VELIKA PRIČAKOVANJA, LJUBEZNI TRUD ZAMAN1
(Pismo Dimitrija Rupla gospodu Borutu Pahorju, predsedniku republike)
Gospod predsednik,
30. maj 2013
to pismo bi lahko začel podobno kot nekoč Émile Zola: s hvaležnostjo za zanimiva srečanja v preteklosti, z opozorilom, da je vaša – upravičeno srečna – zvezda v nevarnosti in da vas utegne – če ne boste ukrepali – prizadeti sramota.
Lahko bi pismo – glede na to, da se dotika političnih predsodkov in sodnih napak – naslovil kot Émile Zola z obtožujem in celo z obsojam, vendar sta ti dve besedi pri današnji krizi pravosodja, ki poglablja splošno slovensko krizo, najhujšo po krizi Jugoslavije, izgubili pravi pomen. V javnosti se – recimo zaradi afer »balkanski bojevnik« in »Hilda Tovšak«, zaradi nekaznovane bančne lahkomiselnosti in davčne popustljivosti, zaradi prostodušne kraje, pranja in skrivanja velikih vsot denarja – ustvarja vtis o neznosnem naraščanju nezakonitosti na eni in o neučinkovitosti pravosodja na drugi strani. Nastaja vtis, da so tožniki in sodniki počasni, malomarni in pristranski, po možnosti tudi povezani. Obtoževanja, predvsem zunajsodnega, je vse več, vendar naj bi obsojali reveže, pravim hudodelcem, ki imajo veliko denarja in prijatelje na vplivnih položajih, pa se redkokdaj kaj zgodi. Politično uporabne obtožnice se pojavljajo na prvih straneh časopisov, oprostilne sodbe pa se skrivajo v drobnem tisku. In končno: privrženci bivše partijske diktature naj bi poleg nekdanje družbene lastnine prevzeli tudi najvišje položaje v slovenskem pravosodju, iz katerih osuplemu občinstvu samozavestno in brez sramu razlagajo, da so – podobno kot v starih časih – neodvisni in nedotakljivi.
1 Pri iskanju primernih besed in primernega naslova tukajšnjega pisanja sta mi prišli na misel dve veliki angleški literarni umetnini. Njuna naslova – pravzaprav tudi vsebini – dobro predstavljata zadevo, za katero gre. Dickensov roman Velika pričakovanja (Great Expectations) je tako rekoč nadaljevanje Shakespearove komedije Ljubezni trud zaman (Love’s Labour’s Lost). Shakespearovi junaki: navarski kralj, trije plemiči, francoska kraljična, njene tri spremljevalke – in seveda gledalci – so na koncu, po sporu med razumom in nagonom, po izkušnji, ki ji pravimo zarečeni kruh, prepuščeni velikemu in napetemu pričakovanju. Na koncu morajo junaki s potrpežljivim enoletnim čakanjem dokazati, da so njihova ljubezenska čustva trdnejša, kot so bili njihovi prvotni dobri (intelektualni) nameni. Na neki način o izjalovljenih načrtih, pravzaprav o zavajanju, govorijo tudi Velika pričakovanja. V resnici je vse drugače, kot se zdi, ali se razvije v nasprotju s pričakovanji. Sirota in kovaški vajenec Pip obogati in postane gentleman. Čeprav gospodična Havisham v resnici manipulira s Pipom in Estelle, je videti kot dobrotnica, medtem ko je plemeniti mož Magwitch v očeh oblasti in večinske družbe problematična oseba, ki jo je treba izobčiti. Kot se za evropski roman tudi spodobi: pravi junak na koncu propade, kar ni nič drugega kot kritika meščanske ureditve, ki zatira avtentične vrednote itn.
2
Vendar smo izjave ali pisma, kot ga je Émile Zola pisal francoskemu predsedniku 13. januarja 1898, pisali že v času vojaškega procesa proti četverici JBTZ leta 1988 in leta 1989. Po »zaslugi« tistega procesa je prišlo do ustanovitve Bavčarjevega Odbora za zaščito človekovih pravic, ki je bil nekaj podobnega kot francoska Ligue française pour la défense des droits de l’homme et du citoyen, ki je nastala v podporo Dreyfusu. Francoska liga (LDH) je bistveno spremenila obličje vojske, pravosodja in sploh oblasti v Evropi.
