Kakšna je naša zgodba,  prava, nova, drugačna, še ne videna, izvirna, ki ustreza sedanjem trenutku? Tako v Sloveniji kot v svetu. Morda je ključno koga zgodba naslavlja. Kdo smo, kje smo bili in kam gremo? In kaj hočemo? Pravzaprav ne naslavlja nikogar, ampak se v zgodbi naslavljamo med sabo. Enaki enake. Nočemo več biti nagovarjani kot  amorfno ljudstvo, niti kot revolucionarni razred ali sloj. Ne zato, ker bi se hoteli od te preteklosti distancirati. Ne zato ker bi se hoteli predstavljati kot “meščanje”, kot nekaj več od delavskega razreda, od domnevno “nižjih” razredov”, od ljudstva. Nasprotno, vidimo se kot dediči vseh emancipajskih gibanj v zgodovini, delavskih, ženskih, antikolonialističnih in še posebej antifašističnih gibanj. Slednja so svojo zmago plačala gigantskimi žrtvami. Kljub temu  naslavljanje z ljudstvom in delavskim razredom ne zveni pristno. Tega se še posebej zavedamo tisti, ki smo živeli v času socialističnih sistemov.  Tako naslavljanje podrazumeva socialne hirearhije preteklosti, tako tiste meščanske kot one proletarske. Meščanske so bile vsaj pri nas do nedavna presežene.  Na novo-meščane  danes gledamo kot na bedno obujanje politično kompromitiranega mrtveca, kot zgodovinsko farso nostalgikov, filistrov, ki si želijo brez zaslug ali razlogov biti nad drugimi ljudmi. Nazorno kažejo, da je vsa njihova ideologija pridobitništvo.  Pridobotništvo zlepa ali zgrda, zakonito ali mafijsko. Gre za najbolj prezira vredne primerke človeštva. Iz njih so v preteklosti zrasli fašizmi in nacizmi.Njihovo današnje  spogledavnje s fašistoidnostjo nas spominja na to. Vendar sta problematična tudi “ljudstvo” in “razred” socialistične in komunistične provinienece. Vsebujeta hierarhično gledanje, na eni strani pravoverne in zveste avantgarde in drugi strani ljudstvo.  Spominjata nas na živalsko farmo nedavne preteklosti. Pokroviteljsko gledanje “von oben”, ki so ga zakrivili že komunistični teoretiki, pogosto meščanski sinovi svojega časa in svojega razreda.  Družbo so najpogosteje razumeli kot svojevrsten heglovski stroj. Sebe seveda kot strojevodje. Deli stroja so zgolj sredstva, zgolj nekaj s čimer uporavljaš s propagando in represivnim apartom države.    “Ljudstva”, “množice”, “mase”, so na razpolago  za vodenje in manipuliranje. S podžiganjem nizkih strasti so na razpolago za mobilizacijo  za izključevanja notranjih in zunanjih sovražnikov.  Naš zgodba naslavlja odgovornega in kompetentnega so-državljana, enega izmed nas, ki želi ostati avtonomni posameznik, tudi ko deluje v skupini. Dve spremembi sta ustvarili tega državljana. Prvič dvestoletno krhanje (pruske, vojaške) avtoritarne kulture, ki je zrasla na fevdalizmu, in drugič kulturna emancipacija, s vse višjo splošno izobrazbo. Niti trgi niti današnje politične elite teh dejstev ne priznavajo. Vztrajno iščejo najnižje skupne imenovalce in obravnavajo “ljudstvo” in “množico” glede na njihove najbolj primitivne člane, ki predstavljajo najnižjo kulturno raven in razgledanost. “Ljudstvo”, “narod”, “folk”, “množica”, kot “molzna krava”, “kanon futer” in “konzumenti” . Zato so ljudstvo, množica in ulica prezirani. Zato nam lahko zdravnik na UKC, ujet z roko v marmeladi, grozi. Če bi vedel, s kom ima opravka, bi se potuhnil. Zato lahko grozi Hillary Clinton, ko so ZDA ujete z roko v prisluškovalni marmeladi. In mi se počutimo užaljene. Krnjeno je naše dostajanstvo. Ko odkrijemo, da nam množično prisluškujejo in nam hkrati pridigajo o svobodi in demokraciji. Ko nas obtožujejo, da živimo na preveliki nogi in nas hkrati ropajo. Pred nosom nam spravljajo milijone v zaseben žepe in zahtevajo, da mi napolnimo nastale luknje. Ponižani se sprašujemo, za koga le nas imajo! In volimo vsakič druge. In vedno enake! Položaj je paradoksen: medtem ko še nikoli ni bilo tako emancipiranega državljana, tudi nikoli ni bilo tako arogantnih oblastnikov, ki zgolj na videz vzdržujeo neko politično pluralnost. Če se jih je v preteklosti ujelo pri kraji so se potuhnili. Če se jih je ujelo pri špioniranju je izbruhnil škandal in so odstopili. Njihova današnja aroganca je posledica strahu, ki izvira iz slutnje, da jim je odklenkalo. Njihova oholost samo še bolj žali avtonomnega državljana in približuje konec njihove vladavine. Slutijo, da se tega ne da ustaviti.   Nič drugače ni bilo  pred francosko revolucijo. Le da so danes priviligirana in parazitska dvorna kamarila bankirji. J.P. Morgani in Kramarji. Prav zato so domnevni piškoti Marie Antnoinette lahko sprožili revolucijo. Drugi paradoks je  Evropska unija, ki  je državljana do konca  oropala dejanske demokracije in odločanja. O bistvenih zakonih ne odločajo več njegovi predstavniki v parlamentu, ampak se jih izmišlja anonimna birokracija v Bruslju. V imenu Evropskega sveta, to je sveta vseh korumpiranih vlad Evrope. V resnici  EU odloča v imenu mednarodnega kapitala.  Tako nam življenje ne krojijo več zakoni ampak arbitrarna pravila imenovana direktive. O vsem ostalem odloča  domnevno svobodni trg. Najbolj kompetentni in ozaveščeni državljani v zgodovini človeštva v utopično razvitih informacijskih okoljih,  so danes oropani vsake politične moči. Kar je ostalo od politike so nesmiselni in prazni politični volilni spektakli in medijski resničnostni šovi. Perverznost te situacije je toliko večja, ker nam kot samoumevno vsiljujejo ideologijo, po kateri nismo bili še nikoli tako bogati in svobodni kot smo danes. Medtem državljani, usposobljeni za doslej največjo možno avtonomnost in emancipacijo še naprej drsimo v  bedo in nemoč.

Igor Koršič