Category Archives: Dogodki

Occupy kupuje poceni dolgove in osvobaja dolžnike

Occupy Wall Street activists buy $15m of Americans’ personal debt

Rolling Jubilee spent $400,000 to purchase debt cheaply from banks before ‘abolishing’ it, freeing individuals from their bills
Occupy Wall Street
‘Our primary purpose was to spread information about the workings of this secondary debt market,’ said Andrew Ross. Photograph: Spencer Platt/Getty Images

A group of Occupy Wall Street activists has bought almost $15m of Americans’ personal debt over the last year as part of the Rolling Jubilee project to help people pay off their outstanding credit.

Rolling Jubilee, set up by Occupy’s Strike Debt group following the street protests that swept the world in 2011, launched on 15 November 2012. The group purchases personal debt cheaply from banks before “abolishing” it, freeing individuals from their bills.

By purchasing the debt at knockdown prices the group has managed to free $14,734,569.87 of personal debt, mainly medical debt, spending only $400,000.

“We thought that the ratio would be about 20 to 1,” said Andrew Ross, a member of Strike Debt and professor of social and cultural analysis at New York University. He said the team initially envisaged raising $50,000, which would have enabled it to buy $1m in debt.

“In fact we’ve been able to buy debt a lot more cheaply than that.”

The group is able to buy debt so cheaply due to the nature of the “secondary debt market”. If individuals consistently fail to pay bills from credit cards, loans, or medical insurance the bank or lender that issued the funds will eventually cut its losses by selling that debt to a third party. These sales occur for a fraction of the debt’s true values – typically for five cents on the dollar – and debt-buying companies then attempt to recoup the debt from the individual debtor and thus make a profit.

The Rolling Jubilee project was mostly conceived as a “public education project”, Ross said.

“We’re under no illusions that $15m is just a tiny drop in the secondary debt market. It doesn’t make a dent in the amount of debt.

“Our purpose in doing this, aside from helping some people along the way – there’s certainly many, many people who are very thankful that their debts are abolished – our primary purpose was to spread information about the workings of this secondary debt market.”

The group has focussed on buying medical debt, and has acquired the $14.7m in three separate purchases, most recently spending $13.5m on medical debt owed by 2,693 people across 45 states and Puerto Rico, Rolling Jubilee said in a press release.

“No one should have to go into debt or bankruptcy because they get sick,” said Laura Hanna, an organiser with the group. Hanna said 62% of all personal bankruptcies have medical debt as a contributing factor.

Due to the nature of the debt market, the group is unable to specify whose debt it purchases, taking on the amounts before it discovers individuals’ identities. When Rolling Jubilee has bought the debt they send notes to their debtors “telling them they’re off the hook”, Ross said.

Ross, whose book, Creditocracy and the case for debt refusal, outlines the problems of the debt industry and calls for a “debtors’ movement” to resist credit, said the group had received letters from people whose debt they had lifted thanking them for the service. But the real victory was in spreading knowledge of the nature of the debt industry, he said.

“Very few people know how cheaply their debts have been bought by collectors. It changes the psychology of the debtor, knowing this.

“So when you get called up by the debt collector, and you’re being asked to pay the full amount of your debt, you now know that the debt collector has bought your debt very, very cheaply. As cheaply as we bought it. And that gives you moral ammunition to have a different conversation with the debt collector.”

Mate Dolenc: Slovenija, država za dobro znane lopove

Requiem za dom navadnega človeka

Bil sem navzoč pri rušenju hiše – črne gradnje – Darka Kuzmiča v Bohinju. Hiše, ne vile. Dodajam; hiša je bila njegov dom, ne vikend! Trideset let. Ni bila arhitektonska grdobija, kakršne sicer rastejo v Bohinju, ampak gozdna brunarica. Darko je mizar, z estetskim občutkom za les. Hiša je bila skoraj nevidna, zadaj za Mladinskim domom. Ni človeka, ki bi lahko rekel, da je koga motila ali kazila naravo. Razen države Slovenije. Tam je bila okrog 40 let, 30 let je bila Darkotu dom. Ni je postavil on, ampak Mladinski dom v državni lasti, za hišnika. To je bil Darko.

