Slovenija uspešno zapravila razvojne priložnosti
Samo v zadnjih štirih letih smo izgubili en proračun za znanost, od leta 1992 dalje pa kar nekaj proračunov.

Vito Turk Sobotna priloga
sob, 15.07.2017, 06:00
Ključne besede: [Delosled] znanost, [Delosled] globalizacija, [Delosled] proračun, [Delosled] beg možganov, [Delosled] tehnološki razvoj
Slovenija uspešno zapravila razvojne priložnosti
Pri nas ni kroženja možganov, temveč beg najbolj razvitih možganov! Foto: Igor Modic/Delo

Brez primernega financiranja raziskovalcev ne bo odličnega znanja, pa tudi ERC in drugih projektov ne. Zato ni presenetljivo, da smo po uspešnosti razvrščeni na evropskem repu. Ob tem se spomnim besed, ki mi jih je izrekel odličen še živeči francoski znanstvenik in akademik Jean-Pierre Changeux: »Najprej si morate sami odrezati dovolj debel kos kruha, potem pa lahko pričakujete, da boste od nas dobili tudi maslo za namaz.«
Razne peticije, shodi, dopisi, javna pisma so bili doslej neuspešni. Razmišljajmo in ukrepajmo! Upanje, da se bo našla vlada, ki bi dvignila vlaganje v znanost za sto odstotkov kot leta 1985, je utopija. Ni pa utopija, da smo samo v zadnjih štirih letih izgubili en proračun za znanost, od leta 1992 dalje pa kar nekaj proračunov. V istem obdobju pa so vlade držav EU15 praktično ves čas postopno povečevale vlaganja v znanost in razvoj.

Ekonomska in tehnološka globalizacija z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami predstavlja nove izzive za raziskave ter tako usmerja nadaljnji razvoj znanosti. Tem izzivom sledijo pametne vlade in razvite države, ki so izoblikovale strategijo razvoja in določile strateške prioritete. Sem Slovenija ne sodi, saj teh prioritet nima oz. se z vsako novo vlado spreminjajo. Pa vendar: če Slovenija želi biti visoko razvita država ali med vodilnimi v Evropi oziroma, kot smo pred leti govorili, da bo Slovenija druga Švica, je najprej treba postaviti okvirje, kje bi se morala Slovenija gibati in znajti, da bi to tudi dosegla. Osemmilijonska Švica z dvojno površino Slovenije ima tako ves čas okoli 4-odstotno brezposelnost in taka je bila celo v času globalne ekonomske krize. To je posledica visoke izobrazbene strukture prebivalstva in izjemne kapacitete zasebnega sektorja. Švica ima predvsem veliko majhnih in srednje velikih podjetij (SME) z najkvalitetnejšimi izdelki z visoko dodano vrednostjo. Prav tako imajo v Švici sedež tudi številne industrijske multinacionalke, za katere seveda veljajo enaka merila. Švica vlaga tri odstotke BDP v raziskave in razvoj (R&D), pri čemer osnovne raziskave financira država, medtem ko aplikativne raziskave financira zasebni sektor. Pri tem je treba omeniti, da imajo nekaj univerz, ki so uvrščene med najboljše na svetu, kot npr. ETH iz Züricha in EPFL iz Lausanne. Zato Švica uživa izjemno reputacijo kot lokacija za izvajanje odličnih raziskav, znanosti in inovacij. Ne glede na majhnost pa Švica razširja svoje raziskovalne kapacitete, ki so visoko konkurenčne na mnogih področjih. Ob navedenem lahko le sanjamo, da bi Slovenija postala druga Švica, zlasti zaradi neodgovornega odnosa do znanosti in posledično družbeno-ekonomskega razvoja.