Ko bi obtoževal in obsojal, bi predvsem obtožil neobčutljivost in nedotakljivost naših sodniških in tožilskih veličin. V svojih nastopih so prostodušno razlagali, da niso odgovorni nikomur in da nad sabo nimajo nikogar razen ustave in zakonov, pri čemer se ni bati, da jih kot izkušeni pravniki ne bi znali prepričljivo razlagati v svojo korist.
Vendar me bolj kot obtožbe zanimata razlaga in ocena položaja, v katerem smo se znašli, saj brez ocene in razlage ne bomo našli rešitve. To pismo vsebuje pet predlogov rešitev.
*
Lansko leto sem, kot najbrž veste in kot je storila večina volivcev, volil zoper vašega predhodnika in tekmeca Danila Türka, ki je po mojem prepričanju – podobno kot vaši koalicijski partnerji, ko ste bili predsednik vlade – precej kriv za zgrešene ocene slovenskih razmer. Poleg tega, da je z državnim odlikovanjem rehabilitiral voditelja tajne komunistične policije (prav vesel sem bil, da mi tokrat ni bilo treba vračati svojega odlikovanja, saj sem ga bil vrnil že leta 1993), je z izjavo o »drugorazrednosti« Barbarinega rova oz. Hude jame zbudil v novo življenje širšo revolucionarno oz. zunajsodno miselnost, ki ne more biti nepovezana z nesrečami sodobnega slovenskega pravosodja.
Vašega predhodnika – tudi to najbrž veste – ne omenjam brez razloga. Rehabilitacijo voditelja tajne policije sem doživel kot osebno žalitev, saj me je ta policija nadzirala, poslušala moje telefonske pogovore in brala moja pisma ravno v času, ko je bil Türkov nagrajenec njen voditelj. Sicer mi je Türk s podobno držo brezprizivnosti, ki je značilna za zgoraj opisano »neodvisno vejo oblasti«, preprečil s strani slovenske vlade in avstrijskega predsednika potrjeno veleposlaniško službo na Dunaju. Šlo je za ukrep, ki si zasluži primerjavo z ukrepi samodržcev nekdanje komunistične Vzhodne Evrope.
To je bila – glede na to, da sem bil vsaj deset let zunanji minister, vmes pa še veleposlanik v Washingtonu – zanikrna politična spletka, ki jo morate, spoštovani predsednik, obsoditi in preprečiti kakršnokoli ponovitev. (Predlog št. 1)
*
Mimogrede: brezprizivnosti in nedotakljivosti si ni pridobila le Türkova, ampak tudi politika Komisije za preprečevanje korupcije, katere somišljeniška predhodnica pod vodstvom Boštjana Penka je leta 2003 – v strahu, da bi se slovenska diplomacija izognila nadzorstvu »stricev” in “nečakov” iz ozadja – preprečila nastanek slovenske diplomatske akademije. Ko bi jo imeli, nemara ne bi prišlo do nenavadne izbire veleposlanika v Nemčiji.
Toda, čeprav gre za človekove pravice, ki so vedno individualne, navsezadnje ne gre zame, ampak za nevarno in škandalozno grožnjo t.i. pravni državi, ki peša v premem sorazmerju s
3
pogostnostjo sklicevanja nanjo. Nesmiselno bi bilo zanikati obstoj pravne države ali ji celo nasprotovati, čeprav tega, kar se danes dogaja v slovenskem pravosodju, ne moremo ravno šteti za njene pomembne dosežke. Žal tudi v vročičnem sklicevanju nanjo in v zaobljubah njenega spoštovanja ni nobene »dodane vrednosti«. Navsezadnje so bile s pravno državo podkovane tudi ekspertize pravnih teoretikov nacizma in komunizma.