Rušenje sta vodila neka inšpektorica in neki uradnik z veličastnim konjskim repom na glavi in rinko v ušesu, kot bi prišel s Papue Nove Gvineje. In okrog 40 policajev. Tu so bile seveda tudi odločbe. Darko naj bi izčrpal vse pravne možnosti za zadržanje rušenja. V dveh letih. Za Jakliča (in vse jakliče) se po osmih letih najdejo še vedno nove in nove in nove pravne možnosti, da se mu ne ruši. In še se bodo, saj ima mož denarja kot pečka in temu denarju se ne izmakne ne uradnik, ne sodnik, ne politik.

Slovenska država ni bila narejena za državljane. Narejena je bila za janše, jankoviće, peterlete, ruple, rodete, bavčarje, virante, erjavce, pahorje in podobno svojat.

Ob slovesu od svojega doma je Darko poljubil sliko Tita. Razumem ga in se s to gesto globoko strinjam.

Nikoli nisem tako preziral države Jugoslavije (čeprav je nisem maral), kot zdaj preziram državo Slovenijo. Državo, ne domovino. Domovino sem obdržal, zgoraj našteti mi je niso mogli vzeti. Ker jo imam v svoji notranjosti. Tja biriči ne morejo vstopiti. Ne pri Darkotu, ne pri meni.

Ali pa se bo sčasoma zgodilo tudi to?

Mate Dolenc

Gorazdova 15, Ljubljana, Belgija

Se še kdo spomni nekega superministra?

Napaka za prihodnost
Tina Kristan, Ozadja

čet, 07.11.2013, 21:00

Napaka za prihodnost
Verodostojnosti Turku niso vzeli mediji, ne predstavniki javnega šolstva, ne sodišče.

»Da bi se pogovarjali o dejstvih, bom odgovoril z vprašanjem: Koliko novih fakultet ali univerz smo ustanovili? Katera je bila na novo akreditirana? In katera je dobila koncesijo?« se je lani na eni javnih tribun zagovarjal takratni superminister Žiga Turk.

Ni bilo prvič in še zdaleč ne zadnjič. Skoraj ni bilo dogodka, na katerem ga ne bi doletelo vprašanje: Ali varčujemo v javnem šolstvu zato, da bi ostalo več denarja za zasebne šole? In ves čas je vztrajal: ne. Včasih se je celo zdelo, da takšno vprašanje na kakšnem predvsem protokolarnem dogodku ni bilo primerno. Napaka.

A pojdimo po vrsti in govorimo, kot je rekel minister, o dejstvih. Pri tem ne pozabimo njegovega poskusa, da po nujnem postopku spremeni zakon o visokem šolstvu. Ideja je bila, da bi vlada imenovala celoten svet nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu, organa, ki podeljuje akreditacije zavodom. Ni mu uspelo. Je pa vladi uspelo nadpovprečno znižati sredstva za visoko šolstvo. Poleg tega, kar je ključno, je vlada v zadnjih izdihljajih, dan po tem, ko ji je parlament izglasoval nezaupnico, objavila razpis za podelitev treh koncesij zasebnim visokošolskim zavodom. Dan po tem je bil razpis objavljen v uradnem listu, teden dni pozneje pa so na ministrstvu že odpirali prispele vloge. Še preden so to storili, smo v Delu razkrili, da pogoje razpisa za tri koncesije izpolnjujejo zgolj štirje zavodi. Naglica pri vsem tem je bila še toliko bolj nerazumljiva, ker so se koncesije podeljevale šele s študijskim letom 2014/2015.

Vnaprej znani zmagovalec je bila, denimo, tudi fakulteta, ki je v solasti inštituta, katerega soustanovitelj je bil Borut Rončević, sicer direktor direktorata za visoko šolstvo na superministrstvu. Da gre za Fakulteto za medije, verjetno ne preseneča. Mediji so namreč tisto področje, za katerega je bila takratna stranka na oblasti in katere del je tudi Turk, ki je sicer iz vseh organov stranke izstopil kmalu po zaključku ministrskega mandata, vedno še posebno dovzetna. Nove novinarje pač potrebujemo, čeprav so le nekaj mesecev pred tem za petino zmanjšali število vpisnih mest v družboslovju.