Za razvite države je ključna na eni strani vloga države pri podpiranju osnovnih raziskav ter industrije, ki je usmerjena v R&D s svojimi izdelki z visoko dodano vrednostjo. Znano je, da se najbolj pomnožijo sredstva, vložena v osnovne raziskave, in se tako denar davkoplačevalcev najbolje obrača. Če to kdo najbolje pozna, je to kapitalistični sistem razvitih držav, temu pa sledijo tudi druge, kot npr. Kitajska, Južna Afrika in še nekatere. Ameriški komite za ekonomski razvoj ugotavlja, da so vlaganja v osnovne raziskave v znanosti in inženirstvu ključno prispevala k rasti in moči ameriške ekonomije. Nadalje ugotavlja, da se proračunsko financiranje ne sme zmanjševati na račun večjih vlaganj zasebnega sektorja. Treba je poudariti, da razvitih držav globalizacijski procesi niso zatekli povsem nepripravljene, saj so bile to v večini primerov razvite ekonomije kot npr. skupina držav G8 in nekatere članice G20, pri čemer skupina G20 predstavlja kar dve tretjini človeške populacije. Večina teh držav se je zavedala, da sta njihov tehnološki razvoj in konkurenčnost ključna za prevlado na mednarodnem trgu. S pospešenimi vlaganji proračunskih sredstev davkoplačevalcev v osnovne raziskave so se le-te dvignile na raven odličnosti (excellence). Ta izraz se je zlasti v zadnjih letih uveljavil v Evropi, zamenjuje pa ga že izraz izjemno dobre raziskave ali odlične plus (outstanding). Gre torej za raziskave, ki so v sami konici znanosti, kar omogoča vključevanje v različne asociacije tako v evropskem prostoru kot tudi širše. Odlični se povezujejo le z odličnimi!

Tiste države, ki tem usmeritvam ne sledijo, se po lastni krivdi izločajo in pristajajo vedno bolj na obrobju. Letošnje poročilo ekspertne skupine za raziskave, inovacije in znanstveno politiko pri Carlosu Moedasu, evropskem komisarju za raziskave, opozarja, da investiranje v manj razvite regije verjetno ne bo dalo pričakovanega dviga kvalitetnih raziskav, inovacij in ekonomskih koristi zaradi nezmožnosti njihove izrabe kot tudi inertnosti. Naj se zamislijo tisti, ki vodijo našo državo. Poudarjam, da evropska komisija s svojimi okvirnimi projekti, vključno s sedanjim Horizontom 2020, ni nadomestilo za financiranje raziskav na nacionalni ravni. To je dolžnost posameznih držav oz. njihovih vlad! Tega se v Sloveniji odgovorni očitno ne zavedajo. Brez primernega financiranja raziskovalcev ne bo odličnega znanja, pa tudi ERC in drugih projektov ne. Zato ni presenetljivo, da smo po uspešnosti razvrščeni na evropskem repu. Ob tem se spomnim besed, ki mi jih je izrekel odličen še živeči francoski znanstvenik in akademik Jean-Pierre Changeux: »Najprej si morate sami odrezati dovolj debel kos kruha, potem pa lahko pričakujete, da boste od nas dobili tudi maslo za namaz.« To je bilo pred približno petindvajsetimi leti. V tem času se je v Sloveniji na področju znanosti le malo spremenilo oz. se je še poslabšalo, saj se v znanosti od takrat reže vedno tanjše rezine. Druge pa napredujejo, razvite še hitreje, države iz skupine E13, na katere smo nekoč gledali podcenjevalno, pa so nas že tudi dohitele in nekatere celo prehitele.

