Category Archives: Analize stanja

Visoko šolstvo in kultura imata marsikaj skupnega

Klemen Miklavič: »Naše visoko šolstvo je družinsko visoko šolstvo«

Imamo veliko navzkrižje med sindikalnimi interesi učiteljev in potrebo po napredku izobraževanja,« meni gostujoči doktorski raziskovalec edukacijskih politik na univerzi v Oslu.

Tina Kristan, Ozadja
pon, 25.11.2013, 06:00

mag. Klemen Miklavič

Ljubljana, Nova Gorica ali Oslo?

Srce v Novi Gorici, pogodba v Oslu.

Zadnje popotovanje z nahrbtnikom?

Etiopija.

Zadnja prebrana knjiga?

Zbirka norveških ljudskih pripovedk.

Najboljši visokošolski minister?

Ministre je treba spremljati s kritičnim očesom.

 

»Tudi če je minister imel namero omogočiti študij brez plačila, je v zakon zapisal, da je študij nekaj, kar se kupuje, plačuje in s čimer se trguje,« je oster Klemen Miklavič, gostujoči doktorski raziskovalec edukacijskih politik na univerzi v Oslu. To je njegov ključni očitek predlogu zakona o visokem šolstvu, ki sicer prinaša kar nekaj pozitivnih sprememb, a je pri posameznih vprašanjih premalo širokopotezen.

Ste predlog zakona prebirali z veselim ali mrkim obrazom?

Z veseljem spremljam politične pobude, ko te nakazujejo smer razvoja in posodabljanja visokega šolstva. Ta predlog zakona odraža namero po odločni in obsežni prenovi visokega šolstva. Torej razlogov za navdušenje ni malo. Mrk obraz pa sem najbrž imel pri branju določb o financiranju študija, predvsem zaradi uporabljenega jezika. Najbolj mrko sem bral del, ki obravnava študij kot tržno dejavnost in govori o konceptu plačljivega študija.

Ker?

S tem zapisom se spreminja odnos do visokega šolstva, ki po moji oceni ni v skladu z vrednotami družbe. Visoko šolstvo je javna dobrina in ima posebno vlogo. Ko zavzamemo odnos plačljivosti do visokega šolstva in ga celo označimo za tržno dejavnost, spremenimo njegovo bistvo, spremenimo ga v navadno tržno storitev. Verjamem, da so s takim jezikom poskušali iskati rešitve v duhu varčevanja in omejiti zlorabe. Toda ko se piše zakon, je bistveno, da se pazi tudi na jezik. Zakon namreč izraža družbene norme, zato mora biti jezik, ki se uporablja v odnosu do posamezne družbene institucije, ki je javno dobro in je tako pomembna, kot je izobraževanje, dobro premišljen. V tem zakonu ni, sploh če minister res razume visoko šolstvo kot javno dobrino. Tudi če je imel namero omogočiti študij brez plačila, je v zakon zapisal, da je študij nekaj, kar se kupuje, plačuje in s čimer se trguje. Gre za vdor tržnih in trgovinskih izrazov na področje visokega šolstva, kamor ne sodijo. Vsaj ne v našem kulturnem okolju in sistemu vrednot. Je pa v transnacionalni poslovni sferi zaznati splošen trend iskanja dobičkov skozi trgovanje z visokim šolstvom na globalnih trgih. Nekatere države so s svojo politiko podprle preobrazbo univerz v ustanove, ki tekmujejo za tržni delež.

Je to še ena posledica varčevalne politike?

Pojav je precej starejši od zadnje varčevalne mrzlice. Sega v 90. leta, ko so zlasti nekatere angleško govoreče države, Avstralija, Nova Zelandija in ZDA, kasneje tudi Velika Britanija, začele intenzivno spodbujati univerze k prodajanju svojih storitev. Posledično se je na svetovni ravni začelo govoriti o visokem šolstvu kot o tržni storitvi, Svetovna trgovinska organizacija pa ga je uvrstila na seznam storitev.

Predlog zakona razlikuje med polnim in delnim študijem, tudi prvi bo lahko plačljiv in tudi drugi bo lahko brezplačen. Vidite to kot prednost ali slabost?

Rešitev je zanimiva in kaže, da so imeli pisci v mislih predvsem zlorabe in varčevanje, kar samo po sebi ni slabo. Ampak naj se to zapiše drugače, ne pa z izrazi, kot sta plačljiv študij ali storitev na trgu.

Poskus varčevanja, kar samo po sebi ni slabo, pravite?

Ni slabo, ko se to skuša doseči s preprečevanjem zlorab. Zagotoviti je treba javno financiranje visokega šolstva, a tudi namensko porabo teh sredstev.

Predlog omejuje delež plačljivega študija, kar do zdaj ni bilo določeno, vendar mejo postavlja pri 40 odstotkih, kar je več od dejanskega stanja. Vas to skrbi? Na ministrstvu pravijo, da predlog izhaja iz evropskega povprečja.

Ne zanima me, kaj je v Evropi. Visoko šolstvo je treba oblikovati predvsem v domačem družbenem in kulturnem okviru. Mora sicer biti v skladu z evropskimi idejami in mednarodnimi dogovori, ne pomeni pa to brezglavega uvažanja evropskih rešitev, ki so bile narejene za neko drugo okolje. To je ena najhujših stranpoti, ki se lahko zgodijo pri oblikovanju visokošolskih politik.

Delež izrednega študija je bil prej stvar dogovora med vlado in univerzami, zdaj je določen v zakonu. To vidim predvsem kot omejevanje tistih, pri katerih je delež izrednega študija izredno visok, in to je prav. Bolj kot meja se mi zdi pomembno, da se nadzira kakovost delnih študijev.

Ne pričakujete, da bo zdaj več plačljivega študija?

Delež delnega študija bi moral biti občutno manjši od 40 odstotkov in izvajati bi se moral samo za potrebe študija ob delu. Vlada bi morala to podrobno regulirati in nadzirati. Preprečiti je treba, da se delni študij sprevrže v dobičkonosno dejavnost, ki bi se širila na račun kakovosti izvajanja rednih programov.

Poudarjate kakovost delnega študija. Sta torej izenačitev polnega in delnega študija po obremenitvi študenta in omejitev, da bodo delni študenti na leto lahko opravili največ 36 kreditnih točk, ne več 60, s čimer se podaljša njihov čas študiranja, korak naprej?

Izredni študij se je doslej predvsem zlorabljal za dodatno financiranje in je bil v praksi bistveno slabše kakovosti. To se ne sme prenesti v predlagan delni študij. Skrb, da bo ta dober, je primarnega pomena, zato je omejevanje pozitivno. Če fakulteta nima kapacitet za več polnega študija, ne bi smela izvajati delnega. Delni študij ne sme biti dopolnilo manjkajočih mest za polni študij, prav tako je treba preprečiti, da je to zgolj pot do dodatnega zaslužka fakultet. Nekatere članice javnih univerz so že dokazale, da je želja po polnjenju proračuna večja od skrbi za dober študij, in sicer z razpisovanjem doktorskega študija, ki ponekod očitno presega zmogljivosti zavoda.

Katere fakultete imate v mislih?

Na primer nekatere fakultete ljubljanske univerze so razpisovale izjemno veliko doktorskih mest. S tem so polnile svoj proračun, a hkrati prispevale k razvrednotenju doktorskega raziskovanja.

Tega niti predlog novega zakona ne omejuje.

Predlog se ne loteva sistemskega urejanja doktorskega študija. Ta je pri nas degeneriral v dopolnilno, ljubiteljsko dejavnost. Dvomim, da nekdo, ki je polno zaposlen ter ima družinske in še druge obveznosti, lahko v večernih urah premika meje znanosti. Doktorat bi moral biti omejen na toliko mest, kolikor jih je država sposobna financirati, zato da je posameznik le polno zaposlen doktorski raziskovalec.

Kaj še pogrešate v predlogu?

Moti me preohlapna ureditev akreditacije transnacionalnega izobraževanja. Vlada se namreč delno odreka suvereni pravici do preverjanja ustreznosti posamezne institucije, ki pride v Slovenijo izvajat študijske programe.

Menda smo tik pred tožbo evropske komisije. Ni njena zahteva skladna z direktivo o prostem pretoku storitev, kamor sodi tudi izobraževanje?

Da se komisija vtika v izobraževanje ene od članic zaradi prostotrgovinske direktive, je že samo po sebi zaskrbljujoče. Zato je pomembno ohraniti regulacijo izobraževanja v rokah slovenskih demokratičnih ustanov. Zdaj predlog določa, da programe drugih držav potrdi tuj organ, vpisan v evropski register za zagotavljanje kakovosti (EQAR). Do registra sem nekoliko skeptičen, ker je precej nov in se še ne ve, ali deluje dobro. Še bolj sporna je možnost, da merila kakovosti tujega izvajalca študijskega programa potrdi neki mednarodno priznan organ, za katerega nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) ugotovi, da deluje po standardih in smernicah zagotavljanja kakovosti.

Velika odgovornost se dodeljuje Nakvisu. Prevelika?

Nakvis ne bo neposredno ugotavljal ustreznosti teh programov, ampak bo preverjal, ali je organ, ki bo ugotavljal ustreznost programov, ustrezen. To pomeni preveč igranja z možnostjo zlorab. Vladi bi priporočil, naj bo tu bolj restriktivna in naj v svojih rokah kar najbolj obdrži suverenost za ugotavljanje ustreznosti študijskih programov. To je njena odgovornost. Gre sicer za tehnikalijo, ki pa lahko v praksi postane problem. Izvajalec se lahko na odločitev Nakvisa pritoži na evropske organe in potem bodo ti odločali, ali sme nekdo izvajati programe pri nas, ne več slovenski organi. Tako kot morajo vsi naši zavodi skozi akreditacijo, bi morali tudi tuji.

Zagotavljanje kakovosti bi moralo ostati v domeni Nakvisa, a bi moral sistem evalvacije sloneti na tujih evalvatorjih. Predlagam celo, da bi bili vsi evalvatorji tujci, domači pa bi le pojasnjevali sistem, tradicijo, posebnosti. Naš prostor je premajhen, naše visoko šolstvo je namreč družinsko visoko šolstvo.

Ko sva že pri mednarodnem povezovanju, pogrešate več tujih študentov pri nas? Kaj menite o predlogu zakona z vidika spodbujanja mobilnosti?

Naš prostor je preveč zaprt za tuje študente, zlasti za tiste zunaj Evropske unije. Določilo o jeziku poučevanja je v predlogu spet dvoumno, saj se lahko program izvaja v tujih jezikih, če pri njem sodelujejo tuji visokošolski učitelji in je vanje vpisanih več tujih študentov. Po mojem mnenju bi morali in nadomestiti z ali. Ali še bolje, omejitve iz zakona bi odstranili in odločitev o tem prepustili univerzam.

Število tujih študentov na posamezni visokošolski ustanovi je znak, da so te ustanove privlačne in kakovostne. Pomeni bogatenje študija, prav tako mednarodno izkušnjo za domače študente. Študiju na domačih tleh daje mednarodni pridih, kar je neprecenljivo.

Tudi mobilnost profesorjev je, kot ugotavlja raziskava Cmepiusa, pri nas izredno šibka. Vidite v zakonu kaj, s čimer bi to spremenili?

Z množičnim visokim šolstvom se je pomnožilo število profesorjev. Visokošolski učitelji pogosto branijo svoje materialne interese, kar je v nasprotju z idejo o odpiranju univerz za tuje predavatelje. Poznam primer, ko je eden pomembnejših slovenskih profesorjev že imel nabor zelo priznanih profesorjev iz tujine za nov študijski program, pa so mu to preprečili kolegi v kolektivu, ki so o tem odločali, češ da je v masi plač še zanje premalo sredstev, kaj šele za tujce. Danes imamo veliko navzkrižje med sindikalnimi interesi domačih učiteljev in potrebo po napredku visokošolskega izobraževanja v smeri internacionalizacije.

Tega področja so se v zakonu premalo odločno lotili. Dvomim tudi, da bi to lahko spremenil minister, ki je hkrati profesor. To je problem našega visokega šolstva, z redkimi izjemami so bili ministri profesorji, tu gre za nasprotje interesov.

Pravice rednih profesorjev so nedotaknjene. Še vedno bodo imenovani za nedoločen čas, medtem ko je na fakultetah čedalje več asistentov z vse manj pravicami.

Tudi tu ni bilo veliko narejenega. Ni prav, da so zgolj prepisali določbo, da je redni profesor za vedno redni profesor. Imamo množičen sistem, ki pa mora biti pretočen. Utopično bi bilo pričakovati, da se bodo zaposleni samoregulirali v korist kakovostnega izobraževanja. Najprej bodo poskrbeli za svoj status, kar so v preteklosti že dokazali. Posledice takšnega delovanja se odražajo na togosti naših javnih univerz.

Posledica je tudi, da se kader stara. Ni mladih, ki prinašajo napredek.

Poleg tega ni napredovanja glede na dosežke, kakovostno poučevanje, dober odnos s študenti, ampak je napredovanje preprosto zgolj stvar nekih interesov, povezav, lojalnosti. Univerza mora biti pretočna institucija, strokovnjaki se morajo menjati, sicer ni napredka. Ne more imeti profesor monopola nad predmetom 20, 30 ali 40 let. To je nezaslišano in zelo škodljivo za kakovost. Poleg tega pa po 30 ali 40 letih postavi za asistenta in kasneje nosilca svoj reprodukt. Če ne bi bil enak kot on, sploh ne bi napredoval.

Kako to spremeniti, obstaja kakšen uspešen sistem?

Poiskati je treba primerno rešitev. Na primer v Nemčiji imajo na večini univerz prakso, da ne moreš postati profesor na univerzi, kjer si doktoriral. Več mehanizmov je za rešitev omenjenega problema, treba pa je biti odločen in to zapisati v zakon.

Bi morali v zakon zapisati tudi omejitev neposredne pedagoške obveznosti učiteljev na plačljivem študiju? V predlogu tega ni.

Kot sem že uvodoma povedal, je koncept plačljivega rednega študija že v temelju sporen in v nasprotju z izobraževanjem kot vrednoto. Lahko sklepam, da gre za namero spodbujati tržno dejavnost univerz in iskanje zasebnih virov financiranja. Kaj to pomeni za vsebino in delovanje naših javnih univerz, lahko samo ugibamo. Po črnem scenariju bodo vodstva fakultet ravnala vse bolj podjetniško, medtem ko se bo poučevanje osredotočalo na izvajanje plačljivih programov v škodo rednih. Namesto prodajanja rednih programov bi bilo bolje razmisliti o programih strokovnega usposabljanja in dopolnilnega izobraževanja za podjetja in druge organizacije.

Akreditacije se bodo po novem podaljševale na pet let. Ampak vseeno se v tem času lahko marsikaj spremeni.

Res sem poudarjal pomen regulacije in zagotavljanja kakovosti, toda nekaj avtonomije in odgovornosti pa lahko pričakujemo tudi od visokošolskih institucij.

Bi morali omejiti mandat rektorjev in dekanov?

Doslej v tem nisem videl problema. Večji problem je, da ministrstvo še ni razmislilo, kako so univerze organizirane. Univerze bi se morale, ponavljam, resneje lotiti oblikovanja strategije, kar pa bo mogoče samo takrat, ko bo imel vrh univerze večjo moč odločanja. Več pristojnosti odločanja bi bilo treba prenesti s fakultet na univerzitetno raven.

Zakaj?

Da bi z organizacijsko strategijo spodbudili fakultete k večjemu usklajevanju na ravni celotne univerze. Gre za oblikovanje skupne strategije ter več medsebojnega sodelovanja znotraj univerze, oblikovanje skupnih programov, mobilnost učiteljev. Le tako bi imela univerza skupno identiteto, ne bi bila več le delilnica denarja, temveč ustanova, ki deluje kot eno.

Se ne bojite zlorab, da bi tisti, ki bi imeli moč, predvsem poskrbeli za fakultete, s katerih prihajajo?

Zato morajo biti v upravnem odboru univerze ne le profesorji, temveč tudi zunanji člani. Ti bi morali imeti skoraj večino.

Financiranje je eden najmočnejših vzvodov za regulacijo visokega šolstva, ste dejali pred časom. Je nov način financiranja pot k bolj kakovostnemu šolstvu?

Pogodba vlade in univerz ter ciljno financiranje sta napredni rešitvi. Prinašata bolj intenzivno dogovarjanje med vlado in univerzami, kar je dobro, zahteva pa tudi strateško usmeritev vseh. Pri izobraževanju, znanosti in inovacijah sem do zdaj pogrešal strateško usmeritev vlade. Prav tako sem pogrešal strateško usmeritev univerz pri izobraževanja in raziskovanju. Da bi ideja predloga zakona zaživela, bo vlada morala imeti svojo vizijo, univerze pa strategijo ter tudi kapacitete in odločnost za to, da bodo delovale strateško. Doslej univerze niso delovale strateško.