Tako je bil cilj superministra, ki ga je ves čas zanikal, dosežen. Napaka. Dokaz za to je tudi odločitev upravnega sodišča, ki je razveljavilo že podeljene koncesije, pri tem pa zapisalo, da sta bila razpis in podelitev koncesij diskriminatorna ter neustavna in nezakonita. Koncesije so dobile rdeči karton, s tem pa tudi superminister. In tako izgubil svojo verodostojnost. Nismo mu je vzeli ne mediji, ne predstavniki javnega visokega šolstva, ne upravno sodišče. Povrhu tega je zdaj prav zaradi koncesij še pod drobnogledom NPU. Torej še eden v vrsti politikov, ki bi moral izgubiti pravico, da bi kdajkoli v prihodnje še opravljal kakršnokoli javno funkcijo? So to res previsoki standardi za Slovenijo? Če bi takšne postavili že pred leti, danes morda ne bi poslušali napovedi, da bo Slovenija prihodnje leto poleg Cipra edina država v recesiji.

Prvi dan slovenske glasbe

 

 

Spoštovani uredniki, cenjeni novinarji!

V Sindikalni konferenci glasbenikov GLOSA – SKG smo pripravili strokovno srečanje ob prvem DNEVU SLOVENSKE GLASBE.

Namenjamo ga glasbenim izvajalcem, avtorjem, založbam, predstavnikom državnih organov in vsem, ki so na kakršne koli načine povezani z glasbo. V ospredju bodo aktualno stanje v glasbeni industriji, spremembe in priložnosti v zaščiti naših pravic, trendi in analize so le nekatere od tematik, ki jih bomo spoznali skozi okrogle mize, debate in predavanja.

Ob srečanju vas vljudno vabimo na IZJAVO ZA MEDIJE, kjer bomo predstavili aktualne povzetke srečanja in najbolj pereča vprašanja glasbene industrije. Izjave in intervjuje vam bodo na voljo tudi udeleženci srečanja.

Pričakujemo vas v četrtek, 14. november 2013, ob 12. uri v Stekleni dvorani

Grand hotela Union v Ljubljani.

S spoštovanjem!

mag. Andrej Sraka

predsednik

GLOSA – SKG

Sindikalna konferenca glasbenikov

Pahorjevo sajenje evrospkih rožic “Servilia”

Ni vprašanje, če bo Slovenija hotela v bolj povezano EU ampak je vprašanje ali bo sploh povabljena, je približni povzetek izjave predsednika Pahorja na posvetu z bombastičnim naslovom Slovenija 2030. Če bi to bilo res, tega nihče ne bi smel predstavljati Slovencem na skrajno servilen in nekritičen način. Še najmanj predsednik republike.  Očitno je obdržal nekdanjo komunistično retoriko in socialistično samoupravljanje, neuvrščenost in TIta  zamenjal z EU. Ta snobovska obsedenost z t.i. elitnimi klubi!  Gre za nadaljevanje servilnosti, ki so ga Slovenci kazali do zadnjih dni Avstro-Ogrske.  Edino relevantno vprašanje namreč je, ali bo EU preživela svojo popolnoma zgrešeno politiko in katastrofalen projekt Evro? Neodgovorno, na robu kaznivega je prikrivati to vprašanje državljanom Slovenije. Menda mi ni treba poudarjati, da vprašanje ni zraslo na mojem zeljniku. Razen tega, da je evrospka kriza vidna s prostim očesom,  si vprašanje postavljajo najbolj prodorni analitiki evropskih razmer. (Med drugimi Krugman, Soros, Stieglitz, Asch …). Če bo EU preživela, je vprašanje, ali se bo Sloveniji splačalo v njej ostati? Ali bo EU omogočala uresničevanje njenih interesov? Da bi si to vprašanje postavila, bi slovenska politika morala vsaj približno vedeti kateri so ti sloveksi interesi. Pa ne ve. In to prikriva za bombastičnim evro kičem, ki ga prodaje Pahor. Drugo relevantno vprašanje je, kaj bo Slovenija storila, če bo EU propadla? Ali ima izhodne strategije? Seveda jih nima, zardite tega ker so njeni voditelji uspavani z nekritičnim malikovanjem EU.

