Teršek: Avtoritarni legalizem in vstajništvo

Vstajniško gibanje in retorika oblasti

AVTORITARNI LEGALIZEM SLOVENSKEGA PRAVOSODJA

Andraž Teršek
03. 10. 2013
Goli formalizem, grobo netankočutna administrativnost in avtomatizirano tehnokratstvo pri uporabi prava so pač značilnosti slovenskih pravnih praks. Tudi delovanja slovenskega pravosodja. Prevladujoča poklicna nepripravljenost, prepogosto pa tudi miselna nezmožnost pomembnih posameznikov, ki opravljajo na primer sodniško funkcijo, da bi intelektualno presegli »črke na papirju«, ko gre za pravna besedila in vprašanja, ni samo nekaj skrajno iritirajočega. Takšne, golo formalne in legalistično avtomatizirane pravne prakse so v nasprotju z vsebino in duhom ustavnega reda. Sodbe sodišč, izdelane po takšnem kopitu, so lahko že samo iz tega razloga ustavno nesprejemljive. Toliko bolj, kadar zadevajo ustavne pravice in svoboščine. O tem je dovolj napisanega tudi v pravoslovni literaturi in zbirkah sodb uglednih sodišč.

Razlogi za osebno, državljansko in poklicno zaskrbljenost zaradi slovenskih pravnih praks se stopnjujejo dnevno. Uradniških in sodniških odločitev, pri katerih bode v oči ugotovitev, da njihovi avtorji temeljnih (ustavno)pravnih in pravnofilozofskih konceptov, načel in doktrin ne razumejo dovolj dobro, je enostavno preveč. Ta problem, ki je tudi posledica nekaterih pomanjkljivosti pravnega študija in odprave sprejemnih izpitov za vpis na pravne fakultete, postaja preobsežen. Ustavne pravice in svoboščine so zato alarmantno ogrožene. Ob tem pa grožnje ne predstavlja samo nedojemljivost prevelikega števila posameznikov na uradniških in sodniških funkcijah za težja ali celo težka pravna vprašanja. Prav neverjetno je, koliko oblastnih odločitev ni usklajenih s tistimi pravili, načeli in učenji v pravu, ki jih gre razumeti kot pravno abecedo ali slovnico. Največja težava pri tem je, da lahko takšne oblastne odločitve, uradniške ali sodniške, močno škodijo tistim ljudem, ki jih neposredno zadevajo. Zanje imajo lahko tudi eksistenčni pomen. In prav takšnih odločitev je znatno preveč.

Imam privilegij, da se lahko dnevno srečujem s tovrstnimi mrtvimi rokavi slovenskega pravosodja in stiskami ljudi. Ob tem pa prepoznavam bolečo in izčrpavajočo dvojnost stisk. Ne gre namreč samo za to, da posameznik pred oblastnimi organi ne doseže tistega, kar upravičeno terja kot svojo pravico, ali da se mu odreče tisto, kar nedvomno je njegova pravica. Gre tudi za to, da oblastne odločitve, ki niso samo strokovno nevzdržne, ampak so tudi nelogične, nerazumljive, nerazumne, kratkovidne ali takšne, da iz človeka izvabijo besedo »neumne«, žalijo posameznikovo dostojanstvo in imajo lahko močan vpliv na njegovo zdravstveno dobrobit. Nemalokrat se zgodi, da si ljudje, ki vedo, da pred oblastnimi organi in sodnimi instancami ne morejo več doseči tistega, kar bi si želeli in kar jim pripada, želijo samo pogovora, ob katerem bi dobili potrditev, da imajo prav, da razmišljajo zdravo, da njihov razum ni poškodovan in da njihova miselna integriteta ni ogrožena. Takšna potrditev jim zadošča, da kljub doživeti krivici v postopkih institucionaliziranega odločanja živijo dalje, pragmatično sprijaznjeni in notranje pomirjeni.

Oblastne odločitve pogosto presegajo življenja posameznikov in imajo sistemski pomen. Mislim na to, da ne pomenijo le odgovora na konkretno vprašanje iz življenja konkretnega posameznika, ampak odražajo institucionalni odnos predstavnikov državnega aparata do sistemskih ali celo metavprašanj. Oblastne odločitve so lahko prikaz, kako družba razume samo sebe skozi prizmo oblastnih institucij in kako ljudje, v različnih oblastnih statusih in vlogah, razumejo razmerje med institucionalnim ustrojem družbe na eni strani in posameznikom kot osebo na drugi. Dogajanje ob legitimnih protestih, odnos najvišjih predstavnikov oblasti do protestov in protestnikov, pa tudi nedavna obsodba sedmih vstajnikov na zaporno kazen je takšen primer.

Retorika oblasti, s katero sta vodstvo ministrstva za notranje zadeve in policije naslavljala protestniško dogajanje in vstajniško gibanje, pomeni poskus kriminalizacije protestnih ravnanj in vstajniškega gibanja. Drža nosilcev oblastnih funkcij je bila policijska drža. Nosilci oblastnih funkcij, pristojnih za notranje zadeve, so udejanjali pristope in uporabljali jezik policijske države. Tisti predstavniki pravne stroke, ki so bili neprepričljivi pri poskusu javnega zanikanja svojega izrazitega političnega navijaštva, so se sklicevali na sicer ustavna načela in koncepte z grobim pravnim formalizmom in zakonskim legalizmom. Mirne in miroljubne protestnike, ki so uresničevali ustavno pravico do javnega političnega protesta, se je ne le pozivalo k »upoštevanju ukazov policije« in razhodu, ampak tudi prisilno odganjalo s prizorišča, celo preganjalo. Javna in spontana protestna zborovanja se je poskušalo pogojevati s predhodnimi najavami in formalnimi organiziranji. Marsikateri sedeči protestnik je bil deležen tepeža. Zoper miroljubne protestnike so bili zato, ker so na politično pomembnem protestnem kraju javno, glasno in mirno protestirali, sproženi postopki zaradi domnevnih storitev prekrškov in celo kaznivih dejanj. Sindikatom je bila naložena globa z očitkom o soorganiziranju in spodbujanju protestov. Vodstvu javne univerze je bila izrečena globa zaradi protestno sklenjenih rok okrog univerzitetne palače. Dokazi o politično načrtovanem provociranju ljudi so bili prepričljivi. In še bi lahko naštevali. To so poteze, to je obraz policijske države. Pravosodje ne bi smelo ponuditi roke državi pri institucionalni zaščiti ukrepov policijske države. Oziroma pri kriminalizaciji protesta, protestnikov in vstajništva.

