent der deutschen Manager an, Geschäftszahlen besser aussehen zu lassen, als sie tatsächlich sind, etwa durch vorgezogene Buchungen von Umsatz oder zu gering angesetzte Kosten. Damit liegen die heimischen Firmen über dem Durchschnitt in Westeuropa.

Gerade in wirtschaftlich schweren Zeiten werde nach wie vor ein Auge zugedrückt, heißt es dazu in der Korruptionsstudie. Noch deutlich ausgeprägter ist dieses Verhalten aber in Osteuropa und auch in Spanien oder Österreich. Diese Länder liegen weit vorne, wenn es um frisierte Bilanzen geht.

In Sachen Schmiergeld sind die Vorlieben unterschiedlich. Während Spanier wie auch Griechen und Belgier persönliche Geschenke bevorzugen, tauchen die osteuropäischen Länder bei Barzahlungen weiter vorne auf in den einschlägigen Tabellen. Manager in Deutschland dagegen setzen offenbar auf sogenannte Unterhaltungsdienstleistungen. 15 Prozent der Befragten halten entsprechende Angebote für gerechtfertigt, um ein Unternehmen über einen Wirtschaftsaufschwung zu retten – das ist der fünfhöchste Wert in der Statistik.

 

Slovenija se “malo ali nič” posveča preiskavam podkupovanja tujih uradnikov

Precej neučinkovito izvajanje konvencije o boju proti podkupovanju tujih uslužbencev
8. oktober 2013 ob 09:00,
zadnji poseg: 8. oktober 2013 ob 10:51
Ljubljana – MMC RTV SLO

Slovenija se praktično ne posveča boju proti podkupovanju tujih uradnikov, ugotavlja poročilo organizacije Transparency International (TI).

Poročilo TI-ja z naslovom “Exporting Corruption. Progress Report 2013: Assessing Enforcement of the OECD Convention on Combating Foreign Bribery” Slovenijo uvršča na rep držav glede uresničevanja konvencije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju.

Države so v poročilu glede izvajanja konvencije razdeljene v štiri kategorije, aktivno, zmerno, omejeno in malo ali nič. Slovenija se že peto leto zapored uvršča v zadnjo kategorijo, kar kaže na izredno neučinkovito vključitev in izvajanje omenjene konvencije.

Glede na pomembnost izvoza blaga in tehnologij za slovensko gospodarstvo bi pričakovali, da bo slovenska vlada naredila več za preganjanje koruptivnega delovanja in spodbujanje čistega mednarodnega poslovanja. Slovenska gospodarska realnost je pokazala, da je poslovna praksa v Sloveniji nemalokrat izkrivljena različica dobre prakse, ki bi jo sicer morali upoštevati pri poslovanju tako znotraj kot zunaj naših meja,” je opozoril generalni sekretar Društva Integriteta – Transparency International Slovenia Vid Doria.

Globalna kriza je pokazala pomembnost po spremembah v poslovnem okolju, ki mora slediti odgovornemu vodenju in trajnostnemu razvoju. Tega bi se morala zavedati tudi vlada RS in takšno poslovanje spodbujati. Napačna je predstava, da bo brez čistega gospodarskega izvoza in uspešnega pregona korupcije v mednarodnem poslovanju Slovenija privabila tuje naložbe za zagon gospodarske rasti, za katero si tako prizadeva,” še dodaja Doria

Nobenih novih primerov podkupovanja
Poročilo ugotavlja, da lani v Sloveniji ni bilo zapisanega novega primera ali preiskave v zvezi s koruptivnim delovanjem v mednarodnem poslovanju. Še vedno pa je odprt primer domačega in mednarodnega podkupovanja farmacevtskega podjetja Novartis, del katerega je tudi Lek.

Slovensko tožilstvo se je v tem primeru posvetilo le primerom domačega podkupovanja, hrvaške in srbske organe pregona pa je obvestilo o domnevnem podkupovanju na področju mednarodnega podkupovanja.

Med očitki Sloveniji je tudi nezadovoljiva stopnja dostopa do informacij o primerih in preiskavah tujega podkupovanja, ki ne omogočajo vpogleda v podatke, ki jih potrebujejo za ugotavljanje ocene izvajanja omenjene.

Slovenija pa bi morala po mnenju TI-ja več sredstev nameniti za usposabljanje preiskovalcev, tožilcev in sodnikov, saj le to lahko pripelje do uspešnega pregona kaznivih dejanj.