 

Kičarsko lepljivo predsednikovo izvajanje so dopolnili evrospolanci:

Štirje evroposlanci s skupno izjavo:

Lojze Peterle (NSi/ELS), Jelko Kacin (LDS/ALDE), Tanja Fajon (SD/S&D) in Mojca Kleva Kekuš(SD/S&D), ki so se danes udeležili Pahorjevega projekta, je med drugim zapisalo:

• »Po dvajsetih letih samostojnosti in desetih letih članstva v EU, bi bilo treba na novo obravnavati vprašanje nacionalnega interesa in opredeliti, kaj so za Slovenijo temeljna vprašanja nacionalne varnosti.«

Komentar: Nič “na novo”, saj to nikoli razen slepega priključevanja EU in NATU, ki ni nikakršen nacionalni interes ni bilo storjeno. Nacionalna varnost je bila že davno zakockana  z demoliranjem TO iz spremembo slovenske vojske v intervencijski kontingent  za imperialističnih vojne. Zato je skrajni čas, da se nacionalni interesi končno opredelijo in varnost zagotovi. Tega gotovo ne bodo storili podpisniki in tisti, ki jim pripadajo, saj so prav oni odgovorni za to, da to doslej ni bilo storjeno. Ti  ljudje spuščajo zgolj dimne zavese. To je njihova vloga.

• »V krizi EU ne vidimo razloga za evroskepticizem.«

Komentar: Se bojim da res. Saj prav v tem je problem. Edino evroskeptiki, ljudje, ki so kritični do EU, lahko EU rešijo. Tega zagotovo ne morejo storiti servilni propagandisti in postavljalci potemkinovih vasi. Enako je bilo nekoč z Jugoslavijo in z Avstor-Ogrsko. Niso ju pokopali kritiki, ampak tisti, ki so vzklikali “Bog živi na cesarja!” in “Po Titu Tito.” Tako kot takrat, zdaj ti lakaji tolmačijo kritičnost z antievropskostjo, z evroskekticizmom, skratka z nasprotovanjem EU.

• »Postavljanje bančne unije je eden od dokazov, da se EU ureja in se pripravlja na novo raven gospodarske in s tem tudi politične integracije.«

 

Komentar: Bravo! Krasen dokaz. Ali so morda tudi kakšni problemi kje? Kaj pa če nova raven gospodarske in s tem politične integracije ne bo sprejeta? Kako pa je s pravim evroskepticizmom, s pravim in načelnim nasprotovanjem  EU, povezanim s skrjano desnim populizmom, ki se eksplozivno krepi na vseh koncih EU? S čim namreva EU to zajeziti? S sajenjem rožic? S vzklikanjem evroparol? Bo to prepričalo Irce, Špance, Grke, Italijane, Britance …?  Kako so se zaklinjali nad trdnostjo Jugoslavije v osemdestih! EU je enako Jugoslavija, samo z večjimi problemi krat  dvajset. EU je samo še malček bolj birokratska in naivna kot je bila Jugoslavija.

• »Naša verodostojnost je odvisna tudi od implementacije ključnih načel EU, še posebej glede pravne države in socialno tržnega gospodarstva. Čim bolj “evropski” bomo, tem močnejši bo slovenski glas v EU.«

Servilnost! Prav obratno! Čimbolj kritični bomo, tem močnejši bo slovenski glas v EU. Servilni upravičeno vzbujajo prezir. In postanejo nevidni. Pravni red in socialno tržna država je naš interes in naša zahteva. Trenutno nam EU tako državo in družbo bolj onemogoča kot omogoča. Seveda verniki v TIna (There is no alternative) tega ne morejo videti. Ker v  thatcherjevskih ukazih evropske birokracije, ki je v rokah mednarodnega kapitala vidijo edino alternativo.

