Trmasto gnila država

Dokler se bo ta družba sprenevedala, da je pri nas, kljub ignoriranju lanskoletnega poročila KPKa, letošnjem odstopu senata in enoletnih neargumentiranih in pobalisnkih diskreditacijah tega nadzornega organa, pri nas vse v redu, se slovenska kriza ne more niti začeti sanirati.  Smo globoko bolna družba in država. Pika.

Igor Koršič

Leto dni od protikorupcijske »atomske bombe«

Napoved, da bomo priče bitke za interpretacijo in diskreditacijo poročila ter članov KPK, se je uresničila.

Rok Kajzer, Ozadja

Delo
sre, 08.01.2014, 06:00

 

Ljubljana – »When numbers talk, bullshit walks – v prevodu: ko začnejo govoriti dejstva, ne bi smelo biti več prostora za politično demagogijo, celo v Sloveniji ne,« je 8. januarja 2013 dejal predsednik KPKGoran Klemenčič. Leto dni pozneje: dejstva poražena, demagogija zmagovalka.

Ko se je senat protikorupcijske komisije (KPK) pred natančno letom dni pojavil pred mikrofoni in kamerami, ni skoraj nihče slutil, da Goran Klemenčič, Rok Praprotnik in Lilijana Selinšek prinašajo politično »atomsko bombo«.

Poročilo o (nepojasnjenem) premoženjskem stanju je bilo katastrofalno za takratnega premieraJaneza Janšo in ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Leto dni pozneje je jasno, da sta bila oba akterja dovolj daleč od ničelne točke eksplozije, ki ju je le oplazila.

Janša je sicer izgubil premierski položaj in vlado ter dolgoročno tudi možnost, da bi sestavil še kakšen ministrski kabinet, a je ostal trdno v sedlu najmočnejše opozicijske stranke SDS. Jankovića je bolj kakor ne navidezno odpihnilo s položaja predsednika PS, županski položaj pa je s podporo stranke in svoje mestne liste v celoti ohranil.

Oba sta politično preživela, ne da bi vsaj približno zadovoljivo pojasnila izvor svojega premoženja. Po objavi sta izvedla klasični slovenski politični manever in se s poročilom nista spopadla z argumenti, papirji, številkami in verodostojnimi pojasnili, ampak z obtoževanjem, blatenjem in diskreditacijo KPK, v čemer je SDS sicer vodila pred PS.

Klemenčič je ob objavi poročila dejal (in hkrati že napovedal usodo vodstva KPK): »Posledice so lahko le dvojne: ali nas vse zaprejo, ker smo neutemeljeno očrnili najvišje predstavnike države, ali pa se sprejmejo odgovornost in ustrezni ukrepi. V nasprotnem primeru nima nobenega smisla več, da komisija še obstaja.« Odgovornosti in ukrepov ni bilo, je pa nato, tudi zaradi drugih razlogov, odšla komisija.

Čeprav slovesa hudo obremenjenih politikov ni bilo, je imelo poročilo blagodejne učinke za demokracijo: državljani so imeli prvič v zgodovini mlade države vpogled v drobovje nepojasnjenega premoženja pomembnih politikov, korupcija je postala tema številka 1 in končno je prišel trenutek za spoznanje, da v državi ne more biti več nedotakljivih.

Poročilo je pri tem prineslo še širitev protestniškega gibanja proti oholim in korumpiranim političnim elitam in je s padcem vlade tudi zaznamovalo celotno leto 2013. Država je dobila nov ministrski kabinet in na novo so se pomešale politične karte.

Leto podlih in neargumentiranih diskreditacij

»Naš komentar na dogajanje v letu po objavi poročila o premoženjskem stanju je v celoti zajet v naši odstopni izjavi in v 15 predlogih za soočenje s sistemsko korupcijo, ki smo jih podali ob odstopu,« je izjava senata KPK ob današnji prvi obletnici izdaje poročila.

Na račune Zorana Jankovića se je, odkar je postal župan Ljubljane, zlilo okoli 2,8 milijona evrov; komisiji jih ni prijavil. Večina sredstev je prišla iz družinskih podjetij. Župan trdi, da mu sinova odplačujeta odkup Electe holdinga. Ko mu je zmanjkalo denarja, je praviloma prišlo nakazilo iz teh družb. »Ko potrebujem denar, pokličem pa rečem, dragi moj sine, je čas, da kaj vrneš atu … Približno tako to izgleda,« je pojasnjeval Janković, ki je po izračunih na leto porabil tudi do 11-krat več, kakor je zaslužil. Nič kaj prepričljivo pa ni mogel pojasniti verižnega prenakazovanja denarja od Grepa, ki je posloval z ljubljansko občino. Višina: 208.000 evrov.

