Ali bo moral minister Peršak napisati nov osnutek NPK?

Ali bo moral minister Peršak napisati nov osnutek NPK?
Nacionalni program za kulturo 2018–2025: Dosedanja javna razprava kaže, da s predlogom dokumenta ni zadovoljen nihče.

Ženja Leiler Delo
tor, 03.10.2017, 12:00

Rotovnik: » Ministru predlagam izdelavo novega osnutka, takega, da ne bo v sramoto slovenski kulturi, ampak ji bo odprl stvarno perspektivo in jo napolnil z realnim optimizmom.«

Korenčan: »V osnutku NPK ni ničesar vrednega, ničesar, kar bi bilo vredno podpreti.«

Plut: »Na področju nevladnih organizacij in samozaposlenih v osnutku NPK manjkajo konkretni in sledljivi ukrepi, ki so v strokovni javnosti in v dialogu s stroko že dolgo na mizi za zagotavljanje stabilnega razvoja sektorja.«

Cetinski: »Še enkrat bi bilo treba resno razmisliti o ustanavljanju agencije za umetnost, ki bi razporejala sredstva nevladnim organizacijam, po nekaterih predvidevanjih pa tudi javnim zavodom.«

Svetina: »Četudi cenim napore, ki so bili potrebni, da se je ta dokument rodil, moram reči, da ne ustreza svojemu namenu: zaradi njega se slovenski kulturi ne bo godilo nič bolje, ne javnemu ne nevladnemu sektorju.«

Kardum: »Dokument je servilen, komaj berljiv, v napovedanih in nedorečenih zakonskih spremembah pa tudi skrajno škodljiv.«

Konec novembra 2013 je bila v državnem zboru s 67 glasovi za in enim proti sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017. Obveznost sprejetja te resolucije določa krovni kulturni zakon, a kljub tako rekoč plebiscitarni podpori dokument, ki ga je takratni minister za kulturo dr. Uroš Grilc označil za strateški dokument razvojnega načrtovanja kulturne politike, še zdaleč ni bil v celoti realiziran. Pravzaprav nihče ne ve, koliko je sploh bil. To velja tudi za večino predhodnih.

Po veljavnem krovnem zakonu, ki je prav glede priprave NPK lani novembra doživel nekaj sprememb, mora program časovno obsegati najmanj osem let (prej štiri), na podlagi sprejetega programa pa naj bi vlada sprejela še tako imenovani akcijski načrt, s katerim bi morala za obdobje štirih let določiti »ukrepe (obseg in vrsto kulturnih dejavnosti), cilje, obseg sredstev in čas za njihovo uresničitev ter kazalce, po katerih se bo merilo njihovo doseganje«. Koliko časa lahko poteče med sprejetim NPK in akcijskim načrtom, zakon ne določa.

Avgusta letos je ministrstvo tako predstavilo 78 strani dolg predlog osnutka novega nacionalnega programa, ki časovno obsega obdobje 2018–2025, in ga poslalo v javno razpravo. Ta je potekla konec septembra. Zato smo nekaterim akterjem slovenske kulturne politike postavili dve preprosti vprašanji: Kaj je v predstavljenem predlogu NPK tisto, kar bi bilo po njihovem mnenju vredno podpreti? In kaj v predlogu nikakor ni ustrezna rešitev nakopičenih problemov?

Dokument je nelegalen in nelegitimen

Nekdanji dolgoletni generalni direktor Cankarjevega doma ter član skupine SRČ, ki je letos spomladi predstavila svoj predlog novega krovnega zakona, Mitja Rotovnik, je do predloga NPK načelno odklonilen: »Če bi odgovoril na zastavljeni vprašanji, bi to pomenilo, da sprejemam osnutek programa kot osnovo za njegovo dopolnjevanje. Zato sporočam, da je tekst, ki je v javni obravnavi, nelegalen in nelegitimen, je nerealen in neuresničljiv, je nekonsistenten, je brez razvidnega koncepta posodobitve kulturnega sistema, je brez vizije, čeprav je v njem tudi poglavje o viziji, je nabirka vsega mogočega in nemogočega, vendar brez stvarne finančne projekcije, skratka, je zmešnjava vseh zmešnjav.«