Igor Koršič

V Mariboru policija in sodišče očitno testirata posebne metode

Po incidentu na Protikorupcijskem maršu, 2. novembra 2013 v Mariboru lahko ponovno potrdimo, da je Slovenija policijska država.
Mediji so objavili, da se je protest zaključil s petjem in dimnimi bombami, nato pa so se protestniki mirno razšli. Tako je tudi bilo, sledili pa so “že videni”, širši množici v medijih zamolčani dogodki.
Med prepevanjem in skandiranjem je v praznem prostoru med protestniki in policisti razneslo dimne bombe, kot so jih imenovali mediji, v resnici pa je šlo za igračke, podobne iskricam, ki jim sledi dim. Takšne igračke se uporablja med praznovanji, na športnih srečanjih pa se redno uporabljajo v precej močnejši izvedbi.
Gruča policistov je dogajanje spremljala, ni posredovala, niti ni opozorila, da se omenjena sredstva ne sme uporabljati, niti ni ugotavljala od kje oziroma kdo je dejansko vrgel ta dimna sredstva. So pa ves čas dobivali navodila po telefonu in se dogovarjali. Počakali so, da se je protest končal, da so se ljudje razšli, nato pa so si izbrali naključni skupini protestnikov in jih zasledovali ter na koncu izbrali dve izmed protestnic in jima izročili plačilne naloge v zneskih 800 € in 400 €.
Priča opisuje, kako je bil plačilni nalog izročen Mariborski vstajnici. „Obnašanje policije nam je dalo vedeti, da se ne bo končalo tako, da pridemo vsi varno in nekaznovano domov. Zato smo se razšli v skupinah. V naši skupini nas je bilo približno 10. Podali smo se proti mestu in razpravljali, kako si pomagati, da pridemo varno domov. Za nami so vztrajno hodili policaji v civilu in v uniformah. Zato smo se ustavili v lokalu. Za enim vogalom lokala nas je čakala skupina uniformiranih policistov, za drugim policaja v civilu. Ker smo se očitno zadržali predolgo, so se policisti po približno pol ure odločili, da nalogo opravijo možnostim prilagojeno. Pet uniformiranih policistov je vstopilo v lokal. Od naše soprotestnice so zahtevali osebne dokumente, in da odide z njimi do policijskega avtomobila. Izgledalo je strašno, v sredini ženska, okrog nje pa pet uniformiranih policistov, kot da so ujeli in čuvajo največjega zločinca. Pri avtomobilu so bili še trije policisti. Izročili so ji plačilni nalog, ker naj bi uporabljala dimne bombe in menda se je nepristojno vedla do pooblaščene osebe.
Ali je prav, da se kazen izpiše na mestu, kjer ni bilo storjeno kaznivo dejanje? Se nekomu sme slediti, osamiti in naknadno izročiti kazen, ko novinarskih kamer ni več, ko vseh prič ni več, ko se protest konča mirno, kot sliši širša javnost od medijev? Ne po zakonu! Ali je prav?
Druga skupina se je odpravila proti avtomobilom, za njimi pa nekaj policistov, ki so si skupino očitno izbrali za naslednjo tarčo. Po legitimaciji naključno izbrane Ljubljanske protestnice, in ko je ta brez problemov izročila potni list (ipak smo bili na oni strani Trojan ), je sledila zahteva uniformiranega policista, da dotična protestnica izvoli stopiti z njim do policijskega kombija po položnico. Protestnica se je zavedala, da tega uniformirana oseba ne more od nje zahtevati, saj ni storila kaznivega dejanja in je odšla na kavo. Po približno pol ure so ji policisti izročili potni list, zapisnik in seveda plačilni nalog zaradi domnevne nepravilne uporabe pirotehničnih sredstev. Zaradi napačno navedenih dejstev protestnica tudi ni podpisala zapisnika, saj ni uporabljala pirotehničnih sredstev in ji niso bili predočeni nikakršni dokazi, kot je pisalo v zapisniku. Kratko in jedrnato je tudi povedala, da plačilnega naloga ne bo plačala ali odslužila, dokler na svojem mestu ne sedijo tisti, ki so krizo v Sloveniji povzročili.

Aktivni protestniki družno ugotavljamo, da nismo več varni. Policija nas ima zabeležene in sprašujemo se, kaj vse nam smejo naprtiti. Prepričani smo namreč, da če bi protestnici sinoči sami odhajali domov, se ne bi končalo le pri plačilnem nalogu.
Obsojamo zastraševalne metode izvršne veje oblasti. Obsojamo zastraševanje tistih, ki z imenom, priimkom in obrazom branijo osnovne vrednote človekovega dostojanstva, in ki so se zmogli aktivno upreti pokvarjenim in skorumpiranim, tudi policijskemu vrhu.

Pročilo o plenumu 10.10.13

 