Nekateri študenti in profesorji pravijo, da predlog zakona z dopolnilnim stebrom financiranja, ki spodbuja pridobivanje donacij, odpira vrata do komercializacije visokega šolstva. Se strinjate?

Študentje imajo v tem primeru dober razlog za zaskrbljenost. Vsak tak ukrep mora spremljati zelo dobro delujoča agencija za kakovost. Zunanji viri sami po sebi sicer niso problem, problem je, ko to privede do zanemarjanja primarnega namena univerze, to pa je poučevanje in raziskovanje brez pridobitvenega motiva. Z dopolnilnim stebrom načeloma ni nič narobe. Tako kot ni problem ustanavljanje odcepljenih podjetij, če so ta obrobna, ne pa osrednja dejavnost univerz.

Zakaj?

Raziskovalci, učitelji se lahko usmerijo v tovrstne dejavnosti, posledično pa trpi osnovna dejavnost univerze – temeljno raziskovanje in zlasti poučevanje. Zato sta nujni jasna razmejitev in zunanja regulacija. Načeloma velja podpreti prenos znanja v inovacije, gospodarstvo, tudi prek spin-off podjetij, a pod pogojem, da je to dobro regulirano.

Je v predlogu zakona dovolj dobro regulirano?

Nisem prepričan. Iz besedila ni videti, da bi pisce to posebej skrbelo. Ne vem, kako dobro deluje Nakvis in ali je dovolj dobro usposobljen za zagotavljanje kakovosti. Tu je, ponovno poudarjam, ključ. Če agencija ni dovolj usposobljena, če nima dovolj strokovnega kadra in sredstev za delovanje, potem imamo problem.

V predlogu zakona so denimo pogoji za direktorja Nakvisa prestrogi. Za direktorja potrebuješ sposobnega in ambicioznega človeka. Težko bodo našli takega, ki je pripravljen biti šef agencije, saj lahko zaseda trikrat ali štirikrat bolje plačana delovna mesta. Direktor agencije mora imeti občutek za visoko šolstvo, za družbena vprašanja, hkrati pa mora biti dober organizator. Kako se vodi ta agencija, je za naše visoko šolstvo zelo pomembno.

Na začetku se je zaradi napačno izbranega vodstva izrodila v administrativni birokratski organ. Biti pa mora proaktiven organ v sistemu in tudi mednarodno umeščen. Pogrešam regionalno sodelovanje, kar je ena od poti naprej pri zagotavljanju kakovosti.

Se strinjate, da zakon vendarle prinaša napredek pri določitvi meril za ustanovitev novega zavoda? Njihovo ustreznost bodo že pri prvi akreditaciji preverjali na terenu.

Tu je ministrstvo opravilo svojo vlogo, reguliralo je področje v korist javnega šolstva. Naredili so očiten korak pri urejanju divjega področja zasebnih visokošolskih zavodov.

Zasebni visokošolski zavodi pravijo, da je določba o tretjini zaposlenih predavateljev prestroga.

Sam bi jo morda še zaostril. Visokošolski zavod mora imeti jedro stalno zaposlenih ljudi. Oblikovati se mora skupnost študentov, profesorjev, raziskovalcev, ker je to del esence zavoda in tisto, kar dejansko naredi visokošolski zavod.

Dve leti imajo zavodi časa, da se prilagodijo strožjim merilom. Je to dovolj?

Tistim, ki jim ne bo uspelo, bodo s tem dokazali, da zdaj nimajo kakovostnega študija. Kot strateško vidim tudi določbo o omejevanju koncesij. Slovenija kot majhna država mora razvijati javne univerze, vključno z novogoriško. Le tako lahko pričakujemo, da bomo imeli uspešne in mednarodno priznane univerze. Tisti, ki menijo, da je potrebna konkurenca, naj jo vidijo v mednarodnem prostoru, ne pa da se omejujejo na domači prostor in konkurenco ustvarjajo s podeljevanjem sredstev zasebnikom.

Interes študentov, profesorjev in rektorjev bi verjetno moral biti enak, posledično bi pričakovali, da bodo skočili v zrak zaradi istih členov zakonskega predloga. A niso. Kaj to pove o slovenskem visokem šolstvu? 

To ni posebnost slovenskega visokega šolstva. Elitne univerzitetne skupnosti ni več. Množičnost visokega šolstva pomeni tudi intenzivnejše izstopanje raznolikost interesov posameznih skupin znotraj univerzitetne skupnosti. Zato je pomembno, da pri reformah minister k sodelovanju povabi vse zainteresirane skupine in da so v svetu agencije za kakovost zastopani vsi. Samo profesorji ali samo vodstva univerz ne zastopajo interesov univerz. Tu velja omeniti tudi napetosti med mlajšimi učitelji in ustoličenimi profesorji, pa med vodilnimi in sindikatom. Na žalost notranja trenja med zaposlenimi na univerzi prepogosto v ozadje porinejo skrb za poučevanje ter interes študentov in širše družbe za kakovosten študij. Zavezništva med učitelji in študenti proti komercializaciji so lahko enako trdna kot zavezništva med študenti in vlado za posodobitev in internacionalizacijo študija.

Na nekaterih fakultetah so društvu Študentska iskra prepovedali izvesti skupščine. Vaš komentar?

To je simptom nečesa nevarnega. Da je univerza avtonomen prostor svobodnega izražanja in družbene kritike, je namreč temeljna značilnost ideje o univerzi, kot jo poznamo v sodobni Evropi. Takšno ravnanje vodstva pomeni zlorabo položaja in ogrožanje temeljev demokratičnega procesa. Če so študentje videli v predlogu zakona razlog za kritiko in zborovanje, imajo zdaj za takšno početje še en razlog – avtoritarno vodenje univerze in podcenjevalen odnos do njih.

Je še kaj, na kar sva pri analizi predloga pozabila?

Pohvalno je, da ohranja absolventsko leto na obeh stopnjah. Bile so težnje, da se to ukine, a danes, ko je narava študija taka, da rabi študent veliko aktivnosti ob študiju, da se formira kot celovita osebnost, ki bo delovala v družbi in na trgu dela, je zelo pomembno, da je to ostalo. Pustili so izjeme, kot na primer bolezen. Zdi se, da je to samoumevno, pa ni. Že pred leti smo imeli, če se prav spomnim, velike težave prepričati ministra Jureta Zupana, da je smiselno v zakonu predvideti tovrstne izjeme.

Ob tem ne morem mimo demagogije o pomanjkanju denarja in izgovorov, da varčevalna politika nima alternativ. Naša družba je bistveno bolj produktivna kot pred desetletji. Če je družbeni konsenz, da se bo blaginja, denimo z davki, prerazporejala, potem bomo imeli denar za javne dobrine, kot je visoko šolstvo.

Konsenza pri odločevalcih o tem očitno ni.

Pri odločevalcih morda ne, v družbi pa je drugače. Izobraževanje je zelo pomembna, če ne celo osrednja institucija naše družbe, je sestavina skupnega kulturnega in družbenega bogastva. To presega pristojnosti odločevalcev. Izgovor, da ni denarja, vsi ti krizni zakoni in mrzlično iskanje nekih prihrankov, to je stvar ideologije. Denarja za izobraževanje bo toliko, kolikor se bomo odločili, da ga bo. Ne bi smel biti problem denar, ki gre v izobraževanje, temveč kako je porabljen.

Še v hujših krizah so nekatere evropske države, ki so danes razvite, zaščitile visoko šolstvo pred privatizacijo in finančnim izčrpavanjem. Finska je v devetdesetih preživljala hudo krizo, močan privatizacijski val, a ji je kljub temu visoko šolstvo uspelo zaščititi. Izkazalo se je, da je bilo prav visoko šolstvo ključno pri vzponu nekoč revne države med najbolj razvite v Evropi. In to kljub prazni državni blagajni

Krugman: Evropa se samopohablja

Mladina

EKONOMIJA

Huje kot v tridesetih

Evropsko gospodarstvo preživlja hujšo krizo, kot je bila tista v tridesetih letih prejšnjega stoletja

Igor Mekina  |  16. 11. 2013

Paul Krugman ocenjuje, da je danes vsaj »enako slabo kot v času velike depresije«.

Paul Krugman ocenjuje, da je danes vsaj »enako slabo kot v času velike depresije«.
© AP

Znani ekonomist, komentator New York Timesa in nobelov nagrajenec Paul Krugman v svojih zapisih na svojem blogu neprestano smeši zagovornike varčevanja. Njegovi komentarji so še posebej zanimivi prav sedaj, ko je Slovenija dobila pohvale od tistih, ki so najpogosteje tarče Krugmanovih najbolj uničujočih in duhovitih kritik – to pa je prav Evropska komisija in še posebej njen komisar Olli Rehn. V svojem zadnjem komentarju z naslovom Izjemen dosežek Evrope se tako na primer Paul Krugman ukvarja z ocenami nekaterih ekonomistov in evropskih komisarjev, da gre EU počasi in zagotovo bolje ter da zato ta politika že daje rezultate.

Kako slabi so učinki te politike Krugman nato ponazori s preprostim grafom, ki prikazuje padec in nato počasen vzpod industrijske proizvodnje od leta 1930 naprej, ki kaže, da je po padcu proizvodnje za 30 odstotkov v Evropi sledil počasen vzpon, ki je v osmih letih od začetka padca vendarle privedel do več kot popolnega okrevanja gospodarstva. Nato je seveda sledila vojna, kar pa je že druga zgodba. To je bilo v času ‘velike depresije’, ki je privedla do največjih pretresov na evropskem kontinentu – šest let po začetku sodobne krize pa je krivulja evropskega ‘okrevanja’ povsem drugačna. Po padcu, ki je skorajda na ravni tistega iz časov največje gospodarske krize sodobnega sveta, se namreč krivulja industrijske proizvodnje samo malo vzpne, nato pa znova pade in na tej ravni nadaljuje ali celo pada – v prihodnost. In to brez perspektive skorajšnjega okrevanja, na kar opozarja tudi Paul Krugman, ki ocenjuje, da je danes vsaj »enako slabo kot v času velike depresije«, pri čemer od točke, kjer so evropska gospodarstva v tridesetih letih okrevala, danes nazadujejo. »Biti slabši kot v tridesetih letih, to je res izjemen dosežek,« je sarkastičen Krugman.

Kako slabi so učinki te politike Krugman nato ponazori s preprostim grafom, ki prikazuje padec in nato počasen vzpod industrijske proizvodnje od leta 1930 naprej.

Kako slabi so učinki te politike Krugman nato ponazori s preprostim grafom, ki prikazuje padec in nato počasen vzpod industrijske proizvodnje od leta 1930 naprej.
© AP

Na podoben način se je v zapisu Mario in varčevalci ob znižanju obrestnih mer ECB, ki jo je sporočil Mario Draghi, Krugman ponorčeval iz evropskih politikov. »Tisti, ki spremljajo te zadeve, so verjetno opazili, da so samo pred tednom dni varčevalci (‘austerians’), še posebej Olli Rehn, pa tudi mnogi drugi, pozdravljali znake ekonomske rasti v tem četrtletju kot zmagoslavje svoje politike v zadnjih štirih letih. Da, bilo je neumno – torej, lahko bi se na primer tepel po glavi, nato zmanjšal intenzivnost tega samokaznovanja in zagotovo bi mi bilo bolje. Toda, ali to že pomeni, da je bilo to, da sem se tepel po glavi, dobro zame?« sesarkastično sprašuje Krugman in opozarja, da Evropska centralna banka zagotovo ne bi zniževala obrestnih mer, če bi »Evropa res okrevala«.

Na podoben način je Krugman že ob največji ameriški finančni krizi kritiziral tudi poskuse republikancev, da v ZDA vse breme krize prevalijo na pleča najšibkejših. In v tem pogledu so njegove ideje precej bliže pogledom Jožeta Mencingerja kot pa slovenskih ‘mladoekonomistov’. »Zmanjševanje pravic nezaposlenim zato, ker ste prepričani, da jim je še prelahko, je kruto celo v normalnih časih, toda v času, ko se gospodarstvo nahaja v depresiji, je stranski učinek tega uničevanje delovnih mest,« piše Krugman. Po njegovi oceni je kljub temu potrebno priznati moč slabih idej. »V letu 2011 so zmagoslavni republikanci sprejeli koncept, ki je bil že popularen v Evropi oziroma se zavzeli za ‘razširitev varčevanja’ – to je prepričanje, da bo zmanjšanje porabe vzpodbudilo gospodarstvo s tem, ko se bo okrepilo zaupanje. Izkušnje so kmalu zatem pokazale napačnost tega koncepta. V vsem razvitem svetu so zmanjševanje porabe spremljali veliki padci. Na koncu je celo IMF priznal, da se je zmotil, ter da so bistveno pocenili učinek zmanjševanja porabe na zmanjšanje rasti. Toda kot lahko opazite, republikanci niso posebej znani po spreminjanju svojih stališč zaradi nasprotnih dejstev … Zadeve bi lahko bile še hujše. Ta teden smo se izognili padcu v prepad. Toda še zmeraj smo na cesti, ki ne vodi nikamor,« opozarja kolumnist New York Timesa.

Kot vse kaže, ima še bolj prav kot se zdi, kajti jegove ocene očitno in žal še vedno veljajo tudi za Evropo.

Krugman: Zarota proti Franciji

The Plot Against France

By 

On Friday Standard & Poor’s, the bond-rating agency, downgraded France. The move made headlines, with many reports suggesting that France is in crisis. But markets yawned: French borrowing costs, which are near historic lowsbarely budged.

So what’s going on here? The answer is that S.& P.’s action needs to be seen in the context of the broader politics of fiscal austerity. And I do mean politics, not economics. For the plot against France — I’m being a bit tongue in cheek here, but there really are a lot of people trying to bad-mouth the place — is one clear demonstration that in Europe, as in America, fiscal scolds don’t really care about deficits. Instead, they’re using debt fears to advance an ideological agenda. And France, which refuses to play along, has become the target of incessant negative propaganda.

Let me give you an idea of what we’re talking about. A year ago the magazine The Economist declared France “the time bomb at the heart of Europe,” with problems that could dwarf those of Greece, Spain, Portugal and Italy. In January 2013, CNN Money’s senior editor-at-large declared France in “free fall,” a nation “heading toward an economic Bastille.” Similar sentiments can be found all over economic newsletters.

Given such rhetoric, one comes to French data expecting to see the worst. What you find instead is a country experiencing economic difficulties — who isn’t? — but in general performing as well as or better than most of its neighbors, with the admittedly big exception of Germany. Recent French growth has been sluggish, but much better than that of, say, the Netherlands, which is still rated AAA. According to standard estimates, French workers were actually a bit more productive than their German counterparts a dozen years ago — and guess what, they still are.

Meanwhile, French fiscal prospects look distinctly nonalarming. The budget deficit has fallen sharply since 2010, and the International Monetary Fund expects the ratio of debt to G.D.P. to be roughly stable over the next five years.

What about the longer-run burden of an aging population? This is a problem in France, as it is in all wealthy nations. But France has a higher birthrate than most of Europe — in part because of government programs that encourage births and ease the lives of working mothers — so that its demographic projections are much better than those of its neighbors, Germany included. Meanwhile, France’s remarkable health care system, which delivers high quality at low cost, is going to be a big fiscal advantage looking forward.

By the numbers, then, it’s hard to see why France deserves any particular opprobrium. So again, what’s going on?

Here’s a clue: Two months ago Olli Rehn, Europe’s commissioner for economic and monetary affairs — and one of the prime movers behind harsh austerity policies — dismissed France’s seemingly exemplary fiscal policy. Why? Because it was based on tax increases rather than spending cuts — and tax hikes, he declared, would “destroy growth and handicap the creation of jobs.”

In other words, never mind what I said about fiscal discipline, you’re supposed to be dismantling the safety net.

S.& P.’s explanation of its downgrade, though less clearly stated, amounted to the same thing: France was being downgraded because “the French government’s current approach to budgetary and structural reforms to taxation, as well as to product, services and labor markets, is unlikely to substantially raise France’s medium-term growth prospects.” Again, never mind the budget numbers, where are the tax cuts and deregulation?

You might think that Mr. Rehn and S.& P. were basing their demands on solid evidence that spending cuts are in fact better for the economy than tax increases. But they weren’t. In fact, research at the I.M.F. suggests that when you’re trying to reduce deficits in a recession, the opposite is true: temporary tax hikes do much less damage than spending cuts.