Pritiski novih članic EU

Na slabšo kvaliteto osnovnih raziskav pri nas vpliva tudi dejstvo, da so bile te pri nas dolgo časa zapostavljene. Prav tako se je financiralo in se še financira projekte slabše kvalitete, kar dokazuje tudi veliko število objav v manj kvalitetnih publikacijah in posledično majhno število objav v visokokvalitetnih revijah. To je žal rezultat politike in pravilnikov ARRS, poleg že kroničnega pomanjkanja finančnih sredstev. Vse skupaj pa je tudi neposredno povezano z majhnim številom patentov pri nas, kar je pogosto očitek raziskovalcem. Vendar samo število patentov ne pove veliko o njihovem ekonomskem učinku in je lahko zavajajoče. Mnogi patenti namreč ne doživijo inovacij, po drugi strani pa mnoge komercialno uspešne inovacije nimajo osnov v patentih. Problem je tudi globalizacija, ko se opravljajo raziskave in inovacije v eni državi, proizvodnja pa v drugi(h). Vendar je dejstvo, da je znanost razvitih držav tako napredovala, da je realno možno patentno zaščititi le odkritja, ki so rezultat odličnih raziskav, pogosto objavljenih v vrhunskih revijah. To potrjuje podatek, da je prek 70 odstotkov znanstvenih publikacij, ki jih citirajo patenti, objavljenih v pretežno vrhunskih revijah. Iz tega torej sledi, da ni odličnih rezultatov brez spodobnega financiranja znanosti ter vrhunskih raziskovalcev.

Na to temo so se sestali evropski akademiki, financerji in predstavniki industrije marca letos v Bruslju. Tako je predsednik nemške zveze Max-Planckovih institutov dr. Martin Stratmann (elektrokemik) na tem srečanju poudaril, da resnične inovacije izvirajo iz novih pristopov, ki kreativnim raziskovalcem omogočajo razvoj novih idej. Dr. Stratmann in predsednik francoskih CNRS dr. Alain Fuchs sta tudi poudarila, da je postavljanje inovacij kot prvo prioriteto, pred znanost, nesmisel. Odlična znanost seveda ne pomeni, da niso potrebne inovacije, pomeni pa osnovne elemente, ki bodo evropski industriji v nadaljnjih desetletjih omogočali razvoj na osnovi odličnih osnovnih raziskav. Žal pa se Evropa srečuje z enim od najtrših problemov: sprijazniti se bomo morali z dejstvom, da odlične znanosti povsod v Evropi pač ne bo. Kot vse kaže, to velja tudi za Slovenijo.

Izjalovili so se tudi vsi poizkusi, da ERC (Evropski raziskovalni svet, ki skrbi za financiranje najodličnejših osnovnih raziskav v Evropi) ne bi vztrajal pri odličnosti. Ta pritisk je zlasti prihajal iz držav EU13, novih članicah EU, vendar s strani vodstva ERC ni bilo popuščanja. Zato bo tudi 9. okvirni program (FW9) temeljil na odličnosti. Če bi tu popuščali, to pomeni zapravljanje denarja, je izjavil dr. Stratmann.

Doseganje odličnosti je dolgoročni cilj, ki pa ga ne bomo dosegali tako, da bomo pošiljali raziskovalce na nekaj mesečne »tečaje« k uglednim raziskovalcem, ki so prejemniki ERC projektov odličnosti. Mladi talentirani in kreativni raziskovalci morajo rasti v dobri raziskovalni skupini in primernem raziskovalnem okolju, ki bo vodilo do novih idej ter odličnih dosežkov. S tem bodo zrastle možnosti za bolj realno pridobitev projektov odličnosti ERC na podoktorskem nivoju kot tudi uveljavljenih raziskovalcev. Torej, treba je vzpostaviti take razmere za raziskovalno delo, da bi privabili in obdržali kreativne in talentirane raziskovalce, ob dostojnem plačilu, ter jim tako poleg razvoja v odlične raziskovalce omogočili tudi primerno in trajno kvaliteto življenja. Podobno je pred desetletjem v najuglednejši raziskovalni reviji Science zapisala nemška kanclerka Angela Merkel, ki se tega več kot očitno drži, saj razume izjemen pomen odlične znanosti.

