Vsepovsod okoli sebe vidi samo potrebe in poglede, ki so podobni njegovim lastnim; kamorkoli se odpravi se znajde v objemu kroga neizrečenih konvencij glede skoraj vseh zadev, predvsem  takih, ki se tičejo vere in umetnosti. Ta impozantna istost, to tutti unisimo, ki odbija, ki se  ne odziva na noben ukaz, in ki je klub temu pripravljena skočiti na plano, ga uspava v veri, da je tukaj nastala kultura in da cveti. Vendar filistrstvo, kjub svoji sistematični organizaciji in moči, ne ustvari niti neke manjvredne kulture, ampak neizogibno nekaj nasprotega – čvrsto ukoreninjeno barbarstvo.  Kljub uniformiranosti značaja, ki je značilen za neštete današnje učenjake, je zgolj rezultat zavestne in nezavedne negacije vseh umetniško učinkovitih oblik in zahtev po izvirnem slogu. Pamet kulturnega filistra je postala žalostno omejena: kajti prav tisto kar kultura zavrača on smatra za pravo kulturo. Inzato ker nadaljujej s to logiko, uspe ustvariti povezano skupino zavrnitev – sistem ne-kulture, h kateremu bi lahko dodali določeno “enotnost sloga”,  seveda če ne bil nesmiselno  pripisovati slog barbarstvu. Če mora izbirati med dejanjem v slogu  in njegovim nasprotjem, bo neizogibno izbral slednjega, in ker to pravilo velja na splošno, bodo vsa njegova dejanja nosila negativni pečat. Prav s tem pečatom je sposoben identificirati karakter “nemške kulture”, kar je njegov lastni patent; in vse stvari, ki niso opremljene s tem pečatom,  tvori mnoštvo sovražnikov in preprek, ki so postavljene proti njemu. Ob prisotnosti teh sil kulturni filister ne naredi nič več od tega, da prestreže udarce, ali pa zanika, drži jezik za zobmi in se noče soočiti z dejstvi . Je negativni stvor, tudi ko gre za njegovo sovraštvo nasprotovanje. To nikogar tako ne mara, kot tsitega , ki ga ima za filistra in mu pove kaj je – namreč prepeka na poti močnih ljudi in ustvarjalcev, labirint za ljudi, ki svomijo in skrenejo s poti, močvirje za vse šibke in utrujene, okovi za tiste ki bitekli k velikim ciljem, strupena megla za vznikajoče upe, vroči pesek vse nemške mislece, ki iščejo in upajo na novo življenje. Nemška pamet namreč išče in sovraži jo zato ker išče in ker noče sprejeti njegove trditve, da je on našel tisto kar išče. Kako je bilo mogoče, da se je tak tak   kulturnega filisterstva razvil? In glede na to da se je razvil, kako je bilo mogoče, da se povzpel na tako močan položaj, da je postal razsodnik vseh največjih vprašanj nemške kulture? (…) Na dolgo  razklada o racionalizmu vse resničnosti in se tako prilizuje s kulturnim filistrstvom, ki tudi ljubi lepe obrate in okraske in ki, nad vsem, smatra samega sebe za resničnega, in smatra svojo resničnost za standard razumnosti  sveta. O tu dalje dovoli vseakomur, tudi samemu sebi, razmišljati, proučevati, estetizirati, in še posebej,  ustvarjati poezijo – da ne omenjamo sistemske filozofije; pod pogojem seveda, da se vse to dela po starem vzorcu in da se ne izvaja nobenega napada na “razumnost” in “resničnost” sveta – to je na filistra. Slednji nima nič proti, če se od časa do časa preda, čudovitim in drznim transgresijam umetnosti ali skeptičnim zgodovinskim študijam in ne podcenjuje očarljivosti takih rekreacij in razvedril; vendar striktno ločuje “resnosti življenja” (pod čimer razume svoj poklic, svoj posel in svojo ženo in otroke) od takih trivialnosti in med slednje šteje vse trivialnosti, ki sodijo h kulturi. Zato gorje umetnosti, ki se jemlje resno, ki se zaveda, kaj hoče doseči, in ki si drzne ogroziti njegove prihodke, njegov posel in njegove navade! Taki umetnosti obrne hrbet, kot da bi šlo za nekaj nevrednega; in v vlogi  varuha nemomadeževanosti, opozori vsako nezavarovano odliko, naj v nobene primeru ne gleda.

Nietzschejev odziv na trditev, da je z zmago v nemško – pruski vojni 1871, namška kultura premagala francosko.