10. 10. 2013. 18:00. DSP. Tomšičeva 12. Aber – niemand kam! Ne, ne … ni bilo čisto tako kot na Štefanovem trgu na Dunaju leta 1848. Najprej smo nabirali divje kostanje za neko gospo, ki jih je rabila za mast za revmo. Izkazalo se je, da je DSP-jevo hišo dobro poznala. Nekoč, v dobrih starih časih, ko je bil gospod Miklič še živ,  je za gospo Oli pekla “štrudel”. Vzeli smo na znanje, da naša protestna zastava, nedavno obnovljena, še vedno ponosno vihra s svojega vzvišenag droga. Tudi ob tistem izobešenju nas ni bilo veliko.  Tokrat nas je za en soliden akcijksi odbor, od 42 organizacij je vsak izmed nas šestih predstavljal po eno. Ne bi obžaloval, če bi se odločili, da KOKS ukinemo. Ker je še kar nekaj za postoriti, bi pač ustanovil društvo podobnomislečih s podoročja kulture in umetnosti. Ni slaba ideja, vendar smo se strinjali, da bi KOKS bilo škoda ukiniti.  NI bilo prvič. In prav ta dvom v smisel lastnega obstoja je znak zdravja združenja.  Nravnost neverjetno veliko smo delali in še več dosegli. Zavedamo se, da imajo taka gibanja svojo dinamiko. Ne morejo trajati večno. Uplahnejo in ponovno izbruhnejo. V položaju v kakšnem je Slovenija in z njo njena kultura ne bi bilo kaj prida bistrovidno, če bi sklenili da erupcij odpora ne bo več. Tako brezperspektivno, tako brezizhodno, tako depresivno verjetno v slovenski zgodovini še nikoli ni bilo. Morda leta 1940, 41. Vendar takrat je bilo zlo evidentno in obstajalo  je protizlo. Bilo je upanje na zmago. Danes je zlo globalno in lokalno. Ves svet je prepojen z grehom, z malikovanjem denarja, od vrha do dna, od Wall Streeta do Gregorčičeve in Mestnega trga. Edino papež in izobčenci žvižgači še govore resnico. Zato je naša odločitev, da ohranimo KOKS, pa četudi v hibernaciji modra. Sprejeli smo celo pedlog manifesta, ki ga je seveda treba dati v potrjevanje članstvu. Še naprej bomo izvajali forume. Prvega z gostjo Catherine Samary (http://csamary.free.fr) z univerze Dauphine v Parizu, konec novembra ali v začetku decembra. V sodelovanju s Francoskim kulturnim centrom. Možne teme:  From stolen state to stolen commons – a debt crises. Reinventing democracy – a global issue. Slovenia within the European and global crisis. What do (should)  European people share?  Strinjali smo se glede NPKja in Resolucije o kulturi, o kateri naj bi se izrekli te dni. Ocenili bi jo lahko z metrom. Predolga je. 136 strani. Vsak uradniček je dobil stran za napisat. Prebral tega špeha tako ne bo nihče. Tak NPK je simptom tako krize na podoročju kulture,  kot krize Slovenije v vsej svoji bohotni celoti. Tak NPK je nesmiseln ritual. Alibi.  Figov list za lobijske dogovore. Procesija za dež. Dokler ne dobimo NPK na desetih razumljivih straneh, dobro,  brez birokratski pritiklin na tridesetih, dotlej bo Slovenija tičala v krizi. Da bi se to zgodilo, da bi dobili kulturen kulturni program se bo morala spremeniti politična kultura, nastopiti bo moral nov politični razred in slovensko zakondajo in množico neživljenskih statutov in pravilnikov bo treba temeljto in korenito preurediti.  Skratka takrat bo Slovenija kulturna. Pa če je Švica ali ne. V redu, notri je verjetno tudi kaj smiselnega, vendar je nevredno pozornosti. Prav, nas  nam članice, ki to žele, napišejo svoje pripombe na predlog Resolucije o kulturi v nekaj vrstica.  NPK si bomo sicer napisali sami. Imamo že na akcijskem odboru pripravljena izhodišča in kriterije. Treba je formirati našo lastno trojko, da to izvede. Za NPK bi morali stati minister, avtor in vlada. Potem bi ga šele, formalno in slovesno, kot strateški načrt potrdil še parlament. In  na koncu magari podpisal sam presvitli predsednik države.  Namesto množice mrtvoudnih kvalifikatorjev bi minister za kulturo moral biti imenovan na predlog KOKSa. KOKS bi moral hraniti  njegovo deponirano odstopno izjavo.

 

Aber – niemand kam.

Tretji dan Marčne revolucije na Dunaju, po razglasitvi zahtevane ustave, 15. marca 1848: “Bila je to najbolj vesela revolucija, kar si jih je mogoče predstavljati. V prid ji je bilo kar najlepše spomladansko vreme, vsi prebivalci so polnili ulice ves dan.”

In poslednji dan, 31 oktobra 1848: Skupina divjih, obupanih mož skuša dvigniti ljudi k orožju – prazen trg Svetega Štefana – topovi bobnijo v daljavi – mladi bobnar v kratkih rokavih prihaja izza vogala in tolče po svojem bobnu brez prestanka. “Ampak – nihče ni prišel”.

Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality

“Naslednji dan je dvor zbežal, (kot predvideno), v moravsko mesto Olomuc in nemočna vlada mu je kmalu sledila. Windishgraetz kot imperialni generalissmo in Jelačić kot najbližji poveljnik na bojnem polju, sta se začela premikati proti Dunaju. Dunajski revolucionarji, kakršni so pač bili, so pripravili obrambo. Ta čas so vse, razen najbolj odločnih skupin – še vedno znaten del študentov in delavcev organiziralnih po francoskem vzoru v Mobilno gardo – zapustili stvar,  ki so jo zasenčili notranji boji, neozdravljiva anarhična zmeda in nejasni cilji.”

Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality

Koks – plenum?

10. 10. 2013. 18:00. DSP. Tomšičeva 12. Aber – niemand kam! Ne, ne … ni bilo čisto tako kot na Štefanovem trgu na Dunaju leta 1848. Najprej smo nabirali divje kostanje za neko gospo, ki jih je rabila za mast za revmo. Izkazalo se je, da je DSP-jevo hišo dobro poznala. Nekoč, v dobrih starih časih, ko je bil gospod Miklič še živ,  je za gospo Oli pekla “štrudel”. Vzeli smo na znanje, da naša protestna zastava, nedavno obnovljena, še vedno ponosno vihra s svojega vzvišenag droga. Tudi ob tistem izobešenju nas ni bilo veliko.  Tokrat nas je za en soliden akcijksi odbor, od 42 organizacij je vsak izmed nas šestih predstavljal po eno. Ne bi obžaloval, če bi se odločili, da KOKS ukinemo. Ker je še kar nekaj za postoriti, bi pač ustanovil društvo podobnomislečih s podoročja kulture in umetnosti. Ni slaba ideja, vendar smo se strinjali, da bi KOKS bilo škoda ukiniti.  NI bilo prvič. In prav ta dvom v smisel lastnega obstoja je znak zdravja združenja.  Nravnost neverjetno veliko smo delali in še več dosegli. Zavedamo se, da imajo taka gibanja svojo dinamiko. Ne morejo trajati večno. Uplahnejo in ponovno izbruhnejo. V položaju v kakšnem je Slovenija in z njo njena kultura ne bi bilo kaj prida bistrovidno, če bi sklenili da erupcij odpora ne bo več. Tako brezperspektivno, tako brezizhodno, tako depresivno verjetno v slovenski zgodovini še nikoli ni bilo. Morda leta 1940, 41. Vendar takrat je bilo zlo evidentno in obstajalo  je protizlo. Bilo je upanje na zmago. Danes je zlo globalno in lokalno. Ves svet je prepojen z grehom, z malikovanjem denarja, od vrha do dna, od Wall Streeta do Gregorčičeve in Mestnega trga. Edino papež in izobčenci žvižgači še govore resnico. Zato je naša odločitev, da ohranimo KOKS, pa četudi v hibernaciji modra. Sprejeli smo celo pedlog manifesta, ki ga je seveda treba dati v potrjevanje članstvu. Še naprej bomo izvajali forume. Prvega z gostjo Catherine Samary (http://csamary.free.fr) z univerze Dauphine v Parizu, konec novembra ali v začetku decembra. V sodelovanju s Francoskim kulturnim centrom. Možne teme:  From stolen state to stolen commons – a debt crises. Reinventing democracy – a global issue. Slovenia within the European and global crisis. What do (should)  European people share?  Strinjali smo se glede NPKja in Resolucije o kulturi, o kateri naj bi se izrekli te dni. Ocenili bi jo lahko z metrom. Predolga je. 136 strani. Vsak uradniček je dobil stran za napisat. Prebral tega špeha tako ne bo nihče. Tak NPK je simptom tako krize na podoročju kulture,  kot krize Slovenije v vsej svoji bohotni celoti. Tak NPK je nesmiseln ritual. Alibi.  Figov list za lobijske dogovore. Procesija za dež. Dokler ne dobimo NPK na desetih razumljivih straneh, dobro,  brez birokratski pritiklin na tridesetih, dotlej bo Slovenija tičala v krizi. Da bi se to zgodilo, da bi dobili kulturen kulturni program se bo morala spremeniti politična kultura, nastopiti bo moral nov politični razred in slovensko zakondajo in množico neživljenskih statutov in pravilnikov bo treba temeljto in korenito preurediti.  Skratka takrat bo Slovenija kulturna. Pa če je Švica ali ne. V redu, notri je verjetno tudi kaj smiselnega, vendar je nevredno pozornosti. Prav, nas  nam članice, ki to žele, napišejo svoje pripombe na predlog Resolucije o kulturi v nekaj vrstica.  NPK si bomo sicer napisali sami. Imamo že na akcijskem odboru pripravljena izhodišča in kriterije. Treba je formirati našo lastno trojko, da to izvede. Za NPK bi morali stati minister, avtor in vlada. Potem bi ga šele, formalno in slovesno, kot strateški načrt potrdil še parlament. In  na koncu magari podpisal sam presvitli predsednik države.  Namesto množice mrtvoudnih kvalifikatorjev bi minister za kulturo moral biti imenovan na predlog KOKSa. KOKS bi moral hraniti  njegovo deponirano odstopno izjavo.