Nezadostna pojasnila

KPK je pri Janezu Janši ugotovila, da se je njegovo premoženje od leta 2004 nesorazmerno in nepojasnjeno povečalo za vsaj 210.000 evrov. Precej financiranja je bilo z velikimi količinami gotovine, o kateri pa ni znano, kdaj, kako in od koga jo je dobil. Janša se je precej zapletel pri transakcijah pri nakupu stanovanja v Ljubljani in nakupu hiše v Silovi pri Velenju. Številke, ki jih je predstavil KPK, se niso ujemale s podatki komisije. Prav tako ni zadovoljivo pojasnil financiranja potovanj, sodnih taks in nakupa vozila, katerega vrednost je bila veliko višja od tiste, ki jo je prijavil. KPK je opozorila tudi na 100.000 evrov premoženjske koristi, ki jo je pridobil od družbe Imos, ki je preplačala zemljišče v Trenti.

Preverljivo lažna

Oba sta ugotovitvam oporekala, jih zavračala in poudarjala, da nista imela možnosti ugovora. KPK jima je dala več možnosti, da podata svoja pojasnila, vendar so bila ta po Klemenčičevih besedah izmikajoča, nepopolna in tudi »preverljivo lažna«. Oba sta na upravno sodišče vložila tožbo zaradi poročila, poleg tega sta zahtevala njegovo začasno zadržanje, vendar pri tem nista bila uspešna, niti na vrhovnem sodišču ne.

Nespodobna bitka

»KPK, ki dela in živi v tej državi, ne dvomi, da se bo v prihodnjih dneh in tednih začela bitka za interpretacijo, verjetno bomo tudi priče diskreditacije poročila, postopka in mogoče celo posameznih ali vseh članov,« je razplet takoj po objavi poročila napovedal Klemenčič. Niti najmanj se ni zmotil.

Šest dni po objavi poročila smo v Delu v članku Kronologija neke diskreditacije analizirali odnos Janše in Jankovića do poročila. Sklep: »Ni skrivnost, da pri nas resnica, argumenti, dokumenti, številke in dejstva v politiki že dolgo nimajo več domovinske pravice. Politiki vedo, da je obramba z njimi najtežja in najbolj tvegana. Zato je tukaj diskreditacija. Najlažja, najbolj podla in tudi najbolj uspešna.«

Poleg standardne diskvalifikacije o zaroti, politični igri, kazanjem na druge (Janša: »Predsednik KPK, ki je precej mlajši od mene, vozi boljši avtomobil od mene.«), žolčnih nastopih strankarskih vojščakov se je SDS poslužila še pisanja pisem podpore predsedniku. Kar je sicer večinoma naletelo na hudomušne pripombe, da to spominja na pisma, ki jih je prejemal Tito, s čimer se je krepil vtis o priljubljenosti prvega moža SFRJ.

Brez argumentov

Posebna farsa je bilo sejanje obeh svetov strank, kamor sta se obrnila po »zaupnico«. Neki tvitar je to ponazoril s primerjavo, kakor da bi Tito šel po zaupnico v CK ZKJ. V tem duhu so posel bolje izpeljali v PS, kjer so glasovanje odpravili z aplavzom, v SDS pa so izrekli plebiscitarno podporo predsedniku. Nihče pa ni uporabil niti enega argumenta, zakaj poročilo KPK ni verodostojno. Papir, dokaz, številka, ki bi lahko ovrgli poročilo KPK? Ni jih bilo.

Protikorupcijska zakonodaja pa je pristala tudi pri ustavnih sodnikih. Ko je, tudi zaradi ugotovitev KPK, odstopila Katarina Kresal, ko je odšel Pavel Rupar in ko so s papirji KPK glasno mahali poslanci PS ob interpelaciji notranjega ministra Vinka Gorenaka, ne KPK ne zakonodaja niti za hip nista bili sporni. Taki sta postali v trenutku, ko sta bila v igri šefa SDS in PS. Naključje?

Ni sprememb

KPK je konec leta presenetila s kolektivnim odstopom. »Ne odstopamo iz obupa ali občutka nemoči in tudi ne zaradi pritiskov, ker jih znamo prenašati. Odstopamo iz protesta, ker ne moremo več pristajati na to, da se vprašanje korupcije in nasprotje interesov in integritete v tej državi politizira in je predmet populizma,« je dejal Klemenčič. »Odstop smo napovedali že ob predstavitvi poročila o premoženjskem stanju, če se ne bo nič spremenilo. In po našem mnenju se ni nič spremenilo,« je dodal Klemenčič, oblasti in javnosti pa so pustili 15 točk spopada s sistemsko korupcijo. Nihče se jih še ni resno lotil.

Objava poročila je Sloveniji prinesla politično krizo in razpad desnosredinske vlade. Vodenje PS je prevzela Alenka Bratušek, ki je po izglasovani konstruktivni nezaupnici Janševi vladi postala mandatarka, marca pa smo dobili novo vlado. Kronologijo diskreditacije smo sklenili s tvitom uporabnika Gnila Slovenija: »Tudi če bi v KPK sedeli vesoljci, bi apologeti velikih vodij našli način, da se ne pogovarjajo o številkah in dejstvih.«