Gnus

Ste občutili jezo, sovraštvo? Ne. Občutili smo gnus

V slovenski tranziciji je šlo vse k vragu takrat, ko se je začelo vse vrteti okrog lastnine.

Franček Drenovec

Sobotna priloga
sob, 14.12.2013, 06:00
Kaj ti bo država, če sploh ne veš, kaj z njo početi? Če sploh ne veš, da se z njo da kaj početi?

 

Pridružujem se odporu proti napovedani razprodaji slovenskih podjetij in infrastrukture tujcem. Pa ne zato, ker bi bila lastnina prav posebno pomembna. Lastnina odloča v nekapitalističnih družbah, odločala je v fevdalizmu in pogosto v kakšnem od »realnih« komunizmov. V kapitalizmu bi morale odločati sposobnosti ljudi in družbe, da prispevajo k napredku produktivnosti in blaginje. V slovenski tranziciji je šlo vse k vragu takrat, ko se je začelo vse vrteti okrog lastnine – povsem nepovezano s produktivnimi sposobnostmi in potenciali novih kapitalistov. Napovedana razprodaja državnega kapitala nas zanima predvsem zato, ker označuje veliko širšo zgodbo.

***

V tej zgodbi slišimo veliko o terorju »Evrope« in »Bruslja«, kar je seveda nesmisel. V Evropi vodijo igro še vedno nacionalne države, ki vzdržujejo s tem namenom Bruselj kadrovsko in institucionalno ravno prav podhranjen (ter si v teh neoliberalnih časih niti ne želimo, da bi se ta, zaenkrat še tretjerazredni evropski Washington še okrepil). Kar prihaja iz Bruslja z neko vsebino, prihaja vedno iz kakšne vplivnejše nacionalne prestolnice, zdaj v glavnem iz Berlina. Naši sistemi so le naravnani tudi na določeno centralno evropsko odločanje in ker tega zdaj, ko gre bolj zares, pač ni, je vskočil kot nadomestna Evropa Berlin

Nemški pristop h krizi evropske periferije pa tudi ni nikakršna zarota. Nemške horizonte opredeljujejo ZDA, Kitajska in drugi taki, ne njena zahojena periferija. Nemci so nanjo le besni, ker se njene neumnosti prevajajo v skupni ekonomski in denarni prostor – potem ko najprej prezrejo, da so vzroki na obeh straneh in verjetno še najbolj na njihovi lastni, v njihovem lastnem polzenju v neoliberalne velike finance, ki jih morajo (?) zdaj reševati.

Žalostno je, kako je Nemčija redefinirala svojo evropsko pozicijo v navadno vihtenje grobe moči, ki ne more uspeti. Lahko upoštevamo, da so Nemci v mednarodnih odnosih še sorazmerni amaterji, saj jim je bila lastna zunanja politika po drugi svetovni vojni prepovedana. Zato pa imajo dovolj izkušenj z zunanjimi politikami drugih: s primitivnim roparskim pohodom Anglije in Francije po prvi svetovni vojni, ter z zrelim in produktivnim odnosom ZDA po drugi. Anglija in Francija sta bili po prvi vojni že velesili v zatonu in kljub zmagi tedaj samo še v impotentni obrambni drži, medtem ko so bile ZDA po drugi vojni družba v vzponu, z vizijo in strategijo. Sedanje nemško lomastenje po evropski periferiji je primerljivo zgolj s tistim davnim lomastenjem propadajoče evropske noblese po Nemčiji – kar naj velja kot informacija o tem, s kakšnim novim gospodarjem imamo v resnici opravka.

***

A na Nemčijo nimamo vpliva. Obrnimo se raje k nam samim. Cilj »programa za izognitev programu«, ki so nam ga poslali iz Bruslja, je zagotovitev vračanja zunanjih posojil. Dolgovi podjetij, nabrani v bankah, se bodo podržavili, za kar bo treba javne finance okrepiti s poviševanjem davkov in zniževanjem vseh drugih, normalnih javnih izdatkov. Vladi so naložili tudi obsežno predajo njenega premoženja tujcem (tako, na primer, da bi prodali slovenski državni Telekom nemškemu državnemu Telekomu; »privatizacija« se reče samo za lepše, cilj ni privatno, cilj je tuje). Za sanacijo samih podjetij pa bo treba zniževati plače in preusmerjati dodano vrednost v dobičke za dokapitalizacijo in razdolževanje.