 

Aber – niemand kam.

Tretji dan Marčne revolucije na Dunaju, po razglasitvi zahtevane ustave, 15. marca 1848: “Bila je to najbolj vesela revolucija, kar si jih je mogoče predstavljati. V prid ji je bilo kar najlepše spomladansko vreme, vsi prebivalci so polnili ulice ves dan.”

In poslednji dan, 31 oktobra 1848: Skupina divjih, obupanih mož skuša dvigniti ljudi k orožju – prazen trg Svetega Štefana – topovi bobnijo v daljavi – mladi bobnar v kratkih rokavih prihaja izza vogala in tolče po svojem bobnu brez prestanka. “Ampak – nihče ni prišel”.

Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality

“Naslednji dan je dvor zbežal, (kot predvideno), v moravsko mesto Olomuc in nemočna vlada mu je kmalu sledila. Windishgraetz kot imperialni generalissmo in Jelačić kot najbližji poveljnik na bojnem polju, sta se začela premikati proti Dunaju. Dunajski revolucionarji, kakršni so pač bili, so pripravili obrambo. Ta čas so vse, razen najbolj odločnih skupin – še vedno znaten del študentov in delavcev organiziralnih po francoskem vzoru v Mobilno gardo – zapustili stvar,  ki so jo zasenčili notranji boji, neozdravljiva anarhična zmeda in nejasni cilji.”

Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality

 

Mešetarjenje s kulturno infrastrukturo

OBVESTILO IN POZIV
Informacija, da večinski paket delnic Založbe Mladinska knjiga (MKZ), vključno s Cankarjevo založbo in vso knjigotrško infrastrukturo, kupuje založba Učila Internacional, torej gospodarska družba, ki je desetkrat manjša in po prilivih mnogo prešibka za takšen nakup, vzbuja alarmanten sum, da gre v resnici morda za “slamnatega” kupca, za katerim se skrivajo tajkunski interesi razprodaje nepremičnin MKZ. Scenarij, kakršnega so uporabljali pri Merkurju, Istrabenzu, Pivovarni Laško itn., torej zdaj neposredno grozi tudi področju knjige.
Znano je sicer, kdo je odgovoren za to, da je MKZ postala predmet navadne trgovine. Vendar želimo v tem trenutku vsaj zaščititi javni interes na področju knjige, kulturni pomen osrednje slovenske založbe, ki so ga ustvarjale generacije slovenskih literatov, prevajalcev, ilustratorjev in drugih avtorjev, ter knjigotrško infrastrukturo, brez katere slovenska knjiga ne more preživeti.
Resnično upamo, da ne bomo priče tudi brezvestnemu trgovskemu razvrednotenju nacionalnega interesa na področju knjige ter tajkunskemu grabežu in uresničevanju temu interesu namenjenih nepremičnin.
Z namenom, da preprečimo potihem pripravljeno dražbo, ki bo jutri, 30. 9., ob 14. uri v veliki sejni sobi na Zvezi ekonomistov na Dunajski 56 v Ljubljani (Bežigrajski dvori v bližini Plave lagune, stavba v kateri se nahaja tudi Komisija za preprečevanje korupcije), se bomo pridružili protestnemu shodu, ki ga organizirajo Združenje neodvisnih založnikov Slovenije, GZS Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev ter zaposleni Mladinske knjige in Cankarjeve založbe.
Ker gre za skupni, vitalni stanovski interes, verjamemo, da se boste protestnega shoda, v ponedeljek 30. septembra ob 13.30 uri na Dunajski 56, udeležili.
Lep pozdrav,
KOKS