Oh, and when people start talking about the wonders of “structural reform,” take it with a large heaping of salt. It’s mainly a code phrase for deregulation — and the evidence on the virtues of deregulation is decidedly mixed. Remember, Ireland received high praise for its structural reforms in the 1990s and 2000s; in 2006 George Osborne, now Britain’s chancellor of the Exchequer, called it a “shining example.” How did that turn out?

If all this sounds familiar to American readers, it should. U.S. fiscal scolds turn out, almost invariably, to be much more interested in slashing Medicare and Social Security than they are in actually cutting deficits. Europe’s austerians are now revealing themselves to be pretty much the same. France has committed the unforgivable sin of being fiscally responsible without inflicting pain on the poor and unlucky. And it must be punished

Depressing news from Paul Krugman

Those Depressing Germans

Komentar:

Če malo premislimo, je sporočilo, ki sledi iz Krugmanovega komentarja srhljivo. Nič ne kaže, da bi komurkoli od odgovrnih strokovnjako, politikov in finančnikov po šestih letih prišlo vsaj približnop na pamet, v čem je  problem. Ob vsej neizmerni množici strokovnjakov in mega zmogljivih računalnikov se z opozorili oglaša zanemarljiva in drobcena manjšinica, nekaj preslišanih posameznikov.  Mi ostali plovemo katastrofi nasproti, ponosni, da je človeštvo v znanosti in tehnologiji tako zelo napredovalo. Tako si verjetno mislimo: Bo že kako. Saj je dovolj pametnih ljudi na svetu. Pametni so morda že, Vendar so kljub temu večinoma žrtve iracionalnih verovanj in ideologij, ki so dadomestile starodvane obrede, s katerimo se je človek zbogal z večnostjo. Če bi se nam ljubilo pogledati, kdo vse je tiho in pokorno podpiral nacistični, fašistični, komunistične in druge totalitarne režime in kulte, bi se morali globoko zamisliti. Še zdaleč ni šlo  samo banalnega zlo(bneža) Eichmanna.  Med potrpežljivimi in zvestimi so bili tudi nešteti ugledni profesorji tega in onega.  Tu pa tam tudi kakšen umetnik. KLjub vsemu so ti slednji redki med fanatiki in apologeti.  Samo pamet očitno ne pomaga nič.

I.K.

By :

Published: November 3, 2013 847 Comments

German officials are furious at America, and not just because of the business about Angela Merkel’s cellphone. What has them enraged now is one (long) paragraph in a U.S. Treasury report on foreign economic and currency policies. In that paragraph Treasury argues that Germany’s huge surplus on current account — a broad measure of the trade balance — is harmful, creating “a deflationary bias for the euro area, as well as for the world economy.”

The Germans angrily pronounced this argument “incomprehensible.” “There are no imbalances in Germany which require a correction of our growth-friendly economic and fiscal policy,” declared a spokesman for the nation’s finance ministry.

But Treasury was right, and the German reaction was disturbing. For one thing, it was an indicator of the continuing refusal of policy makers in Germany, in Europe more broadly and for that matter around the world to face up to the nature of our economic problems. For another, it demonstrated Germany’s unfortunate tendency to respond to any criticism of its economic policies with cries of victimization.

First, the facts. Remember the China syndrome, in which Asia’s largest economy kept running enormous trade surpluses thanks to an undervalued currency? Well, China is still running surpluses, but they have declined. Meanwhile, Germany has taken China’s place: Last year Germany, not China, ran the world’s biggest current account surplus. And measured as a share of G.D.P., Germany’s surplus was more than twice as large as China’s.

Now, it’s true that Germany has been running big surpluses for almost a decade. At first, however, these surpluses were matched by large deficits in southern Europe, financed by large inflows of German capital. Europe as a whole continued to have roughly balanced trade.

Then came the crisis, and flows of capital to Europe’s periphery collapsed. The debtor nations were forced — in part at Germany’s insistence — into harsh austerity, which eliminated their trade deficits. But something went wrong. The narrowing of trade imbalances should have been symmetric, with Germany’s surpluses shrinking along with the debtors’ deficits. Instead, however, Germany failed to make any adjustment at all; deficits in Spain, Greece and elsewhere shrank, but Germany’s surplus didn’t.

This was a very bad thing for Europe, because Germany’s failure to adjust magnified the cost of austerity. Take Spain, the biggest deficit country before the crisis. It was inevitable that Spain would face lean years as it learned to live within its means. It was not, however, inevitable that Spanish unemployment would be almost 27 percent, and youth unemployment almost 57 percent. And Germany’s immovability was an important contributor to Spain’s pain.

It has also been a bad thing for the rest of the world. It’s simply arithmetic: Since southern Europe has been forced to end its deficits while Germany hasn’t reduced its surplus, Europe as a whole is running large trade surpluses, helping to keep the world economy depressed.

German officials, as we’ve seen, respond to all of this with angry declarations that German policy has been impeccable. Sorry, but this (a) doesn’t matter and (b) isn’t true.

Why it doesn’t matter: Five years after the fall of Lehman, the world economy is still depressed, suffering from a persistent shortage of demand. In this environment, a country that runs a trade surplus is, to use the old phrase, beggaring its neighbors. It’s diverting spending away from their goods and services to its own, and thereby taking away jobs. It doesn’t matter whether it’s doing this maliciously or with the best of intentions, it’s doing it all the same.

Furthermore, as it happens, Germany isn’t blameless. It shares a currency with its neighbors, greatly benefiting German exporters, who get to price their goods in a weak euro instead of what would surely have been a soaring Deutsche mark. Yet Germany has failed to deliver on its side of the bargain: To avoid a European depression, it needed to spend more as its neighbors were forced to spend less, and it hasn’t done that.

German officials won’t, of course, accept any of this. They consider their country a shining role model, to be emulated by all, and the awkward fact that we can’t all run gigantic trade surpluses simply doesn’t register.

And the thing is, it’s not just the Germans. Germany’s trade surplus is damaging for the same reason cutting food stamps and unemployment benefits in America destroys jobs — and Republican politicians are about as receptive as German officials to anyone who tries to point out their error. In the sixth year of a global economic crisis whose essence is that there isn’t enough spending, many policy makers still don’t get it. And it looks as if they never will.

Desnica pretresa evropski establišment

Right wing rattles the European establishment

Kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja je vse nastavljeno za katastrofo. Stanje je še mnogo slabše: Thatcher – Reagan (Hoover, laisser faire ali neoliberalizem) poskrbita za krizo. V tridesetih se je vsaj vsaka država lahko reševala po svoje. V EU, še zlasti Evroconi so države talci in morajo izpolnejvati “domače naloge”, za katere se vnaprej ve, da bodo neučikovite. Enosmerna, parcialna poliotika se izvaja zato, ker je Nemčija prevelika in premočna in ima zapleteno psihologijo in ima morda nehote koristi od takega razvoja.  Boji se inflacije, gospodinjska mentaliteta jo zavezuje k varčevanju. Levica ne more sestaviti vlade, ker socilademokrati ne marajo sodelovati z LInke. (Stara tradicija iz tridesetih.) Vse je lepo povezano z imperialnimi interesi globalnega, pretežno ameriškega kapitala. Vsaka izmed ogroženih držav je prepruščena sama sebi. EU sadi rožice, rine glavo v pesek, ponavlja mantro o domačih nalogah  in o približajoči se katastrofi niti ne govori. Gre za iracionalno, magično, infantilno in prastaro prepričanje, da bo grožnja tako morda izginila. Razumljivo, saj v Evropi prevladuje thatcherjanska desnica, ki jo ne odlikuje zapleteno sistemsko razmišljanje, ampak nagovarja gospodinsko in kmečko pamet.   Še večji problem, še bolj odgovorna je alternativa, t.i. levica, ki razen obtoževanja, demonizacije  nasprotnikov in prilagajanja njihovim programom (neoliberalnim) ni sposobna ničesar. Še posebej je cepljena proti samokritiki, proti vprašanju, s čim pa mi sami povzročamo tak razvoj. Politična korektnost, danske mesne kroglice in božično drevo v spodnejm članku je lep laboratorisjki vzorec obnašanja evrospke, verjetno tudi svetovne levice. Problem, upravičeno ali neopravičeno doživljanje orgoženih identitet je proglašen za neproblem, za zgolj desničarski fenomen. Zato  se ga zamolči ali prepove. Politična korektnost poskrbi, da se vsi problemi, nasprotja in napetosti vstrajno pometajo pod preprogo. Tako pritisk v evropskem loncu nekontrolirano narašča,  in nihče se ne ukvarja s trem, kako zmanjšati ogenj in kako katastrofalne bodo polsedice eksplozije.  Še kredibilnih akademskih študij na to temo ni. In to kljub temu, da smo vse to že nekoč videli, v predvojni weimarski Nemčiji .

I.K.

Laerke Posselt for The New York Times:

Mikkel Dencker, a mayoral candidate in Hvidovre, Denmark, put up campaign posters. He has made the removal of meatballs from kindergarten in deference to Islam a campaign issue.

 A member of Denmark’s Parliament and, he hopes, mayor of this commuter-belt town west of Copenhagen, Mr. Dencker is furious that some day care centers have removed meatballs, a staple of traditional Danish cuisine, from their cafeterias in deference to Islamic dietary rules. No matter that only a handful of kindergartens have actually done so. The missing meatballs, he said, are an example of how “Denmark is losing its identity” under pressure from outsiders.

The issue has become a headache for Mayor Helle Adelborg, whose center-left Social Democratic Party has controlled the town council since the 1920s but now faces an uphill struggle before municipal elections on Nov. 19. “It is very easy to exploit such themes to get votes,” she said. “They take a lot of votes from my party. It is unfair.”

It is also Europe’s new reality. All over, established political forces are losing ground to politicians whom they scorn as fear-mongering populists. In France, according to a recent opinion poll, the far-right National Front has become the country’s most popular party. In other countries — Austria, Britain, Bulgaria, the Czech Republic, Finland and the Netherlands — disruptive upstart groups are on a roll.

This phenomenon alarms not just national leaders but also officials in Brussels who fear that European Parliament elections next May could substantially tip the balance of power toward nationalists and forces intent on halting or reversing integration within the European Union.

“History reminds us that high unemployment and wrong policies like austerity are an extremely poisonous cocktail,” said Poul Nyrup Rasmussen, a former Danish prime minister and a Social Democrat. “Populists are always there. In good times it is not easy for them to get votes, but in these bad times all their arguments, the easy solutions of populism and nationalism, are getting new ears and votes.”

In some ways, this is Europe’s Tea Party moment — a grass-roots insurgency fired by resentment against a political class that many Europeans see as out of touch. The main difference, however, is that Europe’s populists want to strengthen, not shrink, government and see the welfare state as an integral part of their national identities.

The trend in Europe does not signal the return of fascist demons from the 1930s, except in Greece, where the neo-Nazi party Golden Dawn has promoted openly racist beliefs, and perhaps in Hungary, where the far-right Jobbik party backs a brand of ethnic nationalism suffused with anti-Semitism.

But the soaring fortunes of groups like the Danish People’s Party, which some popularity polls now rank ahead of the Social Democrats, point to a fundamental political shift toward nativist forces fed by a curious mix of right-wing identity politics and left-wing anxieties about the future of the welfare state.

“This is the new normal,” said Flemming Rose, the foreign editor at the Danish newspaper Jyllands-Posten. “It is a nightmare for traditional political elites and also for Brussels.”

The platform of France’s National Front promotes traditional right-wing causes like law and order and tight controls on immigration but reads in parts like a leftist manifesto. It accuses “big bosses” of promoting open borders so they can import cheap labor to drive down wages. It rails against globalization as a threat to French language and culture, and it opposes any rise in the retirement age or cuts in pensions.

Similarly, in the Netherlands, Geert Wilders, the anti-Islam leader of the Party for Freedom, has mixed attacks on immigration with promises to defend welfare entitlements. “He is the only one who says we don’t have to cut anything,” said Chris Aalberts, a scholar at Erasmus University in Rotterdam and author of a book based on interviews with Mr. Wilders’s supporters. “This is a popular message.”

Mr. Wilders, who has police protection because of death threats from Muslim extremists, is best known for his attacks on Islam and demands that the Quran be banned. These issues, Mr. Aalberts said, “are not a big vote winner,” but they help set him apart from deeply unpopular centrist politicians who talk mainly about budget cuts. The success of populist parties, Mr. Aalberts added, “is more about the collapse of the center than the attractiveness of the alternatives.”

Pia Kjaersgaard, the pioneer of a trend now being felt across Europe, set up the Danish People’s Party in 1995 and began shaping what critics dismissed as a rabble of misfits and racists into a highly disciplined, effective and even mainstream political force.

Ms. Kjaersgaard, a former social worker who led the party until last year, said she rigorously screened membership lists, weeding out anyone with views that might comfort critics who see her party as extremist. She said she had urged a similar cleansing of the ranks in Sweden’s anti-immigration and anti-Brussels movement, the Swedish Democrats, whose early leaders included a former activist in the Nordic Reich Party.

Marine Le Pen, the leader of France’s National Front, has embarked on a similar makeover, rebranding her party as a responsible force untainted by the anti-Semitism and homophobia of its previous leader, her father, Jean-Marie Le Pen, who once described Nazi gas chambers as a “detail of history.” Ms. Le Pen has endorsed several gay activists as candidates for French municipal elections next March.

But a whiff of extremism still lingers, and the Danish People’s Party wants nothing to do with Ms. Le Pen and her followers.

Built on the ruins of a chaotic antitax movement, the Danish People’s Party has evolved into a defender of the welfare state, at least for native Danes. It pioneered “welfare chauvinism,” a cause now embraced by many of Europe’s surging populists, who play on fears that freeloading foreigners are draining pensions and other benefits.

“We always thought the People’s Party was a temporary phenomenon, that they would have their time and then go away,” said Jens Jonatan Steen, a researcher at Cevea, a policy research group affiliated with the Social Democrats. “But they have come to stay.”

“They are politically incorrect and are not accepted by many as part of the mainstream,” he added. “But if you have support from 20 percent of the public, you are mainstream.”

In a recent meeting in the northern Danish town of Skorping, the new leader of the Danish People’s Party, Kristian Thulesen Dahl, criticized Prime Minister Helle Thorning-Schmidt, of the Social Democrats, whose government is trying to trim the welfare system, and spoke about the need to protect the elderly.

The Danish People’s Party and similar political groups, according to Mr. Rasmussen, the former prime minister, benefit from making promises that they do not have to worry about paying for, allowing them to steal welfare policies previously promoted by the left. “This is a new populism that takes on the coat of Social Democratic policies,” he said.

In Hvidovre, Mr. Dencker, the Danish People’s Party mayoral candidate, wants the government in, not out of, people’s lives. Beyond pushing authorities to make meatballs mandatory in public institutions, he has attacked proposals to cut housekeeping services for the elderly and criticized the mayor for canceling one of the two Christmas trees the city usually puts up each December.

Instead, he says, it should put up five Christmas trees.

Od gradualizma do kolonizacije, pod okriljem EU

 

Crisis in Slovenia: from “gradualism” to “colonization”

 

Slovenia entered EU in 2004 as one of the most successful EU-candidates. At that time, Slovenian government debt was a little more than 20 per cent of GDP, one of the lowest ratios among the EU member states; the country had surplus in the net international investment position. The fact that Slovenia opted for gradual privatization in the 90-ies and that some sectors or companies remained in the state ownership cannot explain the present difficulties of Slovenian economy or the increase of public debt. Present difficulties were generated during the period of Slovenian EU and Eurozone membership: they originate in the unregulated financial sector, monetary politics, salvage of the banks by public funds. When difficulties begun, Slovenia has been an easy target of speculative financial markets, like other indebted countries. Having entered EU without deadweights from the past, Slovenia is a good example to show to what extent EU policies may contribute to the deterioration of economic and social development of a country. If we are not going to learn from this and eliminate the causes of the crisis on the level of EU, we will never find a stable way out of the crisis.

The difficulties started in 2004 when western capital, fleeing from low profit rates in the West, overflowed Slovenian banks. The indebtedness of usual suspects, the state and the households, remained low and almost negligible during the period 2004–2008. The thesis that considers the presumed immoderate consumption of the state and households to be the generator of economic crisis is false in the case of Slovenia. “Cheap” money available generated a new wave of privatisations, the second after the independence of Slovenia in 1991. Many top managers took this opportunity to attempt a buyout of the companies they managed. However, with the outbreak of the economic crisis in 2007-2008, companies could not have been skimmed for the payment of the credits any more. Buyout-schemes disintegrated and the “tycoons’” little empires sank. Due to the loose control over the banks and the financial system, credits were delivered to clients without due precaution. Some credits were given for real investments: however, because of economic recession enterprises now have difficulties to repay their debts. Many debts will not be repaid as the debtor companies have gone bankrupt (esp. in the construction industry, enterprises owned by Slovenian Catholic Church etc.). Between 2008 and 2009, when deleveraging of the private sector started, the public debt started to grow, an indicator that the debt of the private sector has progressively been transferred to the public budget.

