Društvo oblikovalcev Slovenije o konceptu NPK

 

Gospod dr.Uroš Grilc

Minister

Ministrstvo za kulturo RS

Maistrova 10

1000 Ljubljana

 

 

Ljubljana, 1.07.2013

 

 

ZADEVA:

 

 

MNENJE DRUŠTVA OBLIKOVALCEV SLOVENIJE O OSNUTKU NACIONALNEGA PROGRAMA ZA KULTURO 2014 – 2017

 

 

Spoštovani gospod dr. Uroš Grilc, minister za kulturo RS,

 

 

ponovno smo kulturni ustvarjalci vseh strok postavljeni v položaj, v katerem oblast od nas pričakuje dejanja. Pričakuje, da se bomo prostovoljno in brezplačno ukvarjali z rečmi, ki naj bi bile že davno narejene in izvedene profesionalno, kot se za vrhovno kulturno oblast in njene solidno plačane strokovnjake spodobi, v zadovoljstvo vseh ustvarjalcev in uporabnikov kulturnih dobrin. Pisanje pripomb ni naše strokovno delo, izražamo se drugače, vsak v jeziku svoje dejavnosti in zato težko tekmujemo z miselnostjo uradnikov. To nesmiselno in nepotrebno tekmo ustvarjalci nenehno izgubljamo – vsaj že toliko časa, kot traja naša država. Kljub temu in predvsem kljub dejstvu, da MK tudi zdaj ni razložilo, kako namerava prejeto gradivo in mnenja ustrezno obdelati*, vam bomo v nadaljevanju, kot že velikokrat v doslej, skušali podati naša stališča.

/* Državni svet, KULTURA VČERAJ, DANES , JUTRI; Zbornik referatov in razprav 2013, str 96/

 

Osnutek Nacionalnega programa za kulturo je prišel na dan po relativno kratkem času vašega ministrovanja in v vsestransko izjemno negotovih razmerah. Kljub temu lahko rečemo, da je ta dokument glede na predhodne, precej bolj podoben tistemu, kar kultura pričakuje. Kaže na zavedanje o nujnosti sprememb, v uvodu pa tudi v nekaterih poglavjih dobro opredeljuje stanje kulture. Kolikor je mogoče dobra diagnoza pa je predpogoj za uspešno zdravljenje in tudi to ponekod že – sicer še nekoliko sramežljivo nakazuje ta osnutek.

 

Nasprotno pa ta osnutek NPK kaže tudi vrsto vrzeli, celo nasprotujočih si opredelitev, razlik v pojmovanjih, napačnih pojmovanj, nejasnih ali manjkajočih vsebin, nerazumljivih in nerazumljivih številk. Zaradi tega dejstva bi mu težko nadeli ime »osnutek programa« saj stroj, ki naj bi na temelju tega nekoč deloval, tega nikakor nebi zmogel uspešno početi. Je tudi takšne vrste, da zanj še ni ustreznega mehanika. Osnutek kaže mešanico urarske finomehanike, kolesja starih vozov in delov težke mehanizacije, vse z vrsto manjkajočih zobnikov ali s takimi, ki nimajo skladno prilegajočih zobnikov in med seboj delujejo brez povezav – verig, gredi in pogonskih jermenov. Morda v Sloveniji celo obstoja nek Jean Tinguely, ki bi vso to reč pripravil do občudovanja vrednega vrtenja in neznosnega ropotanja, kljub temu pa bi, kot njegove skulpture, tako tudi naša kultura obstala le na mestu vse do neizbežnega trenutka samouničenja. To najverjetneje ni namen osnutka NPK.

 

Uravnotežen program bi moral po našem mnenju že v uvodnem delu opredeljevati razmerja med kulturno produkcijo, promocijo kulture, investicijami, njenim umeščanjem v naš in mednarodni prostor ter njenim vrednotenjem. Le tako bi bilo mogoče pristopiti k obravnavi podrobnosti in posameznih področij. Navedeno naj bi bilo podkrepljeno s tabelami, argumentiranimi številkami in navedbami ključnih ciljev, to pa naj bi bilo temelj podrobnih obdelav v posameznih med seboj smiselno povezanih poglavjih programa. Vse to je mogoče narediti na manj kot sto straneh, le s pravo ureditvijo vsebin.

 

Vaš uvod v tretjem odstavku ugotavlja potrebo po novi opredelitvi položaja vseh akterjev kulture, kot predpogoj za prenehanje dolgoletne stagnacije. To naj bi bil temelj modela, ki bi kulturi v prihodnje zagotovil boljše pogoje. V nadaljevanju teksta osnutka NPK žal ni nikjer mogoče razbrati opredelitev sedanje in prihodnje vloge Ministrstva za kulturo in še manj njegove odgovornosti. Osnutek tudi ne opredeljuje vloge in položaja ustvarjalca (živega, mrtvega in bodočega) kot temelja kulture nasploh.

Med obema skrajnima točkama obstaja cela vrsta različnih organizacijskih in pravnih oblik delovanja in združevanja, ki naj bi zagotavljale delovanje kulture; tudi vse te potrebujejo jasno opredelitev svojega poslanstva in svoje pristojnosti. To je po našem mnenju predpogoj za začetek nastajanja dokumenta NPK, to so ključni deli zelo kompleksne sestavljanke.

 

Ugotovitev o kronični zaprtosti dela kulturnega prostora se zanesljivo najbolj nanaša na tisti del kulturne organiziranosti, ki ga predstavlja država in organizacije, ki so v njeni pristojnosti. Eni in isti ljudje so desetletja na istih delovnih mestih. To je seveda prej ali slej ovira in velik del kulture nastaja po okusih nekoga ali celo osebnih interesih. Prav tako je ovira dejstvo, da Ministrstvo za kulturo v več desetletjih ni našlo skupnega jezika z ostalimi resorji in ves čas pristaja na splošno razumevanje vloge kulture kot nepotrebnega stroška. To se venomer znova nanaša na kulturo kot celoto, še bolj pa na ustvarjalce kot grešne kozle in nepojmljiv strošek države. Takšno razumevanje je predvsem posledica sposobnosti posameznikov, ki naj bi kulturo zastopali na najvišji ravni. Sprejemljiv NPK bi po našem mnenju moral najti tudi rešitve iz takega stanja.

 

Predlog NPK v nadaljevanju navaja dodatne nove organizacijske oblike, ki naj bi na različne načine pripomogle k izboljšanju stanja, vendar jih vsebinsko ne umešča v nabor obstoječih akterjev, ne navaja jasnih ciljev njihovega delovanja, njihovih pristojnosti in učinkov, ki naj bi jih prinašale in ne njihovega vpliva na delovanje in položaj obstoječih organizacijskih struktur slovenske kulture.