Predlagam vam torej, da v skladu s tradicijo, ki jo je uvedel Janez Drnovšek in v skladu z vašimi lastnimi pobudami pripravite posvet o pravni državi, ki je v zgodovini doživljala zanimive transformacije in na katero so se nekoč sklicevali celo nacionalsocialistični pravniki, npr. Carl Schmitt. (Predlog št. 2)
*
Vse kaže, da smo pozabili: od začetka slovenske pomladi je minilo komaj nekaj več kot četrt stoletja, od ustanovitve novih strank in od Majniške deklaracije, ki je bila objavljena še pred padcem Berlinskega zidu, štiriindvajset; od prve demokratične vlade in od plebiscita triindvajset, od izjave o samostojnosti in od mednarodnega priznanja šele dvaindvajset let. Teh dogodkov in datumov ne navajam, da bi jih poveličeval, ampak zato, ker jih omalovažujejo in zaničujejo. Ne zdi se mi nenavadno le to, da se danes na račun slovenske osamosvojitve poveličujejo trikrat starejši in ne ravno slovenski dogodki, ampak tudi to, da to skoraj nikogar ne moti, čeprav bi glede na rezultate plebiscita leta 1990 pričakoval ravno nasprotno in čeprav so za starejše dogodke značilne velike pomanjkljivosti. Pri tem ne mislim Osvobodilne fronte, ampak Protiimperialistično fronto in Dolomitsko izjavo; ne mislim narodno-osvobodilnega boja, ampak komunistično revolucijo in barbarsko (zunajsodno) brezpravje povojnega časa.
Čeprav veliki dogodki, kot sta bili slovenska pomlad in osamosvojitev, ne potrebujejo poveličevanja, ker so bili pač veliki dogodki, je vendar nenavadno, da jih omalovažujemo, medtem ko – tako rekoč – poveličujemo revolucijo in diktaturo, ki ju ni razveljavil le konec hladne vojne, ampak sta doživeli tudi enodušno formalno obsodbo Sveta Evrope in Evropskega parlamenta. To ne pomeni, da bi bilo treba uvesti nekakšno nedotakljivost posameznikov, ki so se odlikovali v času osamosvajanja. Vendar je to, kar se dogaja strankam in zagovornikom slovenske pomladi, nerazumno, samouničevalno in sramotno početje. Mislim recimo na politični proces proti bivšemu predsedniku vlade Janši v zvezi z zadevo Patria, medtem ko so glasne napovedi, kako bodo s posebnimi raziskovalnimi metodami razkrili tajkune/oligarhe, ki so si naložili denar v davčnih oazah… pač samo glasne napovedi.
Predlagam vam, da vzamete v zaščito vrednote osamosvajanja in da se izrečete o politični uporabi pravosodja, predvsem pa o enakosti pred zakonom in o enakih merilih za vse! (Predlog št. 3)
*
Dvajseto stoletje je bilo stoletje svetovnih vojn in totalitarizmov, ki so se na nenavaden način dopolnjevali z razposajenostjo, proti koncu pa s svobodoljubjem. Razposajenost, ki se je v našem stoletju razvila v finančni polôm in v svetovno gospodarsko krizo, je (v šestdesetih letih) ponazarjalo geslo »Uživaj zdaj, plačaj pozneje!«. Svobodoljubje se je značilno uveljavilo s padcem Berlinskega zidu in z osamosvojitvijo Slovenije, ko so se izpolnila tudi velika slovenska pričakovanja. Na začetku tretjega tisočletja so Slovenijo imenovali vzorno
4
učenko, ki so ji med drugim zaupali predsedovanje Evropski uniji, ob koncu prvega desetletja pa so postajale šolske ocene vse slabše in slabše. Pojavila sta se dvom in spraševanje, ali ni bil ljubezni trud zaman.
Postavlja se zgodovinsko vprašanje, ali smo Slovenci po svetovnih vojnah zašli v slepo ulico, in ali je osamosvojitev pomenila rešilni izhod?? Kot je znano, slepa ulica ne vodi nikamor, izhod pa pomeni vrnitev na točko, kjer smo zašli.