Vsaj del navedenega ima nesporno ekonomsko logiko. Slovenija je v zadnjem desetletju zares propadla, korenita preobrazba je nujna. Ampak kakšna? Tujci pristopajo k obstoječemu stanju slovenske družbe in dajejo navodila za preživetje in utrditev (in vračanje dolgov) te strukture in teh ljudi. Njihove »strukturne reforme« prav odstranjujejo možnosti za prestrukturiranje. Zakaj bi se v podjetjih trudili za tehnološki in poslovni napredek, če lahko (isti stari »podjetniki«) preprosto znižajo plače? Slišimo, da bo treba izobraževanje Slovencev prilagoditi obstoječemu gospodarstvu in prenesti več teže na strokovno šolstvo; univerze so za druge, na za nas. V zdravstvu, ki je v evropskih primerjavah že zdaj pri samem dnu, bo treba še nižje. O pravni državi zvemo le to, da bo treba tudi tu varčevati (tu še bistveno bolj, ko vračunamo tistih par sto milijonov novih daril prijateljem gradbincem za novo veliko, lepo sodno palačo).

Nihče si ne dela utvar, da bodo te politike obrnile trende navzgor. V resnici prav preprečujejo tehnološko, poslovno, socialno in miselno spreminjanje, ki lahko edino popelje Slovenijo v nov napredek. Uničujejo rast in uničujejo razvoj. Ampak roko na srce, s tem se pa tujcem ni treba ukvarjati. Tujci hočejo samo svoj denar nazaj (in še kakšen drug lahek zaslužek, ko jim ga že nudimo). Nemško vlado zanima Nemčija, ameriško Amerika. Za Slovenijo moramo poskrbeti sami. Saj smo se osamosvojili, saj imamo svojo državo.

V tej državi pa je vse, kar se dogaja, samo to slepo ustrezanje tujemu interesu in pohlepu! Kako so v parlamentu spet polni energije in zanosa, odkar imajo po štirih letih zblojenosti spet vizijo in cilj – ta cilj! Kaj ti bo država, če sploh ne veš, kaj z njo početi? Če sploh ne veš, da se z njo da kaj početi?

***

Nekaj stvari je treba razčistiti. V zaostajajoči družbi, v kateri so moderne produktivne, ekonomske in druge strukture še manj razvite in utrjene kot kje v tujini, bodo v danem trenutku, v kratkem roku, znali narediti prav po definiciji skoraj vse zahtevnejše stvari bolje tujci! Če si razlagamo kapitalizem tako ekstremno kretensko, kot da je merilo vsega samo trg, je ekonomski optimum za vsako zaostajajočo družbo prav po definiciji stanje kolonije – večno zaostajajoče kolonije –, položaje vodilnih elit pa morajo prav po definiciji zasesti tujci (a zato, ker so države »suverene«, še s kakšno domačo politično navlako).

Zaradi tega je razvoj zaostajajočih družb – tam, kjer tak razvoj je – vedno zahteven, zapleten in vijugav, pogosto konflikten boj proti toku za uveljavljanje lastnih elit, lastnih kapitalistov, lastnih inženirjev, znanstvenikov in učiteljev, počasi, mučno, vedno boljših, dokler niso enakovredni tujcem. To je prav definicija prebijanja iz nerazvitosti! Govorimo o najbolj elementarni politični, socialni, psihološki motivaciji, ki je poganjala in poganja še naprej vse zgodovine kapitalizma v Evropi, Aziji, Ameriki in povsod. V tej današnji bedni, zarukani Sloveniji nič več.

 

***

Slovenska tranzicija je bila najprej zgodba o uspehu in potem o neuspehu. V tem njenem drugem delu so bolezni »mlade demokracije« končno opravile svoje. Sestavljanje nacionalnega vodenja – nacionalnih elit – v demokraciji je zahteven proces in veliko prej, preden smo ga bili kot družba sposobni opraviti, nam je ušel z vajeti. Prek še neobvladanih mehanizmov demokracije je izbruhnila v sfere oblasti vsa stara, prej še potlačena in prezrta slovenska provincialnost in zaostalost. V zadnjem desetletju se je korak za korakom, opazno in neopazno, uničevalo vse doslej doseženo slovensko moderno, napredno, neprovincialno.

Nenadoma smo odkrili, kako je upravljanje družb pravzaprav enostavno – nič bolj zahtevno kot upravljanje nekakšne vaške ekonomije z drobnim podjetništvom. To sliko so nam še utrdili »mladi« neoliberalci s svojimi prevodi iz velikega belega sveta. Predstavo o vaški ekonomiji so nam potrdili še s čisto znanostjo: o tem, da določa uspešnost družb v kapitalizmu zgolj trg in da povzroča vpletanje države več škode kot koristi. Posel politikov je samo podpiranje zasebnih interesov (tudi svojih lastnih). Skupni, družbeni, nacionalni interes lahko zagovarjajo samo barabe in komunisti.