 

Javni interes ni opredeljen prav nikjer kot neka celota, ni jasna raba navedb o javnem interesu nasploh in javni interes se ponekod enači z javnimi zavodi ponekod s konkretnimi projekti … V kolikor je nekaj nekoč bilo ustanovljeno v javnem interesu, to nikakor ne pomeni, da je nujno to v javnem interesu tudi zdaj ali bo v prihodnje. Nove organizacije – agencije, kooperative in medresorska skupina (za arhitekturo) same po sebi ne predstavljajo reševanja razmer. Gre le za ponovno prenašanje odgovornosti iz Ministrstva za kulturo ali drugih obstoječih organizacij nekam drugam. Vsak dodatni element znotraj kaosa, čeprav je sam še tako lep in popolno urejen, kaos v resnici le povečuje.

 

Ministrstvo najavlja tudi umik države od odločanja, kar pa bi pomenilo lahko le, da se ministrstvo ne bo več ukvarjalo z vsebinami kulturnih programov in le te torej sploh ne bodo več predmet razpisov. Težko verjetno! V preteklosti smo že večkrat izrazili svoje pričakovanje, da bo Ministrstvo za kulturo opravljalo vlogo najaktivnejšega povezovalca različnih državnih resorjev (Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Ministrstvo za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za finance). Vse te državne strukture morajo v najkrajšem času postati prijatelji Ministrstva za kulturo in obenem prijatelji naše kulture.

 

Pričakujemo da bo MK s polno odgovornostjo in na očeh javnosti odločalo o vsem in obenem ves čas sodelovalo z ustvarjalci, strokovnjaki in organizacijami z roko v roki, se z njimi posvetovalo in sprejemalo svoje odločitve na temelju posvetovanj, dolgotrajnih izkušenj, različnih pogledov, ki temeljijo na preteklosti vendar pa segajo daleč naprej in ne le s pogledom v danes, kot je vedno bolj običaj.

 

Tekst predloga NPK večkrat prepleta načelne opredelitve s konkretnimi projekti ali sorodno tematiko obdeluje v različnih sklopih različno – celo kadar navaja pristojnosti za urejanje. Zaporedje poglavij ne kaže smiselnih medsebojnih povezav posameznih področij. Očitno gre za zahtevno sestavljanko, katere deli pa kot kaže, niso iz iste škatle.

 

  1. OBLIKOVANJE / DESIGN

 

Oblikovanje je navedeno znotraj poglavja »5. Likovna umetnost« kot eno štirih temeljnih likovnih področij (slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, oblikovanje), nadalje ga najdemo z eno besedo v poglavju »8. Arhitektura« in nadalje za malenkost obsežneje v poglavju »17. Kreativne industrije«. Nerazumljivo je, kako je lahko arhitektura, kot zgodovinsko vsepovsod dokazani neločljivi del sklopa likovnih umetnosti, postala znotraj NPK samostojno poglavje. Nerazumljivo tudi je kako se lahko oblikovanje umešča v tri različna področja obenem pa ni razvidnih jasnih povezav med njimi.

 

Dejstvo tudi je, da je oblikovanje eno ali morda celo edino področje, ki povezuje vrsto različnih kulturnih dejavnosti, od knjige, do intervencij v okolju, ustrezne sodobne interpretacije in rabe kulturne dediščine … Oblikovanje (design) pokriva najrazličnejše procese nastajanja nove stvarnosti; produktov, odnosov in tudi programov kot je dotični dokument NPK, katerega osnutek kaže očitno odsotnost »design thinking« metodologije. Kaže pa tudi nepoznavanje, ne le vloge in pomena oblikovanja, ampak tudi nekaterih drugih področij, ki jih osnutek NPK obravnava.

 

Oblikovanje in poklic oblikovalca sodi v najožji nabor prioritetnih, za prihodnost najbolj odgovornih dejavnosti, ki jih opredeljuje EU in v prihodnje terja ustrezno regulativo, izrazito podporo politike ter podporo okolja kot celote. Stanje, ki ga osnutek NPK ugotavlja za področje »8. Arhitektura« se še v bistveno bolj kritični meri izraža na področju oblikovanja. Raznovrstne realizacije, ki sodijo v področje oblikovanja po svojem številu predvsem pa neskladju bistveno presegajo arhitekturo, njihov vpliv v okolju je izjemen, stanje katastrofalno slabo in Slovenja je v zadnjih letih postala popolno neprepoznavno »sračje gnezdo«. Del odgovornosti za takšno stanje je vsekakor tudi v Ministrstvu za kulturo.

 

ZATO ZAHTEVAMO:

 

– da se oblikovanje vzpostavi kot samostojno področje znotraj širšega poglavja VSEH likovnih umetnosti (vključno s tisto dediščino, ki sodi v likovni sklop),

 

– da se oblikovanje obravnava kot ključno področje kulture in obenem razvoja Slovenije nasploh,

 

– da oblikovanje postane tudi povezovalna dejavnost, ki »preči« vse procese kulture, kot to deloma nakazuje poglavje 17. Kreativne industrije,

 

– da je nujna priprava in sprejem nacionalne politike za področje oblikovanja.

 

  1. KUTURNE & KREATIVNE INDUSTRIJE

 

Kulturne in kreativne industrije, kot jih obravnavata poglavji 16. In 17. očitno predstavljajo sestavljalcem osnutka NPK vnovično nepremostljivo uganko. Kulturne industrije naj bi utelešale ali prenašale kulturno izražanje ne glede na njihovo komercialno vrednost. Kreativne industrije pa govorijo o izkoriščanju kulturnega potenciala kot sredstva za nastanek gospodarskih učinkov. V obeh primerih je govora o kulturnih in ustvarjalnih industrijah.  Ustvarjalno = Kreativno! Gre za sožitje skladnega in obsežnega nastajanja kulturnih dobrin in sistematičen proces njihovega prenašanja v polje gospodarskih učinkov.

 

Vsebina se nedvomno nanaša na prav vsa poglavja osnutka NPK in je nikakor ni mogoče pripisovali le glasbi, le oblikovanju, le arhitekturi, le kulturni dediščini … Bistvo tega procesa je, da sprošča ustvarjalno energijo in spodbuja nastajanje novih kulturnih izdelkov, te pa nadalje sistematično pretvarja / prenaša v polje gospodarstva. S tem opredeljuje kulturo kot temeljno orodje nastajanja nove dodane vrednosti. Ta je lahko neposredna – glasba, industrijski design ali posredna – festivali, likovna oprema okolja in investicije v dediščino, ki so potrebne za turizem. Tudi bolj pretehtane javne komunikacije vplivajo na prihranke koristnega časa in tudi na zmanjševanje izdatkov za zdravje. Vse to je mogoče izračunati.