V življenju (posameznika) in v zgodovini (naroda, države…) so boljši in slabši časi, obdobja izboljšanja in poslabšanja, pri čemer so ocene – o tem, kaj je boljše in kaj slabše – različne. Moderna kultura temelji na predpostavki, da so novejši dogodki boljši od starejših, marsikdo pa se – z Ovidijem na čelu (“zlata je doba napočila prva…”) – ozira v preteklost in sodi, da človeštvo ne napreduje, ampak nazaduje. Vsi si želijo izboljšanja in sreče, vendar ju »napredni« ljudje iščejo v prihodnosti in si prizadevajo, da bi se čim hitreje odmaknili od preteklosti, »konservativni« pa prisegajo na preskušene vzorce.
Vračanje, preteklost, napredek, pričakovanje, izboljšanje, prihodnost… nastopajo v mnogih povezavah in besednih igrah; z njimi se od nekdaj ukvarjajo pesniki in misleci. France Prešeren obžaluje, da ni več prihodnosti, kot je bila v preteklosti.
Sem dolgo upal in se bal, Slovo sem upu, strahu dal, Srce je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi.
Če pomislimo na Sonete nesreče in na »srečno, drago vas domačo«, je naš pesnik glede sadov prihodnosti negotov; po drugi strani je – če pomislimo na Krst pri Savici in na Zdravljico – pravi zanesenjak. Na prihodnost sta stavila že Shakespeare in Dickens, ob njima pa tako rekoč vsi romani 19. stoletja, v katerih se junaki bojujejo s pregradami in mejami, ki ovirajo pot v prihodnost.
Slovensko dogajanje je bilo veliko upanje in pričakovanje. Ne glede na to, da se v njem, kot je med drugimi in med drugim opazil tudi Kardelj, kaže velik vpliv literarne zgodovine2, je podobno modernemu romanu. Slovenci so se bolj ali manj neuspešno spopadali z neprijazno usodo in le počasi napredovali od omejenosti, podrejenosti in vprašljivosti k samostojnosti in primernemu mednarodnemu položaju. Ta se je – edinkrat v nasprotju z “literarno” tradicijo – potrdil z vojaškimi in diplomatskimi dosežki leta 1991, predvsem pa z evroatlantskim povezovanjem.
Argument zgodovinskega napredka je bil sicer pogosto zlorabljen za zatiranje premišljenih posameznikov in tudi za prikrivanje zločinov. Kaj vse smo že žrtvovali na njegovem oltarju! Po eni strani je današnja zadržanost v zvezi z napredkom upravičena.
V ozadju romantične komedije je običajno realistična vojna. William Shakespeare naj bi bil svojega junaka v igri Ljubezni trud zaman posnel po francoskem kralju Henriku IV. (1553- 1610), ki se je takoj po poroki znašel sredi šentjernejskega pobijanja (1572), v katerem so
2 »Obstoji,« piše Kardelj, »skoraj bi rekel, neke vrste hipertrofija vpliva literarne zgodovine na splošno nacionalno zgodovinarstvo.« Glej Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1970, str. 24.
5
privrženci katoliške vere umorili na tisoče hugenotov. Kasnejša tridesetletna vojna (1618- 1648) je v nemških državah zmanjšala prebivalstvo za več kot četrtino, s pobijanjem pa ni skoparila niti francoska revolucija, v kateri naj bi bilo pobitih več deset tisoč ljudi. Prvo mesto na seznamu vojn, ki jih je wikipedia razporedila glede na število smrtnih žrtev, pripada drugi svetovni vojni (60 – 78 milijonov mrtvih).3 Med pripravljalna dejanja te vojne spada tudi t.i. noč dolgih nožev, ko so nacisti leta 1934 na Bavarskem pobili okrog tisoč svojih ljudi; k njenemu epilogu pa spadajo tudi slovenski t.i. zunajsodni poboji, v katerih naj bi umrlo med 20.000 in 30.000 Slovencev.4
V začetku so bila pričakovanja v zvezi s slovensko državo velika. Za njeno postavitev je bil potreben trud, skrb zanjo – imenovana domoljubje – je bila izredna. Vendar se danes zdi, nekateri pa to tudi javno in jezno izjavljajo, da je bila zaman. O tej nemajhni stvari je treba govoriti z izbranimi besedami.