Na drugi strani je bila pozitivno ocenjena preselitev državnega tožilstva nazaj v okvir ministrstva za pravosodje ter sprejetje dopolnil h kazenskemu zakoniku, ki je razširilo kaznivo dejanje aktivnega in pasivnega mednarodnega podkupovanja in uvedlo celovit sistem korporativne kazenske odgovornosti.

Vedno manj držav izjava konvencijo
Število držav, ki “aktivno” izvajajo konvencijo se je zmanjšalo s sedem na štiri (Nemčija, Švica, Velika Britanija in Združene države Amerike). V drugo kategorijo,”zmerno” izvajanje konvencije pa so se prav tako uvrstile štiri države (Avstrija, Avstralija, Finska in Italija). V kategoriji “omejeno” in “malo ali nič” pa je uvrščenih dvajset preostalih držav podpisnic omenjene konvencije, ki sta se jim letos pridružili še Rusija in Kolumbija.

G. C.

Revoltirana anketa: Vstajniki naj pred volitvami strnejo vrste

Revoltirana anketa: Vstajniki naj pred volitvami strnejo vrste

K temu jih poziva skoraj vsak drugi anketiranec, dobri četrtini pa se njihov vstop na politični oder ne zdi smiseln.

Andrej Miholič
pon, 07.10.2013, 15:00

Kako lahko sodelujete v anketi?

1. Izberite odgovor na zastavljeno vprašanje.

2. Če bi radi utemeljili svoj glas, v ustrezni polji vpišite svoje ime in priimek ter telefonsko številko, na kateri lahko preverimo vašo istovetnost.

3. Zapišite utemeljitev, pri čemer bodite pozorni na dolžinsko omejitev 500 znakov.

 

Čeprav so udeleženci protestov, ki so konec lanskega leta izbruhnili v Mariboru in se nato hitro razširili po vsej državi, glasno zahtevali zamenjavo skorumpiranih političnih elit in prihod novih obrazov, predstavniki vstajniškega gibanja leto pozneje še vedno niso formalno vstopili v politično areno.

Temu so ta trenutek najbližje v stranki v nastajanju Solidarnost, ki je vzniknila iz Odbora za pravično in solidarno družbo, za njimi pa previdno stopica še nekaj iniciativ različnih političnih opredelitev. Morda jih bo k pospešitvi tempa spodbudila pravkar preložena, ne pa tudi rešena politična kriza, ki je pokazala, da je možnost predčasnih parlamentarnih volitev nenehno pred vrati, zaradi česar ne kaže predolgo odlašati s pripravami nanje. Pri tem pa bodo vstajniki morali poiskati tudi odgovor na dilemo, kako nastopiti na prihodnjih volitvah – pod skupnim dežnikom ali vsak zase.

In prav to vprašanje smo vam zastavili v revoltirani anketi prejšnji teden. Največ, nekaj več kot 42 odstotkov udeležencev verjame, da bi morali vstajniški kandidati strniti vrste in na volitvah nastopiti na listi ene, homogene stranke. »Ker je čas, da se znebimo vseh dosedanjih politikov, ki so kadar koli bili v parlamentu,« je svoj glas za to možnost utemeljil Miha Štamcar, ki očitno verjame, da bi takšna stranka lahko računala na podporo znatnega dela volilnega telesa.

A vsi še zdaleč niso naklonjeni poenotenju vrst v sicer politično precej raznolikem gibanju, ki je marca spodneslo vlado premiera Janeza Janše, nato pa hitro izgubilo protestniški naboj. Vsak četrti anketiranec tako meni, da bi bilo bolje, če bi porajajoče se vstajniške stranke nastopile v zavezništvu, v katerem bi vsaka ohranila svoje specifike. Da bi se morale te stranke na volitve podati vsaka zase, pa se jih je izrekla samo peščica oziroma nekaj manj kot pet odstotkov.

Dobra četrtina (27 odstotkov) udeležencev ankete pa v vstopu vstajnikov na politični oder ne vidi smisla. Eden izmed njih je Slavko Pezdir, tudi sicer zelo kritičen do vstajniškega gibanja, češ da se je »očitno upehalo in osipalo, ko je opravilo delo za svoje naročnike«. »Čeprav so razmere iz tedna v teden slabše, jih začuda ni na spregled,« ugotavlja, z njim pa se strinja tudi Drago Dežman, ki ga je prav tako zmotila neaktivnost vstajnikov v razmerah poglabljajoče se krize.