Slovenia faces similar problems as the bailed-out Eurozone countries (Greece, Portugal, Spain, Ireland and Italy): recovery from the economic crisis and the attempt of fiscal consolidation has failed. Countries still have negative economic growth with modest recovery in Ireland as an exception; forecasts for the next year are poor. The objective to repay their debts is now less attainable than before. Countries are trapped into the vicious circle of an increasingly expensive borrowing and a decreasing economic growth: their combination generates increasing unemployment and impoverishment. The situation that is emerging has historical precedents known as “development of underdevelopment”.

It is against any sense of justice that people with low income pay for the mistakes of rich capital owners. This is actually what austerity measures and salvaging of the financial sector are about. Before the crisis, the risk of poverty rate was considerably low in Slovenia, while in the period 2008–2011 it noticeably increased in comparison to other EU countries (Eurostat). In 2012, the new law called Exercise of the Rights to Public Funds Act deprived 185.000 persons of their previous social benefits. The benefits that have most often been annulled were child benefits and scholarships. The savings amounted to 102 million euro (if compared to the social welfare spending a year before; source: Računsko sodišče).

Salaries in the public sector were stagnant from 2009 on, and started to decrease in 2012, while salaries in the private sector have stagnated since 2012 (source: Umar – Government Office for Macro-economic Research). The minimum wage is every year raised proportionally to the growth of prices; it is an important factor of the income equality and has so far remained unchanged. During the period 2010-2012 the number of employed persons receiving a minimum wage has tripled. It is important to note that a person living alone and having no other income but the minimum wage is exposed to the risk of poverty. In 2012, 83.000 persons, i.e., almost 12 per cent of all the employed persons, received an income that was below the risk of poverty threshold (source: SURS – Office of Statistics).

Employers and politicians often present two arguments that presumably explain why Slovene economy is weak: social contributions and taxes on wages are too high and the employment protection is too rigid. None of the two arguments is true. The implicit tax rate for labour is, in average, 2.5 point lower than in other Eurozone countries. The implicit tax rate for capital is 3.4 points lower than in other Eurozone countries, so the owners of capital already have quite comfortable provisions in Slovenia (Eurostat). The employment protection of regularly employed workers is considerably higher than in other OECD countries; however, flexible employments have particularly increased during the crisis and they already exceed 40 per cent of all the active workforce. Simultaneously, the capacity of state institutions to sanction and to prevent the abuses of Labour Law (including forms of slave labour) has importantly declined. As a result, companies which respect Labour Law have to compete with companies do not and consequently have lower production costs. So the law-abiding companies become “uncompetitive”; it follows that progressive erosion of labour rights is inevitable. Therefore the reduction of labour rights and labour costs is no solution, since it leads towards the race to the bottom that has no end.

We have no time to describe the impact of austerity measures upon public services. To conclude, we wish to emphasise that after the launch of severe austerity measures Slovenia is a much less democratic society than it was few years ago. In 2011, about 100 new laws were adopted by the fast procedure. Many of these laws retroactively deprived people of their already acquired rights (like pensions), and the Constitutional Court already decided upon the unconstitutionality of some of these measures. On 31 May 2013, the articles 90, 97 and 99 of Slovenian’s constitution were amended to deny the people the access to referendum when fiscal questions or ratification of international agreements are at stake. In September 2013, a severe punishment of protestors, sentenced to 7 months of prison for having manifested in the streets of Maribor, was a warning to others who may consider attending protests in the future. One can understand why people are demoralised.

Meanwhile, the European institutions look away, pretend that Slovenian problems are not a result of their past politics and deliver advises how to “reassure financial markets”. They offer a simple alternative: immediate socialization of banks credits (i.e. the risk should not be returned back to private money-lenders neither the debt can be even partially abolished), further reduction of public spending and new austerity measures as well as privatization of financially consolidated banks and companies in the state ownership (IMF, Slovenia 2013 Staff Visit, March 2013) – or a bailout under the same or even worst terms of Troika.

To summarize, Slovenia will have to give up to gradualism and social welfare, the policy which brought Slovenia into the EU as a prosperous society with a high social equality. New austerity measures will lead to a greater economic recession and social turmoil. By way of austerity measures, Slovenia will have to submit to “shock therapy”, although Slovenian gradual economic policy before 2004 is a good example that there is a better alternative. The country will be destroyed in order to minimize resistance and maximize profits for capital owners. In the long term, Slovenia will become a net exporter of capital and will be incorporated into colonial interrelations within the EU.

It is important to note that also corruption of local and state officials multiplied after the entering EU. It is a sign that corruption is not a result of poor local business culture: the present accumulation of capital regime boosts extra-exploitation and corruption. It puts no obstacle to management’s buyouts, private-public partnership, downgrading of workers’ rights, and misuses of financial instruments which generate mismanagement and corruption. Furthermore, governments and political elites are also pulled into this corruptive environment. EU consists of “national economies” that have neither economic nor political independence. The effect of such structure is that member states compete with each other in domains still under their sovereignty: by downgrading the standards of welfare state, rule of law, social and workers’ rights, while, at the same time, they have to relieve the capital owners from the economic risks (by privileges, subsidies, and even socialization of private debt). It is therefore necessary that political groups collaborate with capitalist class and the range of their politics is drawn to their function of local compradors.

Our politicians are obviously without any political imagination in the midst of class and colonial war. We have, on the other side, nothing to lose.

 

Maja Breznik

October, 2013

Marko Golob: Kaj je bilo narobe s slovenskim modelom?

Je bil „slovenski model“ res tako slab?

(Odgovor na prispevek J.P. Damijan-a: Slovenski poslovni model, ki ga Evropa noče)

 

 

Ni je bolj nevarne manipulacije kot je polresnica. Navedeš dejstva, ki jih vsi poznajo – tista, ki namenu ne ustrezajo načrtno izpustiš in nato na tej okrnjeni prilagojeni podlagi izvedeš zaželeni zaključek. Lep primer je zgoraj omenjeni Damijanov članek. Da gre le za drugačno strokovno mnenje že zdavnaj ne verjamemo več. V resnici je le mozaik leta trajajoče psihološke priprave slovenskega ljudstva, da se odpove svoji politični in ekonomski suverenosti in se s sklonjeno glavo postavi v vrsto kjer že leta čakajo njihovi vzhodnoevropski sosedje.

 

Kaj je bila v resnici ključna moteča značilnost „slovenskega modela.“ To, da smo Slovenci do leta 2004 zelo načrtno, zelo pragmatično in zelo uspešno gradili svojo gospodarsko samostojnost. Najprej smo se proti vsem pričakovanjem z obilo spretne diplomacije in z minimalnimi stroški osamosvojili in ušli jugoslovanski apokalipsi. Bančno krizo, ki je nastala zaradi kolapsa jugoslovanskega monetarnega sistema smo rešili z odliko. Še danes je slovensko reševanje bank po 1991 eden najuspešnejših primerov reševanja bančnih kriz v svetu sploh. Pa nismo rabili nobenih tujcev v „slabi banki,“ ki bi pokroviteljsko za velik denar gledali na nas, ali tujih investitorjev, ki bi za bagatelo pokupili naša podjetja. Za razliko od ostalih vzhodnoevropskih držav nismo poslušali harvardskih dečkov, nismo sprostili kapitalskih tokov, nismo fiksirali deviznega tečaja in smo, kakšen greh, namesto zasledovanja interesov finančnih špekulantov, predvsem zasledovali interes lastne države. In se s tem izognili vrsti finančnih kriz, ki so vse po vrsti sesuvale vzhodno evropske države v 90-tih letih. Slovenija je bila še 2004 ne le evropski, bila je svetovni makroekonomski vzor. Majhen državni dolg (leta 2004 je samo 20% tega predstavljal dolg do tujine), minimalen proračunski deficit, izravnan saldo plačilne bilance, zmerna a stabilna in zdrava rast. Še pretežno samoupravno gospodarstvo je v 90-tih izvedlo masovno prestrukturiranje (več kot 200.000 ljudi je v tem procesu zamenjalo zaposlitev), izjemno dvignilo produktivnost in mednarodno konkurenčnost. Rešili smo velik del svojega industrijskega potenciala. Slovenske banke so bile leta 2004 kapitalsko močne in neto upnik do tujine. Slovenski finančni sistem je bil edini v Vzhodni Evropi kjer podružnice tujih finančnih institucij niso dosegle omembe vrednega tržnega deleža, bil je edini kjer je bil (tako kot v večini držav Zahodne Evrope) finančni sektor v pretežni nacionalni lasti. Zakaj zahodne države ne dovolijo večinske tuje lastnine finančnega sektorja? Zato ker v trenutku, ko izgubiš kontrolo nad lastnim finančnim sektorjem, izgubiš gospodarsko suverenost, izgubiš kontrolo nad reinvestiranjem prihrankov prebivalstva in akumulacije gospodarstva.

 

Junija 2012 sem bil povabljen na poljsko ministrstvo zakladništva. Gre za ministrstvo, ki med drugim upravlja, podobno kot je to počela tudi bivša AUKN, premoženje poljske države. Na sprejemu so mi poljski kolegi rekli, da bi se radi seznanili z izkušnjami države, ki je elita Vzhodne Evrope. Malo prej sem bil na sprejemu na Varšavski borzi, ki je eden najbolj uspelih vzhodnoevropskih projektov, zato sem se kar malo začudil nad tem mnenjem. „Zakaj pa mislite, da je Slovenija vzhodnoevropska elita?“ sem vprašal. „Zato, ker je edina zadržala nacionalno lastništvo nad svojimi ključnimi podjetji, ki so sposobna izvažati industrijske izdelke po celem svetu, nam (Poljakom) so ostala samo še infrastrukturna podjetja in sem pa tja kakšna banka. Zato, ker ste Slovenci ostali gospodarji svoje usode, nam tujci kontrolirajo celoten industrijski sektor.“

 

Kaj je zdaj res? To kar pravi Damijan, da je vzrok težav „nedokončana privatizacija,“ ker menda „nekatera največja podjetja, predvsem na področju infrastrukture, država ni privatizirala“? Ali kaj drugega? Npr. to, da je za časa prve Janševe vlade (2004 do 2008) skupna zadolženost države (država, prebivalstvo in podjetja) poskočila samo v štirih letih iz 15 na 40 milijard evrov. Je Evropa takrat kaj protestirala, zahtevala strukturne prilagoditve? Poslala trojko, da bi preprečila sesuvanje zgledne države? Kje pa, slovenskemu finančnemu ministru dr. Bajuku so za uspešno uničevanje države dali naslov najboljšega finančnega ministra v Evropi! Ker je sesul tekoči del proračuna (strukturni deficit je 2008 dosegel skoraj minus 6%BDP!), plačilni primanjkljaj spravil v globoki minus (minus 8% BDP!) uspešno smo (na kredit) prodali državne deleže v  ključnih slovenskih podjetjih (Mercator, Petrol, Merkur…) tajkunom. Z drugimi besedami, neverjetno uspešno je uveljavljal „Doktrino šoka.“ Za tiste, ki teorije „Doktrine šoka“ ne poznate, gre za sistematično zadolževanje države, ki naj zagotovi njeno finančno odvisnost od tujih kreditorjev in s tem njeno gospodarsko in politično podrejenost. V resnici je bila Slovenija moteč zgled za države v Vzhodni Evropi“.

 

Kaj pa zdaj? Naj v obupu kar razprodamo vse kar imamo, kar nam priporoča Damijan? Pod ceno, če je treba. Ker bomo s tem dobili menda „bolj solidne dolgoročne lastnike.“ Tuje seveda. Tiste „investitorje, ki nam jih pomagajo iskati mednarodne institucije“  in tuji menedžerji v naši „slabi banki“.

 

Poglejmo, kaj je v primerljivem primeru naredila država, ki se je znašla konec 90-tih let v podobni krizi. Mislim namreč na Južno Korejo. V obdobju hitrega razvoja so korejska podjetja, podobno kot naša, „nategnila“ razmerje med kapitalom in dolgom (v resnici je bilo to razmerje bistveno slabše od sedanjega slovenskega). Ko se je nenadoma „slučajno“ zaprl dotok mednarodnih kreditov, je prišlo do splošne krize, podjetij in seveda s tem tudi korejskih bank. So Korejci kar po vrsti razprodali svoja nosilna podjetja, državne deleže v bankah „takoj po sanaciji prodali,“ dali „upravljanje domačih deležev tujim profesionalnim upravljavcem“? Niti na pamet jim ni padlo! Prodali so nekaj podjetij, niti slučajno svojih bank in se predvsem za zmeraj naučili lekcije, da ne smeš biti finančno odvisen od tujine. Danes so korejska podjetja vodilna v svojih sektorjih. Samsung in LG sta potolkla Sony in Motorolo, Apple pa je hudo ogrožen; Nemci se že dolgo več ne delajo norca iz Hyundaia in Kie. Bi tak razvoj dosegli, če bi svoje takrat močno zadolžene konglomerate prodali Japoncem ali Nemcem. Bi šla akumulacija teh firm za njihov razvoj ali bi  predvsem napajala matice v tujini? Bi ti bolj skrbeli za njihov razvoj kot oni sami? Bi Nemci in Japonci tako razvili korejske firme, da bi te ogrožale njihove matične firme? Ker je menda vseeno kdo je lastnik?

 

Je pa Damijanov članek simptomatičen primer kako nizko je padla življenjska sila te družbe. Kako nizke so naše ambicije, kako revna je naša vizija. V nekem smislu smo bolj ogroženi kot leta 1991. Kot pravi znani angleški politik iz 18. stoletja Edmund Burke: „People do not give up their rights unless under some delusion“. Po naše bi to lahko prevedli kot da „se ljudje ne odpovejo svojim pravicam, razen če so zavedeni“. Damijanov članek služi ravno temu. Kot del orkestrirane kampanje, ki naj Slovence prepriča, da se odpovejo svojim sanjam, da bi bili gospodarji lastne usode.


Franček Drenovec je svoji zadnji sijajni knjigi „Kolaps elite“ dodal še fotografije slovenske elite, ki se je med vojno šla poklonit Mussoliniju. Knjigo konča s stavkom, da je vse kar čuti do take elite gnus. Ko poslušam, kaj Damijan razlaga tujim institucijam, se mi poraja isti občutek. Gnus.

Gertrud Rantzen: Trezna analiza slovenske krize

Gertrud Rantzen: Medtem k na Poljskem že postavijo tovarno v Sloveniji še mečkajo z dovoljenji


Slovensko-nemška gospodarska zbornica ima tri naloge. Je uradna predstavnica nemškega gospodarstva in sofinancira jo nemško ministrstvo za gospodarstvo. Sistem takšnih predstavništev obstaja po vsem svetu, v 80 državah jih ima Nemčija 120. Hkrati je zbornica tudi članska organizacija, kar pomeni, da so vanjo včlanjena tista nemška podjetja, ki so zastopana v Sloveniji ali imajo s Slovenijo poslovne stike, in nasprotno slovenska podjetja, ki imajo poslovne stike z Nemčijo, ali pa podjetja, ki imajo poslovne stike z obema državama.


  • (Foto: Luka Cjuha)

  • (Foto: Luka Cjuha)

  • (Foto: Luka Cjuha)

  • (Foto: Luka Cjuha)

  • (Foto: Luka Cjuha)
Tretji steber zbornične dejavnosti so storitve, ki jih ponujajo tistim podjetjem, ki bi rada vstopila na trge obeh držav, ki potrebujejo informacije glede naložb, pravnega reda, davčno svetovanje, skratka vse, kar potrebujejo podjetja, dejavna na slovenskem ali nemškem trgu. Gertrud Rantzen je v Slovenijo prišla pred 10 leti in je tako rekoč mati te bilateralne zbornice. Vodi jo od leta 2006, ko je bila zbornica ustanovljena, slovensko gospodarstvo, njegove prednosti in slabosti, podrobno pozna.

Običajno pravijo, če gre dobro Nemčiji, potem gre dobro tudi državam, ki tja izvažajo. Nemško gospodarstvo cveti, Slovenija pa tiči v globoki krizi. Kaj je narobe?Trgovinske vezi Slovenije z Nemčijo so zelo močne. Če izvzamemo leto 2009, ko je izmenjava upadla, so te vezi dejavnik stabilnosti za Slovenijo. Ne smemo pozabiti, da je Slovenija v krizi že od leta 2009, kriza tu ni udarila naenkrat, temveč je prihajala počasi. Slovenija ima težave tudi zato, ker ima močne gospodarske vezi tudi z državami, ki jim ne gre tako dobro, tu mislim predvsem na države bivše Jugoslavije pa tudi na Italijo in Francijo. Hkrati se je sesul notranji trg, domače povpraševanje. Toda če bi iz slovenskega gospodarstva izločili gradbeništvo in finančni sektor, bi bila Slovenija znova na poti rasti.