Mitja Rotovnik Foto: Leon Vidic/Delo

Poleg tega Rotovnik še dodaja, da »za nameček beremo na začetku nepotrebnih devet (!!!) strani dolge observacije ministra, med katerimi je preveč takih, ki v uvodu v nacionalni program ne smejo biti zapisane: ker ne držijo in ne vzdržijo preizkusa v praksi, ker so tako osebne in hkrati enostranske, da sodijo v kakšno kulturno revijo. Ministru predlagam izdelavo novega osnutka, takega, da ne bo v sramoto slovenski kulturi, ampak ji bo odprl stvarno perspektivo in jo napolnil z realnim optimizmom.«

»Ničesar, kar bi bilo vredno podpreti«

Tudi Uroš Korenčan, predsednik Kolegija direktorjev slovenskih gledališč, je do dokumenta kritičen. Na prvo vprašanje tako odgovarja, da v predlogu NPK »ni ničesar vrednega, ničesar, kar bi bilo vredno podpreti. Gre za dokument, ki je metodološko oporečen, ki ni razvojno naravnan in vnaša že v izhodiščih nepotrebne potenciale napetosti in nestrpnosti med področji kulture, med različnimi zvrstmi in izvajalci, med javnim in nevladnim sektorjem itd. Ker ni opremljen z akcijskim načrtom, lahko iz predloga zgolj razberemo nastavke ukrepov, ki pa so za kulturo škodljivi.«

Na vprašanje o neustreznih rešitvah Korenčan odgovarja, da je najbolj škodljiv »predlagani koncept decentralizacije na način prenosa sredstev iz centrov na periferijo. Glede na okoliščine naše kulture je edini sprejemljiv (in nujen) koncept decentralizacije v smislu prenosa vsebin (kulturnih dobrin) z vzpostavitvijo ustrezne distribucijske mreže po Sloveniji.«

Uroš Korenčan Foto: Igor Zaplatil/Delo

Druga zaskrbljujoča namera NPK pa je po Korenčanovem mnenju »ustanovitev agencije za umetnost, saj je nedomišljena, za ustanovitev predvideva odvzem 20 odstotkov sredstev javnim zavodom (še preostala programska sredstva) in obeta distanciranje usode denarja za umetnost od medresorskega usklajevanja. Prepričan sem, da se mora obravnava predloga NPK zaustaviti in da mora prevzeti delo priprave nacionalne strategije kulture druga – nova ekipa.«

Manko konkretnih in sledljivih ukrepov

Nekaj bolj naklonjena predlogu NPK je Jadranka Plut, predsednica Asociacije, združenja nevladnih organizacij na področju kulture, ki pravi, da osnutek NPK »detektira nekatere ključne težave v polju kulture, predvsem premajhno sistemsko podporo nevladnim organizacijam (NVO) ter samozaposlenim. A kot strateški dokument, ki naj bi ponudil osemletno vizijo razvoja kulture in umetnosti, je bolj podoben predhodni analizi, ki ji bo pravi NPK šele sledil. Strateški dokument bi moral vključevati jasno opredeljene smernice rešitev, cilje, ukrepe in kazalnike, ki jim bo z akcijskim načrtom mogoče v kasnejših letih slediti.«

Glede neustreznih rešitev pa odgovarja, da predlogu NPK na »področju nevladnih organizacij in samozaposlenih manjka konkretnih in sledljivih ukrepov, ki so v strokovni javnosti in v dialogu s stroko že dolgo na mizi za zagotavljanje stabilnega razvoja sektorja«. Zato predlaga, naj ministrstvo resno razmisli o ukrepih na tem področju in jih prenese v strateški dokument, »saj ga bo le tako lahko mogoče resno vzeti kot usmeritveni dokument kulturne politike«.