 

V tem (skupnem) poglavju naj bi torej NPK opredelil sredstva, ki so namenjena različnim kulturnim dejavnostim kot svoj del vložka v razvoj »kulturno-kreativne ekonomije« in jim s tem že vnaprej dal konkretne cilje. To lahko MK naredi le v tesni povezavi z ministrstvi: MKO, MOP, MGRT, MIZP, in seveda MF pa tudi z drugimi ministrstvi. Trga kulturnih industrij ni mogoče nikakor povečati, saj realno sploh ne obstaja in ga kot takega ni mogoče razmnoževati. Trg je prostorska konstanta, ki jo obvladuje ponudnik in hkrati vrednostna konstanta, ki jo predstavlja kupna moč vseh prebivalcev predhodno ugotovljenega prostora. Katero območje obvladuje Ministrstvo za kulturo, katero Ministrstvo za zunanje zadeve, katero država Slovenija ali posamezne gospodarske družbe? Kolikšna je skupna kupna moč prebivalcev, čemu je le ta že vnaprej namenjena? Kako naj bi se ta namen spremenil?

 

Predpogoj za sistematični razvoj kulturno-kreativnih industrij je jasna slika stanja. Koliko je pri nas kulture, koliko je le ta zares vredna, kaj ona prinaša drugim gospodarskim panogam. Zakaj premalo ali po mnenjih prenekaterih veleumov prav nič? Zato, ker je kultura v Sloveniji razvrednotena na točko 0, ker je ustvarjalec in kultura z njim skupaj vnaprej deklarirano državno breme, ne pa temeljno bogastvo države …

 

Predpogoj procesa razvoja kulture kot gospodarske panoge (ponekod po svetu celo vodilne) je priprava (vsaj minimalnega) vrednotenja vseh kulturnih dejavnosti in splošna uveljavitev načel avtorskega prava. Te osnove morajo veljati najmanj za vse državne ali z državo povezane naročnike in za vse prejemnike javnih sredstev. Podpirati jih mora pravni red, sankcije kršiteljem morajo biti na ravni delikta proti državi in narodu. Tedaj bo šele mogoče ugotoviti, kolikšna je dejanska izguba javnega zavoda, z njim tudi ministrstva in javne blagajne, ker niso vložili v promocijo glasbenega festivala dovolj, morda toliko ali celo več kot jih stane festival sam, ker je šel denar raje za plače uprave … koliko so zato zgubili hotelirji, gostinci, trgovci, transport? Ali pa bo za vse nastal dobiček, pozitivna bilanca kulturno-kreativne industrije nekega okolja, ki je ravnalo preudarno in pravilno. Trenutno vse kulturne izgube le vsak dan bolj bremenijo ustvarjalce in njihovo sorodstvo.

 

Naslednji korak so javni projekti, ki usmerjajo javna sredstva in stimulirajo razvoj na način, da bo kulturni premik zaznaven (očiten), da ga bo mogoče ovrednotiti in ga bo nekdo pripravljen tudi primerno plačati. Višji zaslužek pa hitro vpliva na spremembo zavesti in kultura bo naenkrat nacionalna uspešnica – postala bo vodilo pameti.

 

  1. SAMOZAPOSLENI V KULTURI

 

To poglavje začenja z najavo »stabilnega položaja« ustvarjalcev v kulturi. Ministrstvo za kulturo je tisto, ki je nedvomno popolnoma in v celoti odgovorno za nastalo stanje, ki nikakor ni stabilno, še manj pa je sprejemljivo za ustvarjalce in ostale resorje države. Vzdrževanje tega stanja predstavlja največje dolgoletno prizadevanje Ministrstva za kulturo in naj bi mu bili ustvarjalci zanj celo globoko hvaležni.

 

Nekoč je dodelitev statusa samostojnega ustvarjalca pomenila neke vrste državno priznanje, ki naj bi najboljšim ustvarjalcem olajšalo obstoj na neobstoječem trgu in jih predvsem spodbujala k intenzivnemu nadaljnjemu ustvarjanju. Prispevek, ki ga je Ministrstvo plačevalo v zdravstveno in pokojninsko blagajno, je bil precej nižji od prispevka, ki ga je ministrstvo plačevalo zaposlenim kulturnikom in lastnim uradnikom. Menda je bilo tako zaradi finančnih razmer in enostavnega izračuna, ki je pokazal, da je ceneje upokojenemu umetniku, ki običajno ne živi prav dolgo, po upokojitvi plačevati razliko do primerne polne pokojnine, kot pa plačevati vso njegovo delovno dobo polne prispevke v pokojninsko blagajno. Ali je tedaj šlo za dokaj izvirno goljufijo, je seveda stvar presoje države. S tem si je slovenska kultura v bleščeči podobi Ministrstva za kulturo dejansko vzela pravico do nikdar in nikakor odobrenega kredita iz pokojninske blagajne z osebno garancijo posameznih kulturnikov. Nekaj let je potem normalno in popolnoma korektno upokojenim kulturnikom plačevala razliko do primerne pokojnine, potem pa je Ministrstvo za kulturo ugotovilo, da za svoje kulturno ravnanje nima nikakršne potrebe več, da tudi odgovornost tukaj ni več tisto kar je bila nekoč in preprosto zadevo ukinilo – s tem si je nekulturno prilastilo denar  umetnikov in države.

 

Seveda ta zadeva le ni tako preprosta in še vedno, kljub letom, obstaja nekaj ljudi, ki imajo omembe vreden glas, ki bi lahko vplival celo na volilno javnost; nekaterim so odobrili nekaj, ne kot zahvalo in primerno odškodnino za minulo delo, temveč bolj kot nagrado za zmeren molk. Ostalih kulturnikov, ki tega nimajo, je kar precej. Ti so preživeli svoje življenje v komaj sprejemljivih razmerah, ko včasih ni bilo mogoče ne k zdravniku, ne karkoli dati v lonec, zanje ni bilo ne dopustov in ne bolniške, ne regresa; delovna obveznost pa je veljala kadarkoli, kjerkoli in brez kakršnikoli delavskih pravic. Večkrat celo brez poprej dogovorjenega plačila. Največja stranka kulture je slovenska država, s katero se seveda ni primerno spopadati na sodiščih skozi dolgotrajne in drage procese, ki si jih kulturniki ne zmorejo privoščiti. Velik del upokojenih kulturnikov je v »partizanskih delovnih razmerah«, ki trajajo vse od  druge svetovne vojne in danes celo še bolj, opravil izjemno pomembno poslanstvo, naredil Slovenijo kulturno, na videz zelo uspešno in duhovno bogato državo, državljanom je vlival ponos vanjo in obenem debelo pomagal politiki, da so se s stanjem lahko hvalili prav vsi in na vsakem koraku. Ta prav isti velik del kulturnikov danes životari, hkrati pa čuva zase svoj ponos in ne razglaša svoje bede navzven in vse naokoli, kljub temu, da je njihova pokojnina več kot polovico manjša od pokojnine nekdanje čistilke na Ministrstvu za kulturo.