Ko je prišel potem v deželo denar, je steklo v tem primitivnem ideološkem in političnem okolju privatiziranje: prosto, svobodno, brez vpletanja državnih politik, v panogah in podjetjih, ki jih je bilo najlažje zgrabiti, a ki so bila zato tudi razvojno povsem votla. Svoja nova središča ekonomske moči smo dobili v najbolj obrobnih in za poganjanje rasti nesposobnih delih gospodarstva, in na to novo moč so se prilepili še politiki. Kot sta velela mladost in znanost, so se pustili voditi kapitalu in trgu – temu kapitalu in temu trgu, do neizbežnega zloma.

Kolaps je bil zares hud. V štirih letih krize so se zamenjale že štiri vlade. Na ulicah je izbruhnila vstaja, padla sta dva (ampak samo dva) mogočneža. Bila so štiri leta beganja in tavanja, brez orientirjev, brez predstave o tem, kako naprej – kako naprej tako, da se kljub vsemu nič ne spremeni. Dokler si ni končno našla rešitev.

S prehodom elit v kompradorske ali kvizlinške prehajamo v »zadnjo fazo« svojega tranzicijskega razkroja. Ko so v sferi elit končno dojeli še sami, da države ne znajo voditi, so si našli nekoga drugega, da jo bo vodil zanje. In jim dovolil, da se obdržijo na vsaj formalnih položajih oblasti kot njegovi zanesljivi »klienti« (ali z bolj znano tujko: marionete).

Slovenija ni totalno nerazvita. Vzrok podreditve ni, da sami ne znamo (saj smo znali to, kar zdaj uničujemo in prodajamo, nekoč kar sami ustvariti). Tujcem se podrediš zato, da odbiješ domačo konkurenco; da tisti domači, ki ne znajo, odbijejo tiste, ki znajo. Svoj projekt prodajajo kot tisto sveže, novo, na kar smo vsi čakali. Zato se samo spomnimo, kako so pred krizo na enak način prodajali tudi svoj izvirni »mladi« provincialni neoliberalizem, ki je krizo prav povzročil – večinoma iste stranke, isti ljudje, ideologi in ideologije.

***
Slovenska polpretekla zgodovina ni bila zgodovina sovjetskega bloka, v Sloveniji imamo skoraj petdesetletno izkušnjo velike družbene dinamike. Proces je bil zagotovo »specifičen«, a ne bistveno bolj, kot drugi sočasni procesi v državah evropskega obrobja izven sovjetske cone, po predhodnem stoletnem relativnem pogrezanju pod kapo takratnega liberalizma. V tem dolgem ciklu smo se (tudi) v Sloveniji končno prebili iz spon vseobvladujoče, arhaične kmečke ekonomije, v intenzivni modernizaciji, ko je šlo tako dolgo vse samo navzgor, vedno na bolje, tudi v tranziciji, do sedanje krize.

V tej krizi se lomi ves ta veliki, dolgi val. Njegov poganjajoči naboj – dinamična deagrarizacija do ravni »srednje« industrializacije in zatem še prehod k tehnološko ekvivalentnim storitvam – je usihal že pred krizo. Usihanje je prekrilo zadolževanje in zato je bil končni prelom navzdol tako oster.

Na slovenskih ravneh materialne blaginje pač še ni »konca kapitalizma«, kot v razvitem svetu; še zdaleč nismo na koncu svojega zadnjega Kondratjevega (ali Wallersteinovega) cikla. V razkroju zadnjega desetletja je bil cikel samo prekinjen. Zdaj je na dnevnem redu nujno obnavljanje normalnosti in modernosti, da se vrnemo na pot naprej. Namesto tega pa gremo še v ta zadnji, zdaj že tako kričeče klišejski korak v brezno primitivizma in sistemske korupcije, po standardnih vzorcih nekdanjega latinskoameriškega banana kapitalizma.

Ekonomske in socialne politike nam že vodijo tujci – tiste, ki so v njihovem interesu, drugih pa ni. Pomembne javne institucije se predajajo v direktno upravljanje tujcem. Državno premoženje bodo prodali tujcem. Glede rasti in razvoja govorijo skoraj samo še o tujih naložbah. Politično mreženje se steka vse bolj v Bruselj, Berlin in še kam. Nad Janeza Janšo so se spravili vstajniki in KPK, zares pa je padel šele takrat, ko mu je – vsem na videz – odrekla podporo ena od tujih ambasad (ki ima na razpolago dovolj drugega, pri sebi vzgojenega in financiranega »kadra«).

