in  socrealistični evro kič, ki ga ponujajo v zameno.

Žal vam dela ne moremo plačati

Pred kratkim sem prejela prijazno pismo evropske poslanke, v katerem me vabi k pisanju prispevka za knjigo o prihodnosti Evrope, ki bi jo radi izdali »v evropskem letu državljanov in času, ko se zdi, da se nam ideja o skupni Evropi sesuva«. K pisanju so povabili, kakor so zapisali, ljudi, »za katere menimo, da bi /…/ imeli dovolj zaokroženih in argumentiranih misli, da bi jih predstavili širši javnosti. Kot uspešno osebnost, ki ima dodano vrednost, ki ima kritično distanco in ki lahko bistveno prispeva h konstruktivni javni razpravi, smo izbrali tudi vas«.

Nagovor je zelo lep. Le kdo ne bi želel slišati o sebi, da je »uspešna osebnost«? Za hip se mi je zazdelo, da zadnja leta dela morda vendarle niso bila samo stopicanje na mestu, ampak se mi je uspelo nekam prebiti. Prebiti do točke, na kateri me evropski poslanci nagovarjajo kot »uspešno osebnost«. Smehljala sem se. Od tu gre lahko samo še navzgor, sem si mislila, med zlate zvezde na modrem evropskem nebu.

Nato je sledil hladen tuš: »Dolžina prispevka, ki žal ne bo honoriran, naj bo …« Pardon, če prav razumem, smo uspešne osebnosti dobile ponudbo za delo, ki ga nihče ne namerava plačati?

Ni se zgodilo prvič, da so mi ponudili, naj napišem članek, ki ne bo plačan. Velikokrat sem pisala zastonj, še večkrat za mizerne honorarje. Pravzaprav večinoma pišem za mizerne honorarje. Da si boste tisti, ki ne živite v svetu avtorskih honorarjev, lažje predstavljali, vam lahko ponudim nekaj konkretnih številk: v teh dneh pišem približno 10.000 znakov dolg članek o precej zahtevni knjigi, ki ima 1000 strani. Ko se bomo s kolegi pogovarjali, bom rekla, da je bil honorar »čisto OK«, če bom za opravljeno delo dobila 150 evrov bruto. Pa preračunajmo: 1000 strani sem brala 5 (delovnih) dni. En dan sem o knjigi brala študije in sekundarno literaturo. En dan sem tekst pisala in ga nato še pol dneva urejala. Skupaj je to 60 ur, če ob strani pustimo leta študija, razmišljanja in pisanja, ki so mi sploh omogočila, da to delo lahko opravim. Če potegnemo črto, vidimo, da sem bila za precej težavno intelektualno delo plačana 2,5 evra na uro. Bruto. Ni vam treba prav veliko računati, da ugotovite, koliko mora človek, ki živi samo od avtorskih honorarjev, delati, da se prebije do povprečne plače.

In zato se mi je, »uspešni osebnosti«, kar stemnilo pred očmi, ko sem videla, da bi evropska poslanka z evropsko poslansko plačo rada, naj prispevek napišem zastonj. Kar tako, za hobi. Še več: rada bi, da nekaj napišem o prihodnosti Evrope. Kako neizmerno mora biti od resničnosti oddaljen človek, da mladi osebi, ki se mukoma postavlja na lastne noge in ki ne ve, kaj bo z njo čez tri leta, kaj šele leta 2030, predlaga, naj dela zastonj?!. In naj pri tem razmisli o svoji prihodnosti. O prihodnosti v času, »ko se ideja o skupni Evropi sesuva«.

Evropska poslanka se najbrž zaveda, da se »ideja o skupni Evropi sesuva« predvsem zato, ker celo »uspešne osebnosti« moje generacije nimajo prihodnosti. Vprašanje pa je, koga za nastale razmere krivi. Najverjetneje odgovornost prelaga na krizo, težke čase ter druge abstraktne votle pojme. Ni kriv evropski parlament, ni kriv slovenski parlament, ni kriva njena stranka in še najmanj je kriva ona. In to je srčika težav, v katerih smo se znašli: nikoli nihče ni za nič kriv. Vedno so krivi drugi: tajkuni, kapitalisti, komunisti, opozicija, banke, Nemčija ali Amerika. Krivi so veliki, ne pa tisti, ki se v teoriji sicer zavzemajo za boljšo prihodnost mladih Evropejcev, v praksi pa jim brez slabe vesti rečejo, naj delajo zastonj. Na njihovih obrazih se zrcalita mešanica zaskrbljenosti in odločnosti, ko zagotavljajo, da se jim zdi prihodnost mladih pomembna. Da si želijo, da bi Evropska unija več investirala v zaposljivost mladih. Nato nam še svetujejo, oni, v javnih službah, naj gremo na trg, naj bomo inovativni in zagnani, naj izdelujemo mobilne aplikacije … Ker za mobilne aplikacije obstaja trg, mogoče jih je prodati in biti konkurenčen. Točno tako – trg zahteva mobilne aplikacije, ne pa člankov o prihodnosti Evrope. Prihodnost Evrope za trg ni zanimiva, po njej ni povpraševanja, zato je ne morete prodati. Oprostite, trg ne potrebuje prihodnosti Evrope. Trg je nad prihodnostjo Evrope dvignil svoje nevidne roke.

Kot gimnazijka sem dobila prvo nagrado za esej na natečaju z naslovom Živim v EU. Ta nagrada mi je dala zagon in samozavest, občutek, da znam pisati in me je Evropa za moje znanje nagradila.Če ne bi dobila tiste nagrade in prve zunanje potrditve, si morda svojega pisanja nikoli ne bi upala spraviti v javnost. Deset let pozneje v Evropi živim z občutkom, da bi iz mene rada izčrpala zadnje drobce moči, nato pa mi povedala, da sem odveč. Da me v resnici ne potrebuje, ker je moje delo nemogoče prodajati. Ker ga v resnici nihče ne potrebuje, še najmanj pa Evropa. Lahko ji napišem najboljši esej na svetu, pa si zanj ne bom zaslužila plačila.

Prvič v življenju sem pisanje zavrnila samo zato, ker mi zanj niso ponudili plačila. Če se prihodnost pred mano že mora zapirati, si vrata raje zaloputnem sama, kakor da čakam, da mi jih zaprejo oni. Ali kakor vSvobodi pravi Jonathan Franzen: »Edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti, je svoboda zajebati si življenje, na kakršen koli način hočeš.«

To je edina svoboda, ki jo svobodni trg sploh še dopušča.

Manca G. Renko je mlada raziskovalka na Inštitutu za zgodovinske študije UP ZRS ter odgovorna urednica AirBeletrine.

Foto: Miran Juršič