 

Nacionalni kulturni program je lahko le dokument slovenske svetlobe. Ta dokument mora nedvoumno priznati in odpraviti napake, manipulacije, kraje in nasilje nedavne ter malo bolj pretekle preteklosti, zanje tudi najti odgovorne, ukrepati. Predvsem pa mora kulturna oblast priznati popolnoma vsem kulturnikom v Sloveniji, tudi kulturnim uradnikom, povsem enake pravice. Vmes v teh letih so nekateri pametni politiki celo pogruntali, da bi umetnik moral biti nujno revež ker je to pač zanj najbolj prav in je mogoče lahko zato bolj poslušen. Sprejeli so vrsto zakonov, ki mu na različne načine omejujejo dejavnost in celo takega po katerem morajo vsake toliko dokazovati svojo vrhunskost s svojo  revščino, kulturno vrednost – vrhunskost ali izjemnost pa mu lahko ocenjujejo ljudje, ki jih sploh ne poznajo ne vedo v kakšnih razmerah delujejo in nekateri ne vedo skoraj nič o kulturi nasploh. Glede današnjih in prihodnjih razmer je zadeva seveda prepuščena pravim vizionarjem z možnostjo odločanja. Tistim, ki jim je volja ljudstva namenila največje zaupanje.

 

Nekaj let nazaj je kulturni ustvarjalec lahko postal kdorkoli, a to je bilo le po volji takratne politike – oblast je tako navidezno zmanjševala brezposelnost ali želela sistematično spustiti povprečje kulture malo niže, bolj k naravi in tlem, k ljudstvu, kot je bilo v kulturi kdaj prej. Potem so se tej isti državi umetniki neverjetno razpasli in zdaj jih je že nekaj časa ponovno preveč. Spet lahko govorimo le o odgovornosti Ministrstva za kulturo in nikogar drugega.

 

Ali bo Slovenija imela v prihodnje nekaj tisoč, le nekaj deset ali celo prav nobenega ustvarjalca, je vsekakor odločitev državnega vrha?

 

Ali bo tukaj naročil na kulturnem trgu toliko, da bomo celo potrebovali tuje kulturne delavce ali pa malo, da z njimi še naši ne bodo mogli preživeti?

 

 

SPRAŠUJEMO:

 

– Ali bomo počakali, da tuji lastniki gospodarstva k nam pošljejo še svoje kulturnike, da bo naše ljudstvo lastnike bolje razumelo?

 

– Ali je samostojni ustvarjalec odgovoren za to, da nima službe v javnem zavodu, kot jo morda ima njegov študentski kolega?

 

– Ali je odgovoren za to, da je država naenkrat ukinila projekte, zmanjšala sredstva, prepovedala naročila, ustavila honorarje, naročala strokovno delo poceni šarlatanom, celo dovolila, da je nekdo plačan za enako delo pri istem naročniku nekajkrat manj in z izjemno dolgim plačilnim rokom?

 

 

ZATO ŽELIMO:

 

– da Ministrstvo za kulturo z novim NPK-jem izenači položaj in vrednotenje dela samozaposlenih z zaposlenimi ustvarjalci in tudi z uradniki, ki so zaposleni na področju kulture.

 

– da Ministrstvo za kulturo z novim NPK-jem zagotovi zadosten obseg državnega trga za solidno preživetje prav vseh, ki se nahajajo na raznovrstnih državnih kulturnih seznamih.

 

– Ministrstvo za kulturo začne samostojnim ustvarjalcem ponovno redno izvajati dodelitve običajnih pokojnin (razlik – v skaldu s stanjem pred nekaj leti) in zagotovi dodeljevanje višjih pokojnin zaslužnim kulturnikom vseh področij po starem zakonu, če novega zakona le po krivdi MK trenutno še ni,

 

– Ministrstvo za kulturo nemudoma začne s pripravo novega zakona, ki bo pravično nadaljeval podeljevanje pokojnin zaslužnim kulturnikom in

 

 

Samozaposleni so zavezani, da opravljajo brezplačno ali napol zastonj družbeno koristno delo najvišje kakovosti, le zato da bi pridobili pravico do podaljšanja svojega brezizhodnega položaja. Zahteve, ki jih Ministrstvo za kulturo postavlja prednje precej presegajo kriterije mezdnega dela ali odnosov v fevdalizmu. S svojim delom so dolžni opravljati javno poslanstvo vrhunske ravni, priznanega vrednotenja njihovega dela pa sploh ni, plačilo zanj ni zagotovljeno, včasih celo niti ni planirano. Ni jim priznana niti nikakršna prednostna pravica do pridobitve naročil iz javnih sredstev. Ni jim priznano poslanstvo dejavnosti v javnem interesu. Njihovi minuli dosežki so pod večnim drobnogledom in na tehtnici nekega trenutnega mnenja, dokazovati se morajo vedno znova in sproti nastopati z novimi najbolj avantgardnimi in aktualnimi stvaritvami, celo menjati svoje nesporno priznano in mednarodno uveljavljeno kulturno nit, da bi lahko tekmovali z diletantizmom in šarlatanstvom mimo letečih modnih muh.

 

Ugotavljamo, da si vsak oddelek Ministrstva za kulturo predstavlja rešitve po svoje, da naj bi bil položaj mladega novinarja drugačen od položaja arhitekta, slikarja, kiparja, oblikovalca ….  Da naj bi bila odgovorna za reševanje stanja nosila različna ministrstva,  za likovnike pa naj bi bile (so)odgovorne celo lokalne skupnosti in nevladne organizacije (ki so same prav vsak dan v težjem položaju*) za arhitekte pa celo Ministrstvo za zunanje zadeve. Ali je mladim arhitektom potrebno zagotoviti enosmerno vozovnico v svet?