»AVTOMATIZIRANI LEGALIZEM SLOVENSKEGA PRAVOSODJA JE TUDI Z OZIROM NA PRAVICO DO PROTESTA, UPORA IN VSTAJNIŠTVO PROTIUSTAVEN.«

Znameniti ustavnopravni filozof prof. Ronald Dworkin je v svojih delih pojasnjeval, da je posameznik upravičen, da ravna na podlagi lastne vesti in iskrene presoje. Menil je, da ima ob tem država posebno dolžnost, da poskuša zavarovati prav tega delujočega posameznika in mu olajšati težavnost položaja, v katerem se je znašel npr. zaradi protesta, če to lahko stori brez povzročanja velike škode drugim legitimnim političnim interesom. Seveda država takšnemu posamezniku ne more zagotoviti popolne imunitete. Država se ne more zavezati, da ne bo preganjala nikogar, ki deluje na podlagi svoje vesti, ali da ne bo obsojala nikogar, ki razumno ne soglaša z oblastno odločitvijo. Če država, pojasnjuje Dworkin, primerov sicer razumnega nestrinjanja in neprivolitve v oblastne odločitve ali dejanj posameznikov, ki jih usmerja njihova vest, ne bi nikdar kaznovala, potem tudi sodišča svojih odločitev ne bi mogla utemeljevati z izkušnjami in argumenti, ki so jih v svojih dejanjih političnega protesta izpostavili kritiki obstoječih družbenih dejstev in okoliščin. Vendarle pa bi po njegovem mnenju morala država v primerih obstoja zgolj šibkih dejanskih razlogov, ki bi opravičevali pregon neposlušnih posameznikov, ali v primerih, ko se država lahko z njimi sooči na drugačen, nekaznovalen način, bistvo pravičnosti iskati v načelu tolerance. Dworkin poudari, da načelo »zakon je pač zakon in ga je treba vselej spoštovati« odklanja razlikovanje med tistimi, ki delujejo na podlagi njihove lastne sodbe o sicer dvomljivi pravni zapovedi, in tistimi, ki jih je mogoče enostavno označiti kot kriminalce.

Omenjeno razlikovanje je smiselno, pravi, če ne želimo ostati moralno slepi. Dworkin je, podobno kot znameniti John Rawls, menil, da zahtevajo primeri civilne neposlušnosti drugačen, modificiran kazenski pregon. Sodišča bi morala državljanom dati vedeti, da državljanska neposlušnost ni eden od običajnih deliktov. Družba si tudi po njegovem mnenju ne more zagotoviti trajnosti, če je prizanesljiva do vseh pojavov neposlušnosti, iz česar pa ni mogoče sklepati, da bo prišlo do kolapsa družbe, če bo prizanesljiva do nekaterih pojavov neposlušnosti. In ob nekem izjemnem primeru, ko na primer odpove ustava, mora pogosto prav država dati svojo legalnost na razpolago tistim, ki so potem sposobni skrbeti tudi za njeno legitimnost.

Odločitev o tem, kdaj tak položaj nastane, ne more biti odvisna od ugotovitve nekega oblastnega organa. Nasprotno, običajno je prav takšen organ razlog ali predmet civilne neposlušnosti in kritike oslabele, nezadostne legitimnosti. O tem naprej odloča predvsem posameznik, upoštevaje svoj lastni čut za politično odgovornost in etične temelje družbenega reda. V končni fazi pa tudi tisti del družbene skupnosti, na katerega se posameznik obrača v svojem apelu za dvig stopnje politične legitimnosti in univerzalne družbene pravičnosti. Če sodna veja ne spoštuje dostojanstva in legitimnosti dejanj civilne neposlušnosti, poudarja Dworkin, če kršilce pravnih pravil sodišča pavšalno in po pozitivističnem avtomatizmu preganjajo kot kriminalce ter jih obsojajo na običajne kazni, podlegajo »avtoritarnemu legalizmu«. Na ta način sodišča izražajo svoje togo in rigidno konvencionalno razumevanje države. Sodišča s tem na izrazito negativen način posegajo v moralne temelje družbe ter njeno politično kulturo. Država ne bo obnovila spoštovanja do prava, če ne bo pravu samemu omogočila pozivanja k spoštovanju. Tega ne more storiti, če spregleda prav tisto, kar pravo razlikuje od zaukazane brutalnosti. Če država pravic ne jemlje resno, potem tudi prava ne more jemati resno, je bil prepričan Dworkin.

Avtomatizirani legalizem slovenskega pravosodja je tudi z ozirom na pravico do protesta, upora in vstajništvo protiustaven.

_

Dr. Andraž Teršek je ustavnik, zaposlen na Univerzi na Primorskem.

Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013