Slovenija je na lanski lestvici konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma med 144 državami šele na 56. mestu. Zakaj se po vašem mnenju na tej lestvici ne moremo povzpeti više?Po mojem prepričanju je znotraj Slovenije še vedno premalo konkurenčnosti. Toda podjetja, ki izvažajo in so se soočila z mednarodno konkurenco, so praviloma dobra in dobičkonosna. Torej konkurenčen je prvenstveno lahko nekdo, ki se s konkurenco sploh sooči. To je prva točka, druga tiči v poslovnem modelu v Sloveniji, v tem, da so bila vsa podjetja nekako prepletena med seboj in še vedno so, ne glede na to, iz katere panoge prihajajo. Pri tem se podjetja med seboj podpirajo, namesto da bi se osredotočila na svojo osnovno dejavnost in si v njej prizadevala, da bi jo izpopolnila in dvignila konkurenčnost svojih proizvodov ali storitev. Na primer z vlaganjem v človeški kapital, tako da bi zaposlene izobraževala in njihovo znanje dvignila do ravni, ki bi omogočala boljšo konkurenčnost.

Ko vas poslušam, velik del odgovornosti za precej slabo konkurenčnost slovenskega gospodarstva naložite na ramena samih podjetij. Toda večina podjetnikov za svoj neuspeh in slabo konkurenčnost slovenskega gospodarstva najraje krivi državo in jo kliče na pomoč, ko jim teče voda v grlo.O tem, kaj mora za gospodarstvo storiti država, imamo Nemci povsem drugačne predstave. Država mora postaviti neki splošen okvir, splošne pogoje v gospodarstvu, da je mogoče varno investirati, da je mogoče sklepati posle, toda pri poslih samih država nima kaj iskati.

Govorili ste o človeškem kapitalu. Kako pomembni so za konkurenčnost zaposleni v primerjavi z drugimi dejavniki?V industriji, ki jo Slovenija še ima, morajo podjetja graditi predvsem na kvaliteti. To še posebej velja na primer v avtomobilski dobavni industriji, kjer je kvaliteta zelo pomemben pogoj. Seveda je pomembna tudi proizvodna oprema, stroji, tehnologija, toda še bolj je pomembno, da imajo ljudje, ki upravljajo te naprave, zelo dobro strokovno izobrazbo ter da se še naprej izpopolnjujejo in izobražujejo.

Kakšen odnos imamo Slovenci do znanja, inovacij?Menim, da so Slovenci precej inovativni. Kar manjka, je neki fokus, neko osredotočenje na inovacije. V Nemčiji inovacijski projekti nastajajo v tesnem sodelovanju univerz in podjetij. Ne nastajajo posamično in sami po sebi, temveč odražajo potrebe gospodarstva. Na primer, če je nekdo izumil neka krasna očala, še ni dovolj, da so odlična, temveč mora inovator že v osnovi razmišljati, kdo bi takšna očala lahko potreboval, in najti partnerja, podjetje, ki bo to njegovo inovacijo spravilo tudi na trg. To je celoten paket in menim, da bi se tu Slovenija zagotovo lahko še česa naučila od drugih držav. Hkrati ne smemo pozabiti, da slovensko gospodarstvo le v nekaj redkih primerih proizvaja končne proizvode, torej tiste, ki pridejo do končnega potrošnika. Pri tem seveda izvzamem Akrapoviča, Elan in Gorenje. Toda v velikih primerih so slovenska podjetja le del dobavne verige in s tem tudi izolirana od inovacij.

Znano je, da Slovenci niso naklonjeni tujemu kapitalu, za večino je tuji investitor pohlepnež z vrečo denarja, ki je prišel v Slovenijo izkoriščat slovenske delavce in jih bo izžete pustil na cesti, ko bo svoj denar selil naprej.Takšne predstave je težko razumeti, še posebej ker zanje ne obstajajo nikakršni konkretni primeri, ki bi se že zgodili. Vsaj meni ni znano, da bi kak investitor tu v Sloveniji kupil tovarno, jo izčrpal in se selil naprej. Kar zadeva vlagatelje iz Nemčije, lahko le rečem, da ti ne prihajajo z velikimi investicijami. Ti pridejo sem, zgradijo proizvodno halo, zaposlijo 50 do 100 delavcev in čez dve leti pride naslednja investicija. Zato le težko razumem ta strah pred tujimi naložbeniki, saj ga ni mogoče upravičiti z nikakršnimi argumenti ali realnimi dokazi.

Slovenija bo morala v prihodnjih letih privatizirati precejšen del državnega premoženja. Kako težak podvig je to v kriznih časih?Ne zagovarjam privatizacije za vsako ceno. Tega tudi v Nemčiji ne počnemo. Po mojem je smiselno, da se država umakne iz podjetij v proizvodnem sektorju, res pa je, da je trenutek za to nadvse neugoden. Zdaj se maščuje, da je Slovenija zadnja leta zavlačevala s projekti privatizacije in država svojih deležev ni prodala takrat, ko bi zanje še iztržila dobro kupnino. Ne trdim, da to danes ni več mogoče, toda vse skupaj se močno nagiba v nevarno smer, ko potencialni interesenti špekulirajo s tem, da čas dela za njih: če bodo še malo počakali, bodo kupili po nižji ceni. Zato pravim, da je treba privatizirati premišljeno, s strategijo in se na tak način odločiti, katera podjetja bi prodali. In tu sploh ne govorim nujno o bankah ali telekomunikacijskih podjetjih, temveč o podjetjih, kjer je država lahko udeležena tudi posredno…

Toda slovenska vlada načrtuje prav prodajo ene od slovenskih bank.Zagotovo bi bilo treba slovenske banke očistiti, »pospraviti« in seveda je nujno, da se država postopoma iz njih umakne. Toda tega ne vidim nujno na prvem mestu, kar bi morala storiti država. Tudi v Nemčiji imamo državne banke, če na vse skupaj gledam malce z nemške perspektive.

Kako bi ravnali, če bi bili naša predsednica vlade?Prvo, kar bi storila… Posedla bi vse stranke, ne glede na to, ali so v vladi ali v opoziciji, vse socialne partnerje, predstavnike delodajalcev, delojemalcev in drugih družbeno relevantnih institucij za okroglo mizo. Nato bi zaklenila vrata in jih ne bi odprla tako dolgo, dokler ne bi našli rešitve.

Kakšne gospodarske potenciale ima Slovenija? Katere bi bilo smiselno razvijati?Slovenija ima seveda dober potencial v avtomobilski dobavni industriji, ki ga je smiselno še naprej razvijati. Toda potencial vidim tudi v novih tehnologijah, v elektromobilnosti, v informacijskih tehnologijah. Velik potencial vidim v celotni panogi turizma in po mojem mnenju bi morali na tem področju ljudje veliko tesneje sodelovati, na ravni regij. V turizmu je treba začeti razmišljati o konceptih, ki presegajo le prenočitveno in gostinsko ponudbo. Potencial vidim tudi v zdravstvenem turizmu, saj Slovenija ponuja kvalitetne storitve in po ugodnejših cenah, kot so na primer v Nemčiji, in seveda ves zimski šport. Slovenski športniki v zimskih disciplinah imajo za seboj izredno sezono, v tem vidim izjemno velik potencial za trženje zimskega turizma. Slovenija ni dežela za množični turizem, toda z dobro domišljenimi koncepti je nadvse privlačna za individualne turiste.

Pred kratkim naj bi izgubili pet velikih investitorjev iz Nemčije, zakaj?Ni šlo za investitorje, bili so potencialni interesenti, ki niso rekli, zdaj gremo v Slovenijo in bomo tam vložili svoj denar, temveč podjetja, ki so si ogledovala poslovne lokacije, kjer bi lahko razširila svojo dejavnost. In takšne interesente Slovenija skoraj vedno izgubi. Ne gre za to, da se odločajo za ta ali oni trg, temveč za to, da v Sloveniji vse tako dolgo traja. Imeli smo podjetja, ki so nam očitala, da v času, v katerem tu pridobijo določena dovoljenja, na Poljskem že postavijo tovarno in prodajajo. To je resnično izziv za sedanjo vlado. Ob tem seveda govorimo tudi o davčni reformi, o delovni zakonodaji, toda največji problem so nepremičnine, gradbena zemljišča.

Če bi bili podjetnica, bi investirali v Sloveniji?Zagotovo bi o tem premislila.

Drenovec: Slovenijo potapljata politika in država

Franček Drenovec: Slovenci ne znamo več izvažati. To je katastrofa!

Tako dobre fiskalne politike v Sloveniji po mnenju ekonomista Drenovca nismo imeli že vsaj deset let.

Matija Grah, Ozadja
pon, 04.11.2013, 09:00
Franček DrenovecNajljubši dvatisočak?

Gore nad Zadnjo Trento, Balo in Koritnico.

Ste kaj v življenju storili kot prvi?

Da, ko sem se rodil, jaz in nihče drug. Saj vem, hočete, da rečem, da sem bil prvi, ki je obiskal vse hrvaške jadranske otoke, otočke in čeri. Pa še to ni prav res, izpustil sem deset manjših otočkov v brionskem narodnem parku, na katere je dostop prepovedan. Ni bilo domačina, ne prevoznika ne ribiča, ki bi se me upal peljati tja. Pazniki morajo biti res pasji. Dvakrat sem pisal na upravo parka, pa niso odgovorili. Tako da nimam nobenega rekorda, no, razen tistega prvega.Katerega ekonomista najbolj cenite?

Osebno navijam za neoklasiko, in to takšno zares radikalno. Ekonomisti naj se čim manj vtikajo v gospodarstvo, ker o njem nimajo pojma. Samo škodo delajo.

Bil je prvi – in dolgo edini – ekonomist, ki je v obdobju največje gospodarske rasti opozarjal, da Slovenija drvi v prepad. Zaman. Danes si lahko kroniko tega napovedanega zloma preberemo v knjigi Kolaps elite. V pogovoru je orisal vzroke sedanje krize, ki, žal, niti zdaleč ni samo bančna, in – znova! – posvaril pred načini reševanja, ki jo v resnici samo poglabljajo.

Knjigo, v kateri ste zbrali članke, ki ste jih o slovenski tranziciji objavili v zadnjih desetih letih, ste naslovili Kolaps elite. Zakaj?

Pogled na krizo skozi dogajanje v sferi elit se mi je zdel še najbolj reprezentativen. Ni edini, človek lahko gleda tudi skozi kakšno drugo optiko in v knjigi so tudi drugi pogledi, verjetno celo prevladujoči.

Lahko besedo »kolaps« razumemo tako, da je ta vrhnji sloj odpovedal?

Saj to je očitno. Že pet let spremljamo njegov ekonomski kolaps, zadnje leto, dve pa zelo očitno še političnega. Seveda so še tam, še vedno se delajo, kot da nekaj vodijo, ampak zdaj gre v resnici samo še za to, kdo jih bo nadomestil in kdaj.

Vašo knjigo je mogoče brati kot pretežno ekonomsko – čeravno niti zdaleč zgolj ekonomsko – analizo slovenske tranzicije. Ta je sestavljena iz dveh močno kontrastnih obdobij: iz zgodbe o uspehu in iz sedanje globoke, vsesplošne družbene krize.

Danes kar nočejo verjeti, kako dolgo je veljala Slovenija za zgodbo o uspehu. Imeli smo eno najboljših gospodarskih rasti v Evropi, od leta 2000 s skoraj polno zaposlenostjo, v okolju delujoče socialne države, ter še vse do leta 2004 brez omembe vrednih primanjkljajev in zadolževanja. Vse od leta 1997, ko so nas začeli ocenjevati, smo dobivali najboljše ocene mednarodnih agencij. Ta zgodovina in razlogi zanjo, ki so v veliki meri še iz časov pred tranzicijo, je nadvse zanimiva. Ampak je malo daljša zgodba, ki jo raje preskočiva.

Potem je pa v samo štirih letih, od jeseni 2004 do jeseni 2008, se pravi v obdobju, ko je vlado vodil Janez Janša, slovenski zunanji dolg narasel s 15 milijard, kolikor se ga je nabralo v vsej dotedanji zgodovini, na 40 milijard evrov. To so grozljive številke! Kako je bilo to sploh mogoče?

Je tudi nekaj racionalnih razlogov. Eden je, da so v vsej prejšnji tranziciji ekonomske politike zelo omejevale kredit, in sicer zaradi strahu, da bi se zgodilo točno to, kar se potlej tudi je – da bi tako velik priliv denarja iz tujine, da bi presegal produktivne potenciale družbe, ustvarjal čezmerno porabo in neravnovesja, ki bi vodili v zlom. To se je takrat že dogajalo na Češkem, v Rusiji in vzhodni Aziji, dobro desetletje prej pa v naši lastni Jugoslaviji.

Nekje po letu 2005, ko smo se že približevali evroobmočju, te monetarne blokade ni bilo več mogoče vzdrževati. Pri tem upoštevajmo, da smo imeli takrat za sabo že zelo dolgo kreditno sušo, dejansko že vse od bankrota Jugoslavije leta 1979. Po svoje je zato razumljivo, da se je zgodil tak naval na tuj kredit. Bolj relevantno vprašanje je, zakaj je bil tako obupno čezmeren, to se pravi, zakaj ga niso politike čisto nič brzdale; in za kakšne namene se je uporabil.

In kakšen je odgovor na to vprašanje?

Poudaril bi sekvenco, ki se mi zdi ključna. Najprej to, da nam je v tranziciji razpadla država. V zadnjem desetletju je – povezano s prodorom tako imenovanih mladih ekonomistov – v Sloveniji dokončno obveljalo, da je država nepomembna in da je v kapitalizmu edini posel politikov, da se prilepijo na interese zasebnega kapitala. To je prav bistvo vsake »tranzicijske bolezni«, v Afriki ali v Evropi: razkroj vsega javnega, nasproti zasebnemu, razkroj vsake avtonomije in odgovornosti politike in politikov.

To, da nam je v tranziciji razpadla pravna država, je samo vrh ledene gore. Razpadle so vse funkcije, ki jih mora v vsaki kapitalistični družbi opravljati država: dobro upravljanje nacionalnih sistemov izobraževanja, zdravstva in drugih javnih storitev, ki spadajo med najpomembnejše gospodarske panoge vsake družbe; dobro upravljanje drugih podjetij, ki še ostajajo v državni lasti; in na prvem mestu, vodenje aktivnih državnih politik na področju tehnološkega razvoja, socialne skladnosti in drugih. Če ni teh politik, družbe s časom zgnijejo in razpadejo. Tako kot je v zadnjem desetletju Slovenija.

Zakaj naj bi bilo tako narobe, da se politika obesi na interese kapitala? Saj smo v kapitalizmu.

Seveda, dobro vprašanje. Politične elite bodo vedno v španoviji z ekonomskimi. Obstaja demokracija, ampak obstaja tudi ta posebna naveza obeh vrst najvplivnejših ljudi v družbi. To ni sporno. Sporno je, če se v tej navezi ne držijo nekih temeljnih pravil igre. Interesi podjetnikov odsevajo njihove individualne in omejene, »mikro« položaje v sistemu, ki so zgolj v ekonomskem horizontu, ki je v resnici zelo ozek, in v najboljšem primeru v srednjeročnem časovnem horizontu. Zato mora biti vedno tudi neka avtonomna instanca z zadostno akcijsko sposobnostjo, da dodaja še makroekonomsko, neekonomsko in dolgoročno ukrepanje – in da to ukrepanje vsiljuje, tudi če je nasprotno vsakokrat danim interesom zasebnega kapitala. V uspešnih kapitalističnih družbah kapital to vlogo države absolutno dopušča. Prav zato, da se ne zgodi tisto, kar se je zgodilo v Sloveniji.

In to je?

Zgodba je daljša, v knjigi sem jo opisal podrobneje. Prvotni slovenski tranzicijski uspeh je ustvarila podedovana, dovolj dobro delujoča izvozna industrija. Vendar so bili, kako bi rekel, kvantitativno najvplivnejši ekonomski procesi dejansko neki drugi. Zaradi določenih razlogov smo doživeli v tranziciji velik razmah panog, usmerjenih pretežno na domači trg, predvsem vseh vrst storitvenih panog, pozneje še gradbeništva, in posebej drobnega sektorja.