/*glej poglavje: NEVLADNE ORGANIZACIJE/

 

Vsekakor je za razmere odgovorno Ministrstvo za kulturo, ki mora poiskati in uveljaviti rešitve za ustavno enakost in enake življenjske okoliščine kulturnih državljanov, primerne delovne pogoje, enake pravice in ustrezno vrednotenje njihovega dela. To lahko naredi samo s pomočjo ostalih ministrstev ali neposredno z vlado. Sprejeti mora zakon o samozaposlenih, ki jih bo opredelil kot delavce, ki delujejo v javnem interesu ter skleniti kolektivno pogodbo z njimi. Pisci osnutka NPK raje razmišljajo o prekvalifikacijah samozaposlenih kulturnikov v druge bolj donosne poklice (str. 94). Bo na primer neka balerina, ki ni najbolj simpatična direktorju javnega zavoda, lahko uspešno pristala v turizmu kot natakarica, sopranistka s prekrasnim glasom obveščala o prihodih letal, kipar varil ograje ali na urgentnem oddelku UKC dajal polomljene ude v mavec, slikar pa bo verjetno uspešno prepleskal pisarne in s temi kulturnimi dosežki bodo lahko ti vsake tri leta podaljšali svojo pravico do prispevka za socialo?

 

  1. NEVLADNE ORGANIZACIJE

 

Predlog NPK spodbudno navaja večjo pozornost nevladnim organizacijam /NVO/ v prihodnje in celo možnosti, da se nevladnim organizacijam zaupa prenos izvajanja javnih storitev. Nedvomno so zapisani zelo ambiciozni stavki, ki pa so daleč od sedanje realnosti in zato bralcu popolnoma nerazumljivi. Ob tako ambiciozno zastavljenih besedah predlog NPK ne predvideva prav nobenih dodatnih sredstev za razvoj in dejavnost nevladnih organizacij. NVO naj bi celo zaposlovale, reševale nakopičene probleme in razvijale … Iz tega je mogoče sklepati le, da gre za neresno zavajanje s strani pisca tega dela besedila.

 

Nevladne organizacije, društva in zveze društev, ki združujejo številne, ponekod skoraj vse strokovnjake nekega področja životarijo iz dneva v dan, nimajo nobenih zagotovljenih sredstev za svojo osnovno dejavnost, nimajo zagotovljenih sredstev za projekte, ki včasih daleč presegajo obseg in tudi kvaliteto projektov velikih javnih zavodov ali celo države same, nimajo ustreznih prostorov za dejavnost, nimajo … Nimajo niti možnosti realnega razmišljanja o svojem obstoju čez nekaj mesecev ali celo let, še manj pa možnost konkretnih ambicij in planiranja svojih programov za nekaj let naprej.

 

Principi financiranja uvrščajo v isti koš prav vse skupaj, tiste, ki združujejo več sto profesionalnih slovenskih ustvarjalcev s tistimi, ki vsebujejo edino svojega ustanovitelja in pravnega zastopnika in morda še kakšnega prijatelja iz globalnemu prebivalstvu popolnoma neznanega mesta na drugem koncu planeta. Slednja organizacija ima seveda boljše pogoje saj je vendar bolj izrazito mednarodno naravnana! Organizacije, ki stoletje odgovorno opravljajo svoje poslanstvo, so izenačene s tistimi, ki leto ali dve eksperimentalno izvajajo razstave na sveže prepleskanih fasadah mesta. Organizacije, ki požrtvovalno delujejo v javnem interesu so izenačene z organizacijami, ki delujejo le kot orodje neke osebne kariere in pomagajo zagotoviti izvajalcu nek osebni dohodek.

 

Nujna je kategorizacija vseh organizacij in nadalje zagotovitev vsaj minimalnega standarda njihovega delovanja. Ta za enkrat ni opredeljen in različni sektorji kulture kažejo tudi na zelo različna stališča globoko znotraj Ministrstva za kulturo. Šele nato je mogoče vrednotenje, ocena sposobnosti, proučevanje programov … Nujna je sprememba razpisov, ki zdaj obravnavajo popolnoma različne organizacije in različne programe z istimi, popolnoma neprimernimi merili. Razpise je potrebno pripraviti ločeno, ne le za različna področja, ampak tudi za različne vrste prosilcev. Iz razpisov je potrebno izvzeti klavzulo o zagotavljanju lastnih sredstev, saj naj bi bil razpis ciljno naročilo, ki naj bi zagotovilo organizacijam tudi sredstva (dohodek) za preživetje in eksperimentalno dejavnost. Bolje, banalne razpise je potrebno nadomestiti z učinkovitim strokovnim sodelovanjem!

 

Nacionalne strokovne organizacije in njihovo skupno krovno organizacijo (Kulturno zbornico Slovenije) je potrebno uveljaviti kot temeljno obliko strokovnega delovanja civilne družbe, kot neodvisnega regulatorja razmer in standardov delovanja kulture in kulturnega trga.

 

  1. SPREMEMBE ZAKONODAJE

 

Komentar in predlogi v zvezi z drugo zakonodajo:

 

1. ZUJIK

 

– Temeljna vloga Ministrstva za kulturo je odgovorno ravnanje z javnimi sredstvi. Ta odgovornost velja tako do parlamenta, vlade, države oziroma do njenega proračuna, do vseh davkoplačevalcev in uporabnikov kulturnih dobrin in seveda tudi do izvajalcev kulturnih dejavnosti. Odmik Ministrstva za kulturo od te odgovorne vloge, kot predlaga osnutek NPK in prepustitev odločanja takšnim ali drugačnim »neodvisnim« komisijam, postavlja pod vprašaj smiselnost prihodnjega obstoja MK nasploh. Nekaj sto milijonov EUR bi verjetno znala razdeliti neformalna skupina desetih kulturnikov različnih področij, tehnična izvedba pa je verjetno mogoča v sodelovanju s srednje velikim računovodskim servisom.

– ZUJIK nedvomno potrebuje precej širšo prenovo, kot to navaja predlog NPK in bi veljalo razmisliti o novem zakonu.

 

2. ZAKON O VARSTVU DOKUMENTARNEGA IN ARHIVSKEGA GRADIVA TER ARHIVIH

 

– Nesmisel je, da Ministrstvo za kulturo venomer znova od ustvarjalcev in nevladnih organizacij terja podajanje dokumentacije o delu v preteklosti. Dokumentarno in arhivsko gradivo mora venomer zbirati država, le to pa mora biti kadarkoli na razpolago tako MK kot medijem in tudi avtorju, v kolikor podatke potrebuje za lastno predstavitev.

– Obstajati mora razvid kulturnih organizacij, dvoran, razstavišč … Osebje v arhivih države mora poskrbeti za popolno evidenco dogajanja v njih. Kakor je to izvedeno za področje knjige in medijev, lahko velja za vsa ostala področja kulture. Avtorji naj bi bili dolžni obveščati centralno arhivsko službo le o svojih aktivnostih izven Slovenije.

– S tem bi lahko MK skrajno poenostavilo preverjanje dejavnosti samozaposlenih.