Jadranka Plut Foto: Leon Vidic/Delo

Konkretneje predsednica Asociacije meni, da je možno v delitvi na avtorske in neavtorske poklice pri samozaposlenih brez konkretne opredelitve, kako bi se avtorstvo določalo in zakaj je delitev sploh smiselna, zaznati namero pristojnega ministrstva, »da zmanjša število tistih, ki jim plačuje prispevke za socialno varnost. To bo privedlo do še večje prekarizacije najbolj ustvarjalne in ranljive skupine v umetnosti, od katere že sedaj tretjina živi pod pragom revščine. Obenem pa gre za napačno razumevanje sodobne umetnosti, ki je kreativen in kolektiven proces. Pogrešamo vizijo in razvojne ukrepe za samozaposlene, recimo uvedbo karierne dinamike (spodbude za tiste, ki vstopajo v status, torej mlade umetnike, za tiste, ki so že na vrhuncu kariere, in tiste, ki izstopajo iz statusa).«

Tako kot Korenčan je tudi Jadranka Plut zadržana do predloga ustanovitve javne agencije za umetnost. »Ker agencija (zelo verjetno) ne bo neposredni proračunski uporabnik, obstaja nevarnost odpiranja področja radikalnim rezom v proračunu. Hkrati se poraja pomislek o možnem zmanjšanju sredstev za umetnost na račun administracije. Ker stroka na ministrstvu gotovo že sedaj ni podvržena pritiskom odločevalcev pri deljenju sredstev, kar je edini argument za ustanovitev agencije s strani ministrstva, neodvisnost stroke ne more biti edini razlog za agencijo. Ustanovitev agencije tudi ne more biti izgovor za neprevzemanje politične odgovornosti za razvoj nevladnega sektorja v kulturi. Primeri iz tujine kažejo, da je agencija smiselna zgolj, če se napaja iz zunajproračunskih virov, kar se v Sloveniji glede na umanjkanje zasebnih sredstev v kulturi zagotovo ne bo zgodilo. Zakaj je v tem primeru za golo prerazporejanje sredstev v kulturi potreben nov, dražji organ, kot je ministrstvo, tako ni jasno.«

»Definirati novo vlogo ministrstva«

Tudi generalna direktorica Cankarjevega doma in predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski meni, da je treba še enkrat resno razmisliti o »ustanavljanju agencije za umetnost, ki bi razporejala sredstva nevladnim organizacijam, po nekaterih predvidevanjih pa tudi javnim zavodom. Primerjave s tujino kažejo, da so tovrstne agencije uspešne le, kadar imajo na razpolago tako proračunske kot zunajproračunske vire. V predlogu je treba definirati zunajproračunske vire in njihovo pričakovano višino.«

Uršula Cetinski Foto: Igor Modic/Delo

Ob tem Uršula Cetinski dodaja, da bi bilo treba v primeru ustanovitve takšne agencije definirati tudi »novo vlogo ministrstva za kulturo in resornega ministra, saj se poraja vprašanje, kakšno ministrstvo za kulturo bi v tem primeru še potrebovali, kakšne bi bile po novem njegove poglavitne naloge, kadrovska zasedba itd. Za prijavitelje iz kulture bi tovrstna agencija postala najpomembnejši organ v državi, hkrati pa njen direktor ne bi imel takšne politične moči, kot jo ima minister za kulturo, ki je član vlade. Sicer pa je potrebno osnutku NPK obvezno dodati usmeritve na področju investicij in investicijskega vzdrževanja v kulturi, ki jih v tem dokumentu še ni.«

Med najboljšimi rešitvami, ki so v NPK ustrezne, Uršula Cetinski izpostavlja »ideje o okrepitvi trga za vizualne umetnosti s pomočjo nove zakonodaje na področju spodbujanja mecenstva, obveznega deleža za likovno opremo javnih zgradb in področja reprezentančnih daril«.

»Slovenski kulturi ne bo nič bolje«

Predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina v svojem odzivu pravi, da se že sam naslov »tega dokumenta sliši skorajda veličastno. Za osem let, nekoliko manj kot dve petletki, je zarisana, začrtana, tako rekoč skoraj zgrajena, sezidana prihodnost slovenske kulture, za čas, ko bomo iz drugega desetletja 21. stoletja stopili v tretje! A žal se moramo najprej vprašati, kaj sploh pomenijo ti nacionalni programi, ki so jih pripravljali ministri za kulturo, jih gladko spravili skozi koalicijske vlade in jih je državni zbor, brez posebne razprave, kar pomeni brez zavzetega interesa in strokovne usposobljenosti, sprejel in potrdil. Žal je treba ugotoviti, da vsi ti programi niso prinesli slovenski kulturi ničesar. Težko je to zapisati, a žal ne gre drugače. Kajti proizvajalci tako imenovanih kulturnih dobrin – kar je, mimogrede, neustrezen termin (bene culturali jim pravijo naši zahodni sosedje) – nismo imeli od vseh teh programov ničesar, kvečjemu zelo opazno zmanjševanje proračunskih sredstev. Pa še, mimogrede, zaradi tako imenovane vitke države ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo, ker si je Janez Janša zaželel vladati vitki in ne debeli državi, četudi bi moral vedeti, da država ni njegova, ampak od ljudstva.«