»Outsourcing« najpomembnejših funkcij sistema je nedvoumen znak konca. Za vsak primer si prikličimo v spomin izvirnik, prototip – nekdanjo kompradorsko podreditev Latinske Amerike ZDA. Je odpravila korupcijo? Je ustvarila pravne države? Je prinesla kontinentu razvoj in napredek? Je podprla demokracijo? Ali prej fašizem? V Sloveniji dosegamo novo zgodovinsko dno, ki je zdaj zares primerljivo samo še s tistim iz leta 1941.

Morda še odstavek za tiste, ki niti ne razumejo dobro, v kaj se spuščajo. Kompradorstvo, ta zadnji obrat nesposobnih elit, ki jim daje novo veliko moč, a nič koristi ljudstvu, gre z roko v roki s fašizmom. Če še ne na začetku, pa na koncu. Je sploh treba navajati primere? Stare ali sodobne? Ne vem, če so prav vsi, ki so stopili v to igro, zares usposobljeni za barantanje s fašizmom. So pa drugi, ki že komaj čakajo.

***

Slovenci se radi obkladamo s tem, da smo hlapci. Kdor je hlapec, ne gradi svoje samozavesti in statusa na lastnih kvalitetah, temveč na kvalitetah svojega gospodarja. Več vreden je tisti, ki ima več vrednega gospodarja. Če je gospodar Slovenec, nastopi problem: če je lahko gospodar on, zakaj sem pa jaz hlapec? Tedaj se pokaže, da je nekaj narobe z menoj samim, namesto da bi bila krivda – nerešljivo, od boga dano – v vsem narodu. Za hlapce je zelo pomembno, da so gospodarji tujci, ne domači, ne sosedje.

To zgoraj je zelo ceneno psihologiziranje, ampak vsaj kakšno izkušnjo s simptomi nečesa takega pa le že vsi imamo. In lahko nadaljujemo: kako skrajno neobičajno je, če postane prav tak še značaj elit, značaj tistih, ki naj bi prav vodili in ukazovali – če preraste tu in tam nametano ljudsko hlapčevstvo še v kompradorstvo in kvizlinštvo elit. Zadnji tak propad slovenskih elit smo doživeli ob tuji okupaciji in odpravi dotedanje države leta 1941. Je možno, da se nam dogaja podobno v sedanji »mladi demokraciji«, v kateri je bila prav tako odpravljena stara država, ne pa še – zares – postavljena nova?

No, slovenska zgodovina je bila na koncu koncev predvsem prav nasprotna, v njej je bilo med (nekimi drugimi) Slovenci predvsem veliko ponosa, znanja in poguma. V tej zgodovini so Trubar in Dalmatin, Linhart in Zois, Prešeren, Hribar in Maister in potem že stotine takih in potem deset tisoči in sto tisoči, do naše »prve«, »druge« in »tretje osamosvojitve« (če izvzamemo tiste tiče, ki so dejansko razmišljali samo o zamenjavi gospodarja).

Danes se v Sloveniji spet razločujemo. Nekoč prej so ob podobnih delitvah obdali mesto Ljubljana z žico, da ne bi meščani ven hodili in kvarili pošteno ljudstvo. Zdaj so meje med zaostalostjo in naprednostjo seveda drugje, razpredene v gosto tkanem vzorcu prek vse dežele, počez čez vsako vas in mesto. Dejstvo je, da nismo več »enotni«. S tem se sprijaznimo. In se borimo za svojo naprednost! Scenarij, v katerem se ne borimo, je preveč katastrofičen.

***

Pred dobrim letom sem končal enega od svojih tekstov takole: da sem govoril z eno zadnjih še živečih prič tistega usodnega slovenskega aprila 1941, fašizma, nacizma, okupacije in razkosanja Slovenije. Slovenije ni bilo več. Komaj prispelega italijanskega komandanta so v Ljubljani pričakali sam gospod škof pa politiki, tisti, ki se niso umaknili v London ali v zasebnost, in še marsikateri poslovnež. S seboj so pripeljali dekleta v narodni noši. Tam so se znojili, gnetli in prerivali v prizadevanju za naklonjenost novega gospodarja … Svojega sogovornika sem vprašal: kaj ste si mislili, vi in vaši prijatelji, ob pogledu na to neizmerno bedo? Ste občutili jezo, sovraštvo? Dejal je: občutili smo gnus.