 

3. ZAKON O KNJIGI

 

– Nujna je uvedba evidence o oblikovanju knjig in drugih publikacij. Vse knjige imajo v kolofonu navedenega avtorja oblikovanja, CIP pa tega podatka ne upošteva in tako ni mogoče najti knjig po kriterijih oblikovalcev.

 

4. ZAKON O AVTORSKIH PRAVICAH

 

– Vsebuje vrsto vrzeli, ki ne ustrezajo sodobnim razmeram. Področje oblikovanja je v marsičem izrazito zapostavljeno in so zato nujne nekatere spremembe. Predvsem gre za področje kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic, uveljavljanja pravic iz naslova praznih nosilcev in uveljavljanja avtorskih pravic nastalih v delovnem ali pogodbenem razmerju do naročnika.

– Potrebno je upoštevati dejstvo, da je posamezni ustvarjalec vedno pogosteje izpostavljen izsiljevanju naročnika in pod prisilo pristaja na najnižje mezde, nečloveške delovne pogoje in skoraj praviloma tudi na zahtevo, da se odpoveduje svojim pravicam iz avtorstva. Ministrstvo za kulturo bi moralo takšne okoliščine sistematično preganjati s pomočjo kulturne inšpekcije in zagotavljati tudi rigorozno kaznovanje kršiteljev.

– Nekatera področja ustvarjanja so v ZASP obdelana do potankosti področje oblikovanja in likovnih umetnosti pa so tako rekoč popolnoma zanemarjena.

– Prisotna je vrsta nejasnih tolmačenj zakona, ki onemogočajo ustvarjalcem primerno uveljavljanje pravic.

 

5. ZAKON O JAVNEM NAROČANJU

 

– Sedanji zakon o javnem naročanju postavlja »nabave« katerihkoli umetniških del ali storitev v popolnoma nesprejemljiv položaj. Dejstvo namreč je, da so principi vrednotenja in odločanja o umetniških delih popolnoma drugačni, kot so principi nabav pisarniškega materiala ali strešne kritine. Nujna je sprememba tega zakona, ki bo umetniškim delom ponovno na široko odprla vrata v javni sektor.

 

6. UREDBA O OMEJITVAH JAVNIH USLUŽBENCEV V ZVEZI S SPREJEMANJEM IN DAJANJEM  DARIL

 

– Uredba je sicer protikorupcijsko naravnana in zato smiselna, žal pa popolnoma neživljenjska in kot vemo zadnje čase tudi popolnoma neučinkovita v smislu svojega nastanka. Uredba posredno omejuje obdarovanja za skoraj 500.000 oseb v Sloveniji kar je več kot polovica aktivnega prebivalstva in verjetno večina izobraženstva.

– Nekoč je bilo darilo ustaljen običaj ob najrazličnejših poslovnih dogodkih, obletnicah, odhodih v pokoj ali protokolarnih srečanjih. Ob takih priložnostih je bila običaj slika, manjši kip ali kakšen nenavaden oblikovalski predmet. Danes niti predsednik države gospod Borut Pahor ne more svojemu gostu najvišjega ranga podariti predmeta, ki bi presegal vrednost 1.000€. Torej karikirano – niti papežu ne bi mogel podariti replike Plečnikovega stola.

– Uredba je praktično popolnoma preprečila delovanje umetniškega trga, ki je v Sloveniji od nekdaj povezan le s podjetji in javnimi organizacijami, državo in slavnostnimi dogodki.

– Glede na to, da je zdaj že znano, da je bil njen učinek v boju proti korupciji popolnoma ničen je Ministrstvo za kulturo upravičeno predlagati, da se uredbo ukine ali iz nje vsaj izvzame kulturne predmete trajne vrednosti.

 

7. PRAVILNIK O SOFINANCIRANJU AVTORSKIH HONORARJEV ZA PODROČJU GLASBENE, GLASBENO-SCENSKE, PLESNE, BALETNE, GLEDALIŠKE, FILMSKE, AUDIO, VIDEO IN MULTIMEDIJSKE USTVARJALNOSTI IN NA PODROČJU KNJIŽEVNOSTI, ZNANOSTI IN LIKOVNE UMETNOSTI

 

– Pravilnik je bil s “pravilnikom o prenehanju ….” dne 7. julija 2004 s strani Ministrstva za kulturo ukinjen. Kljub dejstvu, da je bil morda zastarel, nejasen ali ponekod napačen je bil to edini dokument, ki je na nivoju države opredeljeval večino kulturnih dejanj kot neko vrednost. Vrednosti tega pravilnika morajo biti obravnavane tako, da bo zagotovljen enak položaj med zaposlenim in samozaposlenim ustvarjalcem.

– Ministrstvo za kulturo naj pripravi nov sodoben dokument, ki bo opredeljeval vsaj najnižje vrednosti (morda tudi najvišje) raznovrstnih del znotraj kulturnih dejavnosti in ga uveljavil na ravni države, državnih in javnih organizacij, povsod kjer gre za uporabo javnega denarja. Le tako bo Ministrstvo za kulturo lahko uspešno uporabljalo in zagovarjalo svojo in našo trditev, da ima Slovenska kultura svojo vrednost.

 

8. ZAKON O SAMOZAPOSLENIH

 

– Običajno so vsakovrstna medsebojna razmerja urejena z zakoni. To velja za poslovne odnose pa tudi za družinska razmerja. Bistveno pri vseh teh dokumentih je, da vsebujejo ugotovitev kdo so tisti, na katere se nek odnos nanaša. V primeru samozaposlenih žal zakona in takšne ugotovitve ni in ne obstoja niti ugotovitev ali je samozaposleni delodajalec ali delavec.

– ZUJIK v marsičem le dopolnjuje, ne pa ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v točkah, ki se specifično nanašajo na zaposlene v kulturnih organizacijah. Zakon o delovnih razmerjih ne predvideva obstoja samozaposlenih, kljub dejstvu, da so ti nedvomno obstajali v času njegovega nastanka. Tedaj se je sprožila dilema ali gre za delavce ali delodajalce in ta je izgovor marsikateremu ministru in njegovim uradnikom, da okoliščine še niso urejene. Nedvomno so samozaposleni delavci, ki pa zaradi narave svojega poklica ne morejo delovati le v eni organizaciji ali sploh ne morejo delovati znotraj organizacij in zato delo opravljajo samostojno. Večinoma za nekoga, največkrat celo za državo ali del njega aparata. Nikoli ne zaposlujejo drugih in nimajo v lasti dragih strojev, ki bi delali namesto njih. Torej so samozaposleni lahko le delavci, s precej manj urejenimi delovnimi pogoji in položajem kot to na splošno za vsakogar zahteva ZDR.

