Ideološke papige?

 

Delo, 28. 12. 2013.

Intervju s še enim sociologom:

“A zlasti na levici je pogostnost nastajanja novih strank precej velika. Kako gledate na to?

Med tistimi organiziranimi vstajniki, ki so razmišljali o strankarskem nastopu, so bila pred slabim letom dni tri vsebinska jedra: liberalno-socialdemokratsko, radikalno levičarsko in meščansko- kulturniško.

Iz prvega je nastala stranka Solidarnost, iz drugega pa Iniciativa za demokratični socializem, ki bo verjetno tudi nastopila na volitvah.

Teoretično imajo oboji precej odprte možnosti, uspeh pa bo odvisen od tega, ali bodo ponudili izvedljiv program, ali jim bo uspelo prepričati ljudi, ki tonejo v apatijo, in ali jih bodo pripravljeni tudi poslušati in razumeti. Odločilno bo, ali bodo sestopili iz intelektualnih oblakov in se zmogli približati navadnim ljudem, takšnim, kakršni so.”

Verjetno je že nastopil čas, ko je globokoumnih razlagalcev, raznih predalčkarjev, forumov, simpozijev in zbornikov več, kot je  primerkov vrste, ki jo razlagajo. Razumem novinarje, da gredo k svojim kolegom sociologom, saj kdo pa bo to razlagal, če ne družboslovci!  (Tudi nuklearko razlagajo nuklearni fiziki, mar ne!) Razumem tudi naslovljene eksperte, ki, ko enkrat že vprašani, morajo nekaj povedati, drugače nam sporočajo, da pač njihove stroke ali pa oni sami niso kaj prida.

Potlej ne preseneča, da eksperti povedo več o trendih in obvezni literaturi, s katero jih zalagajo njihovi “revolucionarni” profesorji ter o trenutno prevladujočih idologijah na njihovih oddelkih in katedrah kot o samem raziskovalnem predmetu.  Človek bi si želel, da bi, namesto da sprašujejo drug drugega o nečem, za kar se zdi, da je nek pojav na Marsu, o katerem ne moremo pridobiti jasnih podatkov, da bi ti ljudje, novinarji, sociologi, psihologi, filozofi … povprašali primerke proučevanja same, o tem kje se vidijo, kam po njihovo sodijo, ali imajo meščansko kulturniške ali proletarsko radikalne ali pak socialdemokratsko liberalne vrednote, politične cilje, porekla, miselne in siceršnje navade? In vprašali bi jih lahko, čemu le služujo te vstaje? In ali so vstaje sploh še opravilno sposobne? In če ne, čemu po njihovem mnenju niso?  Morda se je pa skotila v nederjih te zakotne in filisterske  province  kaka nova politična vrsta, morda celo izvirna politična misel, prebilsk, opazka, kak nov pojem, nalepkica? Saj so pojmi,  ki jih omenjajo, končno nekako zgodovinsko in ideološko, da ne rečem predpotopno strankarsko ideološko pogojeni.  Če bi jih namesto ponavljanja ideoloških kategorij s smetišča zgodovine zanimali pojavi sami,  bi lahko razvili tudi malo strastnega raziskovalnega duha namesto zdolgočasenega ponavljanja do onemoglosti prežvečenga. Potem bi kot botaniki, ki najdejo kako novo rastlino, laho celo spisati novo etiketo, odprli nov vzorčni lonček, epruveto ali predalček  in se lotili opisa dotlej še ne videnih primerkov. Ampak teh strasti jih ne učijo in  posledično jih take skušnjave ne dajejo. Zato vse primerke zmečejo v svoje tri zaprašene in starikave ideološke lončke.