Poziv društva pisateljev za begunce

Spoštovani predsedniki vlade, države in državnega zbora, spoštovani slovenski politiki!

V imenu človečnosti in humanosti, v imenu najvišjih etičnih in moralnih standardov, v imenu pravičnosti, enakosti in bratstva, v imenu spoštovanja življenja in njegove svetosti vas pisateljice in pisatelji slovenske države, kot svobodni državljani sveta, pozivamo in prosimo:

da prenehate s kakršno koli, tudi najmanjšo retoriko leporečja in demagogije v zvezi z žgočo begunsko problematiko in sprejemom beguncev, da prenehate operirati s kvotami in številkami, s preštevanji, ki na kakršen koli način omejujejo človekovo svobodo in dostojanstvo. Zgodovina nas uči, da so posledice tovrstnih preštevanj veliko dražje in dolgotrajnejše, kot je videti na prvi pogled.

da se prenehate sklicevati na schengenske in dublinske sporazume, saj se zdaj med največjim eksodusom po drugi svetovni vojni jasno kaže, da so izraz diskriminacijske politike trdnjave Evrope, na kar so evropske nevladne organizacije opozarjale že od njihovih nastankov. Trdnjava Evropa je zagrešila gradnjo novih ograj in zidov na svojih mejah, čeprav še ni minilo niti četrt stoletja od padca Berlinskega zidu. Vendar valov preganjanih in brezpravnih, obupanih brezdomnih, ki imajo le še svoja življenja, ne bo ustavil noben še tako visok zid, pa naj se imenuje tako ali drugače.

da migrantsko politiko rešujete sistemsko, bolj sistematično in preudarno kot doslej ter v kar najboljšem sodelovanju z nevladnimi organizacijami, ki že od nekdaj zagovarjajo strpnejšo in pravičnejšo begunsko, azilantsko in imigrantsko politiko, saj se pomembnosti njenega reševanja zavedajo dosti bolj kot nacionalne države. Slovenija ima dovolj blagovnih rezerv in nastanitvenih zmogljivosti. Vse sosede (razen Madžarske) so nam pri tem lahko za zgled.

časa za ureditev begunske, azilantske in kakršne koli migrantske politike je imela Evropa in Slovenija več kot dovolj! Vendar je bila evropska politika s svojo neoliberalno in neokapitalistično politično logiko doslej uspešnejša pri asistiranju npr. Združenim državam Amerike pri destabilizaciji Bližnjega vzhoda, Iraka, Afganistana ter afriške celine kot pri reševanju problemov v tem delu sveta. Posledice zgrešenih, impotentnih politik so krize, socialna nestabilnost in vojne tako znotraj Evrope kot zunaj nje. Posledice plenjenj in dopuščanja ali celo vzpodbujanja vojn pa so begunci. Najbogatejše in najbolj razvite države kujejo največje dobičke s prodajo orožja. Temu je treba narediti konec!

nikar ne poudarjajte naše (slovenske) majhnosti, medtem ko rešujete begunsko in azilantsko vprašanje, ne podcenjujte svojih državljanov in naših sposobnosti ter talentov. Niti v zvezi z begunci! Državljani Slovenije so že prevečkrat dokazali humanost in empatijo v pomoči ogroženim, revnim in brezpravnim, medtem ko je prav opevana samostojna država vse prevečkrat zatajila.

ne sklicujte se na »pozitivne rezultate« in izkušnje iz nedavnih balkanskih vojn, saj je Slovenija kot država ob sprejemu bosanskih pregnancev zagrešila preveč napak. Da se ne bi ponovile, je vredno spomin nanje kdaj tudi obnoviti. Poleti l. 1992 je slovenska država zaprla meje za pregnance iz bosanske vojne, česar ni naredila nobena od naših sosed. Z izgovorom, da jih ne more sprejeti več kot 70.000. Naknadno preštevanje na zahtevo takratnih nevladnih organizacij je pokazalo, da je bilo njihovo število za polovico manjše. Torej beguncev iz Bosne in Hrvaške nikoli ni bilo veliko več kot 30.000. Pregnance iz vojne, še do včeraj skoraj brate in sestre, je naša država za nekaj mesecev zaprla za zidove zbirnih centrov in jim je še dolgo potem omejevala svobodo gibanja, le enkrat tedensko so lahko šli ven. Ne pozabimo tega! Niti sramotne politike do izbrisanih! Imejte, spoštovani slovenski politiki, vse te napake zdaj, ob prihodu novih beguncev, še bolj pred očmi. Zato, da boste lahko ravnali ustrezneje, odgovorneje in bolj humano, kot so tisti pred vami. Da ne bodo morali levjega deleža odgovornosti na svoja pleča, kot že prevečkrat, prevzemati celo najbolj obubožani državljani te države.

– prav zaradi dosedanjih zgrešenih politik bi bilo morda bolje, vsekakor pa bolj humano, že vnaprej načrtovati večjo integracijo in ne le tranzita beguncev skozi našo državo.

Nič narobe ne bi bilo, če bi svoje globoke denarnice, tudi tiste v davčnih oazah, odprli najbogatejši državljani Slovenije in si malo očistili vest, če že sodelujejo pri neoliberalnem plenjenju sveta, ki posledično vpliva na njegovo vse večjo nestabilnost in iztirjenost. Tudi na to lahko vplivate, spoštovani slovenski politiki.

Zgolj usoda je hotela, da smo rojeni v najbogatejšem delu sveta. Le usoda je hotela, da se ne utapljamo v prenatrpanih gumijastih čolnih v Sredozemlju, da po evropskih pešpoteh ne bežimo kot preganjane živali, da ne nosimo vsega svojega imetja v plastičnih vrečkah ali nahrbtnikih, da nam ni treba kot narod prositi za miloščino drugih narodov. Ne vemo pa, kaj nas še čaka. Spomnimo se, da se je nekaj podobnega še ne tako dolgo nazaj dogajalo našim prednikom. Težjega trenutka, kot je zdaj, Evropa ni doživela od II. svetovne vojne, razen vojne v nekdanji Jugoslaviji in v Ukrajini, ko se prav tako nikakor ni izkazala. Kdo ve, če ni zdaj na popravnem izpitu. Zadnjem. Popravnem izpitu iz strpnosti, sodelovanja, iz empatije in humanosti, etike in zdrave morale.

V eno smer zdaj pljuskajo valovi beguncev skozi Evropo. Če jih ne bomo sproti sprejemali in jim dolgoročno zagotovili pomoči, jih bo ulovil val ksenofobije in fašizma, ki se širi, zaenkrat sicer še počasi, a vztrajno, in jih bo začel ne le porivati nazaj pod krogle krvnikov, ampak ubijati kar na tleh demokratične Evrope.

 

Ljubljana, 8. september 2015                                      

Društvo slovenskih pisateljev