– Samozaposleni ustvarjalci zahtevamo, da Ministrstvo za kulturo v sodelovanju z Ministrstvom za delo družino in socialne zadeve sprejme popolnoma nov zakon, ki bo vzporednica ZDR-ju in bo država z njim reševala, predvsem pa do potankosti opredeljevala položaj samozaposlenih.

– Pričakujemo, da bo MK sklenilo kolektivno pogodbo s sindikatom samozaposlenih, ki bo urejala temeljna razmerja pravic in obveznosti na obeh straneh. Trenutno smo samozaposleni sužnji javnega interesa, kar naj bi odtehtal prispevek za zavarovanje na nižji ravni od najnižjega uslužbenca države. Ista država od nas zahteva visoko strokovnost, izobrazbo, vrhunske dosežke, mednarodno veljavo …

– Izvedba zakona: do junija 2014

 

9. ZAKON O ZBORNICI KULTURE SLOVENIJE

 

– Kljub marsikateremu odklonilnemu stališču, je vedno bolj jasno, da je tudi kultura gospodarska panoga. Kot takšna potrebuje svoja pravila, red, poslovne pogoje in urejen trg. Prav o kulturnem trgu je v zadnjih letih izjemno veliko govora, narejenega pa zanj prav nič. Le urejen trg z jasnimi pravili igre lahko zaživi, četudi se njegovo življenje začne na točki nič. Urejen trg omogoča planiranje, ustrezno razporejanje dobrin in njihove vrednosti.

– To je naloga strokovnih zbornic. Takšne zbornice z vsemi strokovnimi kompetencami imajo zdravstvo, socialni sektor, odvetniki, nepremičninska stroka, notarji … Kultura nujno potrebuje takšno organizacijo, ki bo sposobna delovati na strokovnih temeljih, z vsemi kompetencami regulatorja razmer na trgu.

– Le kot primer lahko navedemo, da je nujna uvedba licence za področje vizualnih komunikacij, saj nekateri naši kolegi brez tega ne morejo delovati na EU trgih. Nujna je tudi uvedba licenc za področje restavratorstva in varovanje kulturne dediščine, saj že zdaj zidarji, mizarji in pleskarji po tržni ceni »restavrirajo« kulturne spomenike. Nujna je uvedba licenc za organizacijo javnih prireditev, saj se s takšno licenco tudi diskoteka Lipa nebi mogla prav nikoli zgoditi.

– Ministrstvo za kulturo že vrsto let odklanja resno sodelovanje, zavedajoč se dejstva, da kulturniki sami ne bodo zmogli financiranja tako zahtevne organizacije. S tem Ministrstvo za kulturo prevzema odgovornost prav za vse anomalije, napake, gospodarsko škodo in morebitne tragedije, ki bi jih lahko predhodno preprečilo v primernem sožitju s kompetentno strokovno zbornico. Pričakujemo, da bo MK vneslo v svoje načrte podporo reorganizaciji obstoječe zbornice na raven ustrezne organiziranosti in pristojnosti, ki ji bo dodeljena z novim zakonom.

– Izvedba zakona: do konca leta 2013

 

ZATO PREDLAGAMO:

 

– da MK za pripravo pooblasti neodvisno pravno pisarno in v sodelovanju z različnimi strokovnimi NVO nato pripravi prav vse navedene spremembe zakonodaje sočasno.

 

 

  1. INVESTCIJE – 546.000.000€

 

Predlog NPK v svojem dodatku vsebuje seznam, spisek želja, ki naj bi se na področju kulture zgodile v naslednjem obdobju. Le na osnovi tega seznama in nekih pridanih številk, je smiselna presoja tega seznama vsekakor popolna iluzija. Pa vseeno …

 

Zanimivo pri tem seznamu je predvsem, da vsebuje zelo različne investicije na zelo različnih krajih. Pri nekaterih je do posameznega evra natančno napisano, koliko naj bi zadeva stala čez tri ali štiri leta. Pri drugih so številke okvirne in nekako bolj razumljive za umetniški kader države. Natančnost nekaterih številk je za nas precej bolj presenetljiva od zneskov samih, saj bi pri takih vizionarjih v naši državi morali vedeti tudi koliko bo takrat – čez nekaj let, stala žemlja, liter bencina, elektrika …

 

Zanimiva je tudi celota – številka, ki skupno precej presega pol milijarde evrov za investicije na področjih kulture v štirih letih. To pomeni kar debelih deset milijonov na mesec za izvedbe različnih objektov – vsak mesec en soliden nov muzej ali dokaj solidno gledališče, galerijo, skupaj z razstavami umetniških deli ali s predstavami vsaj za eno sezono. Res zelo vzpodbudno! Ali bodo lahko muzeji, galerije in dvorane ves čas polni in bodo po svojem nastanku vsaj pokrivali lastne stroške obratovanja ali bodo postali novo brezno kulturne blagajne? Ali glede teh reci obstaja kakšen plan ali so to le neke sanjske številke? Kako sestaviti enačbe in narediti resno finančno presojo na temelju neznank, kot so: »v okviru razpoložljivih sredstev”, “nekaj deset milijonov evrov kar na okroglo” ali drugje “skrajno in do evra natančno”?

 

Učinkovit predlog oblikovalcev je lahko le, da naj se ministrstvo poveže z Univerzo, s Fakulteto za matematiko ter skupaj s študenti in profesorji najde model fleksibilnih metod za izračunavanje verodostojnosti osnutkov NPKje. S tem pa seveda lahko najde tudi argumente za vse navedbe, ki jih osnutek NPK planira.

 

Ciljev, kaj naj bi vse te v osnutku NPK zapisane investicije državi in državljanom prinašale žal ni najti nikjer. Še manj je razumljivo ali resnično v teh težkih časih to zmoremo ali ne. Menda zares ne zmoremo urediti niti položaja ustvarjalcev, jim zagotoviti delo in normalno življenje. kar je najverjetnejši predpogoj dejanskega obstoja kulture. Nimamo sredstev za kulturno produkcijo, še manj pa je za kakšno omembe vredno globalno promocijo …

 

K tem investicijskim denarjem lahko prištejemo še 308,5 miljona eurov, ki jih je sicer malo težko, a vendar, najti znotraj teksta osnutka NPK v poglavjih različnih kulturnih področij. Vse skupaj torej dokaj dobrih 800 miljonov eurov, ki naj bi bili dodatno na razpolago slovenski kulturi, v naslednjih štirih letih.

Predvidevamo, da pisci osnutka NPK sploh nikoli ne gledajo televizije, ne berejo časopisov in se žal, a morda celo res, sploh nikakor ne zavedajo kje živijo.