Tokrat o lustraciji

tokratni anketi vas sprašujemo po še eni zahtevi, ki je ob koncu lanskega in na začetku letošnjega leta odmevala na ulicah. Številni protestniki so takrat zahtevali popoln rez z obstoječimi političnimi elitami. Čeprav se je odtlej zamenjala vladna koalicija, so v ospredju političnega dogajanja ostali isti obrazi, zato nas zanima, kaj menite o zahtevi (dela) protestnikov po tovrstni politični lustraciji. Sodelujte v anketi, ki jo najdete na naši spletni strani (delo.si/revolt), in ne pozabite, da vam ponuja tudi možnost utemeljitve glasu.

Koršič: Vprašanje demokracije je ključno

Tomaž  Mastnak piše (Delo, 07. 10.) ,  da  je domokracija atrofirala. In to  vzame za nepovratno dejstvo. Kot da je staro telo z omejenim rokom trajanja. In ne razume, zakaj bi bil socializem demokratičen? Zakaj ne kar socializem? Kaj to pomeni? Diktaturo proletariata?  (Samoupravljanje je bilo dokaj demokratično, zato ne pride v poštev.)  Ali tiranijo? Chaucesca? Diktaturo filozofov? Piše, kot da živimo izolirani na luni nekje in si lahko izmišljamo, kar si želimo. Kaj pa če bi  predstavniško demokracijo popravili? Kaj pa če naša ustava ni taka perla, kot se delamo da je? Da o zakonodaji sploh ne govorimo? Kot da bi bilo to kar smo si čez noč izmislili in slabo prepisali, zdaj je že kar to tapravo. Nedotakljivo. Brezprizivno.  Vse predstavniške demokracije namreč niso enake. Tudi delujejo ne enako. Kaj šele vse demokracije. Naša bi pa bila že malo boljša, če bi bila malo manj podobna madžarski, in malo bolj avstrijski. Tudi z elementi neposredne demokracije, bi se jo verjetno dalo popraviti. Ta direktna demokracija ni kar neki ha ha. Demokracija ni izmišljija, eden izmed trendov, ampak je nekaj trajnega, kar nima veliko alternative. Tudi socializem bo demokratičen ali pa ga ne bo. Gre namreč za dvojec demokracija – tiranija. Drugega ni. In gre za univerzalne človekove pravice. Jih ne bi kar pozabili in začeli sanjati  o nekem, abstraktnem, doktrinarskem socializmu, ki je odrešiteljski,  lep, pravičen in učinkovit na papirju. Če že govorimo o zgodovinski amneziji, bi se lahko spomnili, da je na ducate takih paprinatih socializmom v soočenju z realnostjo propadlo.  In pri tem pogubilo na desetine milijonov ljudi.

Mastnak: Ali je vstajniško gibanje idejno šibko?

Tomaž Mastnak: Legitimno in smiselno je razmisliti o izstopu iz EU

S sociologom Tomažem Mastnakom smo se pogovarjali o krizi demokracije s strašljivimi obeti totalitarizmov na obzorju.

Matija Grah, Ozadja
pon, 07.10.2013, 06:00

Vstajniško gibanje je po lanskem začetnem zagonu letos spomladi usahnilo, čeravno razlogov za nezadovoljstvo ne manjka, prej nasprotno. Kako si razlagate implozijo tega gibanja?

Ne vem, morda gre le za začasen usih ali umik. Imam pa vtis, da gibanje nima organizacijske strukture, ki bi mu omogočala kontinuirano delovanje, in morda je to eden od razlogov, da trenutno ni protestov. Morda pa kontinuirano delovanje niti ni bilo namen gibanja ali njegovih delov. Poleg tega je res, da je bil eden glavnih ciljev gibanja – odstop vlade Janeza Janše – izpolnjen. Uresničitev tega cilja je verjetno veliko prispevala k temu, da so protesti vsaj za nekaj časa ponehali. Na čelu vlade, ki je padla, je bil človek, ki ga je bilo zelo lahko sovražiti, tako rekoč idealna figura za tovrstne proteste, kar je delovalo mobilizacijsko. Zdaj so ta človek in njegova garnitura stopili v ozadje, kjer še naprej delajo tako, kot so navajeni delati. Ostali so sestavni del slovenske politike, njen pomembni del.