To so tehnološko in komercialno razmeroma enostavne panoge in takšne, v katerih pogosto odločajo politične zveze bolj kot kakovost. Zaradi teh posebnosti in velike dinamike so nastale v tem »domačem« sektorju, ko je prišel na razpolago denar, tudi skoraj vse večje koncentracije novega domačega zasebnega kapitala, naše nove ekonomske elite. In na ta sektor so zato prilepile svoje žepe še vse nove politične elite. Ambicije in pričakovanja so bili strašanski – v popolnem nasprotju z resničnimi potenciali sektorja, odvisnega od našega miniaturnega domačega trga.

Pa kaj se ni videlo, da so ti procesi napačni? Država je podatke zagotovo imela.

Seveda se je videlo, ampak države takrat v glavnem že ni bilo več, bili so samo še zasebni interesi v tej simbiozi novih lastnikov z novimi politiki, no, in seveda ekonomisti, ki so se stepli za drobtinice z mize. S to vsesplošno podporo je »domači« sektor naglo rasel še potem, ko je že dosegel in presegel svoje objektivne meje rasti! Proizvodnji za domači trg postavlja objektivne omejitve njeno razmerje z izvoznim delom gospodarstva. Ko so bile te meje dosežene, so lahko še naprej rasli in se še naprej privatizirali samo s pobegom v kredit. Naš pretekli val zadolževanja je bil usmerjen skoraj v celoti v ta sektor, tako ali drugače: za samomorilsko širjenje njegovih kapacitet, za samomorilsko privatiziranje in za napajanje potrebnega povpraševanja, predvsem investicijskega, za gradnjo stanovanj in predvsem občinske in državne infrastrukture. Tik preden je počilo, je dosegel slovenski zunanji primanjkljaj že 8 odstotkov BDP.

Zdaj se ta del gospodarstva seseda. In šele zdaj vidimo, kaj je naš resnični problem: da je v tem času, v katerem je nujne državne politike nadomestilo primitivno neoliberalno lepljenje politikov na zasebni kapital, že počasi usihalo slovensko izvozno gospodarstvo. Politiki se tako radi pohvalijo z našim izvoznim sektorjem, ampak slovenski izvoz zadnja leta skoraj stagnira. V velikem spreminjanju, ki se je začelo s svetovno krizo, je slovenski izvoz upadel veliko bolj, kot je upadel povprečni evropski, in se še do zdaj ni vrnil na raven pred krizo, medtem ko se je povprečni evropski že pred tremi leti. Slovenci ne znamo več izvažati. To je katastrofa.

Imeli smo nekakšno »negativno prestrukturiranje«.

Tako je. V tranziciji smo zanemarili nujno nenehno poganjanje svoje izvozne učinkovitosti, učinkovitosti v izvoznem sektorju, ki je, seveda, naš osrednji »moderni«, napredni, tehnološki sektor. V zadnjem desetletju se je korak za korakom, opazno in neopazno, uničevalo vse slovensko »moderno«, napredno, neprovincialno. Ali je res kdo mislil, da se to ne bo pokazalo tudi v gospodarstvu, v ustvarjanju slovenske blaginje?

Kako je v Sloveniji potekalo dosedanje spoprijemanje s krizo? Ga lahko razdelimo v več faz, obdobij, politik? Ali te korelirajo z vladami, ki so jih vodile?

Ne bi preveč ločeval med vladami. Tako se menjajo skoraj vsako leto. Strankarska baza – parlament – je vedno ista.

Dva nivoja problema sta. Eno so finančne luknje, ki so nastale v bankah in ki se zaradi vseh pripetih zasebnih interesov vse doslej niso reševale, tako da je finančno sanacijo zdaj prevzela evropska komisija. Slovenci, ki pri tem sodelujejo, so samo njihove dežurne telefonske številke na terenu. Posledice bodo temu ustrezne.

Drugi problem je, da se v ozadju soočamo z zdaj že dovolj razvidnim nazadovanjem slovenske produktivne učinkovitosti. Veliko govorimo o kraji in o pohlepu. Da, bila je kraja in je bil pohlep, zato ker so po neoliberalnih napotkih razstavili državne nadzorne mehanizme. A tudi če obrzdate pohlep in če odpravite krajo, in tudi če rešite banke, še vedno ne boste rešili krize, ker imate zastarelo in deformirano produktivno bazo. S tem problemom, da je slovensko gospodarstvo v svoji današnji panožni in tehnološki sestavi nesposobno za kakršenkoli obrat v nov val rasti, pa se ne ukvarja nihče.

Veliko receptov za rast slišimo, v glavnem povezanih z novim investicijskim valom.

Če smo se doslej le kaj naučili, smo se to, da so taki recepti ničvredni. Pred leti je segla slovenska investicijska stopnja že do 32 odstotkov BDP, s čimer je bila med najvišjimi v Evropi, in s kakšnimi rezultati? Slovensko gospodarstvo nima več prav veliko idej za prihodnost. To ne velja vsevprek, velja pa, žal, za njegovo večino. V letih ogromnega zadolževanja in investiranja so se investicije podjetij v opremo povečale zgolh neznatno, cikel je temeljil skoraj v celoti na gradbenem investiranju, večinoma državnem. Ta povečuje produktivno sposobnost družbe samo zelo odloženo, če sploh. Redke razpoložljive finančne vire rabimo veliko bolj drugje, za druge namene. Gospodarske rasti ne ustvarja denar, ustvarjajo jo delo, znanje, podjetnost. V Sloveniji bi bilo treba infrastrukturno investiranje za naslednjih deset let naravnost prepovedati.

Vsi tovrstni recepti so pogledi nazaj, ne naprej. Kako lepo je bilo pred krizo, naj bo tako še naprej! Bedarija. Iščemo alternativo, ne ponovitev. Vulgarizirani keynesijanizem ne bo rešil Slovenije.

S čim pa so se vlade vendarle ukvarjale, ko se je pojavila kriza?

Ko se je zadolževanje tržnega sektorja jeseni 2008 zaustavilo in obrnilo v razdolževanje, je vskočila država, ki je kljub zmanjšanju davčnih prilivov ohranjala javne izdatke in tako vzdrževala vsaj svoj del domače porabe. To je pomenilo primanjkljaj in naraščajoč javni dolg. Banke so doslej odplačale tujini za okrog 10 milijard svojih dolgov in za približno toliko se je na novo zadolžila država. Zato pa se je po uvodnem kriznem šoku slovenska gospodarska rast povrnila približno v gabarite povprečne evropske.

To je bilo blaženje, hkrati pa podaljševanje krize?

Slovenska kriza je kriza zasebnega tržnega sektorja, ne proračuna. Država je prek javnega primanjkljaja krizo blažila, ne more pa je na tak način rešiti. In ta igra postane že kmalu nevzdržna. Za vsako milijardo posojila, ki ga najame država za deset let, bo morala odplačati skupaj z obrestmi dve milijardi. Iz proračuna bo šla prihodnje leto milijarda evrov samo za obresti! Zelo jasno je, da tako ne gre več. Fiskalna konsolidacija je neizogibna. V javnosti je vse premalo tega zavedanja in vlade so pod velikim udarom samo zato, ker so se, končno, lotile te nujne operacije.

Vendar so na voljo vsaj različni načini fiskalnega konsolidiranja.

Samo za to gre. Posegi prejšnjih dveh vlad, Svetlikovi in Šušteršičevi, so bili naravnani prav ekstremno neoliberalno, samo v krčenje javnih izdatkov in izrazito v breme revnejših slojev, tako da so bili prav ekstremni tudi učinki na gospodarsko aktivnost in zaposlovanje. Konec leta 2011 je zdrselo gibanje slovenskega BDP globoko pod krivuljo gibanja povprečnega evropskega. Dobili smo val stečajev in zapiranja podjetij, v drugem polletju 2012 se je zaposlenost zmanjševala že po 4 odstotke na letni ravni, kar je pognalo kvišku stopnjo brezposelnosti skoraj tako močno kot ob prvem kriznem sunku.

Letošnje vladne politike so bile bistveno bolj prijazne do gospodarstva. Zaradi tega se je cikel sesedanja BDP s konca leta 2011 zdaj že tako rekoč ustavil. V poletnih mesecih zaposlenost ni več padala in ustavila se je rast brezposelnosti. Kolikor vem, vodi fiskalno konsolidacijo v glavnem predsednica vlade; vodi jo večinoma neskladno z neoliberalnimi priporočili evropske komisije, in lahko trdim, da tako dobre fiskalne politike v Sloveniji nismo imeli že vsaj deset let.

Kaj pa menite o nepremičninskem davku?

Nepremičninski davek je normalna davčna oblika v vsej Evropi. V Sloveniji se pripravljajo nanj že nekaj let, a so stvari, kot kaže, še zelo nedorečene. Predsednica vlade je verjetno posegla po njem zato, ker koalicija ni privolila v krizni davek, ki bi bil izrazito najboljša rešitev in bi najmanj prizadel gospodarstvo in zaposlovanje. Problem je, da je ta koalicija, tako kot so bile prejšnje, eno navadno leglo – ne bom rekel česa, in voditi fiskalno ali sploh kakršnokoli politiko na ozadju take strankarske sestave mora biti čista groza.

Vsekakor pa je to zgolj gašenje požara. Samo s temi ukrepi, s finančno in fiskalno sanacijo, tudi če bosta uspešni, iz krize ne bomo izplavali.

Ne smemo se slepiti: nobena od politik, ki jih vodijo sedanje vlade, ne bo obnovila gospodarske rasti, kakršno Slovenija potrebuje. Nasploh je ne morejo obnoviti zgolj ekonomske politike, to se pravi politike, ki se ravnajo samo po nasvetih ekonomistov. Seveda se je treba potruditi tudi v ekonomskem, kratkoročnem horizontu. Tu lahko morda prispeva največ dobro uravnavanje fiskalne politike. Pa še nečesa ni mogoče zanemariti. Pred nami je obdobje velikega prestrukturiranja in velike – hotene ali vsiljene – fleksibilnosti. Prav tako bo treba prilagoditi trg dela. A pod okriljem pravne države, tudi za najbolj ohlapne oblike zaposlitve.

Resničnega preboja pa seveda ne bo, dokler ne bo neka prihodnja vlada zagnala hkrati še močnega projekta globinskega, dolgoročno naravnanega spreminjanja slovenskega gospodarstva in družbe. Vsebina naše krize je te vrste in rešiti jo je mogoče samo na ta način.

Vsi govorijo o »strukturnih reformah«, s katerimi da je treba dopolniti navadne ekonomske politike.

Pa naj bo, naj se imenujejo strukturne reforme. Ampak naj bodo usmerjene v resnične šibke točke naše produktivne in ekonomske strukture. Ko rečejo »strukturne reforme« neoliberalci, mislijo na zniževanje plač in kolektivnega standarda. To niso slovenske šibke točke! Oprostite: plače, ki jih plačujejo slovenski podjetniki svojim zaposlenim, so že zdaj vsaj pol nižje od tistih, ki jih plačujejo podjetniki v sosednjih, samo nekaj kilometrov oddaljenih Avstriji in Furlaniji. Davki in prispevki na zaposlenega so prav tako pol nižji. Slovenske šibke točke niso v sferi stroškov dela, temveč v tisti drugi, v kateri so determinante produktivnosti dela. Slovenski strukturni zaostanki so v kakovosti podjetništva in politike, naša »nekonkurenčnost« izvira iz te sfere. Dokler ne stečejo spremembe v tem prostoru, bomo še naprej v riti, iz leta v leto bolj.

O politikah, ki bi bile potrebne za doseganje sprememb v tej sferi, pišete v svoji knjigi in ste pisali tudi drugje. Jih lahko povzamete?

Mislim da bi nama za to zmanjkalo časa. Najbolj na kratko: prvič, treba bo usposobiti državo za opravljanje svojih funkcij v gospodarstvu in družbi. To bo najpomembnejša in najzahtevnejša naloga. In ne gre za denar, ki ga ni in ga ne bo, temveč za zamenjevanje ljudi, začenši na vrhu in potem navzdol. Če kdo misli, da za to primernih ljudi ni, mora samo pogledati čez meje strankarskih kadrovskih kuhinj, pa jih bo našel.

In drugič: v Sloveniji vodi v novo gospodarsko rast samo nov val tehnološkega napredka. To z drugimi besedami pomeni, da bo treba temeljito poseči v izobraževanje in v vse tiste sisteme, prek katerih je to vpeto v svoje širše ekonomsko in družbeno okolje. Pri tem upoštevajmo, da ne moremo izobraževati »za gospodarstvo« – za to sedanje gospodarstvo, ki izobraženih ljudi sploh ne potrebuje! Ne, izobražujemo za svoje prihodnje gospodarstvo, ki ga bodo morali ti mladi ljudje šele ustvariti. Z vso potrebno podporo državnih politik.

Pa pravna država?

Ja, mi je ušlo, saj pri tem niti ne gre za politike, gre za elementarno higieno. V Sloveniji se ne krade, in pika. To sporočilo mora biti poslano z vso silo in z vso močjo državne represije. Danes eni lahko kradejo, drugi ne. Smo v neravnovesju, ki se bo prej ko slej zlomilo in se bodo norme posplošile, morda na to stran, morda na drugo. Ali ne bo kradel nihče, ali bomo kradli vsi. Mogoče tudi ubijali.

Marsikomu se bo zdelo čudno, da so vaši nasveti za reševanje ekonomske krize usmerjeni bolj k državi kot h gospodarstvu, ki je v krizi.

Kaj pa je še mogoče dati gospodarstvu? Slovenskim podjetnikom in bankirjem je bilo dopuščeno, da so se zadolžili v tujini za 25 milijard evrov, in jim je dopuščeno, da prenašajo zdaj ta svoj dolg v breme vseh davkoplačevalcev. Imajo odprte meje in prost trg. S svojim kapitalom lahko počnejo, kot vemo, prav vse, kar hočejo. Davke lahko plačujejo ali pa ne, kakor se jim zljubi. Svoje zaposlene lahko plačujejo ali pa ne, nihče jih ne bo preganjal. Plačujejo jih pa tako in tako pol manj kot njihovi kolegi na drugi strani hriba, čez mejo. Vse to so jim slovenski politiki že dali. Kaj neki jim lahko še dajo?

Če hočemo rešiti gospodarstvo, moramo najprej urediti državo. Slovenski gospodarski razvoj se je ustavil zato, ker so razpadle javne institucije in javne politike. Kdor vas usmerja samo k iskanju nekakšnih direktnih rešitev za gospodarstvo, vas zavaja, ker takšnih ni več.

Še vedno je mogoče še bolj znižati plače …

Drži. Potem ko je prenehalo tisto ekstremno zunanje zadolževanje, in ko bo moralo počasi prenehati tudi nadomestno državno deficitno financiranje, se bodo v naših tranzicijskih elitah zagotovo osredotočili na zniževanje plač. Ne samo v javnem sektorju, kot doslej, zdaj gre že bolj zares, zdaj gre že za tako imenovano gospodarstvo.

Temu se je treba upreti. Minimalno plačo, indeksirano z inflacijo, je treba obraniti. V Sloveniji se bodo ustvarjali dobički s tehnološko in poslovno kakovostjo – ne z zadolževanjem, ne z ropanjem države, ne z zniževanjem plač svojih zaposlenih. Pika. O tem ne sme biti več debate.

Seveda se zavedam, da bo to v nekem prehodnem obdobju precej prizadelo zaposlovanje. To je šok terapija. Ampak šok terapija je tudi tista, s katero se plače znižujejo. Kaj mislite, koliko podjetij bi propadlo in koliko ljudi bi izgubilo delo po scenariju s tako širokopoteznim zniževanjem dohodkov in kupne moči večinskega prebivalstva? Pred nami so šoki, taki ali drugačni. Lahko so naravnani tako, da bo po njih stanje samo še slabše, vedno znova in znova, ali pa tako, da kažejo na koncu procesa tudi perspektivo.

Kaj porečete na trditev, da je Slovenija še daleč od kakršnegakoli neoliberalizma, saj da v njej po kazalnikih neenakosti še vedno prevladuje egalitarizem?

Slovenski problem je, da tisti, ki so v zadnjem desetletju prišli na vrh lestvice dohodkov, pa naj bo še tako stisnjena, tja niso prišli po kakšnih meritokratskih merilih. Tisto kapitalistično razslojevanje, ki ustvarja v Sloveniji neenakost, ni povezano s kapitalističnimi potenciali poganjanja gospodarskega in družbenega napredka, temveč je tega prav zatrlo. Imamo nepravo neenakost. Tudi če bi bil Ginijev količnik enak nič, bi bila razslojenost še vedno prevelika.

Včasih se zdi, kot da imate o slovenskih podjetnikih prav slabo mnenje. Je to res?