Dr. Stratmann in dr. Fuchs sta tudi poudarila pomen Centrov odličnosti (CO) v manj razvitih državah z malo ekonomskega ali človeškega kapitala. Pri nas je bilo leta 2009 ustanovljenih osem centrov odličnosti, ki pa po štirih letih od zaključka projekta obstajajo praktično le še formalno, kajti do finančnih sredstev v današnji situaciji ni mogoče priti. Tako je padla tudi pripomba enega od vodilnih na odgovornem ministrstvu ob razpravi o projektih Teaming na ljubljanski univerzi, da so to pač »Golobičevi centri«, češ, zakaj bi jih pa danes še financirali. To je prava slika Slovenije.

Po drugi strani pa imajo razvite države, male in velike, številne CO kot npr. skandinavske države (vsaka prek 100) in seveda skrbijo tako za njihovo financiranje kot tudi obnavljanje, ne glede na vlade, ki se menjavajo. Letos je celo nerazvita Bolgarija kot zadnja na lestvici razvitosti držav EU dobila od EC okoli 300 milijonov evrov za postavitev prvih enajstih CO in opremo za 19 laboratorijev.

Vizije in dejstva

Znanje več kot očitno pri nas ni prioriteta, temveč ignoranca znanosti! Poleg celotnega odnosa do tega področja delovanja človeškega uma je dokaz tudi letošnja vizija strategije razvoja Slovenije 2050, ki je unikatna. Le nekaj cvetk iz tega dokumenta, ki smo ga drago plačali: »Slovenci bomo leta 2050 srečni ljudje in globalne lestvice blaginje nas bodo uvrščale čisto pri vrhu. Slovenija je ravno prav velika za razcvet inovacij in predstavlja edinstven razvojni model v svetu.« Bolje da ne komentiram dalje tega zmazka. Nadalje, da ne govorim o sramotnih letnih razpisih ARRS v vrednosti 12 milijonov evrov, lanski in tudi letošnji, kar znese dobrih 50 centov na prebivalca Slovenije mesečno. Finančna sredstva v letu 2015 in 2016 z okoli 133 milijoni evrov (0,36 odstotka BDP) oz. sedaj za leti 2017 in 2018 z okoli 145 milijona evrov (0,41 odstotka BDP) so sramotna!! Moram pa se vsaj dotakniti statističnih podatkov o vlaganjih gospodarstva v R&D, ki nas uvrščajo v Evropi na vodilno mesto kot tudi med najboljše na svetu po podatkih Eurostata! Kako je to možno? Razlaga je preprosta. Proračunska sredstva so jasno razvidna in jih ni možno »povišati«. Ko pa gre za vlaganja gospodarstva, gre v resnici za davčne olajšave, ki jih kar pripišejo k vlaganjem za R&D, in tako se zgodi, da naj bi gospodarstvo vlagalo skoraj 800 milijonov evrov, kar je 5- do 6-kratnik proračunskih sredstev. Podatki ARRS pa kažejo, da gospodarstvo sofinancira 25 aplikativnih projektov v znesku okoli 730.000 evrov.

Beg namesto kroženja

Pri nas tudi ni kroženja možganov, temveč beg najbolj razvitih možganov! Torej enosmeren proces odhodov najboljših v tujino. Seveda smo imeli krasno priložnost, ko smo leta 1985 za sto odstotkov dvignili vlaganja v znanost, postavili program 2000 mladih raziskovalcev, ki še danes teče, in pakete opreme v letni višini 10–12 milijonov USD. Še leta 1992 smo imeli v proračunu države Slovenije 3,8 odstotka oz. 0,81 odstotka BDP. V letu 2015 smo prišli na 0,36 odstotka BDP oz. 1,6 odstotka proračuna, brez razpisov za opremo, z znižanjem števila štipendij za MR itd. Edina izjema je bilo v samostojni Sloveniji obdobje 2009–2011, ko je bil minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič, in so se finančna sredstva v proračunu Republike Slovenije povzpela na okoli 185 milijonov evrov, kar je blizu 0,9 odstotka BDP. Prav tako je bilo v času njegovega mandata ustanovljenih že prej omenjenih osem centrov odličnosti za štiriletno obdobje v vrednosti 80 milijonov evrov iz evropskih strukturnih skladov ter nekaj kompetenčnih centrov. O usodi CO je bilo že prej nekaj zapisanega. Če teh centrov ne bi bilo, bi bili praktično brez opreme.