V kolikor ta denar resnično obstoja in torej je Ministrstvu za kulturo na razpolago, obstoja vrsta idej – realnih možnosti za njegovo bolj sprejemljivo in celo bolj učinkovito uporabo:

Ministrstvo za kulturo bi lahko hitro postalo večinski lastnik kakšne gospodarske družbe. Mercator je na žalost zamujen, a omogočal bi kulturnikom prodajo vsakovrstnih umetniških del in najrazličnejše kulturne dogodke, nastope v vseh regijah; najboljši sosed kot orodje za vedno znova opevano približevanje kulture našemu ljudstvu, je žal zamujena priložnost. Morda je prava, prav zdaj še kako aktualna, morda le za malenkost “poslovno” manj atraktivna, za našo kulturo pa morda celo pomembnejša, Mladinska knjiga ?

V seznam investicij MK bi morda lahko vnesli izgradnjo azila za obubožane ustvarjalce, v katerem bi lahko na stara leta kulturniki okušali sladkosti udobnega življenja, ki so se mu lahkomiselno odpovedali; zavedeni od oblasti in zaradi butaste odgovornosti, do svojega poslanstva in ostalih Slovencev. Zanesljivo bi bil tak predlog kulturnikom sprejemljivejši.

Lahko bi tudi pomislili na izgradnje ateljejev, odkupe del, javne postavitve, vrhunske recitale, predstave in koncerte tudi po naših vaseh in šolah, le za to, da se kultura prepozna, priblža ljudem, poveže in razvija naprej.

Predhodno smo že ugotovili, da je umetnikov očitno preveč in “program zaposlitev v kulturi” znotraj NPK ” ni nekaj pretirano ambicioznega. Zakaj bi potem zdaj potrebovali sklop novih umetniških akademij? Imamo še kar solidne ustvarjalce, celo take, ki sodijo v svetovni vrh, imamo tudi vrsto takih, ki so prav tako dobri a niso doživeli srečnega naklučja in MK zdaj predlaga zanje dodatno izobraževanje in prekvalifikacije. Očitno so jih obstoječe šole uspele naučiti kulturne obrti, a so bile žal le preveč dejavne, morda so celo komu izdale kakšno potrdilo preveč, a v dobri veri, da kulturo porebujemo.  Še tem umetniškim šolam, ki jih imamo bomo prav kmalu najverjetneje lahko precej zožali vrata.

NUK gradimo precej več kot štirideset let. Ta neizmeren čas razprav je zaneslijivo že vsem  razumnim Slovencem dokazal, da ga v resnici sploh ne potrebujemo. Celo dokazal je, da arhitekturni projekt v teh dinamičnih časih nikakor ne zdrži več dvajset let. Smo majhna vas z nekaj malega svoje kulture in prav vso se da na tesno zložiti na stopnišče obstoječe Plečnikove lepotice. Vse kar nastaja novega ali obstaja od prej rabi le suho in varno skladišča in dobro evidenco – torej nekaj hangarjev, ki so v opuščenih vojasnicah, dober računalnik in nalepke s črtnimi kodami. Morda res rabimo študijske dvorane, a univerza se vedno bolj usmerja k študiju na daljavo.

 

 

Osnutek NPK področje oblikovanja (designa) popolnoma zanemarja. Zaradi tega smo resnično globoko razočarani. Prepričani smo tudi, da bi v nekem razumnem okolju, ki bi si iskreno želelo ven iz globoke gospodarske in moralne krize in napredovati, konkurirati s svojo kulturno govorico na globalnih trgih, prav oblikovalci imeli pred seboj neskončno zelo zahtevnih in dobro plačanih nalog – naročenih od oblasti!

 

 

Razumni gospodarji ustvarjajo svoja semena na zalogo in z njimi čakajo na čas ko jih bo mogoče najbolj učinkovito posejati. Tako delajo države dobrih gospodarjev.

 

 

ZAKLJUČEK

 

 

OSNUTEK – PREDLOG BODOČEGA NPK 2014 – 2017 V CELOTI ZAVRAČAMO:

 

  • zaradi dejstva, da je oblikovalska stroka lahkomiselno popolnoma izločena iz besedila (in sistema financiranja),

  • zaradi dejstva, da osnutek ne predstavlja nikakršne vloge in odgovornosti Ministrstva za kulturo in celo nakazuje, da naj bi se ministrstvo svoje odgovornosti v prihodnje “odpovedalo”,

  • zaradi dejstva, da dokument ni dosegel temeljne stopnje razumevanja kulture, ki je lahko zasnovana le na predhodni identifikaciji ustvarjalcev kot osnove njenega obstoja,

  • zaradi številnih popolnoma nerazumljivih številk, ki lahko brez ustreznih interpretacij delujejo na marsikoga skrajno zavajajoče in s tem povzročijo slovenski kulturi nepopravljivo škodo,

  • zaradi dejstva, da osnutek NPK nikjer ne predstavlja pogleda MK na stanje, ki naj bi nastalo z njegovo “pomočjo” in učinkovitostjo delovanja MK v nekaj naslednjih letih.

 

Upamo, da bomo v nadaljevanju dobili od MK kvalitetna izhodišča v obliki razgrnitve popolnoma vseh sedanjih in planiranih prihodnjih “stroškov” kulture, njihovih podrobnih razlag, vrednotenja in načel določanja prioritet, kazalcev uspešnosti, vsebinskih ciljev …  in, da nas boste v nadaljevanju povabili, k skupni pripravi konkretnih in učinkovitih načrtov za prihodnost.

 

 

Žal je osnutek NPK pomlad 2013 bolj podoben neki precej realni preslikavi organizacijske strukture in okoliščin; uravnoteženosti razmer znotraj Ministrstva za kulturo (morda tudi razmer v celotni državi), kot pa nek smiselno urejen zapis, ki bi bralcu ponudil obetavno doživetje stanja kulture v Sloveniji čez nekaj let.

 

 

Lepo vas pozdravljamo,

 

 

Društvo oblikovalcev Slovenije:

 

 

Robert Klun, predsednik

 

 

Jani Bavčer, član UO

 

 

Jurij Dobrila, član UO

 

 

V vednost:

  • Nacionalni svet za kulturo, predsednik, gospod Miran Zupanič,

  • Kulturniška zbornica Slovenije, predsednik, gospod Janez Kromar

  • Državni svet RS, predsednik, gospod Mitja Bervar

  • Koordinacijski odbor kulture Slovenje – KOKS

 

 

DRUŠTVO OBLIKOVALCEV SLOVENIJE

Ciril Metodov trg 19  |  1000 Ljubljana  |  Slovenia  |  +386 1 430 52 46  |  dos@dos-design.si  |  www.dos-design.si