Ivo Svetina Foto: Jure Eržen/Delo

NPK, ki ga je s svojo ekipo pripravil pisatelj in minister Tone Peršak, je po Svetinovem mnenju »žal vnovično razočaranje, precej obilno sicer, saj v svojem predlogu obsega kar 78 strani! Četudi cenim napore, ki so bili potrebni, da se je ta dokument rodil, moram reči, da ne ustreza svojemu namenu: zaradi njega se slovenski kulturi ne bo godilo nič bolje, ne javnemu ne nevladnemu sektorju. Slovenskemu umetniku – in ne kulturniku!, saj je to žaljivo poimenovanje, kot je tudi žaljivo poimenovanje umetniških del za ‘kulturne dobrine’ – se ne bo godilo nič bolje! Bojim se, da kvečjemu slabše, saj si je v tem dokumentu t. i. javni interes izboril vladajoče načelo, ki od umetnosti zahteva nič manj kot (med drugim) verodostojnost. Javno sprašujem ministra Toneta Peršaka, tovariša po peresu, naj prosim razloži, kaj pomeni verodostojnost nekega umetniškega dela?! Vemo, da je človek, ki govori eno, dela pa nekaj drugega, upravičeno označen za neverodostojnega. A kaj naj bi to pomenilo na področju umetnosti???

»Minister nas vrača v preteklost«

Do osnutka NPK je odklonilen direktor direktor mestnega javnega zavoda, Centra urbane kulture Kino Šiška, Simon Kardum: »Upam, da osnutek nacionalnega kulturnega programa nikoli ne bo postal predlog, ki bo z lepotnimi popravki pristal na poslanskih klopeh. Je najslabši od podobnih strategij, ki jih je v javno razpravo lansiral katerikoli slovenski minister v tem tisočletju. Izhaja iz analize stanja, ki je napačna, v statističnih podatkih pomanjkljiva in protislovna in niti približno ne dosega »belih knjig« iz preteklosti.«

Simon Kardum Foto: Jože Suhadolnik/Delo

V nadaljevanju svojega odgovora Kardum še pravi: »Ker analitika temelji na napačni detekciji stanja in ne evalvira niti osnovnih, vsem znanih problemov na področju umetnosti, kulture ter kreativnih in kulturnih industrij – vključno s ponudbo, trgom (javnih) kulturnih dobrin, povpraševanju po njih in financiranjem celotne produkcije in investicij -, je že iz uvodno zapisanih misli jasno, da se bodo anonimni soavtorji zaplezali v spiralo okrancljanih metafor in esejističnih izletov v neznano. Čudna izhodišča pač vodijo v zapisovanje čudnih ciljev s še bolj čudnimi ukrepi. Seveda moram Antonu Peršaku čestitat za pokončno držo, vsaj kar se javne obrambe zapisanega tiče.

To, da mu je scena sama, pa tudi druga stroka, odrekla legitimnost in mu svetovala častni umik, nekaj pove tudi o tem, da ministrstvo za kulturo v zdajšnji sestavi niti ne zna, kaj šele hoče, da bi se izkazani potenciali slovenske umetnosti in kulture v naslednjih osmih letih nadgrajevali. Da bi dajali upanje mladim generacijam, da bi prepihali javni in še kateri sektor (najprej uradniški v omenjeni hiši, seveda). Da bi poskrbeli za dodatno javno in posredno javno financiranje in da bi predvsem sistemsko in pravočasno podprli najboljše in najbolj obetavne ustvarjalce v mednarodnem prostoru. Nasprotno, Peršak nas vrača v preteklost, daljno preteklost. Ne le kar se financiranja tiče. Dokument, ki ga ponuja, je servilen, komaj berljiv, v napovedanih in nedorečenih zakonskih spremembah pa tudi skrajno škodljiv. Ena sam žalost.«