S tako politiko, ki jo kreirajo vlade in vsakokratne sestave parlamentov, je povsem normalno, da nazadujemo in pristajamo na dnu Evrope, za vsemi tistimi, ki smo jih še nedavno zasmehovali! Resnici na ljubo pa pri tem sodelujejo celo nekateri raziskovalci, ki ves čas pišejo o odličnih dosežkih. »Bolj ko zaostajamo za svetom, večje je samorazglaševanje odličnosti,« je izjavil donedavni predsednik zdravniške zbornice Slovenije dr. Možina v Delu. Po uspešnosti per capita smo pristali pri Obzorju 2020 na predzadnjem mestu, pred Bolgarijo kot zadnjo. Nič bolje ni drugod! Sprašujem se, do kdaj bomo na ta način uničevali prihodnost Slovenije in njenih državljanov. Tudi njeno neodvisnost. Razne peticije, shodi, dopisi, javna pisma so bili doslej neuspešni. Razmišljajmo in ukrepajmo! Upanje, da se bo našla vlada, ki bi dvignila vlaganje v znanost za sto odstotkov kot leta 1985, je prava utopija. Ni pa utopija, da smo samo v zadnjih štirih letih izgubili en proračun za znanost, od leta 1992 dalje pa kar nekaj proračunov. V tem istem obdobju pa so vlade držav EU15 praktično ves čas postopno povečevale vlaganja v R&D, v zadnjih dveh letih pa so ta vlaganja še bolj intenzivirali. Tako je npr. sosednja Avstrija že pred dvema letoma dosegla en odstotek BDP vlaganj javnih sredstev v R&D, za naslednja štiri leta do leta 2020 pa je predviden dvig še za polovico. Francoski parlament je za leto 2017 prav tako odobril povečanje proračuna za 850 milijonov evrov za univerze in raziskovalne institute. Tudi švedska ministrica za raziskave Helene Hellmark Knutsson je dobila podporo v parlamentu za dodaten dvig vlaganj v raziskave v znesku 307 milijonov evrov do leta 2020, čeprav že sedaj krepko presegajo večino držav v svetu po višini vlaganj. Podobno počno še nekatere druge razvite države, saj se zavedajo, da so vlaganja v R&D osnova za ekonomski razvoj in blaginjo države.

Predsednik ERC prof. Jean-Pierre Bourguignon in prof. Eva Kondorosi kot predsednica Znanstvenega sveta ERC sta lani dvakrat obiskala Slovenijo in v prisotnosti predsednika vlade in resorne ministrice prikazala dejansko stanje kvalitete slovenske znanosti ter podala priporočila za izboljšanje stanja. Doslej ta obiska nista rodila vidnih sadov.

Naj zaključim: »Znanost je del kulture naroda, in kdor tega ne spoštuje, ni kulturen,« je 1978 leta izjavil nobelovec Christian de Duve ob obisku na Institutu Jožef Stefan. Dosedanji odnos vlad in parlamenta z redkimi izjemami kaže, da ne razumejo pomena znanosti ne le za kulturni razvoj države, temveč tudi za gospodarski razvoj in posledično blaginjo državljanov. Zato bi bila edina rešitev, da bi državo vodili modri ljudje – če bi jih seveda našli in če bi oni to hoteli. Obenem pa si želim, da ta prispevek ne bi končal v stilu: »Psi lajajo, karavana gre dalje.«

Akademik prof. Vito Turk je nekdanji direktor Instituta Jožef Stefan, član londonske Academia Europaea, član evropske organizacije za molekularno biologijo (EMBO) ter nekdanji generalni sekretar Zveze evropskih biokemijskih društev (FEBS).