Slovenska politika je še naprej taka, kot je bila pred padcem Janševe vlade, slovenski politični prostor se ni spremenil. A zdaj to ni več motivacija za proteste. Zdaj je na čelu vlade oseba, ki ne vzbuja – ali vsaj še ne – omembe vrednega sovraštva. To seveda ne pomeni, da ni razlogov za proteste proti vladi. Navsezadnje v politiki sedanje vlade ne opazim nobene velike diskontinuitete s politiko njene predhodnice. To so sile kontinuitete ne z neko mistično komunistično preteklostjo, temveč s prejšnjo vlado.

Je razlog za usahnitev protestov tudi idejna šibkost vstajniškega gibanja, ki izhaja že iz tega, da je bila osrednja zahteva gibanja negativna: odstop politične elite?

V negativnosti zahtev ne vidim nujno šibkosti gibanja. Prej v tem, da kljub govorjenju o alternativnih politikah, alternativnih oblikah organiziranja družbe in tako naprej nisem zasledil ničesar, kar bi me prepričalo, da tovrstne zamisli ne le obstajajo, marveč da se na njih resno dela – razen neumnosti o neposredni demokraciji. Zame problem namreč ni, da nimamo neposredne demokracije, temveč da reprezentativna demokracija ne deluje več. Reprezentativna demokracija je v krizi, iz katere se verjetno ne bo nikdar več izvlekla. Ljudje, ki naj bi bili naši predstavniki, pa to niso več, so si organizirali neposredno demokracijo, toda ta, tako kot starogrška neposredna demokracija, temelji na suženjstvu, na novodobnem suženjstvu.

Potem imamo tu, kot sem lahko zasledil, demokratični socializem. Nič nimam proti socializmu. No, socializem, ki se ga gre vladajoča manjšina, ko socializira svoje polomije in izgube z nadaljnjo privatizacijo družbenega bogastva, ni po mojem okusu. Koliko je v geslu demokratičnega socializma politike, pa ne vem. Koliko politike in kakšno politiko nosi s sabo ali v sebi? Je to sploh politično geslo? Ker sem doktrinar, se sprašujem tudi, kakšen smisel ima zagovarjati demokratični socializem v času zatona demokracije. Zakaj ne bi raje zagovarjali resničnega socializma? Pred kratkim sem prebiral Rheinische Jahrbücher zur gesellschaftlichen Reform – zanimivo branje! Ampak to je zgodovina. In včasih se ne morem otresti vtisa, da je ta alternativni demokratični socializem zgrajen na zgodovinski amneziji. Kdor ima amnezijo, lahko vsak dan izve kaj novega, ampak to ni nujno novost za tiste okrog njega.

Ko gre za ekonomske politike, ni dovolj bentiti čez neoliberalizem. Oznaka je največkrat ohlapna, pogosto služi za to, da se olajšamo. Utegne biti tudi zavajajoča, neredko napelje k temu, da smo že v rehabilitaciji liberalizma pripravljeni videti alternativo. Kaj pa če neoliberalizem ni drugega kot simptom smrti liberalizma? Liberalizem je mrtev. Rabimo alternativo liberalni ekonomiji, prav tako politiki. Ekvivokacije med skupnostno lastnino, commons, in komunizmom so dobrodošle, kolikor prispevajo k spremembi perspektive, niso pa alternativni program. Lotiti se moramo anatomije politično-ekonomskega sistema, ki je prevladoval zadnje stoletje in pol, in na tej ravni artikulirati alternative. Zamisli o trajnostnem razvoju, denimo, kažejo v pravo smer, a ta jezik si že prilaščajo tudi nosilci destruktivnih ekonomskih in političnih praks. Vem, da so zagovorniki trajnostno usmerjenega gospodarstva bili na demonstracijah, ni mi pa znano, da bi se o tem razpravljalo v okviru protestov. Vesel bi bil, če sem le slabo informiran.

Naj dodam še nekaj. Če je idejna šibkost, ki ste jo omenili v vprašanju, v resnici slabost slovenskega protestniškega gibanja, nikakor ni samo njegova slabost. Pustimo ob strani, da so današnje politične elite popolnoma intelektualno zbankrotirane. Če privzamemo, da so protestniška gibanja pretežno levo usmerjena, je treba reči, da je intelektualna šibkost obča lastnost levice v svetovnem merilu. Levica je doživela intelektualni kolaps, katerega začetki verjetno segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, in od njega si še ni opomogla. Zato ponuja le malenkost sfrizirano različico tiste iste politike, ki jo vsiljujejo njeni principielni nasprotniki.