O JUNAŠKIH DEJANJIH IN USODNI LJUBEZNI DRAGA BAJTA

O JUNAŠKIH DEJANJIH IN USODNI LJUBEZNI DRAGA BAJTA

Drago Bajt je v članku Svoboda je suženjstvo, nevednost je moč (Demokracija, 11. aprila 2013) nadaljeval in radikaliziral gromovniško demonizacijo protestnega gibanja, angažmaja Društva slovenskih pisateljev in pobude za izključitev Janeza Janše iz Slovenskega PEN-a.
Čeprav me Bajt ne ceni preveč kot pesnika, pa ravno kot pesnik čustveno povsem razumem njegovo usodno ljubezen, ki jo je pred leti javno razkril v srceparajoči izpovedi, kako Janeza Janšo, čeprav se osebno ne poznata, intimno čuti kot svojega »najboljšega prijatelja«. Profesionalno deformiran s prevajanjem trubadurjev sem v tem izbruhu zatajevanih solzá gorjá in radósti razbral trubadursko »ljubezen iz daljave«, v kateri Janez Janša igrá vlogo Dantejeve Beatrice, Petrarcove Laure in Prešernove Julije.
Drago Bajt je v viteški obrambi zgodovinske veličine svojega daljnega »najboljšega prijatelja« in njegovega članstva v Slovenskem PEN-u pokazal tako mero zvestobe in poguma, da sem se nemudoma spomnil značilnega dogodka iz zgodnje pomladi l. 1987, tistega pradavnega in v javnosti skoraj že pozabljenega, a malce bolj nevarnega zgodovinskega trenutka.
Po izidu 57. številke Nove revije, ki je objavila Prispevke za slovenski nacionalni program, so tedanje oblasti odstavile Nika Grafenauerja kot glavnega in Dimitrija Rupla kot odgovornega urednika. V pričakovanju sodnega pregona si nihče med sodelavci Nove revije takrat ni upal prevzeti urejanja revije … razen podpisanega. Na zboru sodelavcev so me na predlog odstavljenega uredništva vsi sodelavci z navdušenjem podprli … razen junaškega Draga Bajta, ki je edini podvomil o moji ustreznosti za vršilca dolžnosti glavnega in odgovornega urednika Nove revije. Njegove pokončnosti in načelnosti sem se zelo razveselil in sem nemudoma predlagal Draga Bajta za to nehvaležno in nevarno vlogo. Véliki junak se je zmedel in je zmogel le še zajecljati: »Ne … ne … prosim, ne … samo tega ne …« Stotnija sodelavcev Nove revije se mu je tako huronsko in prezirljivo režala, da se mi je do dna duše zasmilil.
In smili se mi še danes, ta neustrašni borec in branilec demokracije, ki si upa povzdigniti besedo in pokončno stati le takrat, kadar ni nobene nevarnosti.

Boris A. Novak,
nekdanji v. d. glavnega in odgovornega
urednika Nove revije,
član Slovenskega in podpredsednik
Mednarodnega PEN-a

Ljubljana, 22. aprila 2013