JAVNI POZIV MANDATARJU 2014
(V vednost stranki DESUS)
Spoštovani g. bodoči predsednik vlade!
Radi bi vas opozorili na področje kulture, ki je bilo tako kot znanost – kako simptomatično – v vseh doslejšnjih javnih razpravah in predstavitvah programov, vlade, prihodnosti, razvoja, preboja najbolj zanemarjeno. To, da kulturo obravnavajo kot domnevno najmanj pomemben in zaželen resor, ki se zlorablja v koalicijskih kravjih kupčijah z resorji, je v domači politiki stara navada. Pravkar slišimo, da se ta pogubna zgodba ponavlja, da namreč kadrujete po strankarski pripadnosti in ključu, ne pa po strokovni kompetentnosti. Prvo znamenje, da s prebojem in z drugačnim upravljanjem države mislite resno, bo, če boste to prakso radikalno prekinili. V stroki oz. na polju kulture in ustvarjalnosti imamo na voljo dovolj kompetentnih kandidatov za mesto ministra. Le upoštevati nas je treba.
Sicer prvi del našega dopisa zveni kot zbir vsega, kar politiki po navadi, zlasti ob slovesnih priložnostih, vzneseno povedo o kulturi. A vse je res in vse je znano. In vendar nikoli doslej upoštevano. Ta del torej lahko preskočite in se posvetite našim konkretnim zamislim in predlogom. Bilo bi koristno, če bi skupaj z vami organizirali resno soočenje o kulturni (šolski in znanstveni) politiki.
Kultura za demokracijo, ustvarjalnost, razvoj in prihodnost!
Temeljne vrednote niso nekaj za vedno vnaprej danega. Vrednote vedno znova nastajajo, se spreminjajo in obnavljajo. Enako velja za demokracijo. Kultura v celoti, in še posebej umetnost, pomeni prenovo, razvoj in ekspanzijo umetniških govoric, katerih izhodišče sta ustvarjalnost in kakovost. Kultura ni zgolj in ne predvsem tržnica razvedril za prosti čas. Kultura je proces in vrednostni sistem, brez katerega skupnost ne more obstajati. Kultura je polje in produkt najbolj ustvarjalnih sil, na katerem in s katerim se skupnost legitimira. Ne ustvarja družba kulture, ampak kultura ustvarja družbo. Uspešna družba varuje svojo kulturo in skrbi zanjo, pa naj bo elitna ali popularna, avantgardna ali tradicionalna. Kultura je v bistvenem/konstitutivnem socialnem delu elitna, zato jo je treba kot táko obravnavati. Kultura ni strošek, ampak je investicija. Investicije v kulturo se kažejo kot najbolj donosne. Statistike dokazujejo, da je neposredni in posredni bruto proizvod kulture v številnih razvitih okoljih pomembnejši od prispevka v BDP najelitnejših industrijskih panogah.
Z demokratizacijo se je, žal, v našo politiko vrnil ruralni, liberalno-klerikalni kulturni boj. Zato smo se znova znašli v bitki za avtonomijo posameznika, avtonomijo kulture in demokracijo. Za prevlado kulture nad mračnjaštvom. Kulturna politika v samostojni Sloveniji kaže to politično regresijo. Danes je kultura stisnjena z obeh strani, tako s klerikalne kot z liberalne. Klerikalci jo potiskajo v najbolj okorelo cerkev, današnji »liberalci« pa na t. i. svobodni trg, v komercializacijo in podreditev ideologiji potrošništva. Ne gre zgolj za neustrezno kulturno politiko, odnosi znotraj kulture same so načeti, podobno kot so načeti vsi odnosi v družbi kot celoti. Država (politika) s kulturo upravlja po načelu deli in vladaj ter zato producira in spodbuja razdrobljenost in vsakršne konflikte med posamezniki in skupinami. Razmah slovenske kulture onemogoča predvsem slovenska država (politika). Prav tako vlogo igra država v gospodarstvu. Ravnanje države s kulturo je v nasprotju s siceršnjo razvitostjo naše družbe in preprečuje nujen razvojni preboj. Dodane vrednosti ne bomo podvojili s pozivi k varčevanju pri revnih in h garanju, trpljenju in odrekanju, ampak s sodobnim kultiviranjem dela – s podporo in promocijo ustvarjalnega dela.
