Koršič: Vprašanje demokracije je ključno

Tomaž  Mastnak piše (Delo, 07. 10.) ,  da  je domokracija atrofirala. In to  vzame za nepovratno dejstvo. Kot da je staro telo z omejenim rokom trajanja. In ne razume, zakaj bi bil socializem demokratičen? Zakaj ne kar socializem? Kaj to pomeni? Diktaturo proletariata?  (Samoupravljanje je bilo dokaj demokratično, zato ne pride v poštev.)  Ali tiranijo? Chaucesca? Diktaturo filozofov? Piše, kot da živimo izolirani na luni nekje in si lahko izmišljamo, kar si želimo. Kaj pa če bi  predstavniško demokracijo popravili? Kaj pa če naša ustava ni taka perla, kot se delamo da je? Da o zakonodaji sploh ne govorimo? Kot da bi bilo to kar smo si čez noč izmislili in slabo prepisali, zdaj je že kar to tapravo. Nedotakljivo. Brezprizivno.  Vse predstavniške demokracije namreč niso enake. Tudi delujejo ne enako. Kaj šele vse demokracije. Naša bi pa bila že malo boljša, če bi bila malo manj podobna madžarski, in malo bolj avstrijski. Tudi z elementi neposredne demokracije, bi se jo verjetno dalo popraviti. Ta direktna demokracija ni kar neki ha ha. Demokracija ni izmišljija, eden izmed trendov, ampak je nekaj trajnega, kar nima veliko alternative. Tudi socializem bo demokratičen ali pa ga ne bo. Gre namreč za dvojec demokracija – tiranija. Drugega ni. In gre za univerzalne človekove pravice. Jih ne bi kar pozabili in začeli sanjati  o nekem, abstraktnem, doktrinarskem socializmu, ki je odrešiteljski,  lep, pravičen in učinkovit na papirju. Če že govorimo o zgodovinski amneziji, bi se lahko spomnili, da je na ducate takih paprinatih socializmom v soočenju z realnostjo propadlo.  In pri tem pogubilo na desetine milijonov ljudi.