Kje neki. Imam pa zares slabo mnenje o nečem drugem. Kako naj jih razlikujemo, kako naj ločimo med takimi in drugačnimi? Vse te tranzicijske svinjarije, v katerih živimo, prizadenejo vsaj enako kot vse druge tudi tiste podjetnike, ki delajo na kvaliteti. Ampak ko spregovori »gospodarstvo«, spregovori v en glas, in to tak, ki mu ni v ponos. Kot da med njimi, znotraj gospodarstva, ni razlik! To pa zamerim. Tako ne bomo prišli iz krize.

Bi na koncu želeli še kaj dodati?

Bom rekel takole. Imeli smo osamosvojitev, pobegnili smo iz Jugoslavije, z Balkana, zato da »gremo v Evropo«. Živimo v tem majhnem žepku med Avstrijo in Furlanijo, dvema najbogatejšima predeloma Evrope. Kako blizu! Kako je bil naš cilj jasen in povsem stvaren, celo tako preprosto dosegljiv. Ampak danes poslušamo od naših novokomponiranih elit, od vseh političnih strank, od gospodarskih zbornic in združenj in od naših najimenitnejših ekonomistov samo še o Estoniji, Litvi in Romuniji, samo o državah, ki imajo še celo manjši BDP od nekdanjega jugoslovanskega. Stop! To se mora nehati! Poberite se nekam!

Krugman: Kako so se mogli ekonomisti tako zmotiti

How Did Economists Get It So Wrong?

 

Published: September 2, 2009
I. MISTAKING BEAUTY FOR TRUTH

It’s hard to believe now, but not long ago economists were congratulating themselves over the success of their field. Those successes — or so they believed — were both theoretical and practical, leading to a golden era for the profession. On the theoretical side, they thought that they had resolved their internal disputes. Thus, in a 2008 paper titled “The State of Macro” (that is, macroeconomics, the study of big-picture issues like recessions), Olivier Blanchard of M.I.T., now the chief economist at the International Monetary Fund, declared that “the state of macro is good.” The battles of yesteryear, he said, were over, and there had been a “broad convergence of vision.” And in the real world, economists believed they had things under control: the “central problem of depression-prevention has been solved,” declared Robert Lucas of the University of Chicagoin his 2003 presidential address to the American Economic Association. In 2004, Ben Bernanke, a former Princeton professor who is now the chairman of the Federal Reserve Board, celebrated the Great Moderation in economic performance over the previous two decades, which he attributed in part to improved economic policy making.

Last year, everything came apart.

Few economists saw our current crisis coming, but this predictive failure was the least of the field’s problems. More important was the profession’s blindness to the very possibility of catastrophic failures in a market economy. During the golden years, financial economists came to believe that markets were inherently stable — indeed, thatstocks and other assets were always priced just right. There was nothing in the prevailing models suggesting the possibility of the kind of collapse that happened last year. Meanwhile, macroeconomists were divided in their views. But the main division was between those who insisted that free-market economies never go astray and those who believed that economies may stray now and then but that any major deviations from the path of prosperity could and would be corrected by the all-powerful Fed. Neither side was prepared to cope with an economy that went off the rails despite the Fed’s best efforts.

And in the wake of the crisis, the fault lines in the economics profession have yawned wider than ever. Lucas says the Obama administration’s stimulus plans are “schlock economics,” and his Chicago colleague John Cochrane says they’re based on discredited “fairy tales.” In response, Brad DeLong of the University of California, Berkeley, writes of the “intellectual collapse” of the Chicago School, and I myself have written that comments from Chicago economists are the product of a Dark Age of macroeconomics in which hard-won knowledge has been forgotten.

What happened to the economics profession? And where does it go from here?

As I see it, the economics profession went astray because economists, as a group, mistook beauty, clad in impressive-looking mathematics, for truth. Until the Great Depression, most economists clung to a vision of capitalism as a perfect or nearly perfect system. That vision wasn’t sustainable in the face of mass unemployment, but as memories of the Depression faded, economists fell back in love with the old, idealized vision of an economy in which rational individuals interact in perfect markets, this time gussied up with fancy equations. The renewed romance with the idealized market was, to be sure, partly a response to shifting political winds, partly a response to financial incentives. But while sabbaticals at the Hoover Institution and job opportunities on Wall Street are nothing to sneeze at, the central cause of the profession’s failure was the desire for an all-encompassing, intellectually elegant approach that also gave economists a chance to show off their mathematical prowess.

Unfortunately, this romanticized and sanitized vision of the economy led most economists to ignore all the things that can go wrong. They turned a blind eye to the limitations of human rationality that often lead to bubbles and busts; to the problems of institutions that run amok; to the imperfections of markets — especially financial markets — that can cause the economy’s operating system to undergo sudden, unpredictable crashes; and to the dangers created when regulators don’t believe in regulation.

It’s much harder to say where the economics profession goes from here. But what’s almost certain is that economists will have to learn to live with messiness. That is, they will have to acknowledge the importance of irrational and often unpredictable behavior, face up to the often idiosyncratic imperfections of markets and accept that an elegant economic “theory of everything” is a long way off. In practical terms, this will translate into more cautious policy advice — and a reduced willingness to dismantle economic safeguards in the faith that markets will solve all problems.

II. FROM SMITH TO KEYNES AND BACK

The birth of economics as a discipline is usually credited to Adam Smith, who published “The Wealth of Nations” in 1776. Over the next 160 years an extensive body of economic theory was developed, whose central message was: Trust the market. Yes, economists admitted that there were cases in which markets might fail, of which the most important was the case of “externalities” — costs that people impose on others without paying the price, like traffic congestion or pollution. But the basic presumption of “neoclassical” economics (named after the late-19th-century theorists who elaborated on the concepts of their “classical” predecessors) was that we should have faith in the market system.

This faith was, however, shattered by the Great Depression. Actually, even in the face of total collapse some economists insisted that whatever happens in a market economy must be right: “Depressions are not simply evils,” declared Joseph Schumpeter in 1934 — 1934! They are, he added, “forms of something which has to be done.” But many, and eventually most, economists turned to the insights of John Maynard Keynes for both an explanation of what had happened and a solution to future depressions.

Keynes did not, despite what you may have heard, want the government to run the economy. He described his analysis in his 1936 masterwork, “The General Theory of Employment, Interest and Money,” as “moderately conservative in its implications.” He wanted to fix capitalism, not replace it. But he did challenge the notion that free-market economies can function without a minder, expressing particular contempt for financial markets, which he viewed as being dominated by short-term speculation with little regard for fundamentals. And he called for active government intervention — printing more money and, if necessary, spending heavily on public works — to fight unemployment during slumps.

It’s important to understand that Keynes did much more than make bold assertions. “The General Theory” is a work of profound, deep analysis — analysis that persuaded the best young economists of the day. Yet the story of economics over the past half century is, to a large degree, the story of a retreat from Keynesianism and a return to neoclassicism. The neoclassical revival was initially led by Milton Friedman of the University of Chicago, who asserted as early as 1953 that neoclassical economics works well enough as a description of the way the economy actually functions to be “both extremely fruitful and deserving of much confidence.” But what about depressions?

Friedman’s counterattack against Keynes began with the doctrine known as monetarism. Monetarists didn’t disagree in principle with the idea that a market economy needs deliberate stabilization. “We are all Keynesians now,” Friedman once said, although he later claimed he was quoted out of context. Monetarists asserted, however, that a very limited, circumscribed form of government intervention — namely, instructing central banks to keep the nation’s money supply, the sum of cash in circulation and bank deposits, growing on a steady path — is all that’s required to prevent depressions. Famously, Friedman and his collaborator, Anna Schwartz, argued that if the Federal Reserve had done its job properly, the Great Depression would not have happened. Later, Friedman made a compelling case against any deliberate effort by government to push unemployment below its “natural” level (currently thought to be about 4.8 percent in the United States): excessively expansionary policies, he predicted, would lead to a combination of inflation and high unemployment — a prediction that was borne out by the stagflation of the 1970s, which greatly advanced the credibility of the anti-Keynesian movement.

Eventually, however, the anti-Keynesian counterrevolution went far beyond Friedman’s position, which came to seem relatively moderate compared with what his successors were saying. Among financial economists, Keynes’s disparaging vision of financial markets as a “casino” was replaced by “efficient market” theory, which asserted that financial markets always get asset prices right given the available information. Meanwhile, many macroeconomists completely rejected Keynes’s framework for understanding economic slumps. Some returned to the view of Schumpeter and other apologists for the Great Depression, viewing recessions as a good thing, part of the economy’s adjustment to change. And even those not willing to go that far argued that any attempt to fight an economic slump would do more harm than good.

Not all macroeconomists were willing to go down this road: many became self-described New Keynesians, who continued to believe in an active role for the government. Yet even they mostly accepted the notion that investors and consumers are rational and that markets generally get it right.

Of course, there were exceptions to these trends: a few economists challenged the assumption of rational behavior, questioned the belief that financial markets can be trusted and pointed to the long history of financial crises that had devastating economic consequences. But they were swimming against the tide, unable to make much headway against a pervasive and, in retrospect, foolish complacency.

III. PANGLOSSIAN FINANCE

In the 1930s, financial markets, for obvious reasons, didn’t get much respect. Keynes compared them to “those newspaper competitions in which the competitors have to pick out the six prettiest faces from a hundred photographs, the prize being awarded to the competitor whose choice most nearly corresponds to the average preferences of the competitors as a whole; so that each competitor has to pick, not those faces which he himself finds prettiest, but those that he thinks likeliest to catch the fancy of the other competitors.”

And Keynes considered it a very bad idea to let such markets, in which speculators spent their time chasing one another’s tails, dictate important business decisions: “When the capital development of a country becomes a by-product of the activities of a casino, the job is likely to be ill-done.”

By 1970 or so, however, the study of financial markets seemed to have been taken over by Voltaire’s Dr. Pangloss, who insisted that we live in the best of all possible worlds. Discussion of investor irrationality, of bubbles, of destructive speculation had virtually disappeared from academic discourse. The field was dominated by the “efficient-market hypothesis,” promulgated by Eugene Fama of the University of Chicago, which claims that financial markets price assets precisely at their intrinsic worth given all publicly available information. (The price of a company’s stock, for example, always accurately reflects the company’s value given the information available on the company’s earnings, its business prospects and so on.) And by the 1980s, finance economists, notably Michael Jensen of the Harvard Business School, were arguing that because financial markets always get prices right, the best thing corporate chieftains can do, not just for themselves but for the sake of the economy, is to maximize their stock prices. In other words, finance economists believed that we should put the capital development of the nation in the hands of what Keynes had called a “casino.”

It’s hard to argue that this transformation in the profession was driven by events. True, the memory of 1929 was gradually receding, but there continued to be bull markets, with widespread tales of speculative excess, followed by bear markets. In 1973-4, for example, stocks lost 48 percent of their value. And the 1987 stock crash, in which the Dow plunged nearly 23 percent in a day for no clear reason, should have raised at least a few doubts about market rationality.

These events, however, which Keynes would have considered evidence of the unreliability of markets, did little to blunt the force of a beautiful idea. The theoretical model that finance economists developed by assuming that every investor rationally balances risk against reward — the so-called Capital Asset Pricing Model, or CAPM (pronounced cap-em) — is wonderfully elegant. And if you accept its premises it’s also extremely useful. CAPM not only tells you how to choose your portfolio — even more important from the financial industry’s point of view, it tells you how to put a price on financial derivatives, claims on claims. The elegance and apparent usefulness of the new theory led to a string of Nobel prizes for its creators, and many of the theory’s adepts also received more mundane rewards: Armed with their new models and formidable math skills — the more arcane uses of CAPM require physicist-level computations — mild-mannered business-school professors could and did become Wall Street rocket scientists, earning Wall Street paychecks.

To be fair, finance theorists didn’t accept the efficient-market hypothesis merely because it was elegant, convenient and lucrative. They also produced a great deal of statistical evidence, which at first seemed strongly supportive. But this evidence was of an oddly limited form. Finance economists rarely asked the seemingly obvious (though not easily answered) question of whether asset prices made sense given real-world fundamentals like earnings. Instead, they asked only whether asset prices made sense given other asset prices. Larry Summers, now the top economic adviser in the Obama administration, once mocked finance professors with a parable about “ketchup economists” who “have shown that two-quart bottles of ketchup invariably sell for exactly twice as much as one-quart bottles of ketchup,” and conclude from this that the ketchup market is perfectly efficient.

But neither this mockery nor more polite critiques from economists like Robert Shiller of Yale had much effect. Finance theorists continued to believe that their models were essentially right, and so did many people making real-world decisions. Not least among these was Alan Greenspan, who was then the Fed chairman and a long-time supporter of financial deregulation whose rejection of calls to rein in subprime lending or address the ever-inflating housing bubble rested in large part on the belief that modern financial economics had everything under control. There was a telling moment in 2005, at a conference held to honor Greenspan’s tenure at the Fed. One brave attendee, Raghuram Rajan (of the University of Chicago, surprisingly), presented a paper warning that the financial system was taking on potentially dangerous levels of risk. He was mocked by almost all present — including, by the way, Larry Summers, who dismissed his warnings as “misguided.”

By October of last year, however, Greenspan was admitting that he was in a state of “shocked disbelief,” because “the whole intellectual edifice” had “collapsed.” Since this collapse of the intellectual edifice was also a collapse of real-world markets, the result was a severe recession — the worst, by many measures, since the Great Depression. What should policy makers do? Unfortunately, macroeconomics, which should have been providing clear guidance about how to address the slumping economy, was in its own state of disarray.

IV. THE TROUBLE WITH MACRO

“We have involved ourselves in a colossal muddle, having blundered in the control of a delicate machine, the working of which we do not understand. The result is that our possibilities of wealth may run to waste for a time — perhaps for a long time.” So wrote John Maynard Keynes in an essay titled “The Great Slump of 1930,” in which he tried to explain the catastrophe then overtaking the world. And the world’s possibilities of wealth did indeed run to waste for a long time; it took World War II to bring the Great Depression to a definitive end.

Why was Keynes’s diagnosis of the Great Depression as a “colossal muddle” so compelling at first? And why did economics, circa 1975, divide into opposing camps over the value of Keynes’s views?

I like to explain the essence of Keynesian economics with a true story that also serves as a parable, a small-scale version of the messes that can afflict entire economies. Consider the travails of the Capitol Hill Baby-Sitting Co-op.

This co-op, whose problems were recounted in a 1977 article in The Journal of Money, Credit and Banking, was an association of about 150 young couples who agreed to help one another by baby-sitting for one another’s children when parents wanted a night out. To ensure that every couple did its fair share of baby-sitting, the co-op introduced a form of scrip: coupons made out of heavy pieces of paper, each entitling the bearer to one half-hour of sitting time. Initially, members received 20 coupons on joining and were required to return the same amount on departing the group.

Unfortunately, it turned out that the co-op’s members, on average, wanted to hold a reserve of more than 20 coupons, perhaps, in case they should want to go out several times in a row. As a result, relatively few people wanted to spend their scrip and go out, while many wanted to baby-sit so they could add to their hoard. But since baby-sitting opportunities arise only when someone goes out for the night, this meant that baby-sitting jobs were hard to find, which made members of the co-op even more reluctant to go out, making baby-sitting jobs even scarcer. . . .

In short, the co-op fell into a recession.

O.K., what do you think of this story? Don’t dismiss it as silly and trivial: economists have used small-scale examples to shed light on big questions ever since Adam Smith saw the roots of economic progress in a pin factory, and they’re right to do so. The question is whether this particular example, in which a recession is a problem of inadequate demand — there isn’t enough demand for baby-sitting to provide jobs for everyone who wants one — gets at the essence of what happens in a recession.

Forty years ago most economists would have agreed with this interpretation. But since then macroeconomics has divided into two great factions: “saltwater” economists (mainly in coastal U.S. universities), who have a more or less Keynesian vision of what recessions are all about; and “freshwater” economists (mainly at inland schools), who consider that vision nonsense.

Freshwater economists are, essentially, neoclassical purists. They believe that all worthwhile economic analysis starts from the premise that people are rational and markets work, a premise violated by the story of the baby-sitting co-op. As they see it, a general lack of sufficient demand isn’t possible, because prices always move to match supply with demand. If people want more baby-sitting coupons, the value of those coupons will rise, so that they’re worth, say, 40 minutes of baby-sitting rather than half an hour — or, equivalently, the cost of an hours’ baby-sitting would fall from 2 coupons to 1.5. And that would solve the problem: the purchasing power of the coupons in circulation would have risen, so that people would feel no need to hoard more, and there would be no recession.

But don’t recessions look like periods in which there just isn’t enough demand to employ everyone willing to work? Appearances can be deceiving, say the freshwater theorists. Sound economics, in their view, says that overall failures of demand can’t happen — and that means that they don’t. Keynesian economics has been “proved false,” Cochrane, of the University of Chicago, says.