Ker moramo kulturno politiko korenito prenoviti, predlagamo kulturno reformo, ki naj temelji na naslednjih točkah:
1. Zagotoviti je treba avtonomijo in dialog med kulturo in politiko, seveda tudi med znanostjo in politiko, univerzami in politiko. Odgovornost za kulturo mora prevzeti najvišje državno vodstvo.
Minister za kulturo in sekretarji zato ne smejo biti servilni birokrati, ampak samostojne politične osebnosti s primarno kompetentnostjo in lojalnostjo do kulture in za kulturo.
Pred imenovanjem ministra je treba pridobiti mnenje kvalificiranih subjektov v kulturi, pomembnejših združenj, ustanov in posameznikov. Tako bi lahko dosegli, da bi prevladale strokovne kompetence kandidatov nad strankarsko pripadnostjo. (Tokrat je že napovedano prav nasprotno.)
2. Ločiti je treba upravljanja kulture od politike. Ministrstvo za kulturo naj kot upravni organ (dejansko) skrbi za izvajanje kulturne politike in za nadzor nad učinkovitim in odgovornim vlaganjem ter porabo sredstev na področju kulture. Ministrstvo mora, kar zadeva število zaposlenih, postati neprimerno »vitkejše«! S presežkom zaposlenih naj se zapolni hudo pomanjkanje kadrov na delovnem področju samem.
3. Odločanju o sredstvih na vseh področjih kulture naj bo prepuščeno agencijam oziroma ustreznim ustanovam, katerih dolžnost je vzpostaviti strokovne organe (komisije) za oblikovanje odločitev, ki morajo biti, kar zadeva generacijsko, teritorialno, spolno in idejno oziroma estetsko zastopanost, pluralno sestavljene (zgled JAK, SFC ipd.). Pri tem je odgovornost za selekcijo vsebin nujno individualizirati in jo v celoti prepustiti stroki, najboljšim in preverjenim ustvarjalcem oz. umetnikom.
4. Debirokratizirati in poenostaviti je treba postopke, zlasti javne razpise, tako da bo potrebnega manj papirja in formalizma, manj zahtev po podatkih, ki jih vsi poznamo, itd. Razpisi in prijave nanje naj se v celoti izvedejo v elektronski obliki. Birokratizacija postopkov služi kot paravan za korupcijo in nestrokovne odločitve.
5. Okrepiti je treba funkcionalno upravljanje oz. samoupravo po področjih, torej ustrezno vlogo strokovnih združenj, zbornic in stanovskih društev, ki naj kot civilna družba nadzorujejo delo upravnih in strokovnih organov. Uveljaviti je treba tako politiko, ki bo omogočila, da bodo strokovne, razvojne, programske in organizacijske odločitve preverjene in ocenjene znotraj samoorganiziranih strok.
6. Zagotoviti je treba pluralnost organiziranja. Ker so dejavnosti v kulturi med seboj v vseh pogledih različne, je nujno zagotoviti avtonomnost posameznih delovnih področij.
7. Kulturo je treba razumeti in jo organizirati kot neločljivi podsistem celotne družbe, ki deluje v čvrsti navezi z drugimi podsistemi, tudi ali še zlasti z gospodarstvom.
8. Nemudoma je treba zagotoviti ustrezen položaj samozaposlenih v kulturi, ki v številnih primerih predstavljajo njen najvitalnejši del. Za enako delo morajo samozaposleni dobiti enako plačilo kot delavci v javnih zavodih in drugih ustanovah.
9. Kulturna politika mora spodbujati upoštevanje domačih in tujih dobrih praks.
10. Znova je treba doseči podporo neodvisni umetnosti v EU, saj jo načenja pod parolami o dostopnosti in enotnem trgu skrita evropska politika komercializacije. Podpirati je treba tiste države v EU, ki ščitijo kulturno izjemo.
Akcijski odbor KOKS,
zanj koordinator Igor Koršič
(KOKS združuje 43 društev, organizacij in ustanov s področja kulture. Seznam je na www.koks.si)