V zadnjih letih, posebej pa v zadnjih mesecih se v javnosti pojavljajo simboli iz časov preddržavnega življenja in marsikdo to razume kot poziv k rehabilitaciji socializma in jugoslovanstva.
Če sprejmemo domnevo, da je bila “stara Jugoslavija” – kljub “diktaturi” leta 1929 – zmerno demokratična država, so Slovenci živeli v totalitarizmu okrog 50 let.
Predlagam vam torej, da – morda v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti – spodbudite nastanek enciklopedije slovenske osamosvojitve, široko in pluralistično zastavljen raziskovalni projekt o dosežkih slovenske civilne družbe, politike, vojakov in diplomatov v času slovenske pomladi med letoma 1987 in 1992. (Predlog št. 4)
*
Slovenci smo bili složni in učinkoviti pri plebiscitu leta 1990, v vojni za Slovenijo in v podpori slovenskim zunanjepolitičnim operacijam od mednarodnega priznanja do vključitve v evroatlantske povezave. Bolj ali manj množični protesti v Mariboru in v Ljubljani, katerih glavni namen je bil po vsem videzu rušenje slovenske vlade in mariborskega (v nobenem primeru pa ne ljubljanskega) župana in ki so razdrli celo pisateljsko organizacijo PEN, so vsebovali lepo število protievropskih in protikapitalističnih poudarkov. Neki vstajniški ideolog je celo predlagal, da bi enako kot nekoč iz Jugoslavije zdaj odšli iz Evropske unije. Takšna razdiralna miselnost je prispevala k padanju t.i. bonitetnih ocen in k naraščanju obresti za državne obveznice.
Družbeni napredek (če ga želimo in če se odločimo zanj) je mogoč le s spoštovanjem posameznikov in njihovih dosežkov, s t.i. meritokracijo, kar v bistvu pomeni kulturo in izobraženost, dovzetnost za nove ideje.
Eden od razlogov za razdiralno hipertrofijo je volilna zakonodaja, ki spodbuja politično nestabilnost. V aktualni krizi potrebuje Slovenija spodbude za vključevanje in sodelovanje. Treba bi bilo povabiti državljane, politične stranke, gibanja, druge civilno-družbene
3 List of wars by death toll
4 Glej npr. Peter Starič, Moje življenje v totalitarizmu, Ljubljana 2013, str. 194.
6
organizacije… k sodelovanju v korist države. Ljudje morajo dobiti občutek, da so dobrodošli
pri upravljanju z državo, predvsem pa pri upravljanju različnosti.
Slovenski ljudje dobre volje bi morali – tako kot v času osamosvajanja – strniti svoje vrste za bolj učinkovito premagovanje krize in tranzicijskih stranpoti, za povrnitev blaginje državljank in državljanov, za utrjevanje krhke demokracije, uresničevanje razvojnih perspektiv Slovenije ter za povrnitev njenega ugleda v Evropski uniji in svetu. Slovenski državniki in politiki se ne bi smeli izogibati kritikam v zvezi z morebitnimi napakami in neprimernim ravnanjem v lastnih vrstah. Spodbujati bi morali spoštovanje etičnih meril v skladu z merili etično najbolj občutljivih evropskih držav; predvsem pa bi morali biti kljub političnim razlikam sposobni artikulirati resnični nacionalni interes in doseči družbeno in politično soglasje o tem, kaj je potrebno storiti za dostojno preživetje in dobro prihodnost Slovenije!
Torej vam predlagam, da na predsedniški ravni sprožite pogovor o metodah izbiranja najboljših (ne nujno politično privrženih) ljudi za pomembna mesta v državi; s sredstvi, ki jih boste sami izbrali, pa spodbudite razpravo in dogovor o sodelovanju glavnih političnih dejavnikov in oblikovanje takšnega političnega zastopstva, ki bo predstavljalo pretežno večino – vsaj dve tretjini – slovenskih državljanov in strank. (Predlog št. 5)
V pričakovanju odgovora vas lepo pozdravljam!
/Dimitrij Rupel/