Yet recessions do happen. Why? In the 1970s the leading freshwater macroeconomist, the Nobel laureate Robert Lucas, argued that recessions were caused by temporary confusion: workers and companies had trouble distinguishing overall changes in the level of prices because of inflation or deflation from changes in their own particular business situation. And Lucas warned that any attempt to fight the business cycle would be counterproductive: activist policies, he argued, would just add to the confusion.

By the 1980s, however, even this severely limited acceptance of the idea that recessions are bad things had been rejected by many freshwater economists. Instead, the new leaders of the movement, especially Edward Prescott, who was then at the University of Minnesota(you can see where the freshwater moniker comes from), argued that price fluctuations and changes in demand actually had nothing to do with the business cycle. Rather, the business cycle reflects fluctuations in the rate of technological progress, which are amplified by the rational response of workers, who voluntarily work more when the environment is favorable and less when it’s unfavorable. Unemployment is a deliberate decision by workers to take time off.

Put baldly like that, this theory sounds foolish — was the Great Depression really the Great Vacation? And to be honest, I think it really is silly. But the basic premise of Prescott’s “real business cycle” theory was embedded in ingeniously constructed mathematical models, which were mapped onto real data using sophisticated statistical techniques, and the theory came to dominate the teaching of macroeconomics in many university departments. In 2004, reflecting the theory’s influence, Prescott shared a Nobel with Finn Kydland of Carnegie Mellon University.

Meanwhile, saltwater economists balked. Where the freshwater economists were purists, saltwater economists were pragmatists. While economists like N. Gregory Mankiw atHarvard, Olivier Blanchard at M.I.T. and David Romer at the University of California, Berkeley, acknowledged that it was hard to reconcile a Keynesian demand-side view of recessions with neoclassical theory, they found the evidence that recessions are, in fact, demand-driven too compelling to reject. So they were willing to deviate from the assumption of perfect markets or perfect rationality, or both, adding enough imperfections to accommodate a more or less Keynesian view of recessions. And in the saltwater view, active policy to fight recessions remained desirable.

But the self-described New Keynesian economists weren’t immune to the charms of rational individuals and perfect markets. They tried to keep their deviations from neoclassical orthodoxy as limited as possible. This meant that there was no room in the prevailing models for such things as bubbles and banking-system collapse. The fact that such things continued to happen in the real world — there was a terrible financial and macroeconomic crisis in much of Asia in 1997-8 and a depression-level slump in Argentina in 2002 — wasn’t reflected in the mainstream of New Keynesian thinking.

Even so, you might have thought that the differing worldviews of freshwater and saltwater economists would have put them constantly at loggerheads over economic policy. Somewhat surprisingly, however, between around 1985 and 2007 the disputes between freshwater and saltwater economists were mainly about theory, not action. The reason, I believe, is that New Keynesians, unlike the original Keynesians, didn’t think fiscal policy — changes in government spending or taxes — was needed to fight recessions. They believed that monetary policy, administered by the technocrats at the Fed, could provide whatever remedies the economy needed. At a 90th birthday celebration for Milton Friedman, Ben Bernanke, formerly a more or less New Keynesian professor at Princeton, and by then a member of the Fed’s governing board, declared of the Great Depression: “You’re right. We did it. We’re very sorry. But thanks to you, it won’t happen again.” The clear message was that all you need to avoid depressions is a smarter Fed.

And as long as macroeconomic policy was left in the hands of the maestro Greenspan, without Keynesian-type stimulus programs, freshwater economists found little to complain about. (They didn’t believe that monetary policy did any good, but they didn’t believe it did any harm, either.)

It would take a crisis to reveal both how little common ground there was and how Panglossian even New Keynesian economics had become.

V. NOBODY COULD HAVE PREDICTED . . .

In recent, rueful economics discussions, an all-purpose punch line has become “nobody could have predicted. . . .” It’s what you say with regard to disasters that could have been predicted, should have been predicted and actually were predicted by a few economists who were scoffed at for their pains.

Take, for example, the precipitous rise and fall of housing prices. Some economists, notably Robert Shiller, did identify the bubble and warn of painful consequences if it were to burst. Yet key policy makers failed to see the obvious. In 2004, Alan Greenspan dismissed talk of a housing bubble: “a national severe price distortion,” he declared, was “most unlikely.” Home-price increases, Ben Bernanke said in 2005, “largely reflect strong economic fundamentals.”

How did they miss the bubble? To be fair, interest rates were unusually low, possibly explaining part of the price rise. It may be that Greenspan and Bernanke also wanted to celebrate the Fed’s success in pulling the economy out of the 2001 recession; conceding that much of that success rested on the creation of a monstrous bubble would have placed a damper on the festivities.

But there was something else going on: a general belief that bubbles just don’t happen. What’s striking, when you reread Greenspan’s assurances, is that they weren’t based on evidence — they were based on the a priori assertion that there simply can’t be a bubble in housing. And the finance theorists were even more adamant on this point. In a 2007 interview, Eugene Fama, the father of the efficient-market hypothesis, declared that “the word ‘bubble’ drives me nuts,” and went on to explain why we can trust the housing market: “Housing markets are less liquid, but people are very careful when they buy houses. It’s typically the biggest investment they’re going to make, so they look around very carefully and they compare prices. The bidding process is very detailed.”

Indeed, home buyers generally do carefully compare prices — that is, they compare the price of their potential purchase with the prices of other houses. But this says nothing about whether the overall price of houses is justified. It’s ketchup economics, again: because a two-quart bottle of ketchup costs twice as much as a one-quart bottle, finance theorists declare that the price of ketchup must be right.

In short, the belief in efficient financial markets blinded many if not most economists to the emergence of the biggest financial bubble in history. And efficient-market theory also played a significant role in inflating that bubble in the first place.

Now that the undiagnosed bubble has burst, the true riskiness of supposedly safe assets has been revealed and the financial system has demonstrated its fragility. U.S. households have seen $13 trillion in wealth evaporate. More than six million jobs have been lost, and the unemployment rate appears headed for its highest level since 1940. So what guidance does modern economics have to offer in our current predicament? And should we trust it?

VI. THE STIMULUS SQUABBLE

Between 1985 and 2007 a false peace settled over the field of macroeconomics. There hadn’t been any real convergence of views between the saltwater and freshwater factions. But these were the years of the Great Moderation — an extended period during which inflation was subdued and recessions were relatively mild. Saltwater economists believed that the Federal Reserve had everything under control. Fresh­water economists didn’t think the Fed’s actions were actually beneficial, but they were willing to let matters lie.

But the crisis ended the phony peace. Suddenly the narrow, technocratic policies both sides were willing to accept were no longer sufficient — and the need for a broader policy response brought the old conflicts out into the open, fiercer than ever.

Why weren’t those narrow, technocratic policies sufficient? The answer, in a word, is zero.

During a normal recession, the Fed responds by buyingTreasury bills — short-term government debt — from banks. This drives interest rates on government debt down; investors seeking a higher rate of return move into other assets, driving other interest rates down as well; and normally these lower interest rates eventually lead to an economic bounceback. The Fed dealt with the recession that began in 1990 by driving short-term interest rates from 9 percent down to 3 percent. It dealt with the recession that began in 2001 by driving rates from 6.5 percent to 1 percent. And it tried to deal with the current recession by driving rates down from 5.25 percent to zero.

But zero, it turned out, isn’t low enough to end this recession. And the Fed can’t push rates below zero, since at near-zero rates investors simply hoard cash rather than lending it out. So by late 2008, with interest rates basically at what macroeconomists call the “zero lower bound” even as the recession continued to deepen, conventional monetary policy had lost all traction.

Now what? This is the second time America has been up against the zero lower bound, the previous occasion being the Great Depression. And it was precisely the observation that there’s a lower bound to interest rates that led Keynes to advocate higher government spending: when monetary policy is ineffective and the private sector can’t be persuaded to spend more, the public sector must take its place in supporting the economy. Fiscal stimulus is the Keynesian answer to the kind of depression-type economic situation we’re currently in.

Such Keynesian thinking underlies the Obama administration’s economic policies — and the freshwater economists are furious. For 25 or so years they tolerated the Fed’s efforts to manage the economy, but a full-blown Keynesian resurgence was something entirely different. Back in 1980, Lucas, of the University of Chicago, wrote that Keynesian economics was so ludicrous that “at research seminars, people don’t take Keynesian theorizing seriously anymore; the audience starts to whisper and giggle to one another.” Admitting that Keynes was largely right, after all, would be too humiliating a comedown.

And so Chicago’s Cochrane, outraged at the idea that government spending could mitigate the latest recession, declared: “It’s not part of what anybody has taught graduate students since the 1960s. They [Keynesian ideas] are fairy tales that have been proved false. It is very comforting in times of stress to go back to the fairy tales we heard as children, but it doesn’t make them less false.” (It’s a mark of how deep the division between saltwater and freshwater runs that Cochrane doesn’t believe that “anybody” teaches ideas that are, in fact, taught in places like Princeton, M.I.T. and Harvard.

 

Meanwhile, saltwater economists, who had comforted themselves with the belief that the great divide in macroeconomics was narrowing, were shocked to realize that freshwater economists hadn’t been listening at all. Freshwater economists who inveighed against the stimulus didn’t sound like scholars who had weighed Keynesian arguments and found them wanting. Rather, they sounded like people who had no idea what Keynesian economics was about, who were resurrecting pre-1930 fallacies in the belief that they were saying something new and profound.

And it wasn’t just Keynes whose ideas seemed to have been forgotten. As Brad DeLong of the University of California, Berkeley, has pointed out in his laments about the Chicago school’s “intellectual collapse,” the school’s current stance amounts to a wholesale rejection of Milton Friedman’s ideas, as well. Friedman believed that Fed policy rather than changes in government spending should be used to stabilize the economy, but he never asserted that an increase in government spending cannot, under any circumstances, increase employment. In fact, rereading Friedman’s 1970 summary of his ideas, “A Theoretical Framework for Monetary Analysis,” what’s striking is how Keynesian it seems.

And Friedman certainly never bought into the idea that mass unemployment represents a voluntary reduction in work effort or the idea that recessions are actually good for the economy. Yet the current generation of freshwater economists has been making both arguments. Thus Chicago’s Casey Mulligan suggests that unemployment is so high because many workers are choosing not to take jobs: “Employees face financial incentives that encourage them not to work . . . decreased employment is explained more by reductions in the supply of labor (the willingness of people to work) and less by the demand for labor (the number of workers that employers need to hire).” Mulligan has suggested, in particular, that workers are choosing to remain unemployed because that improves their odds of receiving mortgage relief. And Cochrane declares that high unemployment is actually good: “We should have a recession. People who spend their lives pounding nails in Nevada need something else to do.”

Personally, I think this is crazy. Why should it take mass unemployment across the whole nation to get carpenters to move out of Nevada? Can anyone seriously claim that we’ve lost 6.7 million jobs because fewer Americans want to work? But it was inevitable that freshwater economists would find themselves trapped in this cul-de-sac: if you start from the assumption that people are perfectly rational and markets are perfectly efficient, you have to conclude that unemployment is voluntary and recessions are desirable.

Yet if the crisis has pushed freshwater economists into absurdity, it has also created a lot of soul-searching among saltwater economists. Their framework, unlike that of the Chicago School, both allows for the possibility of involuntary unemployment and considers it a bad thing. But the New Keynesian models that have come to dominate teaching and research assume that people are perfectly rational and financial markets are perfectly efficient. To get anything like the current slump into their models, New Keynesians are forced to introduce some kind of fudge factor that for reasons unspecified temporarily depresses private spending. (I’ve done exactly that in some of my own work.) And if the analysis of where we are now rests on this fudge factor, how much confidence can we have in the models’ predictions about where we are going?

The state of macro, in short, is not good. So where does the profession go from here?

VII. FLAWS AND FRICTIONS

Economics, as a field, got in trouble because economists were seduced by the vision of a perfect, frictionless market system. If the profession is to redeem itself, it will have to reconcile itself to a less alluring vision — that of a market economy that has many virtues but that is also shot through with flaws and frictions. The good news is that we don’t have to start from scratch. Even during the heyday of perfect-market economics, there was a lot of work done on the ways in which the real economy deviated from the theoretical ideal. What’s probably going to happen now — in fact, it’s already happening — is that flaws-and-frictions economics will move from the periphery of economic analysis to its center.

There’s already a fairly well developed example of the kind of economics I have in mind: the school of thought known as behavioral finance. Practitioners of this approach emphasize two things. First, many real-world investors bear little resemblance to the cool calculators of efficient-market theory: they’re all too subject to herd behavior, to bouts of irrational exuberance and unwarranted panic. Second, even those who try to base their decisions on cool calculation often find that they can’t, that problems of trust, credibility and limited collateral force them to run with the herd.

On the first point: even during the heyday of the efficient-market hypothesis, it seemed obvious that many real-world investors aren’t as rational as the prevailing models assumed. Larry Summers once began a paper on finance by declaring: “THERE ARE IDIOTS. Look around.” But what kind of idiots (the preferred term in the academic literature, actually, is “noise traders”) are we talking about? Behavioral finance, drawing on the broader movement known as behavioral economics, tries to answer that question by relating the apparent irrationality of investors to known biases in human cognition, like the tendency to care more about small losses than small gains or the tendency to extrapolate too readily from small samples (e.g., assuming that because home prices rose in the past few years, they’ll keep on rising).

Until the crisis, efficient-market advocates like Eugene Fama dismissed the evidence produced on behalf of behavioral finance as a collection of “curiosity items” of no real importance. That’s a much harder position to maintain now that the collapse of a vast bubble — a bubble correctly diagnosed by behavioral economists like Robert Shiller of Yale, who related it to past episodes of “irrational exuberance” — has brought the world economy to its knees.

On the second point: suppose that there are, indeed, idiots. How much do they matter? Not much, argued Milton Friedman in an influential 1953 paper: smart investors will make money by buying when the idiots sell and selling when they buy and will stabilize markets in the process. But the second strand of behavioral finance says that Friedman was wrong, that financial markets are sometimes highly unstable, and right now that view seems hard to reject.

Probably the most influential paper in this vein was a 1997 publication by Andrei Shleifer of Harvard and Robert Vishny of Chicago, which amounted to a formalization of the old line that “the market can stay irrational longer than you can stay solvent.” As they pointed out, arbitrageurs — the people who are supposed to buy low and sell high — need capital to do their jobs. And a severe plunge in asset prices, even if it makes no sense in terms of fundamentals, tends to deplete that capital. As a result, the smart money is forced out of the market, and prices may go into a downward spiral.

The spread of the current financial crisis seemed almost like an object lesson in the perils of financial instability. And the general ideas underlying models of financial instability have proved highly relevant to economic policy: a focus on the depleted capital of financial institutions helped guide policy actions taken after the fall of Lehman, and it looks (cross your fingers) as if these actions successfully headed off an even bigger financial collapse.

Meanwhile, what about macroeconomics? Recent events have pretty decisively refuted the idea that recessions are an optimal response to fluctuations in the rate of technological progress; a more or less Keynesian view is the only plausible game in town. Yet standard New Keynesian models left no room for a crisis like the one we’re having, because those models generally accepted the efficient-market view of the financial sector.

There were some exceptions. One line of work, pioneered by none other than Ben Bernanke working with Mark Gertler of New York University, emphasized the way the lack of sufficient collateral can hinder the ability of businesses to raise funds and pursue investment opportunities. A related line of work, largely established by my Princeton colleague Nobuhiro Kiyotaki and John Moore of the London School of Economics, argued that prices of assets such as real estate can suffer self-reinforcing plunges that in turn depress the economy as a whole. But until now the impact of dysfunctional finance hasn’t been at the core even of Keynesian economics. Clearly, that has to change.

VIII. RE-EMBRACING KEYNES

So here’s what I think economists have to do. First, they have to face up to the inconvenient reality that financial markets fall far short of perfection, that they are subject to extraordinary delusions and the madness of crowds. Second, they have to admit — and this will be very hard for the people who giggled and whispered over Keynes — that Keynesian economics remains the best framework we have for making sense of recessions and depressions. Third, they’ll have to do their best to incorporate the realities of finance into macroeconomics.

Many economists will find these changes deeply disturbing. It will be a long time, if ever, before the new, more realistic approaches to finance and macroeconomics offer the same kind of clarity, completeness and sheer beauty that characterizes the full neoclassical approach. To some economists that will be a reason to cling to neoclassicism, despite its utter failure to make sense of the greatest economic crisis in three generations. This seems, however, like a good time to recall the words of H. L. Mencken: “There is always an easy solution to every human problem — neat, plausible and wrong.”

When it comes to the all-too-human problem of recessions and depressions, economists need to abandon the neat but wrong solution of assuming that everyone is rational and markets work perfectly. The vision that emerges as the profession rethinks its foundations may not be all that clear; it certainly won’t be neat; but we can hope that it will have the virtue of being at least partly right.